Čas, ki ga ustvarjamo. Refleksija o katoliški zavesti milenijske generacije

Skoraj pred natanko desetimi leti, v času med smrtjo Janeza Pavla II. in izvolitvijo novega papeža Benedikta, je umrla moja stara mama. Izpovedovala je drugačno katolištvo, kot sem ga vajena od svojih vrstnikov ali generacije svojih staršev, gotovo drugačno od mojega. Njena vera je bila globoka, preprosta in svetniška.

Vedno se mi je zdela kot ostalina nekega drugega časa.

*

Ko so izvolili Benedikta, stare mame že ni bilo več. Čeprav sem imela novega papeža rada (za razliko od mnogih njegovih kritikov sem njegove tekste brala), se mi je takoj zazdelo, da bo njegova intelektualna skladnost s težavo našla stik s spremenjenim svetom, kakor ga vidimo predstavniki milenijske generacije.

Kar je paradoks, saj tudi Ratzinger spada v generacijo, ki je občutila zastarelost stare dogmatike. Dovolj je, da berete njegove mladostniške memoarje: na vsakem koraku je čutiti globoko intelektualno vrenje mladeniča, ki je v stikih s priljubljenimi avtorji svojega časa (Heideggerja, Marcela, de Lubaca, Guardinija, Blondela, von Balthasarja) skušal oblikovati teologijo, ki bi bolje nagovorila tesnobe in upanja sodobnega človeka. Ta njegov mladostniški eksistencialni zanos se je tudi kasneje kazal v slabo prikritem odporu do klasične sholastične dogmatike in celo do tomizma, ki je prišel na dan do skrajnih meja, ki se za vatikanskega prefekta in pontifeksa še spodobijo.

Vendar je zmogel inspiracije, ki jih je prejel heterodoksnih mislecev od Kierkegaarda do Hermanna Hesseja, integrirati v katoliško tradicijo.

*

Mnogi se danes vračamo k tej tradiciji.

Marsikomu se bo zdelo pretirano reči »mnogi«. Ja, mnogi. V primerjavi s tistimi, ki od nje bežijo, vsekakor. Danes, za razliko od časov moje stare mame, takih, ki bi od tradicionalnega katolištva bežali, tako rekoč ni. Ker tega tradicionalnega katolištva ni več kot sklenjene družbene strukture. Zato tradicija počasi, a vztrajno dobiva nazaj svoj stari šarm, zlasti na naših, globoko sekulariziranih zemljepisnih širinah. Toda pri tem smo v nevarnosti, da pozabimo, zakaj so se ji tedaj, ko je bila živa kot vseobsegajoča družbena formacija, mnoge, morda celo najboljše duše uprle.

Njihovo katolištvo je bilo tesneje vezano na hierarhičnost, ker se jim je, paradoksalno, ravno prek hierarhije na svetu izrisovala podoba tiste druge, nevidne hierarhije, na podlagi katere bo vse, kar je in je bilo in bo, doživelo pravično sodbo. To vera jih je utrjevala v tistem značilnem globoko občutku za pravičnost, ki ni potreboval zunanje potrditve.

Njihovo katolištvo je bilo tesneje vezano na hierarhičnost, ker se jim je, paradoksalno, ravno prek hierarhije na svetu izrisovala podoba tiste druge, nevidne hierarhije, na podlagi katere bo vse, kar je in je bilo in bo, doživelo pravično sodbo. Ta vera jih je utrjevala v njihovem značilnem globokem občutku za pravičnost, ki ni iskal zunanje potrditve v živem blatu družbenega konformizma.

Moja stara mama je bila denimo rojena v času, ko je fašistična oblast preganjala njen materni jezik in skušala uničiti nacionalne manifestacije njenega ljudstva. Vsaj visoki, če že ne nižji kler ji je pri tem pomagal. Živela je pod dvema papežema, ki sta javno podprala diktatorja, ki je krvavo zatiral njeno ljudstvo. Od blizu je lahko videla ne le klerikalizem, temveč še hujše zlorabe vere v politične namene. Videla je, seveda, tudi zglede pokončnega kljubovanja krivicam. Oboje skupaj je tvorilo življenje v veri; toda če sekularisti podcenjujejo vlogo vere kot opore številnih bojevnikov proti krivicam, bi mi ne smeli podcenjevati podpore, ki so jo organizirane religije dajale (in še vedno dajejo) oblastem, ki te krivice tratijo.

