Venezuela: med mitom in realnostjo

Pred kratkim je BBC objavil kratek dokumentarni feljton o kroničnem pomanjkanju osnovnih potrošnih dobrin v Venezueli.

Simpatični prispevek je pri mnogih navdušencih bolivarske republike na Zahodu vzbudil zmrdovanje, češ da skuša omalovaževati »dosežke revolucije« z izpostavljanjem izključno potrošniškega vidika venezuelskega vsakdana, ki – to morajo priznati še tako zagreti chavistični navijači iz domačih logov – zelo spominja na zadnja desetletja socializma, kot smo ga poznali v vzhodni Evropi.

Različni odzivi na sicer zelo nazorni prispevek so razumljivi. Kadarkoli začnemo diskusijo o Venezueli, stopimo v svet zakoreninjenih predstav, ki ne dopušča nians. V tem črno-belem svetu se spopadata dva diametralno nasprotna pogleda: na eni strani zagovorniki venezuelske poti v socializem, na drugi njeni neoliberalni kritiki. Razprava o venezuelski stvarnosti se zato praviloma sprevrže v obmetavanje z readymade argumenti. Podobno kot pri palestinskem vprašanju se zdi, kot da racionalna debata ni mogoča, saj takoj pademo nazaj v svet pred padcem Berlinskega zidu. Nedvomno je prav zaradi tega tema tako priljubljena na levi in na desni: navijačem z obeh strani omogoča, da se z varne razdalje igrajo hladno vojno.

Tu bom poskušal nekaj drugega: na venezuelsko realnost pogledati z zornega kota dejstev in številk.

Karibski biser

Venezuelo so nekoč imenovali karibski biser, in sicer zaradi številnih naravnih bogastev, ki se jim je v zadnjem stoletju pridružilo odkritje nafte. Kljub temu – ali pa morda prav zaradi tega – pa državo zaznamuje zgodovina globokih političnih in socialnih delitev, ki je skrajna celo za latinskoameriške razmere.

Vzpona Združene socialistične stranke Venezuele (PSUV), ki povsem obvladuje venezuelsko politiko v zadnjih 15. letih, ne moremo razumeti, ne da bi vzeli v ozir družbeno-politične situacije, v kateri se je nahajala karibska država od konca osemdestih let. V tem obdobju je Venezuela trpela za posledicami okostenelosti in počasnega razpada dvostrankarskega sistema (politična scena je bila tradicionalno polarizirana med levosredinsko Demokratično akcijo in desnosredinsko Krščansko-socialno stranko), odsotnostjo močnega srednjega razreda in izjemno hude gospodarske krize. Podobno kot marsikje drugod po svetu so pozna osemdeseta leta predstavljala vzpon neoliberalnih politik, ki jih je v Venezueli – paradoksalno, a tipično – izvajala levosredinska koalicija. To je pripeljalo do globoke notranje krize v vrstah zmerne levice, medtem ko so desnosredinske sile bile že pred tem globoko diskreditirane zaradi nesposobnosti, da bi se izvile iz globoke skorumpiranosti.

Posledica je bila izguba legitimnosti s strani političnega razreda, in to ravno v obdobju, ko bi se moral spopasti s krizo ekonomskega sistema. Tedanjo krizno stanje so najbolj zaznamovali protivladni protesti l. 1989, ki so se iztekli v nasilje in so bili zatrti v krvi. Ti  nasilni dogodki, znani kot Caracazo, so zabili še zadnji žebelj v krsto demokratične legitimnosti starega venezuelskega političnega sistema.

