Še o konservativnosti in liberalizmu

Nekaj mesecev je preteklo odkar je zelo zanimiva in relevantna razprava o odnosu med konservativizmom in liberalizmom začasno potihnila. Prispevku, ki sem ga bil objavil oktobra, je sledila vrsta kvalitetnih zapisov, pri čemer je posebno vrednost imelo dejstvo, da je vsak izmed njih obravnavani odnos motril iz drugačnega gledišča in pristopal do njega na izviren način.

edmund-burke

Ker razprava nikakor še ni izčrpana, sem se odločil, da ji s pomočjo krajšega prispevka skušam dati malce novega zagona. Moj glavni cilj bo – poleg dodatne pojasnitve nekaterih lastnih tez ter opomb k njihovi kritiki – podati nekaj možnih iztočnic za nadaljnjo razpravo.Zato bom najprej vnovič izpostavil temeljne teze mojega zapisa. Temu bo sledila dodatna razlaga tistih vidikov, ki so bili morda premalo jasno razdelani, pri čemer se bom navezal predvsem na izvrsten članek pisca Bonalda, ki je bil v veliki meri odziv na moje pisanje. Preko navezave na nekatere Bonaldove pomembnejše uvide in nadaljnjega razdelave svojih tez bom nato skušal razviti širše razmišljanje, ki ga želim nasloviti nanj ter na vse (potencialno) sodelujoče v razpravi.

Moji tezi

Moj prejšnji prispevek je hkrati zasledoval dva cilja, pri čemer je bil zaradi te dvojnosti prehod iz ene ravni na drugo morda malce nejasen in se, kakor mi je tudi upravičeno poočital Bonald, zato celoten tekst ni držal povsem iste linije.

Prvi del prispevka je pričel na abstraktni in splošni ravni, omenil različne ravni razumevanja in rabe konceptov kot sta „liberalizem“ in „konservativizem, ter opozoril na pomembnost razlikovanja med temi ravnmi. V nadaljevanju pa se je zapis „spustil“ z ravni političnih idej na raven politične stvarnosti ter iz čiste analize prešel v (delno) propagacijo specifične konkretne oblike liberalizma, ki je blizu meni samemu in ga imenujem „konservativni liberalizem.“ Na koncu je sklenil, da velik del tistega, kar se v današnji politični stvarnosti (samo-)označuje z oznakami „konservativen,“ „konservativizem“, ni v sporu s temeljnimi načeli liberalizma.

Izhodiščni Bonaldov očitek je bil, da naj bi moj zapis zatrjeval, da sta konservativnost in liberalizem nekaj povsem skladnega, s čimer se sam ne more strinjati. Tu sem dolžan dodatnega pojasnila in precizacije – ne gre za skladnost, ki bi veljala absolutno in v vseh primerih. Kar nam seveda potrjuje že bežen pogled na dokaj zakoreninjeno – a hkrati tudi problematično – rabo političnih oznak „konservativen“ in „liberalen“ kot binarne opozicije, v uveljavljenih političnih govoricah. Še bolj nam to razodeva pogled nazaj v 19. stoletje, ko sta „liberalizem“ in „konservativizem“ v mnogih deželah resnično nastopala kot osrednja politična nasprotnika.

Moj argument je bil predvsem, da temu ni nujno in vedno tako, ter da je za kontekst naše zahodne modernosti obravnavanje liberalizma in konservativizma (še bolj pa konservativnosti) kot nasprotij zelo vprašljivo, če ne celo malce za časom.

Skozi tekst sta bili tako postavljeni dve glavni tezi, in sicer:

  1. Konservativnost kot tip politične drže in liberalizem kot tista idejno-politična usmeritev, ki jo bistveno določa zavezanost v liberalni politični filozofiji utemeljenim političnim načelom, se v ničemer ne izključujeta. V praktični politiki – kjer noben -izem nikoli ni povsem “čist” – se lahko zelo dobro dopolnjujeta.
  1. Konservativizmi kot idejno-politične usmeritve z liberalizmom (liberalnimi načeli) sicer niso nujno skladni. Nekateri izmed njih so mu lahko celo odkrito nasprotni. Hkrati pa to ne velja za pretežni del sodobne „mainstream“ zahodne konservativne politike, ki ni v nobenem bistvenem sporu z liberalnimi načeli politične ureditve.

