Antifašizem in skrajna desnica: tovariša v orožju v Donbasu

V sodelovanju s katalonskim portalom za politično misel Cercle Gerrymandering objavljamo prevod članka, ki sta ga napisala politologa in strokovnjaka za postsovjetska območja Abel Riu in Marta Ter.

*

V zadnjega pol leta je cela vrsta dogodkov uporniško območje na vzhodu Ukrajine zelo oddaljila od države, h kateri mednarodnopravno še vedno pripadajo. Oblikovala se je alternativna oblast, trdno zasidrana v lokalni družbeni stvarnosti, o naravi in značilnostih katere v zahodnih medijih slišimo zelo malo ali sploh ničesar. Ta članek želi omogočiti vpogled na to stvarnost, pri čemer se osredotočava na fenomen vojaških prostovoljcev, ki pomagajo pri njenem ohranjanju.

Boji v Donbasu privabili prostovoljce iz zelo različnih okolij. Njihovo število se je okrepilo predvsem od lanske jeseni. V vrste borcev Ljudske republike Doneck in Lugansk so se vključili pripadniki prostovoljnih milic iz Srbije, Češke, Nemčije, Madžarske, Poljske, Italije, Španije, Grčije, Izraela, Brazilije, Avstralije in celo Združenih držav. Poleg, seveda, prostovoljcev iz Rusije in drugih nekdanjih sovjetskih republik, predvsem iz Belorusije in Kazahstana.

Točnih podatkov o njihovem številu ni, prav tako ni mogoče natančno oceniti ravni njihove vključenosti v vojaške spopade. Jasno pa je, da gre za zelo raznolike skupine, ki pokrivajo ideološki spekter, ki gre od skrajne desnice do skrajne levice. Analiza teh skupin je zato nepogrešljiva pri boljšem razumevanju narave boja, ki se odvija v Donbasu.

Kdo so te skupine in kako si vsaka od njih predstavlja naravo boja, v katerega so se vpletli?

Levica in antifašizem

Začnimo na levici. Vojna na vzhodu Ukrajine je privabila številne komunistične aktiviste iz južnoevropskih dežel, kot sta Francija ali Španija. Med njimi sta med najbolj znanimi, tako v Donbasu kot na tujem, Madridčan Rafael Muñoz Pérez in njegov kolega z imenom Ángel, doma iz Murcie. Prvi je aktivist podmladka španske Združene levice (Izquierda Unida), drugi pa Kolektiva mladih komunistov. Bojevnikom samooklicane Ljudske republike Doneck (LRD) – natančneje, Bataljonu Vostok – sta se pridružila na začetku lanskega poletja, znana pa sta postala po zaslugi posnetkov na youtubu, kjer v polomljeni angleščini predstavljata svoj pogled na konflikt v Donbasu.

Do danes je španskih prostovoljcev, ki so se pridružili upornikom, precej naraslo. Večina se jih je pridružila Brigadi Carlos Palomino, imenovana po mladem madridskem antifašistu, ki ga je leta 2007 pri 16. letih umoril militantni neonacistični aktivist. Že pozimi se je enoti pridružila še skupina dvestotih ruskih komunističnih prostovoljcev (nekateri od njih so člani Komunistične partije Ruske federacije), ki so ustanovili bataljon Prizrak (Prikazen). Ti skupini sta skupaj z lokalnimi komunističnimi milicami ustanovila tako imenovano Rdečo gardo Donbasa, ki ima za cilj koordinacijo vseh komunističnih in antifašističnih frakcij, ki obstajajo na uporniškem ozemlju.

Pri tem je treba poudariti, da številne ruske antifašistične skupine ne podpirajo donbaških upornikov. V ta namen so avgusta lani objavile javni komunike, ki ga je podpisalo več kot 100 organizacij, ki gojijo antifašistične vrednote (med njimi je zlasti veliko glasbenih skupin), v katerem predstavljajo razloge, zakaj ne podpirajo nobene od strani v sporu, torej ne ukrajinske vlade ne uporniških skupin, saj smatrajo, da obe predstavljata interese imperialističnih sil (ZDA ne eni ter Rusije na drugi strani).