Marsikateri katoličan širom po Evropi, pa Južni Ameriki, jugovzhodni Aziji in Afriki je lahko skozi stoletja doživljal podobno izkušnjo, da je visoke predstavnike svoje Cerkve videl med podporniki krivic. Seveda je bil tudi klerikalizem in politizirani katoliški antimodernizem, ki mu je dajal vetra, sam reakcija na pogosto precej brezobzirne sekularistične ideologije. Ki so bile tudi same reakcija in tako dalje in tako naprej. Dejstvo ostaja, da je bil uradni katolicizem še krepko v drugo polovico prejšnjega stoletja globoko vpleten v zapletene, pogosto skrajno umazane politične spore. Družbeno moč, ki jo je napajala vera množic, je rad kanaliziral v kopičenje političnega kapitala (ki ga je povrsh vsega pogosto nepremišljeno dajal na posodo na levo in na desno – najraje na desno).

V teh pogojih so imeli verniki dejansko le tri možnosti: konformizem, odpadništvo ali poglobitev vere. Številni, ki so se, tako kot moja stara mama, napotili na to zadnjo pot, so svojo vero doživljali globlje kot postkoncilske generacije. Globlje so bili v stiku z viri svoje vere in sp zato znali, tako kot Dante, realnost sveta doživljati skozi bolj niansirane odtenke, ki so izrisovali, kot bi rekel Unamuno, tragično občutje življenja. Njihovo katolištvo je bilo tesneje vezano na hierarhičnost, ker se jim je, paradoksalno, ravno prek hierarhije na svetu izrisovala podoba tiste druge, nevidne hierarhije, na podlagi katere bo vse, kar je in je bilo in bo, doživelo pravično sodbo. Ta vera jih je utrjevala v njihovem značilnem globokem občutku za pravičnost, ki ni iskal zunanje potrditve v živem blatu družbenega konformizma. Dajala jim je tudi radostni mir, tako različen od jalove in žalostne strogosti starih stoikov ali površne »skuliranosti« njihovih nezavednih sodobnih posnemovalcev.

*

Ko danes mladi katoličani, ki živimo, priznajmo si, kot arhipelag sredi sekularističnega morja, razmišljamo o katoliški tradiciji, ne smemo pozabiti tega paradoksa, te napetosti med notranjo in pozunanjeno vero.

Ne smemo se pustiti zapeljati v past, da bi ob razmišljanju o srednjem veku, pomislili le na katedrale, Danteja, mistike, viteze in trubadurje ali na podobo sholastične teologije, kot nam jo je prikazala ganljiva Chestertonova apologija Tomaža Akvinskega. Ne smemo pozabiti na družbeno stvarnost, ki jo je Dante bičal v Komediji, na pokvarjenost z oblastjo opite rimske Cerkve, na vse predsodke, ki so se lepili na vero, in zlorabe, ki so prejele blagoslov duhovništva.

Hvala Bogu imamo sekulariste, ki nikoli nas nikoli ne pozabijo spomniti na to. Toda za razliko od njih se  zavedamo, da se je ta tradicija religije kot koherentnega »življenjskega sveta« (če naj uporabim nekoliko zastareli sociološki jezik), ki je določal bitje in žitje vernika in predstavljal temeljno obzorje njegovega obstoja, dejansko (in verjetno dokončno) končala z drugim vatikanskim koncilom. Končala se ni zaradi teoloških in doktrinarnih razlogov, temveč zato, ker je morala Cerkev dokončno položiti račune pred sekularizmom, ki ga je poldrugo stoletje prezirljivo odklanjala, nikoli ni pa mu ni zares ponudila konsistentne alternative.

Toda za razliko od sekularistov se  zavedamo, da se je ta tradicija religije kot koherentnega »življenjskega sveta« (če naj uporabim nekoliko zastareli sociološki jezik), ki je določal bitje in žitje vernika in predstavljal temeljno obzorje njegovega obstoja, dejansko (in verjetno dokončno) končala z drugim vatikanskim koncilom.

Za razliko od sekularistov se zavedamo, da se je tradicija religije kot koherentnega »življenjskega sveta« (če naj uporabim nekoliko zastareli sociološki jezik), ki je določal bitje in žitje vernika in predstavljal temeljno obzorje njegovega obstoja, dejansko (in verjetno dokončno) končala z drugim vatikanskim koncilom.

