Caporetto za vse totalitarizme

Jutri se v Gorici napoveduje pohod neofašistične skupine Casa Pound. Pod geslom “Nekateri Italijani se ne predajo” naj bi v večnarodno obmejno mestece prispelo več tisoč „patriotov“ iz Rima in drugih delov Italije ter praznovalo 100-letnico vstopa Italije v prvo svetovno vojno. Pod sloganom „Fašiste ven iz Gorice“ se je na drugi strani organizirala mreža nasprotnikov in napovedala protishod. Ta namerava združiti protestnike različnih političnih nazorov, iz obeh strani meje – iz stare in Nove Gorice. Pridružile pa naj bi se tudi okrepitve iz Ljubljane, Trsta in drugod.

Ravno, ker je namen mojega zapisa polemičen – ta polemičnost pa se dotika problemov širših razsežnosti – naj, v izogib vsakršnim nesporazumom, že na tem mestu jasno poudarim, da namero protishoda trdno podpiram. Namera italijanskih neofašistov je zavržena. Molk, deloma pa celo odobravanje s strani goriških lokalnih oblasti pa sta zastrašujoča.

Zakaj je namera Case Pound zavržena?

V prvi vrsti, ker je napovedana manifestacija v svojem bistvu praznovanje smrti, uničenja in mednacionalnega sovraštva. Praznovati nameravajo vstop Italije v prvo svetovno vojno, čigar posledice (pustimo ob strani dokaj nečasten način italijanskega vstopa v vojno) so bile zlasti za Gorico in Posočje strahovite. Gorico so si neofašisti izbrali, ker je to edino mesto, ki je bilo v vojni zavzeto z orožjem. Pri tem so namenoma pozabili omeniti, da je bila cena za to več deset tisoč življenj, razdejanje in množični beg prebivalstva, od katerih se po končani vojni marsikdo ni več vrnil. Namesto tega njihov voditelj govori o „epskem podvigu“ in o tem, kako so Italijani, ki so se borili v strelskih jarkih zgled žrtvovanja za svojo domovino.

!cid_927100EE-4754-47F9-9A46-78803D6B6E87

Ruševine Gorice l. 1916

Kdor kaj ve o prvi svetovni vojni in premore vsaj malo empatije, je zmožen zaslutiti, kako grozljivo je bilo to „slavno žrtvovanje“ deset tisočih, sto tisočih mladih fantov in mož, na silo mobiliziranih in prignanih na soško bojišče s Sicilije, Apulije, Piemonta in drugih delov Italije …

Posledica triletne morije in „sijajne zmage“ na krilih antante je bila tudi nasilna italijanizacija poprej večnarodnega mesta, ki je s pohodom fašizma zadobila še poseben zagon in brutalnost. Vsega gorja, ki so ga bili pri tem deležni Slovenci, ni potrebno posebej opisovati. Brezpravje in surovo nasilje fašizma ni poznalo meja in dovolj je, če se spomnimo na trpljenje rosno mladih domoljubov, Črnih bratov, v rokah goriških karabinjerjev. Eden izmed njih je svojo narodno zavednost plačal z življenjem. Tega ne smemo nikdar pozabiti in zavedati se moramo, da so skrajneži, ki nameravajo v soboto paradirati po Gorici, deklarirani dediči tega fašizma – te iste ideologije, ki je leta 1931 umorila komaj 14-letnega Mirka Brezavščka (voditelj organizacije Casa Pound pa obstoj teh žrtev zanika, saj javno zatrjuje, da fašistični režim, z izjemo Matteottija, ni ubil nobenega političnega nasprotnika).

Črni bratje (vir: Blog Tatjane Malec)

In ne pozabimo, da je imel primorski prostor vedno posebno mesto v ikonografiji fašizma, ki si je izbral prav te kraje, da bi razkazal svojo najbolj brutalno plat. Protislovenski pogromi poleti 1920 so predstavljali eksperiment v strategiji terorja, ki so jo kasneje uporabili po vsej Italiji; l. 1938 je Mussolini izbral Trst, da bi razglasil uvedbo rasne zakonodaje, in l. 1942 je na goriškem Travniku Slovencem zagrozil z genocidom („pobili bomo vse moške te preklete rase“). Sobotni pohod na Gorico ima zato še posebej zlovešč podton.

