Zakaj ne pristajam na antifašistični diskurz?

Moram priznati, da me je bolelo srce, predvsem pa ušesa in oči, ko sem v teh nekaj dneh, recimo od srede aprila dalje, bral kolumne in poslušal razne komentarje ob 70-letnici konca druge svetovne vojne. Nekaterim očitno še vedno ni jasno, za kaj se gre. Govorijo in pišejo sicer o pomembnih pojmih, kot so svoboda, totalitarizem, sprava, izdaja itd., vendar je vprašanje, če jih sploh razumejo.

Nekaj faktov za lažje razumevanje

Neposredni vzrok za drugo svetovno vojno je vsekakor moč pripisati nacistom in Adolfu Hitlerju osebno. Vendar, če ta ne bi podpisal pakta s Stalinom konec avgusta 1939, do napada na Poljsko najverjetneje sploh ne bi prišlo. Hitler je po zasebi Češke, ki je zahodnim silam dokončno odprla oči glede njegovih namer, nujno potreboval močnega zaveznika, ki bi mu ščitil hrbet med obračunom s Poljsko in njenimi zahodnimi zaveznicami.

Kar je sledilo, je znano. Stalin in Hitler sta si razdelila interesne sfere v Evropi, sovjetski voditelj pa je svojega nemškega zaveznika zalagal s surovinami, nujno potrebne za vojskovanje na zahodu. Stalin je svojo novo prijateljstvo z nacističnim diktatorjem tako cenil, da mu je lastnoročno čestital ob uspešni nemški invaziji nevtralnih Danske in Norveške pomladi 1940. Nemški uspehi na zahodu so Stalina opogumili, da je tudi sam začel uveljavljati skrite klavzule sporazuma s Hitlerjem in poleg vzhodne Poljske zasedel in priključil še baltske države ter dele Romunije. Apetite je imel tudi po Finski, ki pa se mu je uspešno uprla, a mu je kljub temu morala prepustiti Karelijo, od koder je moralo domove zapustiti več kot 400 tisoč tamkašnjih prebivalcev oz. kar 12 % tedanjega finskega prebivalstva. Tudi ta tragedija je po vojni padla v pozabo, ker pač ni imela mesta v »antifašistični« podobi zgodovine, ki je kljub hladni vojni ostala prevladujoča naracija na obeh straneh železne zavese.

“Če Hitler ne bi podpisal pakta s Stalinom konec avgusta 1939, do napada na Poljsko najverjetneje sploh ne bi prišlo. Kar je sledilo, je znano. Stalin in Hitler sta si razdelila interesne sfere v Evropi, sovjetski voditelj pa je svojega nemškega zaveznika zalagal s surovinami, nujno potrebne za vojskovanje na zahodu” (karikatura ob nemško-sovjetskem razkosanju Poljske septembra 1939)

Na pozabo so bila obsojena tudi številna druga dejstva, ki so spominjala na resnico, da do junija 1941 ne Sovjetska zveza ne njej podrejene komunistične partije niso bile del antifašističnega zavezništva. Vanjo so pred nacistično invazijo na Sovjetsko zvezo, ki je Stalina močno presenetila (čeprav so ga na njeno nevarnost večkrat opozarili zahodni diplomati) poleg Velike Britanije spadala le še pripadniki odporniških gibanj v okupiranih državah (kot je to bil pri nas TIGR) in, s pošiljanjem vojaške pomoči Britaniji, de facto tudi že ZDA.

Z napadom Tretjega rajha nad Sovjetsko zvezo pa se stvari obrnejo. Dovčerajšnji prijatelji postanejo sovražniki in obratno. Krizni vojni časi se pač zgolj zanašajo na vojno logiko »sovražnik mojega sovražnika je moj prijatelj«. Vse ostalo je več ali manj znano. Zato je dejstvo, da parada ob zmagi nad nacifašizmom poteka ravno v Moskvi, milo rečeno neokusno.

Antifašistična retorika kot orodje delegitimacije

Po vojni oziroma že kar med njo so se pokazale velike razlike med zavezniki, kar se tiče uporabljanja terminologije. Kominterna je uvedla pojmovanje fašizma, ki je poleg fašizma in nacizma obsegalo še vse politične pojave, ki jih je hotela diskreditirati. Tej praksi so po vojni sledili vsi komunistični sistemi, ki so s pojmom fašizma etiketirali tako rekoč vse po vrsti: politične nasprotnike, bogate meščane, ugledne javne osebnosti. Obtožbe fašizma so bile deležne celotne države, ki so bili v napoto sovjetskemu ekspanzionizmu; pozabimo ne smemo niti na številne male narode v Sovjetski zvezi, od krimskih Tatarov in povolških Nemcev do Čečenov, ki so bili pregnani iz svojih dežel pod kolektivno obtožbo fašizma.

