Zakaj sekularni liberalizem ni liberalen

Pred kratkim smo lahko na spletni strani RTV Slovenije brali poročilo o dnevu boja proti homofobiji, v okviru katerega je bila organizirana okrogla miza, ki so se je udeležili številni eminentni tuji in domači gostje. Na tem mestu nimam namena obnavljati vseh razprav, ki, resnici na ljubo, niso prinesle pravzaprav nič novega. Mojo pozornost je vzbudila izjava državne sekretarke Martine Vuk, ki je poudarila, da homoseksualna skupnost ne potrebuje tolerance, temveč sprejetost. Toleranca po mnenju sekretarke namreč ni dovolj, saj smo lahko do nečesa tolerantni, a to še vedno odklanjamo. Njenemu mnenju se je pridružil finski veleposlanik, ki je opozoril: »Mi si ne želimo tolerance, ampak enakopravnost. Razlika je, ali vam nekdo reče, da vas “tolerira” ali pa da ste mu “enaki”.«

Indiana in vprašanje verske svobode

Te opazke so me takoj spomnile na nedavni škandal v ameriški zvezni državi Indiani. Za bralce, ki primera morda ne poznajo, bom na kratko obnovili njegov potek. V Indiani sta pred nekaj meseci oba zakonodajna domova te države sprejela t. i. Religious Freedom Restoration Act, ki ga je nato podpisal tudi guverner Mike Pence. Sprejetje tega zakona je sprožilo burne odzive po vseh ZDA, ki so mestoma mejili že na pravo histerijo. Množični mediji so pisali o vrnitvi dobe Jima Crowa (s tem izrazom Američani označujejo segregacijski sistem, ki je veljal na ameriškem Jugu), številne korporacije in druge organizacije so grozile z bojkotom Indianapolisa ipd. Zakon je bil sprejet predvsem kot reakcija na bližajočo se odločitev zveznega Vrhovnega sodišča o tem, ali so istospolne poroke ustavna pravica. Pričakovati je, da bo Vrhovno sodišče tem zahtevam ugodilo. Brez drugih zakonskih varoval bi organizacije in posamezniki, ki homoseksualnih porok iz različnih razlogov ne priznavajo, v tem primeru postali žrtve protidiskriminatorne zakonodaje, kot se je že zgodilo v zveznih državah, ki so takšne poroke že uzakonile. Tako so npr. številne katoliške posvojitvene agencije že izgubile licenco, številni posamezniki, ki pri organizaciji homoseksualnih porok iz verskih razlogov niso želeli sodelovati (peki, fotografi in cvetličarji), pa so bili obsojeni na denarne kazni ter »izobraževalne« programe politične korektnosti. Da bi preprečil podobne primere, se je torej zakonodajalec Indiane odločil sprejeti zakon, ki bi varoval pravico do verskega ugovora vesti.

” Sprejetje tega zakona je sprožilo burne odzive po vseh ZDA, ki so mestoma mejili že na pravo histerijo.”

Zakon sicer ni prinašal nič posebno novega – pravzaprav je bil zgolj kopija zveznega zakona z enakim imenom, ki je bil skorajda soglasno sprejet v dobi Billa Clintona kot reakcija na odločitve zveznega Vrhovnega sodišča (predvsem Employment Division vs. Smith), ki so ugotovile, da je skladno z ustavo, če država sprejme zakone, ki de facto omejujejo versko svobodo, dokler so le-ti generally applicable, dokler torej niso uperjeni proti določeni verski skupini ali praksi. Vsebina indianskega zakona pa je v glavnem ta, da mora oblast pri vsakršnih posegih, ki omejujejo verske svoboščine posameznika oz. verske skupnosti, izkazati compelling government interest, torej prepričljive in nujne razloge za tako ravnanje ter pri tem uporabiti kar najmanj represivna sredstva. Presoja o teh razlogih in sredstvih je v domeni sodišč. Poseben državni zakon pa je bil potreben, ker zvezni zakon po odločitvi zveznega Vrhovnega sodišča ni veljaven za posamezne zvezne države, temveč le za zvezno vlado.