S svojim pohodom pa ne praznujejo le smrti. Ne propagirajo le zločinske ideologije. Gre tudi za nameren vdor v goriški prostor, ki se je vsaj v zadnjih 8. letih, odkar je meja povsem odprta, pričel znova povezovati. Meja, ki je po drugi svetovni vojni zarezala skozi goriški prostor, je prinesla nove tegobe in povzročila nove travme na obeh straneh. Na jugoslovanski je osvoboditev dobršnega dela slovenskega narodnega ozemlja izpod italijanske oblasti hkrati pomenila zamenjavo enega totalitarizma z drugim, nove žrtve, izgnance in begunce – slovenske in italijanske. Na italijanski se je v senci železne zavese, deloma pod pretvezo antikomunizma, nadaljevala nacionalna nestrpnost in stopnjeval asimilacijski pritisk na Neitalijane.

Brez dvoma je namen napovedane manifestacije predvsem provociranje ter vnašanje razdora in nacionalne nestrpnosti v prostor, ki ga na eni strani zaznamujeta trajna zgodovinska povezanost, na drugi pa globoke travme. Ogorčenost osveščenih Goričanov z obeh strani meje in njihova odločenost zoperstaviti se fašističnemu shodu sta zato še posebej razumljivi.

Nespametno pa bi bilo nenazadnje spregledovati tudi jasen protislovenski naboj shoda. Gre vendar za manifestacijo šovinističnega italijanstva v mestu, kjer slovenstvo, stoletnemu zatiranju navkljub, še vedno živi. Poleg tega leži na sami državni meji – meji, ki je danes odprta. Protishod zato velja podpreti tako z občečloveškega, pacifističnega, antifašističnega, kot tudi narodnoobrambnega vidika.

Čeprav sama na sebi to nikakor nista, pa ravno slednja vidika – antifašistični ter nacionalni – v konkretnem kontekstu žal lahko izpadeta tudi kot problematična.

Ne zato, ker bi pristajali na dandanes tako razširjeno histerijo, po kateri je vse, kar malo diši po „nacionalizmu“, takoj deležno sumničavosti. Ali pa, ker bi z druge strani kar povprek zavračali antifašizem, ker si ga pogosto ekskluzivno prilaščajo levi ekstremisti. Ne glede na vse, kar se je v naši zgodovini, pa tudi v sodobni evropski stvarnosti, udejanjalo pod firmo „antifašizma,“ je shod potreben, nevarnost fašizma pa realna. Težava je v „naši“ lastni zgodovinski hipoteki, ki se hrani iz prav enakih virov kot italijanska toleranca do (neo)fašizma.

Na slovenski strani se namreč na Sabotinu še vedno blešči grozilni napis „Tito,“ ki marsikateremu Italijanu – kot tudi Slovencu – upravičeno vzbuja nelagodje. Ne le, da slovenske oblasti niso storile ničesar za njegovo odstranitev; lokalni prenapeteži, ki se imajo za antifašiste, povečini pa tudi narodnjake, ga pridno obnavljajo in uprizarjajo nanj nočne pohode z baklami. V brk razsodbi Ustavnega sodišča, ki je v zgodovinski odločitvi glede Titove ceste v Ljubljani prepovedalo, da bi javne institucije postavljale simbole, ki poveličujejo nekdanji režim, so občinske oblasti nedavno postavile še spomenik nacionalno-boljševističnemu zborovanju na Okroglici leta 1953, kjer je Tito Italiji in njenim zahodnim zaveznicam žugal z vojaškim posredovanjem.

Bodimo jasni – poveličevanje totalitarne diktature, nasilja, zatiranja in okrutne smrti mnogih, združeno s popolno neobčutljivostjo za še vedno nezaceljene rane in namernim provociranjem sosednjega naroda torej.

Kako naj v takšni situaciji pričakujemo od goriške italijanske javnosti, da odločno obsodi provokacijo „njihovih“ fašistov, od lokalnih oblasti v Gorici pa, da jo prepove? Za to nimamo ne moralne, še manj pa praktične politične podlage. Argumentacija goriških veljakov, ki so shod dopustili, je resda slaboumna. A to slaboumnost bi si oni mnogo težje privoščili – mi pa mnogo lažje nanjo opozorili – če bi že počistili z lastno umazanijo in ne bi podobnih slaboumnosti dnevno dopuščali na svoji strani. Tako pa med nami niso le takšni, ki bi fojbe zanikali, kot navaja goriški občinski svetnik, temveč vse premnogo takšnih, ki jih celo odkrito odobravajo.

(Vir: Primorski dnevnik)

Sicer pomembno dejstvo, kdo je prvi počel zločine nad kom, je tu povsem brezpredmetno, saj ni razloga, da ne bi prvega koraka storili Slovenci in se tako dokazali za bolj civilizirane. Vsak narod mora z lastno preteklostjo razčistiti sam in predvsem zavoljo sebe samega. Obnavljanje sabotinskega napisa bi bilo tako potrebno opustiti v prvi vrsti zaradi nas samih, saj je nam samim v moralno breme in v sramoto pred civiliziranim svetom, škodo pa povzroča tudi rojakom v zamejstvu. Šele nato pa tudi zaradi želje po dobrih odnosih s sosedi.