Španski prostovoljci iz Brigade Carlos Palomino

Španski prostovoljci iz Brigade Carlos Palomino

Za tuje levičarske aktiviste, vključene v uporniške milice, je vojna v Donbasu predvsem boj ljudstva Novorusije (administrativni pojem, v rabi v času carske Rusije, za regije na današnjem jugu in vzhodu Ukrajine) proti ukrajinskemu fašizmu. Svoj boj zato radi vzporejajo s špansko državljansko vojno, kar se vidi tudi po njihovi ikonografiji, v kateri pogosto zasledimo špansko republikansko trobojnico.

Svoj boj dojemajo tudi kot odpor proti ameriškemu imperializmu in temu, kar razumejo kot njegov poskus, da bi si prigrabil celotno ukrajinsko ozemlje. Na ta način argumentirajo tudi lastno prisotnost na tem ozemlju, kot odraz internacionalne solidarnosti. V skladu s to pozicijo je znana italijanska ska punk skupina Banda Bassotti lansko poletje organizirala solidarnostno antifašistično turnejo po Donbasu, kjer je zbirala prostovoljne prispevke za humanitarno pomoč in organizirala dva koncerta, enega v Rostovu na Donu in enega v samem Donecku.

Akciji so se pridružili tudi člani razpuščene baskovske skupine Negu Gorriak, enega osrednjih bendov baskovskega alternativnega roka iz 90-ih, ki so organizirali tudi solidarnostno skupino z donbaškimi »uporniki proti ukrajinski pučistični oblasti«. Označevanje majdanske vstaje kot puča je ključnega pomena za prostovoljce iz Španije, saj bi v nasprotnem primeru vzporednice s špansko državljansko vojno težko vzdržale analogijo. Za razliko od svojih španskih in italijanskih tovarišev pa baskovsko radikalno nacionalistično (abertzale) levico še bolj od protiameriškega internacionalizma privlači nacional-populistični in separatistični element donbaškega upora, v katerega projicirajo lastno anarho-nacionalistično ideologijo. Stranka Euskal Herria Bildu (politična predstavnica levega krila baskovskega nacionalizma, op. prev.) je šla tako daleč, da je javno podprla baskovske prostovoljce, ki so se napotili v Donbas.

Po besedah Miroslava Rudenka, enega prvih voditeljev Ljudske republike Doneck, socialistični prostovoljci iz držav, kot sta Francija ali Italija, vidijo donbaški spopad kot »del svojega boja proti  kapitalizmu in oblasti multinacionalk«. Večina tujih prostovoljcev so idealisti, poudarja Rudenko, kar »našim ljudem pomaga, da ohranjajo bojno moralo«. V tem smislu so junija 2014 lokalne uporniške oblasti obudile zamisel Mednarodnih brigad, po vzoru prostovoljcev, ki so se bojevali na strani španske republike v državljanski vojni 1936-39. Tudi Aleksander Borodaj, nekdanji premier Ljudske republike Doneck, je julija lani izpostavil analogijo med antifašističnim odporništvom v času španske državljanske vojne in  na tej podlagi pozval k rekrutiranju tujih prostovoljcev iz Evrope, Amerike, Azije in Afrike.

Zanimivo pa je, da so donbaške oblasti zelo pazijo, da bi vpliv teh levičarskih na lokalno politiko ne postal prevelik. Na novembrskih volitvah, ki so potekale v Ljudski republiki Doneck so tako prepovedali vse kandidatne liste, povezane s komunističnimi skupinami, o kakršnemkoli avtonomnem delavskem ali sindikalnem gibanju pa v Donbasu vsaj zaenkrat ni sluha.