Nasprotniki so Indiano obtoževali, da je zakon pravzaprav le krinka za legalno množično diskriminacijo proti homoseksualnim osebam. Pojavile so se grozljive hipotetične zgodbe o ljudeh, ki naenkrat ne bodo več postreženi v restavracijah, ki jim bodo lastniki hotelov zavrnili prenočišče ter podobno. Pri tem so kritiki pozabili omeniti malenkostno dejstvo, da Indiana že prej ni imela nikakršnih zakonov, ki bi tako diskriminacijo prepovedovali, a o tovrstnih primerih do sedaj ni bilo sledu. Prav tako zakon ni vseboval nikakršnega dovoljenja za vsesplošno diskriminacijo – vsem državljanom je le dejal dodatno pravno varstvo v primeru kršenja verskih svoboščin. Po njegovih določilih bi npr. država morala dokazati, zakaj je v njenem nujnem interesu, da omejuje vožnjo amišev v njihovih vozovih ali uživanje obredne droge peyote, ki je razširjeno v tradicionalni religiji Indijancev. Prav tako pa bi zakon tudi dajal določeno pravno varnost osebam, ki bi iz verskih razlogov zavrnile sodelovanje pri organizaciji homoseksualnih porok. Spričo izjemnega medijskega pritiska in korporacijskih groženj bojkota njegove države je guverner Pence popustil ter podpisal popravek zakona, ki eksplicitno prepoveduje vsakršno diskriminacijo na osnovi spolne usmerjenosti.

Totalitarne težnje sodobne levice

Konec dober – vse dobro, bi lahko rekli. A temu seveda ni tako. Prigoda je namreč razkrila čedalje jasnejše totalitarne težnje sodobne ameriške in evropske levice (pa tudi vso strahopetnost in nenačelnost desnice). Kot je razvidno iz predstavljenega ameriškega primera in zgornjih besed slovenske državne sekretarke, slednja ne zahteva več zgolj tolerance drugačnosti, temveč aktivno prilagoditev novim družbenim normam. V praksi to pomeni, naj vsi državljani priznamo, da so homoseksualne spolne prakse popolnoma enakovredne heteroseksualnim. Mogoče se sekretarka tega niti ni zavedala, a zahteva, naj sprejemanje gejevskega življenjskega sloga (vključno, torej, z istospolnimi zvezami) nadomesti toleranco do homoseksualcev, pomeni, da bi se morali kristjani in pripadniki številnih drugih veroizpovedi odreči svojemu verskemu prepričanju. Po tradicionalnem nauku treh največjih monoteističnih religij so namreč spolno aktivni homoseksualni odnosi moralno nesprejemljivi. Na tem mestu se ne nameravam ustavljati pri vprašanju o utemeljenosti in smiselnosti takega mišljenja oz. verovanja. To bi zahtevalo teološke razlage, v katere se na tem mestu ne moremo spuščati. Ne, ustaviti se moramo le pri vprašanju tolerance, ki ga prevladujoča kulturna opcija ohranja do disidentov, ki obstajajo v njeni sredini. Kot velik civilizacijski dosežek zahodne civilizacije se namreč še vedno (vsaj uradno) šteje prav strpnost do drugače mislečih, na katero se redno sklicujejo tudi t. i. borci proti homofobiji.

Pri tem pa se ne zavedajo, da je toleranca dvosmerna ulica. Če se lahko strinjamo, da je negativna diskriminacija homoseksualnih oseb nesprejemljiva (v primerih, ko lahko seveda o nedopustni diskriminaciji dejansko govorimo), to še ne pomeni, da lahko kdorkoli zase zahteva aktivno odobravanje svojega načina življenja oz. da njegova »pravica« do sprejetosti kar avtomatsko »povozi« versko svobodo ter pravice staršev do svobodne vzgoje svojih otrok. Kot je opozoril poljski filozof Leszek Kołakowski – zahteve določene skupnosti po aktivnem sprejemanju določenega (njihovega) prepričanja ali načina življenja nimajo ničesar skupnega s strpnostjo, so pravzaprav njena negacija.

