Zakaj še zmeraj nasprotujem družinskemu zakoniku

Kljub temu, da smo Slovenci na referendumu zavrnili precej manj radikalen predlog za spremembo družinskega zakonika, so sedaj novelo poslanci potrdili. Medtem ko čakamo na nadaljnji razplet dogodkov, pa se moramo na desnici vseeno oglasiti in podati svoje razloge, zakaj tovrstnemu predlogu nasprotujemo. Najprej je potrebno poudariti, da vprašanje ureditve socialnih in podobnih pravic homoseksualnih ni v nasprotju z ohranitvijo tradicionalnega pojmovanja družine in zakonske zveze.

Zakonska zveza in družina

Pogost argument na strani podpornikov sprememb družinske zakonodaje je dejstvo, da je tip družine, ki je prevladoval v preteklosti, razširjena in ne jedrna družina. Pri tem pa je potrebno poudariti, da se jedrna in razširjena družina ne izključujeta, kajti razširjena družina je zgolj podaljšek jedrne, ki pa se razvije okoli dveh oseb, tradicionalno združene znotraj zakonske zveze, čeprav to dandanes, zlasti ponekod na Zahodu (tudi pri nas) ni več ravno norma. Znotraj tega se tako še zmeraj kaže izredni pomen očeta in matere, saj se preko njiju njun potomec poveže tako s širšo družino in še širšo skupnostjo, zakonska zveza pa je institucija, ki da tovrstni zvezi poseben pomen in pravno podlago. Hkrati pa je tudi v večini svetovnih religij ”posvečena,” kot so tudi ostali pomembni dogodki v življenju človeka in skupnosti – npr. rojstvo otroka. Pomen zakonske zveze se nam torej kaže tako v sekularni kot tudi v sakralni sferi.

" Družina je namreč temeljno dejstvo človeškega bivanja, ki po svoji starosti in pomenu presega državo. Vsak je namreč najprej član svoje družine in šele preko tega povezan s širšimi in večjimi skupnostmi, od lokalne do državne. Tako sam vidim kot izredno zaskrbljujoče dejstvo, da si država lasti pravico do definiranja in spreminjanja definicije družine na podlagi sodobnih miselnih in/ali ideoloških trendov."

” Družina je namreč temeljno dejstvo človeškega bivanja, ki po svoji starosti in pomenu presega državo. Vsak je namreč najprej član svoje družine in šele preko tega povezan s širšimi in večjimi skupnostmi, od lokalne do državne. Tako sam vidim kot izredno zaskrbljujoče dejstvo, da si država lasti pravico do definiranja in spreminjanja definicije družine na podlagi sodobnih miselnih in/ali ideoloških trendov.”

Pogost argument podpornikov družinskega zakonika je tudi število staršev samohranilcev, kar naj bi kazalo na raznolikost družinskega življenja, a vendar so tukaj spregledali osnovno dejstvo. Tudi v primerih samohranilcev, pa naj bo zaradi ločitve, smrti enega od starše ali kakršnega koli drugega razloga je še vedno prisotno osnovno stanje matere in očeta, se pravi zveze dveh oseb, iz združenja katerih je prišel na svet otrok in ki še zmeraj nudijo povezavo s širšo družino in skupnostjo. To je pa tudi moment, ki ga današnja opozicija proti spremembam definicije zakonske zveze pogosto spregleduje, in sicer dejstvo, da družina niso zgolj oče, mati in otroci.

Družina kot primarna institucija

Naslednji skrb zbujajoči faktor, ki ga sproža Združena levica s svojim predlogom zakona, je poskus redefinicije primarne institucije oz. združbe, kot je družina od zgoraj. Družina je namreč temeljno dejstvo človeškega bivanja, ki po svoji starosti in pomenu presega državo. Vsak je namreč najprej član svoje družine in šele preko tega povezan s širšimi in večjimi skupnostmi, od lokalne do državne. Tako sam vidim kot izredno zaskrbljujoče dejstvo, da si država lasti pravico do definiranja in spreminjanja definicije družine na podlagi sodobnih miselnih in/ali ideoloških trendov. To pa odpira še dva velika problema.