Ruska skrajna desnica

V Donbasu lahko najdemo tudi prostovoljce, ki izpovedujejo povsem nasprotne ideje od zgoraj omenjenih. Kljub temu pa se oboji skupaj borijo za Novorusijo in do zdaj nič ne kaže na kakršnakoli medsebojna trenja. Druga skupina oziroma konglomerat skupin, ki jo imamo tu v mislih, je skrajna desnica, ki ima, kot bomo videli, številne podpornike tudi med samimi predstavniki ljudskih republik Doneck in Lugansk.

Ukrajinska kriza je v Rusiji povzročila pravi potres znotraj skrajnih nacionalističnih skupin. Večina teh skupin podpira Novorusijo, obstajajo pa tudi skrajne desničarske skupine, ki so se postavile na stran Majdana. To so predvsem tiste skupine, ki so v obdobju 2011-13 sodelovale v protestih proti Putinovemu režimu. V številnih od teh grupacij je polemika glede ukrajinskega konflikta povzročila notranji razkol in posledično njihov razpad. To priča v prid teze, da je Putinov režim izkoristil ukrajinski konflikt za ošibitev ruske opozicije.

Glavne ruske skrajne desničarske skušine, ki podpirajo Novorusijo in redno pošiljajo prostovoljce v Donbas, so Duginova Evrazijska mladina, Rusko imperialno gibanje, Sputnik i progrom, milice Minina in Požarskega ter neonacistični skupini Črna stotnija in Ruska nacionalna enotnost.

Skupina prostovoljcev, pripadnikov organizacije Ruska nacionalna enotnost

Skupina prostovoljcev, pripadnikov organizacije Ruska nacionalna enotnost

Med omenjenimi skupinami sta pri pošiljanju prostovoljcev v Donbas najbolj aktivni predvsem dve: gre za Rusko imperialno gibanje in militantno neonacistično grupacijo Ruska nacionalna enotnost. Obe svojim organizirata »pripravne tečaje« za bodoče prostovoljce, ki se želijo udeležiti bojev v Donbasu, na svoji spletni strani pa ponosno objavljajo fotografije, ki dokazujejo, da se njihovi člani udeležujejo bojev v Ukrajini.

Med zagovorniki majdanske vstaje najdemo tudi rusko neonacistično skupino Restrukt, ki je v navezi z ukrajinskim Pravym Sektorjem. Eden od njegovih nekdanjih voditeljev, Roman Železnikov, je zdaj prostovoljec v Azovem bataljonu, edeni večji paravojaški milici (ima približno osemsto pripadnikov), ki se bori na strani redne ukrajinske vojske: med njenimi člani najdemo tudi nekaj desetin prostovoljcev s Hrvaške ter skupino beloruskih nacionalistov.

Na tej liniji najdemo še nekatere pripadnike ruske radikalne desničarske skupine Nacionalni demokrati, ki je sprva podprla Majdan, a so se številni njeni člani kasneje postavili na stran Novorusije. Med obema frakcijama je zato prišlo do hudega spora, kar je pripeljalo do začasne zamrznitve delovanja te skupine. Med skupinami, ki so preživele razkol zaradi Ukrajine in se postavile na »novoruske« linije, pa najdemo ksenofobno skupino Gibanje proti nelegalnemu priseljevanju in  Demuškinovo Slovansko unijo.

Vsa ta skrajna nacionalistična gibanja so precej heterogena in zagovarjajo različna stališča v spektru skrajne desnice, ki gredo od radikalnega tradicionalizma do neonacizma. V zadnjem letu je Novorusija služila kot element njihovega postopnega združevanja okoli enotnega poslanstva in na zgoraj opisane primere sporov lahko gledamo tudi kot na nekakšno stransko škodo procesa postopne konvergence. Glavna motiva, ki sta ta raznolika gibanja povezala v podpori Novorusiji, sta v bistvu dva: obramba »ruskega sveta« (ki ga v tem primeru predstavljajo rusko govoreči prebivalci Donbasa) proti temu, kar razumejo kot agresijo s strani kijevske vlade, in rekonstrukcija velikoruskega prostora na postsovjetskem področju pod brezprizivno hegemonijo Moskve. Tu lahko opozorimo na intervju, ki ga je podal Aleksander Dugin aprila 2014, v katerem je izjavil, da bo ukrajinska kriza privedla do rojstva »Velike Rusije«, ki bi morala obsegati ozemlje, ki je spadal pod Rusko carstvo v obdobju njegovega največjega obsega.

