O vprašanju prioritete

V naslednjih tednih se bodo mediji znova ukvarjali z vprašanjem družine, kar bo znova onemogočalo ukvarjanje z veliko bolj perečim vprašanjem dela. V Sloveniji se sicer skoraj nihče več ne poroča, hkrati pa je tudi vse več ljudi brez dela. Vzroke za to moramo iskati v ekonomskih dejavnikih, s katerimi pa se tudi v naslednjih tednih ne bo nihče ukvarjal. Mnogi se namreč ne poročajo zato, ker s tem ne pridobijo nikakršnih ugodnosti, mnogi pa so brez dela zaradi neprilagojenosti delovne zakonodaje dejanskemu stanju. Tako levičarjem kot desničarjem je v medsebojni bitki ljubši kulturni boj za simbolno definicijo družine, ne pa strukturne spremembe, ki bi posledično omogočile tudi večje število družin. Šele dovolj preskrbljeni posamezniki lahko začnejo razmišljati o skupnem življenju in potomstvu. Navsezadnje je poroka vedno bila ravno oblikovanje nove ekonomske celice, ne pa le goli simbolni akt oblikovanja zveze dveh posameznikov.

Manj kot tri leta po referendumu o družinskem zakoniku, kjer se je celotna kampanja pred tem bíla le glede vprašanja kdo lahko je družina, kdo se lahko poroča in kdo lahko posvaja otroke, je parlament izglasoval točno tisto točko, ki je bila kamen spotike. Predlog o izenačitvi partnerskih zvez pa sploh ni prišel iz vladajoče koalicije, temveč iz opozicijske Združene levice, kar lahko nedvomno štejemo za njihov prvi dejanski uspeh kot parlamentarne stranke. Hkrati pa je to sploh prva vidna zadeva, ki jo je ta parlament sploh naredil (če odštejemo glasovanje in posledičen odvzem mandata legalno izvoljenemu poslancu, a to je že druga zgodba, saj gre za ukvarjanje parlamenta s samim seboj). Opozicijska stranka je torej prepričala vladajočo koalicijo, da je to tako pomembna in nujna zadeva, da mora iti skozi hitro proceduro. Kot se za vse razsvetljene ideje spodobi, jih ne smemo prepustiti ljudstvu, uveljaviti jih je potrebno čim hitreje in s čim manj javne diskusije, ki itak ne pelje nikamor.

Vendar ali gre za naključje, da so od vseh možnih zakonov, ki bi jih lahko sprejeli po nujnem postopku, izbrali ravno tega? Odgovor je tako pritrdilen kot negativen: pritrdilen zato, ker so s tem dosegli, da se bodo v naslednjih tednih vsi mediji in posledično vsa zainteresirana javnost ukvarjala z zbiranjem podpisov za referendum in zgražanjem nad tem ter čakanjem na odločbo Ustavnega sodišča, če referendum sploh dovoli; ukvarjali se bodo torej s tem namesto s čim drugim; negativen pa zato, ker je s tem Združena levica in z njo posledično tudi celotna koalicija dokazala, da se na levici lahko ukvarjajo le še z identitetnimi politikami in da se jim dejansko sploh ne gre karkoli drugega. In čim drugim naj bi se ukvarjala zainteresirana javnost in Združena levica ter celoten ostali parlament? Vprašanje lahko nadaljujemo tudi sledeči: kaj je eden največjih problemov danes in čemu so leve stranke sploh nastale? V odgovoru dobimo delo in delavce. Še posebej kočljivo področje pa je posebna skupina delavcev, ki ne izhaja iz tradicije socialne države. Delavcev, ki so označeni kot prekarni in katerih število se iz dneva v dan povečuje. Pravice do dela torej ni na vrhu seznama prioritet Združene levice, kjer delo razumejo znotraj rigidnih oblik socialne države, kjer je vse ostalo anomalija, ki se bo prej ali slej morala sama od sebe odpraviti.

Ali je torej pravica do družine onkraj tradicionalnih opredelitev res prioritetna pred pravico do dela onkraj omejitev trenutne zakonodaje? In da se razumemo, pravica do dela tu sploh ne pomeni pravica do nedotakljivega delovnega mesta, temveč ravno pravica do omogočanja dela onkraj teh tradicionalnih opredelitev. Bodimo tu nazorni: veliko večje število je ljudi, ki dela onkraj tradicionalnih opredelitev delovnega mesta kot tistih, ki živijo onkraj tradicionalnih opredelitev družine. Kdo ima torej prednost?