Skratka, priča smo nenavadnemu pojavu, da z naraščajočo sekularizacijo liberalnost naše družbe strmo upada. Kako si lahko razložimo ta navidezni paradoks, posebno če upoštevamo, da v javnem diskurzu prav verska prepričanja običajno veljajo za glavne ovire na poti k strpnosti ter miru? K temu vprašanju lahko pristopimo iz različnih zornih kotov. V ZDA je prav predstavljeni primer iz Indiane na desnem političnem polu sprožil zanimivo in plodno debato o vzrokih takega razvoja, ki je do določene mere postavila pod vprašaj sam ameriški liberalni projekt. Nekateri avtorji so namreč izrazili dvom v doslej večinsko sprejeti projekt »državljanskega krščanstva«, torej v prepričanje, da sta ameriška liberalna ustavna ureditev in ortodoksna krščanska vera popolnoma združljivi, kar na najvišji intelektualni ravni zagovarja priznana večkonfesionalna revija First Things. Več o tem morda kdaj drugič.

“Skratka, priča smo nenavadnemu pojavu, da z naraščajočo sekularizacijo liberalnost naše družbe strmo upada”

V tem članku želim zgornje vprašanje osvetliti skozi misel priznanega francoskega zgodovinarja, antropologa in filozofa Renéja Girarda. Ne trdim, da Girardova misel zaobjame vse vidike situacije, s katero smo danes soočeni. Prav tako menim, da je o obravnavanem pojavu mogoče veliko povedati še iz drugih teoretskih izhodišč, predvsem sledeč t. i. »imanentizaciji eshatona« Erica Voegelina. Voegelinov koncept nam namreč pomaga predvsem pri razumevanju legitimacije in samorazumevanja revolucionarnih ideologij, medtem ko Girardova teza omogoča razumevanje same dinamike revolucionarnih procesov. Kot taka gotovo odpira svež antropološki pristop k razumevanju nastale situacije, zato jo je vredno upoštevati.

René Girard in koncept grešnega kozla

René Girard je zaslovel s svojo teorijo mimetične ali posnemovalne želje. Po Girardu naše želje do nekega objekta nikoli niso rezultat preprostega odnosa subjekt–objekt (npr. poljedelec, ki si želi dodatno zemljo), temveč izvirajo iz zavisti oz. posnemanja želja drugih (poljedelec si želi dodatno zemljo, ker si jo želi tudi njegov sosed). Naše želje so torej mimetične oz. se pojavljajo skozi odnose subjekt–model–objekt. V skladu s tem si torej ne želimo objekta samega, temveč model. Mimetična želja se tako širi, s seboj pa vedno nosi grožnjo nasilja, kar je Girard pojasnjeval v knjigi Nasilje in sveto, v kateri je raziskoval koncept »žrtvenega kozla«, ki predstavlja začetek arhaične religije in družbe. Ker mimetične želje ne žene želja za objektom, temveč mimetični princip, novi udeleženci posnemajo prav rivalstvo, ki čedalje bolj postaja vir smisla. Če so v začetku udeleženci želeli posedovati isti objekt (a dejansko posnemali model, ki je ta objekt želel), sedaj čedalje bolj posnemajo vsesplošno razširjajoče se sovraštvo oz. željo po uničenju skupnega nasprotnika. Girard to označuje z izrazom »mimetično rivalstvo«. Zdi se, da se tak krog nasilja pravzaprav ne more končati, saj smisel »mimetičnemu« borcu daje boj sam, ne pa posedovanje določenega objekta. A tak nenehno se razraščajoči antagonizem ne more trajati večno, saj bi pomenil nenehno bojno stanje vseh proti vsem. Naraščajoče nasilje se končno obrne proti določeni (bolj ali manj poljubno izbrani) žrtvi, ki jo skupnost končno brutalno odstrani, kar sprosti nakopičena negativna čustva. Žrtev se v očeh skupnosti pojavi v dvojni vlogi – po eni strani je »kriva« za začetek krize, po drugi pa je prav njena smrt to krizo razrešila. Zato postane sveta. To je po Girardu začetek nastanka arhaične religije in družbe, ki začetno žrtvovanje žrtve ritualizira ter sčasoma obda z miti in tabuji. Skupnost svojo krivdo prenaša na žrtev, ki postane grešni kozel. Družbeni red in mir sta torej utemeljena na dejanju žrtvovanja, ki se nato obredno ponavlja.