Duginova stališča se popolnoma ujemajo s stališči skrajno desničarskih imperialističnih skupin. To se vidi tudi na simbolnem področju, v obliki mnogoštevilnih ruskih imperialnih zastav, ki jih uporabljajo razne prostovoljne milice, ki se borijo v Donbasu. Pogoste so tudi ikone poslednjega carja Nikolaja II. in njegove družine, ki med skrajneži veljajo za mučenike svete ruske stvari proti judovsko-komunistični zaroti.

V tem amalgamu radikalnih nacionalističnih skupin, ki predstavljajo hrbtenico donbaškega paravojaškega ustroja, lahko najdemo določene elemente, ki tvorijo skupno jedro njihove ideologije: razglašajo se za goreče pravoslavne vernike in zagovarjajo stališče, da ima rusko pravoslavje civilizacijsko poslanstvo, ki iz Rusija edinstveno državo; so globoko antisemitski in ksenofobni ter verjamejo v večvrednost slovanskih ljudstev; in nazadnje, druži jih globok odpor do Zahoda, ki ga imajo za glavnega zgodovinskega sovražnika Rusije in njenega civilizacijskega poslanstva.

Tradicionalizem, evrazijstvo in slovanska vzajemnost

Znotraj ideološkega spektra dobnaških prostovoljcev najdemo tudi zmerne tradiconalistične skupine. Med njimi imajo, iz simbolnega razloga, posebno vlogo kozaki, tradicionalne pol-vojaške skupine, ki so v zgodnjem novem veku tvorili samoupravne skupnosti na širokih mejnih območjih med Rusijo in Poljsko-Litvansko republiko, kasneje pa jih je carska Rusija preoblikovala v pomožne vojaške enote, namenjene obrambi južnih meja imperija. Dandanašnji obstajajo številne kozaške organizacije tako v Rusiji kot v Ukrajini. Tiste, ki so dejavne v Rusiji, skoraj brez izjeme podpirajo vrednote ruskega imperializma, socialnega konservativizma in ruskega pravoslavja. Že ob aneksiji Krima je Kremlin na polotok poslal približno tisoč ruskih kozakov; 18 jih je iz rok predsednika Putina prejelo odlikovanja zaradi njihove vloge pri varovanju reda in miru med referendumu o priključitvi Rusiji marca 2014 (Argumenty i Fakty, 23 april 2014).

Ko je izbruhnil konflikt v vzhodni Ukrajini, so bili kozaki donskega in kubanskega območja med prvimi, ki so priskočili na pomoč proruskim upornikom v teh regijah. Danes predstavljajo eno od številčnejših prostovoljskih skupin, pridružili pa so se jim kozaki iz drugih ruskih pokrajin, predvsem z uralskega področja.

V Donbasu najdemo tudi številne tradicionalistične in konservativne borce iz različnih območij Srednje in Vzhodne Evrope ter iz Balkana. Najbolj znani so verjetno srbski četniki, ki predstavljajo verjetno najštevilčnejši kontingent neruskih prostovoljcev v Donbasu. Večina jih je vključena v Oddelek Jovana Ševića. Visoko število srbskih prostovoljcev bi lahko pripisali pregovornemu srbsko-ruskemu prijateljstvu, toda po mnenju srbskega strokovnjaka za varnostna vprašanja Zorana Dragišića ima pri tem precejšnjo vlogo tudi denar. Kot pri večini donbaških prostovoljcev gre namreč za izkušene bojevnike, ki so sodelovali kot plačanci v številnih konfliktih po svetu, od nekdanje Jugoslavije pa do Sirije in Iraka.