Zločini fašizma namreč nikakor ne opravičujejo okrutnih zločinov nad civilisti italijanske narodnosti ob koncu druge svetovne vojne. Četudi bi šlo „zgolj“ za neselektivno maščevanje pripadnikov poprej zatiranega naroda nad poprejšnjimi zatiralci, bi bilo to obžalovanja in obsojanja vredno. Pa ni šlo za to, temveč za sistematično revolucionarno nasilje v duhu nasilne totalitarne ideologije, katerega žrtve so bili njeni dejanski ali namišljeni nasprotniki – tako Italijani kot Slovenci. Obseg in način tega nasilja sta povsem ustrezala vzorcu, po katerem so revolucionarji drugod po Sloveniji obračunavali z lastnimi rojaki.

Čeprav se je na podlagi dosedanjih izkušenj upravičeno bati nasprotnega, si iz zgoraj opisanih razlogov iskreno želim antifašistične manifestacije brez totalitarne ikonografije. Prizadevanja v tej smeri s strani pobudnikov so hvalevredna. Še bolj kot dostojanstvene demonstracije proti italijanskemu fašizmu pa si želim, da bi goriški – in drugi – Slovenci zmogli tudi bolj odločno in množično zavrniti komunistično dediščino in zločine na lastni strani. Tisti, ki častijo množične morilce in žalujejo za časi, ko je obe Gorici delila bodeča žica, nimajo kaj hoditi demonstrirati proti fašizmu na drugo stran.

Mirensko pokopališče

Meja pri Mirnu (Vir: rtvslo.si)

Če pa bi laškim prenapetežem že na vsak način želeli dati lekcije – takšne ob kateri bi se (če smo optimistični) kateri izmed njih morda celo zamislil o brezumnosti svojega početja – bi bilo mnogo bolj umestno, brez nepotrebne ideološke umazanije, pa tudi učinkoviteje od napisa „Tito,“ če bi jih 23. maja na vsakem križišču v smeri Slovenije pričakal smerokaz za „Caporetto.“

Morda bi tako vsaj koga izmed njih prešinilo, kaj pravzaprav pomeni praznovati trpljenje, uničenje in smrt. Če pa jim je po drugi strani „biti kanonfuter“ resnično vzor, jih takšen smerokaz ne bi smel zmotiti.

***

Za dobro misleče ljudi vseh narodnosti na obeh straneh meje pa naj jutrišnji protishod deluje kot korak k boljšemu sobivanju ter odločilnemu preboju ledene skorje totalitarne dediščine, moralne otopelosti in izključevalne miselnosti. Namesto “pogrevanja stare župe” naj bo tako raje Caporetto vsem totalitarizmom.

Protifašističnemu zborovanju v Gorici želimo najboljši uspeh! 

Advertisements

3 thoughts on “Caporetto za vse totalitarizme

    • Masovni shodi so vedno kočljiva zadeva in razumem vaše razloge. Boljši učinek od protishoda bi morebiti imelo, če bi fašiste pričakale popolnoma prazne ulice, zaprta polkna in lokali….(in pa kak smerokaz za Caporetto). A žal tega ne moremo pričakovati, fašistom pa je vseeno prav pokazati, da niso dobrodošli. Menim, da je že iz principa dobro biti optimist in zato želeti, da bi se antifašistični shod – katerega namen je upravičen in pravilen – odvil na najboljši način. Takšen, ki bo pripomogel k povezovanju in preseganju sovraštva in temnih ideologij 20. stoletja.

      Like

      • Prazne ulice jih ne morejo pričakati, ker v mestu istočasno potekata še festivala Platea Cibis in èStoria, kjer letos pričakujejo ok. 30 tisoč obiskovalcev, z uglednimi gosti, kot sta Zygmunt Bauman in Roberto Saviano. Slednji (ki je verjetno ena najbolj varovanih oseb v Evropi) bo imel svoj nastop ravno ob času, ko bo mimo, dobesedno 20 m stran, korakala fašistična povorka (po prvotnem načrtu naj bi se tam, pri grozečem spomeniku “italijanskemu pešaku”, ki stoji vsega 10 m stran od šotorov, kjer poteka omenjeni festival, celo zaključil … nato je po glasnih protestih, tudi s strani samega Saviana, bled žarek razuma vendarle posvetil v dvorane prefekture). Toliko o primernosti odločitve, da se dovoli shod.

        Liked by 1 person

Prosimo, upoštevajte, da so komentarji namenjeni civizirani izmenjavi mnenj

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s