Otto von Habsburg: Monarhija ali republika?

Otto von Habsburg je bil zadnji kronski princ (prestolonaslednik) Avstro-Ogrske kot sin cesarja Karla I. (oziroma kralja Karla IV. na Ogrskem). Kljub razpadu monarhije je bil še naprej udeležen v političnem življenju in se proslavil kot nasprotnik nacizma in komunizma ter velik podpornik združene Evrope. V svojem političnem delovanju se je močno angažiral za padec železne zavese in vrnitev srednje in vzhodno evropskih držav, med njih tudi Slovenije, v evropsko politično skupnost. Pričujoči članek je odlomek iz njegove knjige The Social Order of Tomorrow, natančneje iz poglavja The State in the Twentieth Century.

Besedilo objavljamo kot odlično ponazoritev tega, kaj pomeni monarhizem. Ta pojem je v sodobnem svetu, še zlasti pa pri nas, deležen veliko nerazumevanja in predsodkov. Kadar ne slišimo enačenja monarhije z arbitrarno osebno oblastjo, smo priča njenemu zaničevanju kot nesmiselne, iracionalne ostaline preteklosti. Ottovo besedilo zato služi kot izvrstna ponazoritev tega, kaj dejansko je monarhični princip, na katere premise se naslanja in katere so tiste vrednote, ki jih zagovarja.

Mednaslove smo dodali za lažjo orientacijo v besedilu.

Njegovo cesarsko in kraljevo veličanstvo Franc Jožef I. ter nadvojvoda Karel učita mladega Otta igrati šah.

Njegovo cesarsko in kraljevo veličanstvo Franc Jožef I. ter nadvojvoda Karel se igrata z malim Ottom.

Tukaj smo prišli do formalnega aspekta države – monarhija ali republika – o katerem se ponavadi razpravlja iz izrazito čustvenega, in ne iz racionalnega vidika. V tej debati se velikokrat uporabljajo ad hominem argumenti. Našteje se na primer nekaj nevrednih nosilcev kraljevske funkcije in se jih predstavi kot predstavnike monarhije kot take. Zagovorniki monarhije praviloma niso nič boljši. Saj tudi sami radi s prstom kažejo na skorumpirane profesionalne politike, ki jih ponavadi ne manjka, in jih prikažejo kot logično posledico republikanske ustave. To pa tudi ni racionalen argument. Imeli smo dobre in slabe monarhije, dobre republike, kot je npr. Švica, in druge, ki ne dosegajo enakega nivoja.

Konec koncev ima vsaka človeška institucija dobre in slabe strani. Napake in zločini se bodo namreč pojavljali, vse dokler je svet poseljen z ljudmi in ne z angeli. Republikanci radi trdijo, da monarhija pomeni vladavino aristokracije. Na drugi pa monarhisti radi poudarjajo ekonomske težave, davčne obremenitve in vmešavanje države v zasebno življenje v sodobnih republikah in to stanje primerjajo z svobodo in ekonomsko blaginjo v monarhijah pred letom 1914. Oba argumenta sta neprepričljiva. Oboji uporabljajo star propagandni trik in primerjajo rezultate, ki so posledica popolnoma različnih vzrokov. Vsak pošten človek bo primerjal sedanje monarhije s sedanjimi republikami. Potem pa bo očitno, da aristokracija ne zaseda nič večjega deleža vodilnih položajev v monarhijah kot v republikah in da so vse države, ne glede na obliko vladavine, enako soočene s problemi sedanjosti.

Forma in vsebina države

Republikanci tudi pogosto trdijo, da je monarhija kot vladavina institucionalna oblika preteklosti, medtem ko je republika stvar prihodnosti – kar pa se da ovreči že z osnovnim poznavanjem zgodovine. Obe obliki vladavine namreč obstajata tako rekoč od najstarejših dni (čeprav drži, da so monarhična obdobja ponavadi trajala občutno dlje). Kakorkoli že, zavajajoče je govoriti o obliki vladavine, ki so jo poznali že v stari Grčiji, Rimu in Kartagini, kot obliki vladavine prihodnosti.