Milutin Mališić, eden od številnih pripadnikov srbskih četniških enot, ki se bojujejo v Donbasu

Milutin Mališić, eden od številnih pripadnikov srbskih četniških enot, ki se bojujejo v Donbasu

Druga najpomembnejša skupina tujih prostovoljcev so Madžari, zbrani v Legiji Sv. Štefana, ki vključuje tudi pripadnike madžarske manjšine iz Romunije, zakarpatske Ukrajine in Slovaške. V tej skupini je čutiti vpliv evrazijskih teorij Aleksandra Dugina. V Putinovi Rusiji ne vidijo le referenčne sile v svojem boju proti liberalnim vrednotam Zahoda, temveč tudi ključno zaveznico pri projektu obnove Velike Madžarske. Razkosanje Ukrajine in priključitev Zakarpatja Madžarski mnogi izmed njih vidijo kot prvi korak v tej smeri.

Na podobni liniji najdemo Bataljon Ivan Georgijevič Kudri, ki ga sestavljajo rusinski prostovoljci iz Zakarpatja, vzhodne Slovaške, Madžarske in Poljske. Po lastnih ocenah naj bi štel ok. 400 prostovoljcev. Rusini so etnična skupina (oziroma vrsta jezikovno povezanih etnično-jezikovnih skupnosti), ki izhaja iz karpatskega območja in govori narečje ukrajinskega jezika in večinoma pripada  grško-katoliški cerkvi. Skozi zgodovino so razvili posebno identiteto in vse od 19. stoletja so razdeljeni med pro-ruske in pro-ukrajinske skupine. V zadnjih desetletjih je med njimi zaznati porast protiukrajinskega občutja. Za najbolj radikalne izmed teh skupin predstavlja konflikt v Donbasu priložnost, da se znova uveljavi edinost »vseruskih« narodov (to se pravi današnjih Rusov, Belorusov, Ukrajincev in samih Rusinov), ki naj bi jo preprečeval predvsem ukrajinski nacionalizem oziroma ideja o Ukrajincih kot o posebni naciji. Iz tega vidika njihova podpora ne gre toliko odcepitvi Donbasa od Ukrajine, kolikor predvsem ustvarjanju novega imperialnega projekta pod vodstvom Moskve.

Obstajajo tudi dovolj močni indici o prisotnosti slovaških prostovoljcev na fronti, ki se v Donbasu borijo v imenu »slovanske vzajemnosti«. Vse te skupine v svoje poglede vključujejo elemente evrazijske ideologije Aleksandra Dugina, čeprav se praviloma ne definirajo na ta način. Toda obstajajo tudi grupacije tujih prostovoljcev, ki se eksplicitno sklicujejo na Duginove evrazijske teorije: med njimi najdemo Francoze (Unité Continentale in nekatere manjše skupine), Italijane (organizacija Millenium – Evropska komunitarna stranka) in Poljake (gibanje Falanga).

Pripadniki italijanske evrazijske skupine "Millenium" skupaj s Pavlom Gubarjevem, prvim "ljudskim guvernerjem" LR Doneck

Pripadniki italijanske evrazijske skupine “Millenium” skupaj s Pavlom Gubarjevem, prvim “ljudskim guvernerjem” LR Doneck

Donbas kot evrazijski eksperiment

Amalgam različnih organizacij, strank in ideoloških skupin, prisotnih v Donbasu, priča o vplivu teorij Aleksandra Dugina na rusko zunanjo politiko, osvetljujejo pa tudi potek številnih konfliktov, ki se odvijajo v nekdanjih sovjetskih republikah.