Večino Girardovega koncepta lahko zlahka prenesemo na potek dosedanjih revolucionarnih gibanj. Iz njihove zgodovine vidimo, da se revolucija nikoli ne more zares končati. Ko določena revolucija premaga svojega prvotnega sovražnika (npr. buržoazni red), se obrne proti svojim lastnim frakcijam, končno pa proti »notranjemu sovražniku« itd. Enako velja tudi za  t. i. »seksualno revolucijo«. V 60-ih letih je bil njen cilj zlom domnevno zatiralskega sistema meščanske spolne morale, kar je, bodimo iskreni, že doseženo. Danes pravi upornik namreč ni več libertinec, temveč denimo nekdo, ki živi vzdržno spolno življenje. A revolucija se pri tem seveda ni ustavila, žene jo namreč ne toliko ideja idealne družbe, temveč mimetični princip, ki neprestano ponovno rojeva samega sebe. Bolj kot cilj je pomemben boj sam. Skladno s tem se sodobni revolucionarji v današnjem času bojujejo za redefinicijo družine in poroke, ki naj bi postala de facto vsebinsko nedoločena pojma, s čimer pa se revolucionarni zagon seveda ne bo ustavil. Razvidno je, da bo prihodnji cilj zrušitev spolne identitete kot take – a tudi to ne bo prineslo konca revolucionarnega procesa. To nam med drugim pojasnjuje dejstvo, da sodobni feministični in podobni spisi prekipevajo od vseprisotnih »reakcionarnih sil«, »rekatolizacije družbe«, »patriarhata« in podobnih grozovitosti, ki so v resničnem svetu dejansko neprisotne ali vsaj v procesu hitrega propadanja. Opravka imamo s tipično revolucionarno retoriko, kot jo lahko lepo preučujemo na primeru komunističnih praks iz preteklosti – tudi takrat so bili dosežki revolucije nenehno ogroženi, reakcija pa na pohodu. Dejanska prisotnost takih pojavov je tu drugotnega pomena, saj ti služijo le nadaljevanju revolucionarnega procesa, ki pa ga dejansko žene princip mimetičnega rivalstva. Skladno s tem je jasno, da revolucionarji ne morejo sprejeti dejstva, da bi lahko obstajala skupina ljudi, ki ne pristaja na moderne spolne dogme, saj bi to pomenilo relativizacijo »svetih« revolucionarnih ciljev.

Prav tako si z iskanjem primerne žrtve lahko pojasnimo agresivne pristope sodobne levice, ki se ne zadovoljuje z doseženo kulturno hegemonijo, temveč želi odstraniti vse sledi morebitnega odpora proti svojim tezam. Kulturni disidenti, kot so npr. pred kratkim obsojeni lastniki severnoirske pekarne, ki niso želeli pripraviti torte s prohomoseksualnim sporočilom, namreč predstavljajo priročne žrtve, ki jim lahko naprtimo krivdo za še nedosežen raj gender equality. Hkrati pa se morajo nakopičena negativna čustva na nek način sprostiti. Kako naj si drugače razlagamo izrazito agresivno kampanjo sodobnih kulturnih, izobraževalnih in ekonomskih elit proti posameznikom, ki za pridobitve seksualne revolucije dejansko ne predstavljajo nikakršne resne nevarnosti?