Skratka: fašist je lahko postal vsakdo, ki se ni strinjal z novim sistemom ali pa je bil novim oblastnikom preprosto v napoto (pogosto, kar je še zlasti žalostno, tudi zaradi čisto osebnih zamer). Zaradi vseh teh žrtev, ki jih je komunistični režim zatiral pod pretvezo »boja proti fašizmu«, je sklicevanje na antifašizem zelo problematično, zlasti, če ga uporabljajo nekdanji komunisti ali njihovi politični nasledniki. Fašist namreč dolgo ni bila samo ideološka oznaka niti zgolj politična zmerljivka, temveč etiketa, ki je služila za legitimacijo političnega zatiranja.

Žal tudi danes pojem fašizma uporablja predvsem kot zmerljivko, kar obuja neprijetne spomine na njeno instrumentalno rabo v času stalinizma. Vzporednice so še zlasti boleče in tudi skrb vzbujajoče, če imamo opraviti s proslavo v obliki parade, torej z očitnim razkazovanjem mišic. Če bi se že kaj dalo proslaviti, bi bilo to 70 let relativnega miru v Evropi. Tega pa se ne more obeležiti z vojaško parado. Zlasti, če paradira vojska, vpletena v agresijo na sosednjo državo, obtoženo, po stalinistični maniri, da ji vlada »fašistični režim«.

Domače razmere – antifašizem kot ideologija

Manipulacija z zgodovinskimi dejstvi za politične namene žal ni le značilnost vzhodne Evrope, to velja tudi za zahodne medije in razne »intelektualce«. Pojav pa je pri nas še bolj izrazit in to kljub napredkom, ki jih je v obdobju po padcu komunizma storila zgodovinska stroka. Zgodovinar dr. Janko Prunk je sredi aprila v časopisu Delo lepo opozoril na znanstvena dognanja glede druge svetovne vojne na Slovenskem, okoli katerih so se na interdisciplinarnem simpoziju leta 2004 zedinili zgodovinarji, filozofi in drugi znanstveniki različnih političnih nazorov. Med ugotovitvami, okoli katerih danes vlada zelo širok strokovni konsenz, je dejstvo, da so bili za izbruh državljanske vojne na Slovenskem krivi predvsem komunisti, ker so, zlasti v Ljubljanski pokrajini, stanje okupacije izkoristili za revolucionarno taktiko terorja, namenjeno uničenju dejanskih in potencialnih političnih nasprotnikov med Slovenci. Med napadom na Sovjetsko zveto junija 1941 in julijem 1942, ko so bile na podeželju ustanovljene prve protikomunistične enote, je komunistična VOS v Ljubljanski pokrajini umorila ok. 500 domačinov. Za primerjavo: če to število prenesemo na prebivalstvo današnje Slovenije, je to tako, kot če bi bilo v političnih atentatih umorjenih 3.000 Slovencev oz. 8 na dan 12 mesecev zapored. Ta teror se je skrival pod krinko antifašizma in uradno deloval pod okriljem Osvobodilne fronte, ki se je razglasila za edino legitimno odporniško silo, kljub prisotnosti konkurenčnih skupin. OF je od začetka služila kot instrument za širjenje hegemonije Komunistične partije: komunisti so v njej vseskozi imeli prevladujoč položaj in so zasedali vse najpomembnejše položaje. To jim je omogočilo, da so njen program izkoristili za revolucionarni teror, ki se je pričel najbolj kazati v letu 1942 (zgolj julija tega leta naj bi partizanske enote in VOS ubila skoraj 300 Slovencev) in je sprožil nastanek vaških straž, te pa so po septembru 1943 postale jedro domobranskih enot.

Da je jemanje orožja iz rok okupatorja bila taktična napaka, je jasno. Vendar mislim, da ne moremo kar tako enostavno obsojati nekoga, ki je sredi leto trajajoče kampanje terorja vzel orožje v roke zaradi lastne obrambe oz. obrambe svojih bližnjih. Z drugačnimi vatli pa je treba meriti tiste, ki so z okupatorskimi silami sodelovali iz ideoloških razlogov oziroma politične afinitete do fašističnega projekta. Zgodovinopisje je za razjasnitev teh nians naredilo odločno premalo. Inštitut za novejšo zgodovino je v glavnem spremenil svoj kurz in iz ustanove, ki za katero se je v 90-ih letih zdelo, da bo odprla širšo in sproščeno razpravo, zopet postal institucija znanstvenega enoumja. To smo žal lahko videli ob izidu monografije Bojana Godeše Čas odločitev, ki naj bi dokazovala filo-nemško oz. pro-fašistično strateško usmeritev Slovenske ljudske stranke pred drugo svetovno vojno. Knjiga je bila kljub zelo resnim metodološkim napakam in površni analizi sprejeta skoraj z enoglasnim navdušenjem, kritični glasovi pa so bili utišani na način, ki je za resno strokovno razpravo malodane škandalozen.

