Tedenski izbor

branje13

Like Haidt, Girard observes that ideology becomes a source of tribal identity, but at its most extreme it becomes increasingly dependent not on the principles that it espouses but on the psychological kinetics of its adversarial relationship to its rivals. Positive philosophy gives way to the need to feed on rivalry as a source of meaning. This is why extremist ideologies tend to be built upon fabulist views of a possible future: the more spectacular the vision, the more unreachable the goal, the more immersive the cause.

(…)

In the penultimate chapter of The Righteous Mind, Haidt shares with the reader the disorienting moment when he realized conservatism wasn’t so backward and parochial after all:

»As a lifelong liberal, I had assumed that conservatism = orthodoxy = religion = faith = rejection of science. It followed, therefore that as an atheist and a scientist, I was obligated to be a liberal. But Muller asserted that modern conservatism is really about creating the best possible society, the one that brings about the greatest happiness given local circumstances«

Why Secular Liberalism Isn’t Liberal – Forfare Davis, The University Bookman

 ***

Regardless of whether one hates a Republican governor or a pro-abortion president or Hollywood or “fundamentalism” or “the system” or even a sports team, if one’s sense of belonging depends on hatred, then second-thoughts will flee and stagnation will follow.

(…)

Now, some will say that these figures have earned a measure of distrust, which justifies the hate. But distrust is such a subjective and selective thing; if distrust is the acceptable impetus for hate, then anyone may claim justification for feeling and encouraging virulent (and eventually violent) hatred of others.

The Hate That Feels Like Love – Elizabeth Scalia, First Things

***

In short, while TTIP has a modest upside, it has a large but unknowable potential down side. Worse, while the upside is visible, the down side will, as Bastiat warned, be largely unseen. There is no reason to believe that TTIP will decrease the rent-seeking opportunities of business: indeed, by widening the ambit of regulation to cross the Atlantic, it will tend to increase those opportunities. And while in the short run it will increase competition between existing firms by reducing barriers to market access, in the long run, competition comes from the entry of new firms into the marketplace, and regulatory cooperation cannot be good for that, because regulations are inherently a barrier to entry, and wider regulations will be an even wider barrier.

TTIP: small upside, big downside – Theodore Bromund, CAPX

***

Then there are those who produced the wealth that politicians want to grab. In Obama’s rhetoric, these producers are called “society’s lottery winners.”

Was Bill Gates a lottery winner? Or did he produce and sell a computer operating system that allows billions of people around the world to use computers, without knowing anything about the inner workings of this complex technology?

Obama’s Mastery of Rhetoric – and Disregard of Reality – Thomas Sowell, The New American

***

Prej je veljala logika v slogu »meni nihče nič ne more, nič se mi ne more zgoditi, prihodnost je svetla, sem vendar prvi, nikoli nisem bil res komunist, sem vendar bogati in kreditno sposobni Slovenec, državljan EU, evro je tu oziroma pred nami, ravno tako šengenski mejni režim, hkrati pa sem uspešni in ponosni gradualist«; potem pa je finančna kriza vse razgrnila, slovenski cesar je postal gol. In kakor smo bili prej napihnjeni, smo zdaj preveč kritični. Predimenzionirani ego se je obrnil proti samemu sebi. Bosanec je srečen, če ni vojne, in ima zato boljšo samopodobo, Slovenec pa je nesrečen, ker ni več šampion.

Zakaj so Bosanci pred Slovenci? – Peter Frankl, Finance

***

In vendar je vojna prišla v naše kraje in naša Soča je krvavo tekla. In nam, in ne Londonu ali Rimu, je prinesla uničenje in smrt in stoletni spor in odtujenost med narodi na tem področju.

(…)

Marsikdo bo porekel, da je takšno sobivanje, sploh po vsem, kar se je do sedaj zgodilo, zelo težko. In tudi res je. Ampak v nekem smislu je bilo vedno težko – in to je bogastvo tega prostora. Vedno so bila trenja in nezaupanja med prebivalstvom, vendar so bila tudi močna prijateljstva in medsebojno oplajanje – in to je delalo Gorico ravno tako zanimivo, bogato in izredno. In še naprej se bodo odvijali boji za jezik, za politično reprezentacijo, še naprej se bodo boji bili med levico in desnico. Seveda. Vendar, da se bodo ti boji lahko odvijali znotraj normalnega političnega procesa, moramo najprej sprejeti postavko, da smo neka skupnost, ki predhaja našo različnost. Da so problemi teritorija vedno že problemi nas vseh, saj smo vsi mi, ki tu živimo, čeprav nam je nekdo nekoč zarisal mejo in ostale administrativne prepreke, čeprav smo razsejani med Gorico, Novo Gorico, Šempetrom, Solkanom, Štandrežem in drugimi kraji, Goričani. Kdor hoče mir in dolgčas in narodno homogeno okolje naj se preseli v Mengeš ali Frosinone, pa naj se tam igra z vžigalicami.