Da lahko ti tezi sploh obravnavamo kot plauzibilni, se moramo seveda najprej odpovedati temu, da bi liberalizem in konservativizem že v izhodišču obravnavali skozi prizmo binarne opozicije. Zdi se, da takšni temeljni podmeni sledi tudi Bonald, ko pravi, da Cameronovi Konservativci ali pa Krščanski demokrati gospe Merkel niso resnično konservativni, oziroma vsaj ne v tistem smislu, kot konservatizem razume on sam. Oziroma, če citiram avtorja: „Te stranke so v veliki meri dejansko prevzele liberalna načela, čeprav se nominalno morda še vedno imenujejo ‘konservativne’.“ Takšen silogizem („liberalen, torej ne-konservativen“) pa nujno temelji na omenjeni binarni opoziciji oziroma vsebuje skrito premiso, ki pravi da sta konservativizem in liberalizem nekaj kar se vnaprej in vedno izključuje. To je seveda lahko povsem legitimno izhodišče, a se sam z njim ne morem strinjati, saj se mi zdi preozko. Eden glavnih ciljev mojih izvajanj je bil ravno pokazati, da takšen pristop ni najbolj ploden.

V tem pogledu bi na kratko opozoril tudi na zanimiv zapis avtorja Concrete Heart, ki je konservativizem in liberalizem obravnaval kot temeljna principa političnega delovanja, katerima je pridružil še tretjega in ga imenoval „progresivizem“ (sam bi sicer tu zavoljo historičnosti raje uporabil oznako „radikalizem“). Ta tri načela je nato na spreten načim in po mojem mnenju zelo umestno povezal z metaforami ohranjanja, dopuščanja ter spreminjanja in poseganja. Če pritrdimo perspektivi, ki jo je izpostavil Concrete Heart, se denimo pokaže da med konservativnim (ohranjanje) in liberalnim (dopuščanje) principom ni nujnega konflikta, kot je to značilno za konservativega in „progresivističnega.“ Pravzaprav za to ni treba niti pritrditi vsem njegovim tezam, temveč je dovolj, če vidik, s katerega, motri obravnavani problem, pripoznamo za legitimnega.

Politične ideje in politični fenomeni

Da pa se povrnem k osrednjemu problemu – vprašanju (ne)skladnosti liberalizma in konservativnosti. Zdi se mi, da je temeljni razkorak ter točka morebitnega nesporazuma med mojim ter Bonaldovim (ter Barbarossovim) razumevanjem povezan tudi s tem, da smo vsaj do določene mere problem obravnavali iz različnih vidikov.

Prej izpostavljenima glavnima tezama zato pridružujem še tretjo, ki sem jo bil ravno tako vpeljal že v svojem prejšnjem zapisu, a je pri tem morda nisem dovolj temeljito razdelal:

  1. Za razliko od liberalizma, o katerem (pogojno) govorimo tudi v ednini, lahko o konservativizmih, kot idejno-političnih umeritvah, govorimo zgolj v množini, saj je njihova konkretna vsebina bistveno pogojena z okoliščinami prostora in časa.

Pomemben, če ne celo osrednji Bonaldov ugovor mojim izvajanjem se je nanašal ravno na to mojo tezo o kontingentni vsebini konservativizmov in opozarjal, da bi, če bi to res držalo, konservativizem bil le „prazna forma, ki jo lahko napolni praktično katerakoli vsebina, v skrajnem primeru celo branjenje ideologij in političnih sistemov kot je npr. komunizem, če je le-ta v neki družbi le dovolj trdno zakoreninjen.Avtor nasprotno utemeljuje, da „obstaja nek ‘generični konservatizem,’ ki je več kot le želja po previdnosti in zmernosti. Kot referenco pri tem navede slovito delo The Conservative Mind Russella Kirka.

Čeprav takšna dvojna pritrditev morebiti na prvi pogled deluje kontradiktorno, lahko obema zgoraj navedenima pripombama le pritrdim.

Obojemu hkrati pa lahko pritrdim, ker menim, da gre pri tem za razumevanje pojmov „konservativizem“ in „liberalizem“ na dveh različnih ravneh oziroma za dva različna pristopa k njuni rabi. Prvi zadeva politične ideje, drugi politične fenomene.

Konservativizem per se je strogo gledano dejansko prazna forma, ki ji pozitivno idejno vsebino da šele konkretna manifestacija v konkretnih okoliščinah. Brez dodatnega pojasnila ali vnaprejšnjega védenja, za „kateri“ ali „čigav“ konservativizem kje in kdaj gre, nam sam izraz „konservativizem“ pove še manj kot denimo, ko nekdo izgovori besedo „liberalizem.“

Zakaj tako menim? Če se ozremo na politično stvarnost, zaznamovano tudi z množico medsebojno različnih liberalizmov oziroma njegovih (samo-)razumevanj, hkrati pa tudi z določenimi skupnimi vzorci in potezamu sicer raznolikih konservativizmov, je Bonaldov ugovor še posebno na mestu.