V vsaki objektivni diskusiji moramo vprašanju nameniti pravo mesto v hierarhiji vrednot. To, da govorimo o obliki vlade oz. vladavine ni nobeno naključje. Velika razlika je namreč med obliko in vsebino oz. smotrom države. Slednja je namreč njen raison d’être, njena duša, medtem ko prva ustreza telesni obliki živega bitja. Seveda eno ne obstaja brez drugega, a vendar je v zdravi hierarhiji vrednot duša nad telesom.

Bistveni namen države, njena »vsebina« je zakoreninjena v naravnem pravu. Država namreč ni cilj sam po sebi, temveč obstaja zaradi svojih državljanov. Država zatorej ni edini izvor prava (kar je sicer trditev, ki je še zmeraj preveč v veljavi) niti ni vsemogočna. Avtoriteta države je namreč omejena s pravicami svojih državljanov in lahko svobodno deluje le v tistih sferah, ki so izven svobodne iniciative državljanov. Država je torej služabnik naravnega prava. Njena naloga ni namreč nič več kot to, da zagotovi praktični učinek naravnega prava.

Če je naloga države praktična uresničitev naravnega prava, ni oblika vladavine nič drugega kot sredstvo do tega cilja in ne cilj kot tak. To pa razloži relativno drugotno pomembnost celotnega vprašanja. Nedvomno je sredstvo dokaj pomembno, saj je od njega odvisna (ne)uresničitev cilja, toda v političnem življenju je trajno zgolj naravno pravo. Vsak poskus uresničitve naravnega prava pa bo vedno moral upoštevati trenutne okoliščine. Zato pa vsak govor o večno veljavni obliki vladavine, ki je pravilna v vseh okoliščinah, ni nič drugega kot na ignoranca in predrznost.

Iz tega se pa zdi, da je posledično brezplodno poskušati ugotoviti, povečini iz napačnih filozofskih premis, objektivno vrednost ene ali druge oblike vladavine. Diskusija bo tako postala plodna edino, če imamo v mislih cilj, kateremu vse oblike vladavine služijo. Tako ni vprašanje preiskave, kakšno vrednost naj damo monarhijam ali republikam kot takim. Namesto tega se moramo vprašati, katera oblika nudi najboljše možnosti varovanja naravnega prava v današnjih okoliščinah.

Monarhizem, republikanizem in demokracija

Sedaj, ko smo to razjasnili, lahko pričnemo razpravljati o drugih dveh problemih, ki se jih pogosto privleče v diskusijo in ki grozijo z zastrupitvijo celotne razprave. Obstaja namreč konstantna polemika o odnosu med monarhizmom, republikanizmom in demokracijo. Tu namreč ponovno srečamo zamegljeno mišljenje, značilno za našo dobo sloganov in propagande. Koncept demokracije je namreč postal neskončno raztegljiv. V Rusiji (mišljena je tedanja Sovjetska zveza, op. p.) je ta pojem povsem združljiv z množičnimi likvidacijami, tajno policijo in delovnimi taborišči. Na drugi strani pa so teoretiki v Ameriki, in pogosto tudi v Evropi, nezmožni ločevanja med republikanizmom in demokracijo. Poleg tega pa sta obe besedi uporabljani za označevanje pojmovanj, ki so daleč izven političnega in spadajo v sfero ekonomije in sociologije. Zatorej moramo trdno zatrditi, da demokracija, generalno gledano, pomeni pravico ljudi do sodelovanja pri določanju lastnega razvoja in prihodnosti.

Če sprejmemo to definicijo, pa vidimo, da ni nobena izmed klasičnih oblik vladavine po svoji naravi povezana z demokracijo. Demokracija lahko obstaja v obeh oblikah vladavine, podobno kot obstajajo avtoritarne republike in avtoritarne monarhije. Pravzaprav monarhisti pogosto trdijo, da demokracija pod monarhijo deluje bolje kakor pa v republiki. Če npr. pogledamo sedanjo Evropo, bomo videli, da ta argument vsebuje nekaj resnice, čeprav je njegova veljavnost omejena s časom in prostorom. Istočasno pa velja poudariti, da v majhnih državah, ki so globoko zakoreninjene v svojih tradicijah, kakršna je npr. Švica, lahko demokracija in republika uspešno soobstajata.