Mi vsi smo Goričani – Miha Kosovel, Novi glas

***

Quando nell’aprile del 1945 l’Armata jugoslava, in cui era stato incluso il Fronte di liberazione nazionale sloveno, cominciò la sua marcia verso occidente, tutti i militari e le persone che erano dalla parte del perdente, si misero in fuga e si rifugiarono per lo più in Carinzia, in Austria, così anche gli sloveni domobranci (traduzione letterale: «Difensori della patria»). Purtroppo l’autorità militare inglese, secondo gli accordi, disarmati i fuggiaschi, li rimandò in Jugoslavia, i domobranci in Slovenia, dove in più di 12 mila finirono nelle grotte e nelle foibe: un orrore. Ad ogni modo, questo non è il luogo per giudicare della colpevolezza delle due parti in lotta, ma solo l’occasione per segnalare che la lotta fratricida ha inciso fortemente nella vita della comunità e che molto lentamente ora si cerca di creare un’atmosfera di necessaria saggezza per un accettabile futuro. Un accomodamento simile fu necessario, ed è ancora utile, tra il popolo italiano e quello sloveno.

[Ko je aprila 1945 Jugoslovanska armada, v katero je bila vključena slovenska Osvobodilna fronta, začela svoj pohod proti zahodu, so se poraženci, vojaki in civilisti, podali na beg in se umaknili predvsem na avstrijsko Koroško; med njimi so bili tudi slovenski domobranci. Žal so jih angleške vojaške oblasti v skladu z dogovori najprej razorožile in jih nato vrnile v Jugoslavijo; domobrance v Slovenijo, kjer jih je več kot 12 tisoč doživelo grozljiv konec v breznih in fojbah. To v vsakem primeru ni mesto, da bi sodil o krivdi na obeh straneh, temveč priložnost, da izpostavim, kako globoko je bratomorna vojna zarezala v življenje te skupnosti. Šele zdaj smo priča počasnim poskusom, da bi vzpostavili tisto ozračje modrosti, nujne za prihodnost, ki bi bila sprejemljiva za vse. Takšno približevanje je bilo potrebno in je še vedno koristno tudi med italijanskim in slovenskim ljudstvom.]

La lotta al fascismo non conosce confini – Boris Pahor, La Repubblica

***

Ne moremo si torej zatiskati oči pred vso resnico, saj nas bo po Jezusovi besedi resnica osvobodila. Ko je namreč en del Evrope proslavljal mir in svobodo, si je drugi del Evrope nadel črne rute in potihoma, na skrivaj ihtel za pomorjenimi. To so bili strašni časi: eni so igrali na harmoniko in prirejali mitinge, drugi pa so padali v brezna in rudniške rove, za njimi pa so ostajali žalujoči, ki niso smeli žalovati. Prizadeti, ki niso smeli pokazati svoje bolečine. Sirote, ki niso bile deležne sočutja in so bile desetletja zaznamovane. Ob koncu 2. svetovne vojne so nad enimi vihrale zastave, drugi pa so jokali nad svojimi otroki in se niso dali potolažiti zaradi otrok, ker jih ni več (prim. Jer 31,15).

(…)

Morebiti pa je sedaj, po sedemdesetih letih, končno napočil čas, da se v resnici ozremo naokrog in se vprašamo, kje so naši bratje. V zagovarjanju svojega prav, v obrambi neomadeževanosti lastnih postopkov in korakov, v mistificiranju ideologij smo spregledali človeka: človeka, ki je z veseljem živel, človeka, ki je hrepenel po svobodi, človeka, ki se ni mogel odpovedati svojim svetinjam in je zaradi tega moral umreti: človeku življenje lahko vzamemo, srca mu ne moremo vzeti nikoli, lahko si prilastimo oblast nad njegovim telesom, ne moremo pa se polastiti njegove duše.