Sodobno evrazijsko gibanje se je začelo na začetku 90-ih let kot intelektualni in politični projekt, ki je imel za cilj zapolnitev ideološke praznine, v kateri se je znašla Rusija po padcu Sovjetske zveze. V marsičem je bil povezan z nacional-boljševiškim projektom Edvarda Limonova in pozicijami, ki jih je zagovarjal Sergej Karaganov, avtor znamenite doktrine, po kateri sme Rusija  posredovati v sosednjih državah, da zaščiti pravice rusko govorečih manjšin. Te teoretične prvine lahko danes najdemo v zunanjepolitični praksi Kremlina, toda cilji samega evrazijskega gibanja so širši.

V svojem delu Četrta politična teorija je Dugin predstavil teoretske temelje »četrte ideologije«, ki naj vstane iz pepela komunizma, fašizma in liberalizma. Na geopolitični ravni gre evrazijska vizija onkraj velikoruskega koncepta in se predstavlja kot vključujoči transnacionalni mozaik od Lizbone do Vladivostoka. Na ideološki ravni Dugin predlaga spojitev nekaterih levičarskih elementov, kot so antikapitalizem, antiimperializem in antifašizem, z ideološkimi prvinami, ki so bližje desnici, predvsem evroskepticizmom in nasprotovanju socialnemu liberalizmu. Oboje združi v identitetno pojmovanje politike kot ključni element zunanjepolitične strategije.

Dugin in Limonov na nacional-boljševističnem zborovanju v 90-ih letih

Dugin in Limonov na nacional-boljševističnem zborovanju v 90-ih letih

Eden od ključnih elementov Duginovega diskurza, ki privlači simpatije dobršnega dela evropske levice, je antifašizem, ki v Donbasu predstavlja ključni faktor legitimacije. Kljub temu lahko med privrženci evrazijske ideologije poleg ruske skrajne desnice najdemo evropske stranke, kot so madžarski Jobbik, grško Zlato zoro in italijanski Movimento sociale repubblicano. Te organizacije so v Duginovem diskurzu našle alternativo evroatlantskemu geopolitičnemu projektu.

Kljub temu pa uradna evrazijska pozicija ostaja, da je Rusija po definiciji antifašistična sila, saj je antifašizem zaradi zmage nad nacistično Nemčijo v veliki patriotski vojni (kakor v Rusiji imenujejo drugo svetovno vojno) sestavni del njene nacionalne zgodovine. Zato se njen antifašizem ne kaže toliko v nasprotovanju klasičnemu fašizmu (še manj seveda njegovim sodobnim različicam), temveč kot oblika ruskega nacionalnega projekta, usmerjenega v tujino. V skladu s to teorijo zavezništvo z Rusijo pomeni objektivno pripadnost antifašističnemu bloku, medtem ko je nasprotovanje Rusiji po svojem bistvu fašistična pozicija.

V zadnjih letih je Aleksander Dugin intenzivno delal na širjenju svoje organizacijske mreže onkraj ruskih meja, predvsem s ciljem iskanja podpore za moskovsko zunanjo politiko. Trud je bil v veliki meri poplačan, kar lahko vidimo v ideološki raznolikosti organizacij, prisotnih v Donbasu, vsaka s svojo specifično motivacijo, nekatere po lastni iniciativi in druge na povabilo uporniških oblasti in z aktivno podporo ruskih tajnih služb. Dejstvo, da lahko v vrstah novoruske ideje brez težav sobivajo komunisti in neofašisti, skrajna desnica in skrajna levica (kar bi bilo še pred dvema desetletjema nezamisljivo), kaže, da se, vsaj na ozemlju dobnaških upornikov, Duginove sanje začele dobivati otipljivo materialno obliko.

prevod: Luka Lisjak Gabrijelčič

Advertisements

One thought on “Antifašizem in skrajna desnica: tovariša v orožju v Donbasu

  1. Pingback: Kritika konservativna: Antifašizem in skrajna desnica – tovariša v orožju v Donbasu - Časnik

Prosimo, upoštevajte, da so komentarji namenjeni civizirani izmenjavi mnenj

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s