Še bolj vroče pa je vprašanje o odnosu med monarhizmom, republikanizmom in socializmom. Razlog za to pa gre iskati v dejstvu, da je nemško govorečem prostoru velika večina socialističnih strank po svojem nazoru republikanskih. Tako najdemo pri ozkih in neizobraženih umih prepričanje, da sta monarhizem in socializem nezdružljiva. To prepričanje pa je osnovna zmeda. Socializem je, vsaj v svoji današnji obliki, predvsem ekonomski in družbeni program, ki nima ničesar opraviti z obliko vladavine. Republikanizem nekaterih socialističnih strank tako ne prihaja iz njihovih programov, temveč iz osebnih prepričanj njihovih voditeljev. To nam pa kaže dejstvo, da večina močnih socialističnih strank sedanjosti ni republikanskih, temveč monarhističnih. Takšni primeri so v Veliki Britaniji, na Švedskem in na Nizozemskem. V vsakem primeru pa nam izkušnje kažejo, da se socializem drži dlje na oblasti v monarhijah kot v republikah. Eden izmed velikih voditeljev britanske Laburistične stranke je to razložil z dejstvom, da je ravno vpliv krone, ki prinaša zmernost in ravnotežje, dejavnik, ki je socialistom omogočil, da svoj program izvajajo počasneje in z večjo mero zmernosti, s tem pa tudi posledično uspešneje. Istočasno pa vladar, ki stoji nad političnimi strankami, predstavlja zadosten ščit za opozicijo, tako da se slednji ni treba zateči k ekstremnim ukrepom za povrnitev oblasti. Tako lahko opazuje razvoj precej bolj mirno.

otto

Monarhizem in legitimizem

Ne glede na to, ali takšno naziranje drži ali ne, pa nam pokaže, da ni pravično zarisati umetne razmejitve med monarhizmom in demokracijo ali monarhizmom in socializmom. Isto velja tudi za republikanizem. Omeniti pa moramo še eno stvar. Obstaja namreč pogosta zamenjevanje, posebej pri tistih, ki niso izobraženi o politični znanosti, med monarhijo kot obliko vladavine in eno ali drugo kraljevo dinastijo. Z drugimi besedami, zamenjevanje med monarhizmom in legitimizmom.

Legitimizem, se pravi posebna vez na določeno osebo ali dinastijo, je nekaj, o čemer se težko razpravlja razumno in objektivno. Je namreč stvar subjektivnih občutij in se zato v zagovoru in nasprotovanju uporablja ad hominem argumente. Vsaka racionalna razprava sodobnih problemov mora torej ločevati med monarhizmom in dinastičnim legitimizmom. Vprašanje oblike vladavine v državi je namreč politični problem. In tako je o tem vprašanju potrebno razpravljati neodvisno od osebe, ki je, ali je bila, na čelu države. Tudi v monarhijah se namreč dogajajo spremembe dinastij in institucija kot taka je pomembnejša od osebe, ki jo predstavlja, saj je prva zgodovinsko gledano nesmrtna, v nasprotju s smrtnim posameznikom.

Gledati na obliko vladavine z očesom, obrnjenim samo proti trenutnim predstavnikom, vodi do grotesknih rezultatov. V tem primeru bi namreč tudi republike morali ocenjevati ne na političnih temeljih, temveč na podlagi značajev trenutnih predsednikov. To bi pa seveda bilo višek nepravičnosti.

Potrebno pa je tudi dodati, da je med monarhisti v republikanski Evropi le malo legitimistov. Španski kralj Alfonz XIII. je tako nekoč pripomnil, da legitimizem ne more preživeti ene generacije. Legitimizem je sicer koristen tam, kjer obstaja močno uveljavljena tradicionalna oblika vladavine, s katero je zadovoljna večina državljanov. Toda takšna oblika legitimizma je prisotna tudi v republikah. Lahko namreč govorimo tako o republikanskem legitimizmu v ZDA in Švici, kot o monarhističnem v Veliki Britanija ali Nizozemski. Seveda pa se je v večini evropskih držav tekom stoletij zgodilo toliko globokih sprememb, da je legitimizem precejšnja redkost. V takšnih okoliščinah pa je posebno nevarno, če se zatekamo k čustvenim argumentom.