In res – ločnica med konservativizmi (v množini) in liberalizmom (v ednini), ki sem jo izpostavil, v politični praksi dejansko ni tako drastična. V vsej svoji zgodovinski raznolikosti je liberalizem seveda imel ravno toliko pojavnih oblik kot konservativizem in bil enako pogojen z determinantami prostora in časa. Hkrati pa je, tem razlikam navkljub, povsem legitimno govoriti tudi o „generičnih“ ideologijah in gibanjih.

Kar pa še ne pomeni, da te ločnice ni. Ko sem zoperstavil liberalizem (v ednini) s konservativizmi (v množini), sem namreč namenoma uporabil ahistorični pristop in abstrahiral od vseh konkretnih pojavnih oblik liberalizma in konservativizma. S tem sem skušal pokazati na neko idejno bistvo ali jedro liberalizma (liberalizmov) in konservativizma (konservativizmov).

Ko sem dejal, da je liberalizem politično-filozofski nauk oziroma iz njega izhajajoč nabor načel politične ureditve, sem meril na politično-filozofsko idejno bistvo liberalizma in liberalizem skušal obravnavati v njegovi „čisti“ idejnosti. Torej ne kot politični fenomen – s čimer ne merim le na politična gibanja, temveč tudi na aplicirano ali „živečo“ politično filozofijo, izraženo skozi razne ideologije in doktrine. Takoj ko z ravni idej preidemo na raven političnih fenomenov, se tudi liberalizem „razkroji“ v množico liberalizmov.

Kar se tiče konservativizma na drugi strani vztrajam, da je zanj takšna partikularnost inherentna – je ravno to tisto kar stoji v njegovem jedru. Medtem ko je liberalizem v svoji filozofski zasnovi in – pri doktrinarnih liberalcih pogosto tudi praktični tendenci – univerzalističen, se konservativizmi bistveno navezujejo na konkretne tradicije oziroma partikularnosti prostora in časa. Če rečemo, da je idejno bistvo konservativizmov tradicionalizem, iz tega sledi, da je vsebina vsakega posameznega konservativizma bistveno pogojena s tradicijami svojega „habitata“ oziroma „prsti,“ iz katere raste in se hrani. Samo ta mu lahko dajejo pozitivno vsebino, ki ga v danih okoliščinah dela za konservativnega.

„Prst,“ „podnebje“ in ostale okoliščine so seveda zelo pomembne tudi za konkretne pojavne oblike liberalizma. Pri čemer pa je razlika v tem, da liberalno „seme“ vsebuje univerzalen genom, ki ni bistveno vezan na prst, v katero je zasejan, konservativno pa je v osnovi sestavljeno iz te iste prsti.

Povedano drugače – razlika je v tem, da za razliko od liberalizma konservativizmi nimajo enovitega idejnega jedra. Pri liberalizmu je mogoče locirati neko „grobo jedro,“ ki vsebuje splošna načela političnega reda (vladavina prava; ustavnost; omejena, nevtralna in deljena oblast), utemeljenih v idejah svobode in enakosti.Še več, to grobo jedro nam tudi vsaj do neke mere omogoča normativno presojati pristnost določenega konkretnega liberalizma (liberalne doktrine, programa, nazora, stranke).

Lahko mi oporekate, da ima tudi konservativizem takšno grobo jedro in lahko enako govorimo tudi o konservativnih vrednotah in načelih. Temu sicer absolutno ne oporekam, a hkrati pripominjam, da so takšni seznami konservativnih načel utemeljeni na post-festum preučevanju konkretnih konservativizmov, ne pa na nekem korpusu filozofskih idej in načel, ki bi povezovale vse konservativce in jim dajale skupni idejni temelj. Liberalca ravno zavezanost načelom vladavine prava ter enakosti pred zakonom naredi za liberalca. Marsikateri konservativec lahko sprejema taista načela, pa niso ta načela sama na sebi tisto, kar ga dela konservativca.

Konservativizem tudi nima kanona „klasičnih tekstov“., kot to lahko vsaj pogojno trdimo za liberalizem od Johna Locka dalje. Na ravni čiste politične teorije tako ne moremo govoriti o konservativni politični filozofiji. Lahko seveda govorimo o političnih filozofih, ki so bili v svojem času politično konservativno usmerjeni, kot tudi o mislecih, ki so imeli velik vpliv na posamezne konservativne doktrine. A konservativizem nima svojega Montesquieja ali Milla. Enkrat se konservativizmi idejno lahko napajajo pri Platonu, drugič pri Sv. Avguštinu, tretjič pri Hobbesu, četrtič pri De Maistreju, petič pri Nietzscheju, Schmittu ali Straussu, kdaj drugič pa zopet pri Tocquevillu, Millu, Hayeku ali pa Friedmanu – mislecih skratka, ki jih navadno štejemo za del liberalne tradicije.