Nadškof Zore: Ob koncu vojne je sredi našega naroda zazijal prepad – Časnik

***

Ljudje tudi niso preveč histerični. Histerični sta glasni manjšini. Ti dve manjšini bi izgubili smisel svojega pojavljanja v javnosti, tudi na Twitterju ali v forumih, če bi se v Sloveniji pomirili, spravili, si priznali dober namen, kjer je bil, in v zgodovinske učbenike stvari napisali tako, kot so se zgodile.

Tiha večina si tega želi.

Način, kako do tega pridemo, ni tak, da smo o tem tiho, ampak da se o tem piše in govori. Ni treba iskati ravnotežja besedil, ki nagovarjajo zdaj naše, zdaj vaše, ampak taka, ki večajo razumevanje med enimi in drugimi.

Sprava: My way or high way – Žiga Turk, FokusPokus

***

Because the concern /of the Turksih villagers/ was so genuine—and since the police soldiers had gone off to rest their horses—Balakian candidly explained that the Armenians were all being deported to certain death, to Der Zor.

To which the imam replied:

’Cursed be they—if only the Young Turks didn’t exist. . . . {T}hey have neither faith nor religion . . . and do not think that we Turks have been or will be happy . . . the weeper’s goods and property do not bring happiness to the buyer or taker. . . . The Armenians were the salt of our land. They left . . . that which gave us taste and aroma is gone . . . may God look after us all.’

The other villagers chimed in “Amen, amen.” (…)Through this heartfelt confession, these kind Turkish villagers took a great risk and openly recognized the loss as their own. That’s the stuff that real peace is made of.

Confession and the Armenian Genocide – Stella Morabito, First Things

***

 We could not anticipate the magnitude of the crackdown that Putin would unleash once back as president – a sweeping Soviet-style crackdown aimed to stifle free expression and independent activity.

(…)

I stare at my own photo – the last one in the spread – try to count how many friends and colleagues have left Russia already, and stop counting when I run out of fingers on both hands. Some left because they could no longer do their work. Some feared for their lives or the lives of their loved ones.

This exodus is a loss for Russia. These people were in fact Russia’s future, the future stolen from the Russian society by the powers that be.

Russia’s Stolen Future – Tanya Lokshina, Human Rights Watch

***

Razmerje pregledne razstave NSK do zlatih let njegove slave pove bolj ali manj vse o zgodovinskem razvoju (ali še bolje − razkroju) Slovenije od osemdesetih do danes.

(…)

NSK so uradno postali institucija in kot taki bolj ranljivi za očitke. Ko pride dan, ko tvoje delo začne suvereno tolmačiti kamniška kulturna ministrica, veš, da te bodo težko še jemali resno. Zato je bilo odprtje razstave v Moderni galerij tako očarljivo. Ker je povzelo vse pozicije, vse odnose, ves blišč in vso bedo slovenske polpretekle zgodovine v umetnosti in širše, ki se po motnih okljukih in slepih kanalih vije v našo sedanjost. Ves propad, vso lažno slavo, ves oportunizem, vso zavist in nostalgijo, vse odpore, privzdignjene obrvi in zgražanje, vse bratenje in spomine. Ker je potegnilo črto in pokazalo, da so najboljši padli, da drugi najboljši nimajo časa, ker delajo biznis, vsem preostalim pa ostane zgolj ležeren počitek na lovorikah minulih dni.

Alte Slowenische Kunst – Katja Perat, Delo

***

Za konec pa priobčimo še hudomušno puščico izpod peresa našega prijatelja Dizme, avtorja verjetno najboljšega evangeličanskega bloga na južni strani Alp:

Zadnjič sem nekje na spletu našel tale  zanimiv napis. Seveda ga je nemogoče dobesedno prevesti, kajti v angleščini pomeni Good Friday naš véliki petek. Po angleško se mu torej reče dobri petek. V poslovenjeni obliki bi se napis na tabli glasil nekako takole:
ČE SI
ATEIST,
JE VSAK PETEK
VELIK,
NE DA BI ZATO KDO
MORAL UMRETI.

 Vsak petek – véliki petek? – Reformirana stran

Advertisements

Prosimo, upoštevajte, da so komentarji namenjeni civizirani izmenjavi mnenj

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s