Še posebej je to vprašanje prioritete na mestu v luči tega, da gre za isti resor, ki se imenuje ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Resor, ki je torej ključen za urejanje razmerij med ljudmi, saj sega od načinov, kako so lahko ljudje plačani za svoje delo in kako ne morejo biti preko vprašanj komu pripada finančna pomoč iz proračuna zaradi takšnih in drugačnih nezmožnosti do samega vprašanja družine ter enakosti pred zakonom.

vir: rtvslo

vir: rtvslo

Gospa ministrica Anja Kopač Mrak nadaljuje z vodenjem resorja še iz prejšnje vlade, pred tem je bila pod ministrom Svetlikom v Pahorjevi vladi tudi njena sekretarka, kar pomeni, da je pripravljala vso tisto reformno zakonodajo, proti kateri so s skupnimi močmi nastopili sindikati, študentske organizacije in opozicijska SDS. Prava mavrična koalicija proti spremembam. Med reformami je bil tudi zloglasen zakon o malem delu, ki je po nemškem model želel urejati področje med študentskim delom in redno zaposlitvijo torej, področje kako lahko legalno dela nekdo, ki ni študent, ki nima statusa samostojnega podjetnika in ki redno zaposlen. Področje, ki se vsako leto vse bolj širi. Zakon je na referendumu padel z neverjetnimi 90 odstotki in od takrat nismo videli nobenega dejanskega ukrepa na tem področju, razen višjega obdavčenja študentskega dela in še višjega obdavčenja avtorskih pogodb.

So pa delodajalci v tem času ugotovili, da je status s. p. v bistvu izjemna pogruntavščina, saj lahko celotno breme plačevanja prispevkov prenese na zaposlenega, pri čemer je obdavčitev dela le 6-odstotna. Hkrati postanejo delavci sami svoji delodajalci, ki se ne morejo združevati v sindikate. Sindikat delodajalcev pač ne obstaja.

A ključna težava je vmesna stopnja med avtorsko pogodbo in status s.p.-ja: prispevki za samostojnega podjetnika so namreč med 220 in 320 evri, kar pomeni, da mora posameznik zaslužiti vsaj 800 evrov, da pride do minimalne plače, pri čemer ne smemo pozabiti, da minimalna plača vključuje dopust, bolniško in regres, kar pri s.p. seveda ne velja. Prav tako je s.p. velikokrat odvisen od različnih nihanj, kot so samovolje izplačil in sezonsko povišano delo, ki pa finančne institucije ne zanima, saj zahtevajo mesečno izplačilo prispevkov brez odloga. Paradoks razmerja med delom in socialnimi zadevami pa je sledeči: če preko s.p.-ja zaslužimo 500 evrov na mesec, je to skorajda primerljivo kot da sploh ne bi delali in le prejemali socialno podporo. Slednja je namreč v višini 220 evrov, če jo želimo prejemati, ne smemo nikakršnih drugih prihodkov, kar enostavno kliče po sivi ekonomiji oziroma delu na črno.

Obstaja torej neka cona mesečnega zaslužka, manjšega od 800 evrov, v katerega je ujetih vse več ljudi, ki morajo plavati med petdesetimi odtenki sive, saj jim delovna zakonodaja enostavno onemogoča delati legalno, ne da bi plačali ogromne davke, od katerih dobesedno nimajo nič oziroma se lahko enostavno odločijo prejemati socialno podporo in izbirati med sivimi odtenki. Ob tem velja spomniti, da se na avtorsko pogodbo plačuje tudi določen odstotek za pokojninsko blagajno, hkrati pa taisti avtor nima priznane delovne dobe. Solidarnost le v eno smer torej.

Kot kaže, takšni ljudje sploh ne morejo obstajati. Zakonodaja jih ne vidi, čeprav so že vsepovsod. Prekarizacija oziroma vzpostavljanje delavcev brez delavskih in socialnih pravic je vse bolj prisotna povsod. Odpiranje s.p.-jev le zato, da bi nekdo obržal službo, je prav tako del tega.

A ministrica Kopač Mrakova ni ne predstavila niti nima v načrtu nikakršne reforme, ki bi uredila nemogoče razmere na področju onkraj rednih zaposlitev. Na področju torej, ki je vse bolj generacijsko označeno. Ker je bilo malo delo zavrnjeno na referendumu, o njem ne razmišljajo več. Prav tako ne razmišljajo o nobeni drugi spremembi zakonodaje. Vse, o čem razmišljajo, je ureditev študentskega dela, kar pomeni njegova višja obdavčitev. Ministrica, ki se ima za socialdemokratko, enostavno ne vidi, da se obstojoča delovna zakonodaja ne ujema s trgom dela, in ne razume, da mora zakonodajo prilagoditi spremembam, da lahko ohranja socialdemokratsko idejo za čim večji del družbe, ne samo za vse bolj izbrani klub redno zaposlenih. Vendar ker se vsaka sprememba smatra za neoliberalno, na koncu izgubi ravno socialdemokracija, saj ravno neprilagojenost zakonodaje novim razmeram omogoča, da gre na slabo vsem tistim, ki niso na zmagovalni strani.