Monarhija ali republika? Prednosti in slabosti

Sedaj pa smo v poziciji, da definiramo kaj razumemo z republiko in monarhijo. Monarhija je tista oblika vladavine, kjer vodja države ni izvoljen in svojo funkcijo utemeljuje na višjem zakonu, na podlagi prepričanja, da vsa oblast izhaja iz presežnega. V republiki pa je vodja države izvoljen in zato njegova avtoriteta prihaja iz njegovih volivcev, se pravi zlasti iz tiste skupine, ki ga je izvolila.

Če pustimo ob strani čustvene razloge, imamo dobre argumente za obe izmed temeljnih oblik vladavine. Najpomembnejše argumente za republiko lahko povzamemo takole: prvič, republike so, z redkimi izjemami, sekularne. Republike tako ne potrebujejo sklicevanja na Boga, da bi opravičile svojo avtoriteto. V našem času, ki se vedno bolj oddaljuje od religioznih konceptov, ali pa jih vsaj prepušča sferi metafizike, so sekularni ustavni koncepti in oblika vladavina lažje sprejeti kot pa tista oblika vladavine, ki je v skrajnem primeru zakoreninjena v teokratičnih idejah. Zato je tudi lažje za republiko, da sprejme sekularno obliko človekovih pravic. Prednost republike lahko torej vidimo kot dejstvo, da je bližje duhu časa in posledično tudi velikemu delu prebivalstva.

Poleg tega pa izbira vodje države ne temelji na slučaju rojstva, temveč na volji ljudstva ali elite. Poleg tega je predsednikov mandat omejen. Tako je lahko odstranjen, in če je nesposoben se ga zamenja brez večjih težav. Je tudi običajen državljan in tako v bližjem stiku z vsakdanjem življenjem. Poleg tega lahko upamo tudi, da bo ljudstvo zaradi boljše izobrazbe vse bolj sposobno izbrati pravega moža. Na drugi strani pa je v monarhiji, ko slab vladar zasede prestol, vladarja skorajda nemogoče zamenjati brez strmoglavljenja celotnega režima. In nazadnje je pogosta trditev, da dejstvo, da lahko, vsaj v teoriji, vsak državljan postane predsednik, spodbuja občutek politične odgovornosti in prebivalstvu pomaga pri doseganju politične zrelosti. Patriarhalen značaj monarhije pa na drugi strani državljane vodi k zanašanju na njihovega vladarja in k prenosu vse politične odgovornosti na njegova ramena.

V zagovor monarhije pa so ponavadi predloženi sledeči argumenti: izkušnje nam kažejo, da kralji načeloma vladajo bolje, in ne slabše kot predsedniki. Za tem pa stoji povsem praktičen razlog. Kralj je namreč rojen v funkcijo. V njej odraste. Je profesionalec v najčistejšem pomenu besede, ekspert v polju državništva. V vseh področjih življenja je namreč profesionalec bolj cenjen od amaterja, ne glede na nadarjenost slednjega. Še posebej pa v zahtevnih, močno tehničnih poljih – in kaj je bolj zahtevno kot moderna država? – znanje in izkušnje prevladajo nad golo nadarjenostjo. Sicer nedvomno obstaja nevarnost, da bi nesposobnež nasledil prestol. Toda mar ni bil Hitler izbran za vodjo in Warren Harding izvoljen za predsednika? V klasičnih monarhijah srednjega veka je bilo skoraj vedno možno zamenjati očitno nesposobnega prestolonaslednika s sposobnejšim. Šele v času dekadence monarhizma, v času dvornega despotizma Versaillesa, je bil ta korektiv zavržen. V sodobnih monarhijah tako ne bilo nič ustreznejšega kot institucija sodnega tribunala, ki bi lahko, če bi bila potreba, posredoval in spremenil nasledstvo za prestol.