Caracazo: nasilni protesti l. 1989

Caracazo: nasilno zatrtje protestov l. 1989

V kaotični situaciji, ki je sledila, je prišlo kar do dveh poskusov državnega udara s strani vojske: februarja in novembra 1992. Prvi poskus je vodil Hugo Chávez, priljubljeni levičarski častnik, znan po ostri kritiki postopanja vojske v času nemirov l. 1989. Chávez je razglasil prevzem oblasti v imenu ljudstva, a njegove enote so kmalu razorožili. Čeprav so ga po neuspelem poskusu udara obsodili na zaporno kazen, je računal na tiho podporo desnosredinske opozicije. Rafael Caldera, nekdanji predsednik in voditelj krščanskodemokratske koalicije (COPEI) je v parlamentu ostro napadel vladajočo levosredinsko koalicijo, češ da »od lačnega ljudstva pač ne moremo pričakovati, da bo branilo demokracijo«.

Očitno je bilo torej, da so levičarske sile v vojski lahko računale na razdeljenost političnih elit in njihovo splošno nepriljubljenost med ljudmi. Novembra istega leta je tako sledil še drugi poskus udara, ki so ga izvedli Chávezovi podporniki v vojski.

Dogodka sta pomenila začetek razpada venezuelskega političnega sistema. Predsedniške volitve l. 1993 je zaznamovala najnižja volilna udeležba od leta 1945 dalje ter velikanska politična razdrobljenost. Na oblast se je povzpel konservativni kandidat Caldera (taisti, ki je odgovornosti za neuspela državna udara obtožil levosredinsko vlado in njene neoliberalne politike) s komaj 30 % glasov. Sledilo je pet let politične nestabilnosti in gospodarskih neuspehov.

Leta 1998 se je Chávez odločil, da poskuša oblast prevzeti na demokratični način. Uspelo mi je zmagati na predsedniških volitvah in začel proces, ki je pripeljal do popolne preobrazbe venezuelskega političnega sistema: uvedba nove avtoritarno-socialistične ustave l. 1999, volilna zmaga l. 2000 in nato še l. 2006, neuspeli poskus vstaje s strani opozicije l. 2002, neuspeli poskus Chávezevega odpoklica na referendumu l. 2004, neuspeli poskus nove ustavne reforme l. 2007, ki pa ji je sledila zmaga v drugem referendumu l. 2009 in nazadnje zmagi na predsedniških volitvah l. 2012 ter l. 2013 (s strani sedanjega predsednika Madura).

 

Nafta: prekletstvo in blagoslov

Mednarodne posledice teh notranjepolitičnih sprememb so znane: preobrazba Venezuele v enfant terrible sodobne mednarodne politike, ki svoj geopolitični vpliv gradi na enem samem temelju – nafti.

Nafto so v Venezueli odkrili na začetku 20. stoletja in od tedaj predstavlja hkrati blagoslov in prekletstvo te karibske države.

Pol-fevdalna družba je bila slabo pripravljena na rast naftnega sektorja in ga ni znala izkoristiti za zagon industrije. Namesto tega se je kmalu ujela v spiralo, iz katere se do danes ni znala izvleči. Že v dvajsetih letih prejšnjega stoletja je prevelika odvisnost venezuelske ekonomije od nafte povzročila precenitev domače valute, kar je prizadelo že tako slabo razvito industrijo in ekstenzivno kmetijstvo. To je povzročilo močna trenja v družbi, predvsem med veleposestniško in meščansko elito: prva se je osredotočila okoli desnosredinskih strank in igrala na karto nacionalizma, da bi spodkopala vpliv »kompradorskega« meščanstva, ki je živelo predvsem od zaslužkov naftnih industrijskih obratov, ki pa so bili pod nadzorom tujega kapitala. Tako se je ustvarila skrajno disfunkcionalna družbeno-politična struktura, kjer so se na nož spopadale elite, ki so bile v enaki meri usmerjene predvsem v črpanje rent, ne pa v ustvarjanje novega bogastva.

Graf prikazuje nihanje naftne proizvodnje v Venezueli.

Graf prikazuje nihanje naftne proizvodnje v Venezueli.

Do preobrata je prišlo v sedemdesetih letih, ki je naftna kriza ceno venezuelske nafte pognala v nebo. Desnosredinska vlada je nacionalizirala celotno naftno industrijo, vendar do globokih sprememb ni prišlo. Dobički so še naprej polnili žepe ozkih rentniških skupin in vse bolj tudi državne blagajne, večjih investicijskih prebojev v druge sektorje gospodarstva pa ni bilo.