Krščanstvo razblinja mit o žrtvini krivdi   

Sedaj se lahko obrnemo tudi k drugemu delu vprašanja – zakaj je prav sodobni sekularizem tako podvržen mimetičnemu rivalstvu. Če sledimo Girardovi misli, lahko to povežemo z izginjajočo prisotnostjo krščanstva in njegovih vrednot v sodobni družbi. Da je »Bog mrtev«, je ugotovil že Nietzsche, a hkrati pravilno napovedal, da se bodo nekatere krščanske vrednote preprosto po inerciji ohranile še dolgo za tem, ko bo njihov temelj že izginil. Zdi se, da končno prihajamo v čas, v katerem osnovne krščanske vrednote dokončno izginjajo. A kakšno povezavo ima to z Girardovim konceptom mimetičnega rivalstva in grešnega kozla? Preprosto to, da je po njegovem mnenju krščanstvo nasprotje mita. Na prvi pogled sicer tudi krščanski verski nauk sledi tradicionalnemu modelu – Kristus kot grešni kozel prevzame nase grehe človeštva ter ga tako odreši, njegovi sledilci pa nato z ritualnim ponavljanjem Kristusove žrtve (evharistijo) le-to obnavljajo. A krščansko izročilo hkrati vsebuje tudi bistveno razliko – krščanstvo nenehno zatrjuje, da je žrtev (Kristus) povsem nedolžna. S tem razblinja mit, da žrtev dejansko nosi krivdo za prvobitno katastrofo nasilja. Človeštvu sporoča, da ni kriva žrtev, krivi smo ljudje sami, ki pa tega ne priznavamo ter želimo svojo krivdo prenesti na grešnega kozla. Zavedanje, da je žrtev v resnici nedolžna, najdemo že v Stari zavezi v zgodbah o Abelu, Jožefu in Jobu, najlepše pa to izrazi prerok Izaija v videnju o Božjem služabniku: »On pa je bil ranjen zaradi naših prestopkov, strt zaradi naših krivd. Kazen za naš mir je padla nanj, po njegovih ranah smo bili ozdravljeni.« (Iz 53,5) Judje so se nenehno zavedali teže Kajnove krivde in jo skušali izprati s krvjo žrtvenih živali. Biki in ovni naj bi nase sprejeli človeško krivdo in tako obnovili povezanost Boga z ljudmi.

“krščanstvo nenehno zatrjuje, da je žrtev (Kristus) povsem nedolžna. S tem razblinja mit, da žrtev dejansko nosi krivdo za prvobitno katastrofo nasilja. Človeštvu sporoča, da ni kriva žrtev, krivi smo ljudje sami, ki pa tega ne priznavamo ter želimo svojo krivdo prenesti na grešnega kozla.”

Za konec se moramo ustaviti še pri kritiki opisane teze. Girardu bi lahko očitali predvsem to, da tudi krščanske civilizacije še vedno izkazujejo veliko prisotnost mehanizma grešnega kozla, kar se je zgodovinsko kazalo predvsem pri številnih pogromih nad Judi. Girard to priznava – za uspeh krščanskega sporočila ni potrebna samo resnica, temveč tudi receptivni poslušalec, ki jo je pripravljen sprejeti. Kljub temu vse od pojava krščanstva Girard vidi neprestano usihanje principa grešnega kozla. Modernemu bralcu, ki je ujet v predstave o svetli in veselja polni antiki, ki jo je nato prekinil prihod temačnega ter strogega krščanstva, bo to stališče morda delovalo neprepričljivo. A izrazito pozitivno mnenje o antičnem svetu nima prave podlage – kot dokazuje David Bentley Hart v svoji sijajni knjigi Ateistične zablode, je bil antični svet predvsem svet ne le izjemnega nasilja, temveč tudi metafizičnega brezupa, iz katerega so se nato rodile raznorazne oblike gnosticizma s svojo radikalnim zavračanjem vsega posvetnega.