Še pomembnejše kot kraljeve profesionalne kompetence pa je dejstvo, da ni zavezan nobeni stranki. Svojega položaja tako nima, zahvaljujoč volilnemu telesu ali močnim interesnim skupinam. Predsednik je na drugi strani vedno dolžan nekomu. Volitve so namreč drage in zahtevne in tako se vedno čuti moč denarja in množičnih organizacij. Brez njihove pomoči je namreč skoraj nemogoče postati vodja države v republiki. In taka podpora ni nikoli dana brez razloga. Vodja države tako ostane odvisen od tistih, ki so mu pomagali na konja. Iz tega sledi, da predsednik v večini primerov ni predsednik celotnega ljudstva, temveč zgolj tistih skupin, ki so mu pomagale doseči to funkcijo. Po tej poti politične stranke ali združenja ekonomskih interesov lahko prevzamejo najvišje vodstvene funkcije v državi, ki potem ne pripada več celotnemu ljudstvu, temveč, začasno ali stalno, postane privilegirana domena ene ali druge skupine državljanov. To, poudarjajo monarhisti, je največja nevarnost našega časa. Dandanes so namreč pravice posameznikov in manjšin v večji nevarnosti kot kadarkoli prej. Finančna moč – koncentracija in velike, močne organizacije nasploh povsod ogrožajo »malega človeka«. Posebno v demokraciji, slednji le s težavo doseže, da se sliši njegov glas, ker se ta del prebivalstva le s težka organizira in ni ekonomsko pomemben. Če se tudi najvišji vrh države preda političnim strankam, ni več nikogar, na kogar bi se šibki lahko obrnili. Monarhični vladar pa je po drugi strani, tako namreč trdijo, neodvisen in je tu za vse državljane enako. Njegove roke namreč niso zavezane mogočnim in tako lahko obrani pravice šibkih. Posebej v dobi globokih političnih in ekonomskih sprememb je kar najbolj pomembno, da vodja države stoji iznad političnih strank.

Na koncu, pa krona prinaša v politično življenje stabilnost, brez katere ni mogoče rešiti nobenih velikih problemov. Republikam tako manjka trdna osnova. To pa vodi h kratkoročnim politikam, ki se niso zmožne uspešno soočati s problemi svetovno-zgodovinskega formata.

Prestolonaslednik Otto s staršema v Budimpešti na kronanju svojega očeta Karla za ogrskega kralja.

Prestolonaslednik Otto s staršema v Budimpešti na kronanju svojega očeta Karla za ogrskega kralja.

Sodna oblast: prihodnost monarhij 20. stoletja

Tu pa je še ena stvar, ki jo moramo upoštevati, preden odgovorimo na vprašanje, katera oblika vladavine bo v prihodnosti najbolje služila skupnosti. Generalno gledano v demokratičnih režimih prevladuje zakonodajna, v avtoritarnih pa izvršilna veja oblasti. Sodna moč dolgo časa ni imela primata, kot smo pokazali zgoraj. Svoj najzgodnejši izraz je našla v krščanskih monarhijah. Tako pogosto pozabljamo, da je pravi vladar varuh prava in pravice. Najstarejši monarhi – biblični kralji – so izšli iz vrst sodnikov. Francoski kralj Sv. Ludvik pa je smatral svojo sodno funkcijo kot najplemenitejšo izmed svojih nalog. Zgodovina vélikih srednjeveških monarhij pa nam pokaže, da je bila kraljeva zakonodajna oblast – tudi v primeru močnega monarha, kot je bil Karel V. – močno omejena z lokalnimi avtonomijami. Isto pa velja za kraljevo izvršilno funkcijo. Sam monarh namreč ni bil v prvi vrsti zakonodajalec in izvrševalec, temveč sodnik. Vse ostale funkcije so bile temu podrejene in naj bi bile uporabljane do stopnje, ki je bila nujna za efektivno izvrševanje sodne funkcije.