Venezuela je konec tisočletja pričakala kot izrazita ekonomija iskalcev rent, z vsemi problemi, ki izvirajo iz tega. Nesposobnost domače elite, da bi zagotovila zdravo gospodarsko rast, je na levici ustvarilo upanje (ali iluzijo), da bi lahko z boljšim centralnim upravljanjem ekonomije s strani avtoritarne države in s pomočjo dohodkov iz naftne industrije izvedli preboj v bolj razvito, enakopravno in pravičnejšo družbo.

 

Statistična radiografija

Jim je uspelo? Poglejmo številke.

Podatek, ki ga pogosto slišimo, je, da je Chávezovemu režimu uspelo drastično zmanjšati neenakost. Drži. Toda če pogledamo širšo sliko, vidimo, da je to del splošnega južoameriškega trenda. O tem nazorno priča spodnji graf, ki sicer prikazuje le obdobje med l. 1998 (ko je  Chávez prevzel oblast) in letom 2010 (2006 za Venezuelo), kar gre v prid venezuelskega režima, saj se je situacija od tedaj poslabšala:

 

Trends_on_income_inequality

Iz zgornjega grafa, ki primerja Ginijev koeficient v različnih latinskoameriških državah, vidimo, da je bila že pred Chávezom dohodkovna neenakost v Venezueli nižja od večine primerljivih držav in da se je celo v »dobrih letih« Chávezovega režima manjšala počasneje kot drugod. Če pa pogledamo še širše časovno obdobje, vidimo, da je bila v prvih 8. letih Chávezove vladavine dohodkovna neenakost še vedno višja kot ob začetku devetdesetih (za obdobje po letu 2006 so dostopne le okvirne ocene, po katerih naj bi se stopnja neenakosti stabilizirala pri nekoliko nižji številki, tj. približno na ravni, kakršna je bila v času krvavih protestov l. 1989):

gini coeficient

Če dodamo, da so plače v državnih podjetjih in javni upravi (oba sektorja sta nadpovprečno velika v primerjavi z ameriškimi sosedami) podvržene striktni regulaciji, se dosežki chavističnega režima na tem področju ne zdijo tako izraziti: dohodkovna neenakost v »socialistični« Venezueli je še vedno višja kot v kapitalističnih ZDA in je v zadnjih 15. letih padala počasneje kot v drugih južnoameriških državah.

Pomembnejša kot neenakost je seveda stopnja revščine. Tudi tu moramo priznati napredek. Odstotek ljudi, ki živijo pod pragom revščine, se je zmanjšal od skoraj 50 % na nekaj manj kot 30 %. Vsekakor gre za velik korak v pravo smer. Toda – če pogledamo v širši perspektivi, spet vidimo, da gre za splošen južnoameriški trend. In spet vidimo tudi, da je bil v Venezueli ta trend počasnejši kot drugod v regiji. V istem odbobju se je stopnja revščine v Čilu, Peruju in Urugvaju skoraj prepolovila, v Argentini (ki je ni na spodnjem grafu) pa je padla s 45 % na dobrih 10 %. Danes je revščine v Venezueli sicer mnogo manj kot ob začetku Chávezove vladavine, toda v primerjavi z ostalimi južnoameriškimi državami je Venezuela tako rekoč na istem mestu, kot je bila pred 15. leti.

pobreza-chavista1

Podobno vidimo na spodnji tabeli. Številne latinskoameriške države, ki so v istem obdobju okrepile pluralistično demokracijo in socialne politike vezale na gospodarsko rast v tržnem kapitalizmu, so na tem področju dosegle podobne uspehe kot chavistični režim. To seveda ne pomeni, da venezuelski dosežek ni hvalevreden – vprašanje pa se postavlja, ali je bila chavistična politika najboljši način, kako ga doseči.

poverty

Primerjave z ostalimi južnoameriškimi državami omogočajo le malo razlogov za sklepanje, da ne bi bilo enakih (ali morda še boljših) rezultatov mogoče doseči v pogojih odprtega tržnega gospodarstva in pluralistične demokracije. Po drugi strani pa so negativne posledice državnega kapitalizma v ekonomiji in avtoritarnega populizma v politiki precej hude.