Prvi je ta, da je družina bila skupaj z vaško skupnostjo, cehi, župnijami itd. dalje ena izmed temeljnih neformalnih in od države neodvisnih institucij, ki je skrbela za stanje t. i. ”pluralizma lojalnosti” in skrbela za zdravo omejevanje moči države. Naslednji skrb zbujajoči faktor pa je vprašanje še večjega vdora nominalistične logike, ki pomeni popolno razvrednotenje pojmov in njihovega pomena. Preko zahteve države po moči obvladovanja pomena temeljnih pojmov pa se takoj pojavi še vprašanje, kako daleč bo to šlo. Katere ostale temeljne pojme se bo še podredilo državni moči in njenemu definiranju?

Homoseksualnost kot politična sila

Ne skrbeti, ta odstavek ne bo namenjen nikakršnemu pisanju o ”gay lobijih” ali čem podobnem. Tukaj moramo zgolj poudariti dejstvo, da je s seksualno revolucijo in kulturnimi spremembami v povojni Evropi seksualnost postala del identitete posameznika in s tem tudi politično vprašanje. Tako imamo v zadnjem času ogromno polemik na tovrstno temo, ki pa že zdavnaj presegajo njen dejanski politični pomen. Dejstvo je, da je bila homoseksualnost prisotna skozi zgodovino in precej časa tudi izredno kruto preganjana, v nekateri drugih družbah pa tudi tolerirana (npr. v stari Grčiji), toda bistvo je, da se tudi v družbah, v katerih je bila homoseksualnost vsaj do neke mere sprejeta, nanjo ni gledalo kot na pretirano pomemben (ali celo bistven) del posameznikove biti, katera bi zahtevala državno priznanje ali celo zakonsko zvezo. To je pravzaprav izrazito moderen fenomen, o katerem se v politiki in družbeni filozofiji niti ni še resno razmišljalo.

Vprašanje posvojitve

Priznam, v psihologiji nisem nikakor podkovan. Zato bom v tem odstavku predstavil zgolj nekaj temeljnih misli. Najprej se je treba vprašati o razlikovanju med ”napako v sistemu” in ”napako sistema”. Mnogi podporniki posvojitev s strani istospolnih parov kot glavni argument navajajo bodisi ekscese v običajnih družinah, kot so nasilje, alkoholizem, ločitev itd. in nato, češ, ali je tovrstno stanje res boljše od istospolnih staršev. Tukaj pa se pogosto spregleda zgoraj omenjeno temeljno razlikovanje. Se pravi ”napaka v sistemu,” kot so zgoraj omenjene anomalije v družinah nikakor ne pomenijo ”napake sistema,” se pravi, da je nekaj narobe z običajno družino. Prav tako je nezadosten tudi argument, ki izpostavlja primere smrti v družini ali ločitve, ko otrok odrašča zgolj z enim staršem in mu manjka figura drugega spola. Tukaj pa se pozablja na razlikovanje med stanjem kot posledico nesrečnih okoliščin in stanjem, ko bi se otroka a priori prikrajšalo za starša drugega spola in niti ne bi imel te možnosti.

Vprašanje samolastništva

Naj se dotaknemo problema še preko klasično liberalnega/libertarnega koncepta o lastništvu samega sebe. V tem smislu se ne more preprečiti združevanja dveh oseb istega spola v nekakšni obliki ”zakonske zveze,” še vedno pa se odpira pomembno vprašanje, ali je to dejansko zadostno opravičilo za spremembo definicije in pomena zakonske zveze za celotno družbo, kar po mojem ni zadosten argument. Hkrati pa se s tem že skorajda izključuje vprašanje posvojitve otrok, saj ta ne bi mogel samostojno odločiti o posvojitvi v takšno skupnost in bi se s tem že skoraj delovalo proti njegovemu lastništvu nad samim seboj.

Zaključne misli

Do sedaj navedeni faktorji nam kažejo nezadostnost argumentacije ”napredne” strani za spremembo družinske zakonodaje kot take. Četudi definitivno obstajajo potrebe po pravni ureditvi nekaterih področij v zvezi z družinsko zakonodajo, pa le-te nikakor ne opravičujejo tako radikalnega zakona, kot so ga sprejeli poslanci.

Advertisements

2 thoughts on “Zakaj še zmeraj nasprotujem družinskemu zakoniku

  1. Pingback: Kritika konservativna: Zakaj še zmeraj nasprotujem družinskemu zakoniku - Časnik

  2. Pingback: VIP loža | Marko Dvornik

Prosimo, upoštevajte, da so komentarji namenjeni civizirani izmenjavi mnenj

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s