Seveda ne smemo pozabiti, da je iz te kritične drže do modernosti izšlo tudi marsikaj pozitivnega, začenši z doktrino človekovih pravic, sodobno evropsko demokracijo, povojno socialno državo in združeno Evropo: vsega tega si je enostavno nemogoče predstavljati brez ključnega doprinosa krščanskodemokratske in krščansko-socialne tradicije, ki je po svojih izvorih veliko bližja katoliškemu antimodernizmu, kot si danes mislimo. Toda ko pred sekularistični tribunal polagamo dokaze, ki pričajo o pozitivnih doprinosih katolištva tudi v njegovem najbolj »reakcionarnem« obdobju med francosko revolucijo in drugim vatikanskim koncilom, ne pozabimo, da je bila v tem času Cerkev pogosto pripravljena skočiti na vsak, še tako neugleden voz, ki se je ponujal kot desna alternativa »dekadentnemu liberalizmu«. Od Dreyfusove afere v Franciji do raznih oblik klerofašizma ponuja zgodovina Cerkve med obema vatikanskima konciloma številna mračna poglavja, ki gotovo niso tako enoznačna, kot bi hoteli ateistični polemičarji, prav slavna pa tudi niso.

*

Vedno so obstajali ljudje, kot je bila moja stara mama, ki so s tihim in vztrajnim pričevanjem svoje vere kazali na resnico, da bistva krščanstva, kot ga razume Katoliška cerkev, ne gre iskati v njenih najbolj pozunanjenih svetnih manifestacijah. Toda škoda je bila narejena in stara, klerikalna Cerkev, se je od nas poslovila z dvoumno dediščino, na katero nas vedno znova opozarjajo naši neverni sosedje – in nas bodo do konca časov.

Tu nas čakajo številne skušnjave: da v teh polemikah netaktno dokazujemo svoj prav (koliko katedral odtehta en protijudovski pogrom?), da se sklicujemo na vatikanski koncil kot na prelom s preteklostjo (če je prelom, zakaj se potem sklicujemo na katedrale?), pa tudi, da izpostavljamo svoje stare mame kot protizgled (če že iz lastnega, vsej prej kot svetega življenja ne moremo delati zgleda). Toda one so svojo intimno vero, na katero so se opirale v svojem krščanskem življenju, črpale ravno iz te tradicije. Iz iste doktrinarne jasnosti in moralne nedvoumnosti, torej, ki je služila kot izgovor za klerikalizem in politične manipulacije vere.

*

Ko skušamo danes iskati stik s to tradicijo, se ne smemo vprašati le, kaj pomeni nam (kar je dovolj zapleteno vprašanje), temveč tudi, kaj mi pomenimo zanjo.

Stara mama gotovo je vedela, da ni mogoče vesoljne Cerkve soditi na podlagi dejanj filo-fašističnega škofa, temveč da bo filo-fašistični škof sojen na podlagi Božje volje, kakor jo izpoveduje ravno tradicija te vesoljne Cerkve.

Čisto možno, da si je, tako kot Dante stoletja pred njo, zelo nazorno predstavljala, v katerih krogih pekla se bodo znašli vsi preveč ponosni in samozagledani predstavniki tega zunanjega krščanstva – in ni nemogoče, da je molila pri Bogu, da bi bil usmiljen z njihovo dušo, ki je popustila pred skušnjavami svetne moči.

*

Ratzinger je s svojo teološko jasnostjo, s svojo sposobnostjo, da bi na razumljiv način pojasnil bistvo krščanstva, kot ga razume katoliška tradicija, po mojem opravil velikansko delo. Mnogim sodobnikom, ki smo bili vzgojeni v katekistični površnosti zmedene in prestrašene postkoncilske cerkve, je odprl vrata v razumevanje tiste globlje vere, iz katere so se napajale naše stare mame in ki nam je pogosto ostala skrita pod balastom vidne zgodovine Cerkve (ki je, kot vsaka zgodovina, v najboljšem primeru dvoumna) in lahkotnimi klišeji nedeljskega krščanstva.

S tem nam je pomagal pri premagovanju nelagodja, ki jo kot prebivalci postmodernega sveta nujno čutimo do katoliške tradicije. Toda če nam ta »intelektualizem«, če smem tako reči, lahko razjasni zapletene metafizične koncepte, so številni kristjani še naprej soočeni z bolj vsakdanjimi, a nič manj perečimi dvomi.Razumljivo je, da Cerkev deluje na podlagi idealnega modela družine, ki izhaja iz sakralnega razumevanja življenja in poudarja rigidni kanon glede tega, kar je prav in kaj ni. Katoliški katekizem je jasen in koherenten, toda življenjska realnost številnih iskrenih vernikov se ne sklada z njim. Še več: pogosto prihaja v trajno protislovje z njim. Sama sem recimo hči ločene, precej pobožne katoličanke. Poznam verne homoseksualce, ki so trpeli zaradi nerazumevanja svojega okolja. Prepričana sem, da moj odgovorni spolni užitek izven zakona ni vreden večjega pohujšanja kot vzdržnost, ki se nato naskrivaj izteče v resnično nemoralno in pogosto celo protizakonito potešitev.  Kot večina sodobnih žensk se upiram temu, da bi, tako kot moja stara mama, svoje življenjsko poslanstvo osredotočila izključno okoli materinstva. Zavračam namreč vsiljeno požrtvovalnost: žrtvovanje brez ljubezni se vedno konča v frustracijah in nevrozah.