vir: Aleš Čerin, Časnik

vir: Aleš Čerin, Časnik

A da se vrnem na začetek: poleg dela in socialnih zadev je ta socialdemokratka tudi ministrica za družino. O malem delu ne razmišlja, ker so ga zavrnili na referendumu, zdaj pa bo morala še kako razmišljati o novi definiciji družine, ki so jo sicer prav tako zavrnili na referendumu, kar pa ni spremenilo dejstva, da so jo po kratkem postopku v parlamentarni proceduri spremenili. Ker sama s svojimi strankarskimi in koalicijskimi kolegi ni imela nobene konkretne ideje za kakršnokoli spremembo zakonodaje iz svojega resorja, je prazen prostor izkoristila opozicijska stranka, ki pa se ni šla boriti za pravice vse večjega števila prekarnih delavcev, temveč za pravico gejev in lejzbik, da se poročijo. Da se razumemo, ne želim zavreči truda za to manjšino, a s tem je pokazala, da pravice prekarnih delavcev niso prioriteta, čeprav je prekarcev veliko veliko več kot homoseksualnih parov, ki bi se radi poročili, prav tako pa se sploh ni dotaknila vprašanja družine v svoji ekonomski razsežnosti, ki privede ravno do vprašanja zakaj je v Sloveniji nasploh tako malo porok.

In ravno tu je srž celotne problematike: zakaj se toliko ukvarjati s tem, kdo se lahko poroči in kdo ne, če pa smo na repu EU po številu porok? Zakaj onemogočati poroko tistim, ki se sploh želijo poročiti? Kar nas privede do ključnega vprašanja: zakaj se v Sloveniji ljudje nočejo poročiti? Odgovor je zelo enostaven: ker nimajo nič od tega. Z dokazili, da dva živita skupaj, imata skorajda iste pravice kot če bi bila poročena. Pri homoseksualnih porokah pa gre zato, da se jim priznajo ravno te pravice.

V Sloveniji pa poroke ekonomsko še celo škodujejo: znani so primeri, ko se zakonca ločita in eden izmed njih zamenja stalno prebivališče v drugo občino, da s tem dobita višji otroški dodatek in ostale beneficije. Status matere samohranilke je mnogo bolj lukrativen kot status poročencev. Za takšno stanje pa so odgovorne popolnoma vse stranke, ki so kdajkoli bile v parlamentu. Ne glede na politični spekter, v Sloveniji doslej ni bilo narejeno popolnoma nič v smeri pripoznanja družine kot pomembnega gradnika skupnega gospodarstva. Morda se to sliši malce nazadnjaško za bolj progresivna ušesa, a naj povem zadevo drugače: v Sloveniji se ljudje ne poročajo, ker poročeni pari nimajo nobenega resnega beneficija od države. Otroški dodatek je višji pri materi samohranilki, ni nikakršne ugodnosti pri nakupu stanovanja, nobenih davčnih olajšav za skupno življenje. Poroka je tako le zadeva prestiža, zadeva identitete, ko nekdo lahko izjavi, da je poročen. Iz ZDA se že slišijo glasovi, da so ravno geji in lezbijke naredili poroko znova cool in hip in s tem bolj privlačno tudi za vse ostale, a v ZDA obstajajo davčne olajšave za poročene.

Kampanja proti spremembi definicije družine poteka pod sloganom “Za otroke gre”, hkrati pa ti otroci ne dobijo npr. olajšave pri plačilu vrtca v primeru, če sta njegova starša poročena. Navsezadnje teh otrok sploh ni, ker si mnogi pari sploh ne morejo privoščiti, da bi razmišljali o družini, ker v svojih prekarnih statusih enostavno ne morajo planirati niti za več mesecev naprej. Ravno tu bi lahko kot korektiv vstopila poroka kot državni garant za zadeve, ki jih na prostem trgu ni mogoče doseči. Poroka je bila od vekomaj zadeva vzpostavitve nove ekonomske celice. Kaj je bila drugega dota kot ravno vložek nevestine družine v novo gospodinjstvo? Bitka za definicijo družine torej poteka na simbolni ravni, gre za kulturni boj, ki je skoraj popolnoma odmaknjen od njenih ekonomskih principov. Ne leva ne desna stran namreč nista ponudila ničesar v prid temu, da bi se več ljudi poročilo in imelo otroke.

Kulturkampf,Zwischen Berlin u.Rom/Holzst 

Pred nami je torej zanimiva ironija: levičarji se borijo za poroke homoseksualnih parov, sami pa institucije poroke sploh ne spoštujejo, desničarji kot zagovorniki tradicionalne družine pa ne uvedejo ničesar, kar bi poroko naredilo tudi ekonomsko zanimivo za mlade pare, ki bi se le tako lahko v večjem številu odločali tudi za otroke. Levičarji torej v bistvu podpirajo homoseksualne poroke le zato, da se rogajo tradicionalnim institucijam, desničarji pa se borijo za institucijo, ki jo ne znajo prilagoditi današnjim ekonomskim potrebam. Skratka, definicijo družine smo razširili, njeno ekonomsko vsebino pa pustili popolnoma nedotaknjeno.

Advertisements

One thought on “O vprašanju prioritete

  1. Pingback: Kritika konservativna: O vprašanju prioritete - Časnik

Prosimo, upoštevajte, da so komentarji namenjeni civizirani izmenjavi mnenj

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s