Posledice tega ponovnega zdrsa v psevdo-znanstveno legitimacijo ideološke matrice »antifašizma« lahko vidimo na vsakem koraku. Tako npr. dandanašnji slišimo razlage, da se je Protiimperialistična fronta že veš čas imenovala osvobodilna, ker je v nekem tekstu z malo začetnico zapisana ta besedna zveza. Posledice takšnega vzvratnega tolmačenja zgodovine se potem v vulgarizirani različici kaže v publicističnem diskurzu. Tako lahko Vesna Vuk Godina na portalu Fokuspokus mirne duše zapiše, da so se aprila 1941 »naši frontovci« uprli celo samemu Stalinu … Sveta preproščina.

“Žal tudi danes pojem fašizma uporablja predvsem kot zmerljivko, kar obuja neprijetne spomine na njeno instrumentalno rabo v času stalinizma. Vzporednice so še zlasti boleče, če imamo opraviti s proslavo v obliki parade, torej z očitnim razkazovanjem mišic. Če bi se že kaj dalo proslaviti, bi bilo to 70 let relativnega miru v Evropi. Tega pa se ne more obeležiti z vojaško parado.”

Tudi vprašanje kolaboracije je povprečnemu Slovencu španska vas. Kljub pomenu te problematike za razumevanje naše preteklosti žal niti študentov na zgodovinskih oddelkih slovenskih univerz ne učijo razlikovanja med prostovoljno, prisilno, taktično, situacijsko kolaboracijo itd.; glede na nekatere profesorje se temu ne gre niti čuditi. Nekdo, ki je v prejšnji državi bedel na cenzuro zgodovinopisne stroke, pač teh pojmov ne mora odpredavati, kaj šele razumeti. Je pa to slabo, saj se tako formirajo cele generacije zgodovinarjev, ki se enostavno niso sposobne spoprijeti s kompleksnostjo tega primera. Zato smo priča ponavljanju okostenelih klišejev in stagnaciji na področju zgodovinske analize. Zgodovino je predvsem vaja v razumevanju. To ne pomeni le pisati, kaj se je zgodilo, kje in kako, temveč odgovarjati na vprašanja, ki se začnejo z »zakaj«.

Sprava – državniški miselnosti naproti

Zaradi vsega zgoraj napisanega imamo danes v Sloveniji velik problem, ki se mu pravi sprava. Zagotovo politično najbolj izrabljena beseda. Zakaj? Ker je postala predmet ideološkega in kulturnega boja, v resnici pa zanjo nikomur ni mar. Pri tem je potrebno okrcati predvsem slovensko desnico. Če je Bajukova vlada v vsega treh mesecih obstoja lahko postavila kapelico v Kočevskem rogu, je druga Janševa vlada šele v zadnjih dneh svojega delovanja, ko je že bilo jasno, da bo prišlo do vladnega kolapsa, odobrila denar za ureditev Hude jame. Če bi vlada to dejanje storila že na začetku vladanja, bi lahko v letu dni naredili ogromno. Zakaj so torej čakali do konca? Najverjetneje zato, ker so menili, da bo naslednja levo usmerjena vlada ta denar umaknila in seveda se bomo lahko prerekali dalje, kdo je za in kdo je proti – iz tega pa se da žal kovati večjo politično korist kot iz dejanj spodobne in razumne pietete. Ta namreč potrebuje trdno politično voljo in hkratno odpoved cenenemu kovanju moralnega kapitala za politične namene. Za to pa je potrebna državniška miselnost. Te pa nam manjka.