Razlog za takšno institucionalno ureditev je jasen. Sodnik mora interpretirati pravo in pravico in da bi lahko to počel, mora biti neodvisen. Pri tem pa je bistveno, da za svojo funkcijo oz. pozicijo ni dolžan nobenemu človeku. Vsaj najvišji sodnik mora biti v takšnem položaju, kar pa je mogoče edino v okviru monarhije. V republiki namreč tudi najvišji varuh prava svojo funkcijo izpeljuje iz nekega drugega vira, kateremu je odgovoren in od katerega je vsaj do neke mere še zmeraj odvisen. To pa ni zadovoljivo stanje. Njegova naloga tako ni soditi v dejanskih pravnih sporih, temveč stati iznad njih, se pravi stražiti nad smotrom države in naravnega prava. Najprej je namreč funkcija vrhovnega sodnika, da opazuje, ali je zakonodaja v skladu z osnovnimi principi države, se pravi z naravnim pravom. Monarhova funkcija veta na parlamentarne odločitve je ostanek te stare funkcije.

Prihodnja oblika države pa bo nekaj popolnoma novega, nekaj, kar bo predstavljalo večno veljavne principe brez napak preteklosti.

Dedni značaj monarhične funkcije pa ni upravičen zgolj s »profesionalno« vzgojo prestolonaslednika niti ni zgolj vprašanje kontinuitete na vrhu politične hierarhije, čeprav je taka kontinuiteta nedvomno zaželena, ko gre za vprašanje načrtovanja za prihodnje generacije. Najgloblji razlog dednosti monarhične funkcije je dejstvo, da monarhični vladar za svojo funkcijo ni dolžan eni ali drugi družbeni skupini, temveč zgolj Božji volji. To je pravi pomen pogosto narobe razumljenih besed po milosti Božji, ki vedno pomenijo nalogo in dolžnost. Narobe bi bilo če bi se vladar po milosti Božji smatral za izredno bitje. Ravno nasprotno: te besede bi ga morale spominjati na dejstvo, da svoje funkcije nima, zahvaljujoč svojim zaslugam, temveč mora svojo primernost šele dokazati z nenehnim prizadevanjem za stvar pravice.

Medtem ko se da mnogo povedati v prid dedni oblasti, ima ta tudi eno veliko pomanjkljivost, ki smo jo že omenili. Če se namreč nasledstvo zgodi avtomatsko, je namreč prisotna možnost, da bi prestol zasedel nesposobnež. To pa je največja nevarnost monarhične ureditve. Na drugi strani pa se je ta nevarnost pojavila šele v obdobju, ko se je »pojavil« neprilagodljivi legitimizem Versaillesa, ki je odpravil marsikatero varovalo prisotno v klasičnih monarhijah. Takšna varovala pa bi bilo potrebno vključiti v vsako monarhično ustavo prihodnosti. Narobe bi pa bilo to varovalo predati političnim telesom, saj bi to odprlo vrata privatnim interesom. Odločitev bi morala biti prepuščena sodnemu tribunalu. Kralj, kot najvišji ustavni sodnik v državi, svoje funkcije ne more opravljati v vakuumu. Tako bi moral imeti pomoč s strani najvišje sodne avtoritete v državi, katere glavo predstavlja. To telo pa je tisto, ki bi imelo moč izreči, če je nek zakon ali regulacija ustavna ali ne, se pravi, ali je v skladu s smotrom države. Ko bi vladar umrl, bi ostali člani tega sodnega telesa obdržali funkcijo in njihova dolžnost bi bila ugotoviti, ali je prestolonaslednik primeren za funkcijo ali ne, in če ni, ga nadomestiti z naslednjim v nasledstveni liniji.

Dejavnost glave države pa bi brez dvoma presegala sodno funkcijo. Nadzoroval bi namreč izvršilno oblast, saj je njegova dolžnost preverjati, ali so določbe sodne oblasti izvršene v praksi. Kakorkoli že, pa so te naloge sekundarne in je sodna oblast tista, v kateri bo monarh 20. stoletja našel svojo poglavitno nalogo.

prevod: Andraž Kovač

Advertisements

One thought on “Otto von Habsburg: Monarhija ali republika?

  1. Pingback: Kritika konservativna: Otto von Habsburg – Monarhija ali republika? - Časnik

Prosimo, upoštevajte, da so komentarji namenjeni civizirani izmenjavi mnenj

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s