Poglejmo si najprej ekonomske kazalce. Najprej je tu katastrofalni padec vrednosti venezuelske valute, ki je eden od razlogov za nedostopnost uvoženih potrošnih artiklov za običajne ljudi, o katerem govori BBC-jev prispevek:

bolivar

Graf nam nazorno prikaže tudi enormno razliko med uradnim tečajem in črnim trgom. Razrast sive ekonomije je ena od značilnosti venezuelske družbe pod Chávezom in njegovim naslednikom. Podobno sliko kažejo tudi podatki o inflaciji, ki je letos po uradnih podatkih dosegla 70 % in se torej približala stopnji iz leta 1989, tj. v času protivladnih nemirov, ki so vrgli na površje Cháveza. Neuradna stopnja pa je še mnogo višja:

venezuela_inflation

Toda najhujša dediščina chavističnega režima je porast nasilja. To se kaže v izjemno visokem številu umorov na 100.000 prebivalcev, ki je drugo najvišje v celotni Latinski Ameriki, za Hondurasom (ki pa ima, ne pozabimo, več kot trikrat manjši BDP na prebivalca).

1998-2013-Venezuela-Murder-Rate

Za primerjavo si poglejmo gibanje števila umorov v sosednji Kolumbiji, ki je na začetku osemdesetih let prevzela žalostno lovoriko latinskoameriške države z najvišjo stopnjo umorov. Kot vidimo, je v Kolumbiji v zadnjih 15. letih število umorov padalo, medtem ko je v Venezueli raslo:

venezuela2

Poglejmo še primerjavo z nekaterimi ostalimi državami v regiji. Podatki so le do leta 2007 (od tedaj se je stopnja umorov v Venezueli le še povečala in, kot rečeno, presegla vse ostale države, razen Hondurasa). Vidimo lahko, da Chávez na tem področju prejel dokaj slabo dediščino, vendar se je z njegovim prevzemom oblasti število umorov drastično povečalo.

latin-america-homicide-rates

Podobno dramatični so tudi podatki glede števila ugrabitev, ki se je v času chavističnega režima povečalo za več kot štiridesetkrat in je daleč največje med vsemi latinskoameriškimi državami:

Venezuela kidnappings

Nazadnje si poglejmo še graf revije The Economist, ki prikazuje stroške življenja v nekaterih svetovnih metropolah, preračunana na podlagi newyorškega povprečja. Kot lahko vidimo, mora življenje v Caracasu biti vse prej kot enostavno: visoko inflacijo in devalvacijo domače valute namreč spremljajo izjemno visoki stroški bivanja, višji kot v Tokju, New Yorku ali Moskvi – in tudi to je, kot nazorno kažejo podatki, neposredna dediščina chavističnega režima:

 

cost-of-living

Blagostanje vs. demokracija – lažna dilema

Pogosto slišimo izjave, češ da so demokracija, pluralizem, državljanske pravice, svoboda tiska in podobno nekakšni zahodni fetiši, in da je v državah, kakršna je Venzuela, pomembnejši boj proti revščini. Toda statistika nam razkrije, da je dilema, ali so osebne svoboščine pomembnejše od gospodarske rasti in socialne varnosti, umetna. Kazalci družbenega napredka so namreč v najboljšem primeru dvoumni: premiki na socialnem področju so bili otipljivi, a v primerjalni perspektivi vse prej kot izredni, ekonomski kazalci vse bolj nakazujejo, da se bo chavistična avantura iztekla v hudi krizi.