*

Zdi se mi, da sedanji papež bolje nagovarja ta življenjska protislovja sodobnega kristjana. Tako kot pred desetletjem, sem še vedno pod vtisom, da je prav hvalevredna intelektualna jasnost njegovega predhodnika, ki mnogim ni le potešila številnih dvomov, temveč v nas tudi spodbudila radovednost za poglabljanje v zakladnico krščanske misli, sčasoma oddaljila od živega stika s prekrasno bastardnostjo sodobnega postmodernega sveta. Sveta, v katerem tako kot ob zori krščanstva živimo drug ob drugem s pogani in drugoverci, sredi kaotičnega, neizmerno vitalnega, fascinantnega in grozljivega univerzalnega imperija, ki je današnja globalizirana družba.

Morda se nam ob pogledu nazaj kdaj pa kdaj zazdi, da smo za vedno izgubili tisto skladnost med prepričanjem in življenjem, ki je še vedno zaznamovalo izkušnjo naših starih mater. A mislim, da se motimo. Trenje med svetniškim idealom in posvetno realnostjo, med notranjim in zunanjim, med deklarativnim in dejanskim je bil vedno prisotno. Danes nič bolj kot v srednjem veku – morda je danes kvečjemu manjše, glede na brutalne prakse preteklosti. Le, da je bilo nekoč zaradi splošne potopljenosti družbe v krščanstvo težje spregledati razkorak med bistvom religije, ki je vera (in ta je dobra, ker je od Boga), in njegovimi mnogoterimi manifestacijami, ki so dobre in slabe, slabe in dobre, kot vse, kar je človeškega.

Danes to neskladje vidimo lažje. Lažje pa vidimo tudi vse, kar je človeškega, prečloveškega v religiji. Je to slabo? Jaz mislim, da je dobro, saj nas bolje usmerja od postranskega k bistvenemu.

Morda ne bi smela reči postranskega: če kaj, nas katolištvo opominja, da je vera brez občestva jalova, tako kot je občestvo brez vere prazno.

Stvar je v tem, da družbena dimenzija religije vedno vzbuja zanimanje. Tako v dobrem, v obliki interesa za njene kulturne doprinose, kot v slabem, kot pretirana fascinacija nad njenimi političnimi in sociološkimi vidiki. Težave, skozi katere se prebija notranja vera – ki je bistvo religije in dimenzija, ki opravičuje njen obstoj – pa zanimajo le vernika.

*

Vsi vemo, da se s profesionalnimi antiklerikalci ne da debatirati. Toda vsakega intelektualca, ki se ima za vernega, bi morali bolj  kot razne kampanjske bitke zanimati problemi, ki se tičejo položaja vere v sekulariziranem svetu. Pogosto pa se raje, kot da bi priznali globoke rane v Cerkvi in na pošten način skušali pomagati pri njihovem celjenju, spuščamo v križarske vojne proti brezbožnikom.

Morda gre za samoobrambni refleks; morda nam te bitke služijo kot zdravilo za občutek nelagodja, ki izvira iz neskladja med našo civilno in religiozno zavestjo, tako značilnega za sekularizirane družbe, kot je naša. Ali pa s pozunanjenjem tistih vidikov naše verske zavesti, v katere smo najbolj prepričani (ali se nam zdi, da smo prepričani), iščemo še zadnja oprijemala nekdanje doktrinarne trdnosti, ki se nam kažejo kot obrisi izginulega časa.

Bili bi bolj sproščeni, če bi spoznali resnico, ki jo je zapisal znani pesnik, da »čas ni ne slabši ne boljši, saj je vsak čas čas ljubezni, čas prijetnega sobivanja čustev in ljudi, družin in dela. Vsi časi so isti čas.« Kaj je to drugega, če ne optimistični, krščanski obrat starozaveznega Pridigarja? »Ni čas tisti, ki nas opravičuje, mi moramo opravičiti čas. Ustvarimo čas, in naj nas čas ne ustvarja.«

Tako bodi.

Advertisements

One thought on “Čas, ki ga ustvarjamo. Refleksija o katoliški zavesti milenijske generacije

  1. Pingback: Kritika konservativna: Čas, ki ga ustvarjamo. Refleksija o katoliški zavesti milenijske generacije - Časnik

Prosimo, upoštevajte, da so komentarji namenjeni civizirani izmenjavi mnenj

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s