Le za opombo: pogosto se za temeljno konservativno referenco navaja Edmunda Burka, ki pa ni bil toliko filozof, kot praktični politik, kar je za naš argument vsekakor pomembno. Hkrati pa je ravno Burkova praktična politična modrost tisto, kar je nudilo in še vedno nudi inspiracijo tako mnogim konservativcem kot liberalcem. Enako kot „konservativnega,“ se ga lahko bere tudi kot „liberalnega“ pisca in morda predstavlja enega najboljših primerov konservativnega liberalca.

Pri tem ne oporekam temu, da vsaj v kontekstu modernega Zahoda, obstajajo konservativne idejno-politične tradicije, ki so transnacionalne in da se bodisi politični teoretiki, bodisi praktični politiki, ki sami sebe označujejo za „konservativne“ pogosto identificirajo z njimi. Na ravni političnih fenomenov tako konservativizem kot liberalizem predstavljata „družini“ ideologij.

Zato konservativnost tudi ni stvar popolne poljubnosti, le določljiva je na drugačen način.

Dejansko je moč najti in našteti lastnosti, ki so povezovale konservativce v različnih časih in različnih krajih in – vsaj v kontekstu Zahoda – lahko na podlagi takšne historične in politološke analize govorimo o generičnem konservativizmu. Bistvena razlika med takšnim „generičnim“ konservativizmom in liberalizmom kot političnim naukom, pa je v kriterijih za asociacijo določenega gibanja ali ideologije z enim ali drugim oziroma sami ravni, na kateri obravnavamo ta politična pojma.

Advertisements

2 thoughts on “Še o konservativnosti in liberalizmu

  1. Pingback: Kritika konservativna: Še o konservativnosti in liberalizmu - Časnik

  2. Zadeve se preveč komplicira in na tak način zahaja v nesmisle. Razmislek je tu lahko in bi moral biti zelo preprost. Ločevati je treba teoretične pojme od praktičnih in govoriti o konkretnih razmerijih, brez da bi pri tem padli v skušnjavo posploševanja. Skratka, pomemben je kontekst.

    Najbolj nerodno je pa to, da sta si postavljeni tezi v enem delu v kontradikciji, v drugem delu se pa dejansko ponovita, sta torej identični.

    Skratka, prva teza pravi, da se konservativno in liberalno ne izključujeta, ampak lahko na praktičnih primerih opazimo, da se dopolnjujeta. Druga teza pa prvo zanika v tem, ko pravi, da ta neizključljivost ne nujno obstaja, hkrati pa prvo tezo ponovi ko pravi, da se na praktičnih primerih lahko opazi, da te neskladnosti, vsaj v bistvenem, med njima ni.

    Problem je v tem, da tu avtor ne vidi, da ima liberalizem, kot družben fenomen, več vidikov, ker ima družba kot taka več vidikov. V tem primeru pridejo v poštev predsem naslednji vidiki, ki se odražajo v pojmih ekonomskih, političnih, osebnih in socialnih pravic. Ko torej govorimo o skladnosti liberalizma in konservatizma v praktičnih primerih, imamo tako v mislih predvsem to, da večina političnih konservatizmov dejansko sprejema ekonomske in politične liberalne pravice, manj v skladju je pa z osebnostnimi pravicami. Skratka ta pravilna ugotovitev, da neka politična drža, ki liberalnih vrednot ne povzema v celoti, jih lahko vseeno povzema deloma, se v tem primeru konča v napačnem zaključku, da se konservativno in liberalno v praksi ne izključujeta. Ne izključujeta se le v tistem delu, kjer konservativno sprejema liberalno, kjer ga pa ne (do česar v praksi tudi prihaja), se pa normalno izključujeta, sta torej v neskladju.

    Skratka, problem teh dveh tez je v tem, da avtor spregleda, da dejstvo, da se v konkretnih primerih konservativno in liberalno lahko dopolnjuje ne pomeni, da se tudi v celoti ne izključuje. Oz. tega ne spregleda, ampak ne upošteva.

    Skratka, nek tipičen konservativen liberalec bo seveda zagovarjal prosti trg, politične pravice in bo s tem popolnoma v skladu z stališči nekega tipičnega liberalca, pri čemer bo pa s tem istim liberalcem v konfliktu glede socialnih in osebnostnih pravic.

    Like

Prosimo, upoštevajte, da so komentarji namenjeni civizirani izmenjavi mnenj

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s