Cena za uničenje pluralistične ustavne demokracije je torej bila vrnitev v spiralo ekonomske nestabilnosti in družbenega razkroja. Samo nekdo, ki sovraži demokracijo, lahko trdi, da je bilo to vredno. Žal pa tudi pri nas takih ljudi ni malo.

 

Obeti za prihodnost

Kaj je prihodnost režima? Večina neodvisnih venezuelskih analitikov meni, da se bo chavizem postopoma sesedel vase, tako zaradi očitnih notranjih trenj kot zaradi poslabšanja gospodarskega stanja. Skoraj vsi so mnenja, da bo opozicija počakala vsaj do leta 2016, preden bo sprožila nov referendum za predsednikov odpoklic: uspeh takega referenduma bi bil dokaj verjeten in bi lahko privedel do tranzicije v demokracijo.

Nova oblast, če bo do nje prišlo, se bo morala spopasti s težavno dediščino režima, ki je rešil bore malo kroničnih težav te karibske države, strukturnih problemov pa sploh ni načel.

Advertisements

3 thoughts on “Venezuela: med mitom in realnostjo

  1. Pingback: Kritika konservativna: Venezuela – med mitom in realnostjo - Časnik

  2. Dober in jasen komentar. Bi dodal še nekaj misli, ne kot kritiko, temveč kot kratko razmišljanje naprej.

    Po mojem mnenju pri vprašanju Venezuele, ki je dejansko vprašanje socializma kot takega, ni bistvena pot oz. sam potek “bolivarske revolucije” ter njeni (ne)uspehi. Dejansko se gre za vprašanje cilja, ki ga skušamo doseči. Če je naš cilj socialistična družba oz. če sprejmemo vrednote take družbe kot naše vrednote, potem nič ne pomaga, če dokazujemo, kako je spodletel poizkus izgradnje socializma v Venezueli, Kubi, Sovjetski zvezi in praktično povsod. Socialist bo preprosto odvrnil, da bo potemtakem svoj cilj poizkusil doseči po neki svoji poti, kot denimo pri nas enako pravi Združena levica. Historični socializmi so zanje “referenca”, iz katere se lahko nekaj naučijo, a socialistična družba kot taka še vedno ostaja cilj. Iz tega sledi, da ga bodo poizkušali še naprej doseči, čeprav se deloma tudi sami zavedajo (iz mojih osebnih izkušenj), da niti njihov prihodnji socializem ne bo tisti “pravi”. Javnost pa to čedalje bolj sprejema.

    Skratka, če želimo res zavrniti socializem, je potrebno njegove same vrednote (npr. “enakost”) predstaviti kot negativne, kot nekaj, česar si ni vredno želeti. Tukaj se potem dejansko postavi vprašanje, za kaj naša družba in država sploh obstajata. Žal dobivam vtis, da največji del sodobne zahodne “desnice” dejansko pristaja na tezo, da je zagotovitev čimvečje materialne blaginje glavna naloga države. Desne stranke se pri tem sklicujejo na potrjeno dejstvo, da lahko to zagotovijo uspešneje kot levičarske. A če to spodleti, ne zmorejo več nobenega resnega odgovora, zakaj ne bi ljudstvo izvolilo socialistov, kot se je npr. pravkar zgodilo v Grčiji in se bo še kje.

    Like

    • Mislim, da je treba razlikovati med različnimi pomeni pojma enakosti na eni ter egalitarizmom na drugi strani; slednji je ideologija, ki jemlje enakost (pogosto z ne dovolj premišljenim razlikovanjem med različnimi vidiki) za absolutno vrednoto oz. vrednoto, ki ni v uravnovešena z drugimi vrednotami, premisleki, vrlinami ipd. Chesterton nekje pravi, da težava naše dobe ni toliko pregreha, temveč vrline, ki so se osvobodile medsebojne povezanosti in brezglavo divjajo po svetu.

      Like

Prosimo, upoštevajte, da so komentarji namenjeni civizirani izmenjavi mnenj

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s