Kako torej priti do sprave? Najprej je potrebno zagotoviti pokop vseh žrtev in urediti njihova obeležja. Tako lahko pride do obžalovanja in procesa odpuščanja. Kot naslednje mora Državni zbor Republike Slovenije sprejeti evropsko resolucijo, ki obsoja vse tri totalitarizme in se v imenu prejšnje oblasti opravičiti žrtvam. To je potrebno narediti kolektivno, s sočutjem in pieteto. V nasprotnem primeru lahko Borut Pahor dobi še kakšen preblisk in pade na kolena ob odprtju spomenika vsem žrtvam na Kongresnem trgu, v slogu Willya Brandta. Če bi se opravičilu pridružila še Zveza borcev ter Milan Kučan kot zadnji sekretar Zveze komunistov Slovenije, bi to zagotovo bilo dovolj, kar se tiče opravičila. Kajti na tako imenovani spravni slovesnosti v Kočevskem rogu se Kučan niti enkrat ni ne opravičil ne prosil odpuščanja. Slovenska cerkev je to npr. naredila že večkrat.

“na tako imenovani spravni slovesnosti v Kočevskem rogu se Kučan niti enkrat ni ne opravičil ne prosil odpuščanja. Slovenska cerkev je to npr. naredila že večkrat.” (foto: Mladina)

Nato bi bilo potrebno spomenike, posvečene revoluciji in voditeljem komunistične diktature, zlasti tiste, ki so nedvomno odgovorni za hude kršitve človekovih pravic, npr. Kidriču in Kardelju, premakniti v muzeje ali narediti tematski park, kakršen je Memento park v Budimpešti. Temu pa mora slediti lustracija. Nekdo, ki je v prejšnjem sistemu pomagal sistematično kršiti človekove pravice, pač nima nobene pravice delovati znotraj javne uprave, še zlasti pa ne v tistih podsistemih, ki so namenjeni bodisi represiji bodisi varovanju pravic državljanov.

S temi ukrepi bi naredili dokončen prelom s starim. Vse to je seveda v naši politični realnosti znanstvena fantastika. Dokler bomo imeli med nami ljudi, ki ne priznavajo civilizacijskih norm, utemeljenih na človekovih pravicah in državljanskih svoboščinah, nam ne bo nikoli bolje. Tudi čas in menjava generacij ne bosta pomagala. Ostali bomo slepi in gluhi, čeprav bomo živeli drug z drugim.

Povsem napačno pa je stališče, češ da sprava sploh ni pomembna. »Mi si želimo samo živeti v miru in se zazreti v prihodnost.« Zagotovo je to želja večine, vendar če ne vemo, kdo smo in zakaj smo, ne bomo niti vedeli, kam želimo iti. Za to pa je potrebna prevlada resnice nad mitologijo. Šele nato bomo lahko skozi samorefleksijo vedeli, kam in kako. Samo resnica nas bo odrešila.

Advertisements

5 thoughts on “Zakaj ne pristajam na antifašistični diskurz?

  1. Pingback: Kritika konservativna: Zakaj ne pristajam na antifašistični diskurz? - Časnik

  2. Res odličen zapis, ki dobro pokaže na pojmovno zmedo kot odraz zgodovinske neizobraženosti in politične zaplankanosti na Slovenskem in širše. Z velikim zadovoljstvom sem ga prebral

    Dodal bi le to, da je treba iti še korak dlje in se upreti enostranski prilastitvi antifašizma s strani (ekstremne) levice. Ta pripada prav vsem, ki ne maramo fašizma in napak bi se mu bilo odpovedati oziroma dopustili, da povsem prevlada ena sama, omejena, izključujoča, nestrpna pa tudi sicer zelo problematična vizija protifašizma, kakršna je lepo opisana v tem članku.

    Sam sem se vedno imel za antifašista pa ne vidim najmanjšega razloga, da bi se zdaj temu odpovedal, ker to morda ne gre v račun tam nekim fanatikom, ki se tako označujejo ali jim je to celo osrednja politična “identiteta.” Takšnim, ki antifašizem nujno povezujejo z razrednobojevništvom ali pa – v slovenskem kontekstu – gojenjem nekritične in malikovalske drže do uradnih “izročil” NOB in vsega, kar je ta prinesel s seboj. Ki za vrh vsega niti pomisliti ne zmorejo, da je ne le mogoče, temveč tudi zelo smiselno biti protifašist in obenem obsojati boljševizem, stalinizem, titoizem….

    Liked by 1 person

  3. Odlično, o tem že nekaj let prepričujem ljudi okrog sebe. Z zelo različnimi rezultati. Tudi tisti, ki poznajo omenjena zgodovinska dejstva, se včasih nekako bojijo odcepiti od “prave” linije.

    Like

  4. Tudi Berlinskemu zidu se je v Vzhodni Nemčiji uradno reklo ” Antifaschistischer Schutzwall” oz. Antifašistični zaščitni zid …

    Liked by 2 people

Prosimo, upoštevajte, da so komentarji namenjeni civizirani izmenjavi mnenj

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s