Zaključek

Zavedam se, da se številnim bralcem prepričanja ortodoksnih kristjanov (pa tudi pripadnikov drugih veroizpovedi) zdijo zastarala ali celo preprosto neumna. Kot sem že omenil, se na tem mestu ne nameravam spuščati v debato o tem vprašanju. Rad bi omenil le, da nikakor ne počivajo na iracionalnem odporu do homoseksualnih oseb ter praks, temveč na razumevanju narave človeške osebe in njenega smotra, ki temelji na naravnem pravu. Če vrednota strpnosti karkoli pomeni, potem pomeni prav to, da so do nje upravičeni ljudje, katerih vrednote odstopajo od družbenega mainstreama. Današnji zahodni kulturni disidenti večinoma ne zahtevamo, naj država aktivno propagira naše vrednote in način življenja, kot to počnejo ideologi »seksualne revolucije«. Zahtevamo pa, da lahko svojo vrednote svobodno živimo tudi v javnem prostoru. Prepričan sem, da bi morala družba, ki vsaj uradno nenehno prisega na strpnost in dialog, to prepoznati in glede teh vprašanj vsaj dopustiti normalen javni diskurz. Žal glede uspeha nisem optimističen. Bo pa verjetni nadaljnji pritisk na ljudi, ki ne pristajamo na sodobne družbene spolne norme, vsekakor dober pokazatelj pravilnosti Girardove teze.

Advertisements

14 thoughts on “Zakaj sekularni liberalizem ni liberalen

  1. Pingback: Kritika konservativna: Zakaj sekularni liberalizem ni liberalen - Časnik

  2. Zanimivo, kako ortodoksni kristjani nenavadno brez težav pečejo torte, oddajajo sobe… koruznikom, ločenim in ponovno poročenim (mimogrede: a je že kak ortodoksni kristjan – matičar kdajkoli uveljavljal ugovor vesti pri porokah ločenih? mislite, da bi bil uspešen?), ko pa pride mimo istospolni par, pa se naenkrat spomnijo, da so ortodoksni kristjani in je treba na hitro sprejemat zakone o “verski svobodi”.

    Običajno se temu reče sicer hipokrizija, ampak ajde.

    Like

    • Tvoj komentar je zelo na mestu, a ni v celoti pravičen.
      Recimo, da bi omenjeni zakon šel skozi. Če bi se osebe, ki bi se čutile žrtve diskriminacije, odločile za tožbo, ki lahko s temi argumenti dokazovale, da je šlo za diskriminacijo. Navsezadnje obstaja precej bogata praksa glede ugovora vesti. Tudi v Evropi (npr. glede vojaške obveznosti, ko je še obstajalo naborništvo): če se je nekdo na versko ali filozofsko motivacijo skliceval selektivno, se je to praviloma štelo kot dokaz, da je ne jemlje resno in se torej ne upošteva. Kar je mimogrede argument, zakaj ni prav, da se med verske skupnosti, kot pri nas, vpiše vsako skupino, ki to zahteva in ima zgolj neke formalne pogoje (število članstva itd.). *Obstajajo* kriteriji, po katerih se da razlikovati resnično versko motivacijo od instrumentalne ali lažne.
      Še dva ugovora:
      1) to je problem, na katerega opozarjajo mnogoštevilni krščanski avtorji, torej ni nekaj, kar bi bilo spregledano;
      2) večina institucij, ki je (in bo) prizadetih, ne postavlja teh razlik; katoliške posvojitvene agencije, kolikor vem, ne urejajo posvojitev za pare, ki živijo na koruzi (po kanonskem pravu), in kolidž (ne spomnim se imena), ki je bil nedavno prizadet s strani antidiskriminatorne zakonodaje, ker njegov statut na kampusu ne dovoljuje istospolnega seksa, ga ne dovoljuje zato, ker ne dovoljuje spolnosti izven poroke (torej gre za konsistentno politiko).
      Poleg tega je treba opozoriti še ne nekaj vidikov:
      – cvetličarka morda ne ve, da gre za poroko med ločencema, ve pa, da gre za poroko med osebama istega spola;
      – večina kristjanov v ZDA v skladu s svojo tradicijo sprejema ločitev (le katoličani je ne);
      – kršitev cerkvenega nauka glede poroke zadeva katoličane, ker le njih obvezuje kanonsko pravo, in zadeva le poroke, sklenjene po kanonskem pravu; zato ni nobenega smisla, da bi npr. katoliška cvetličarka zavrnila sodelovanje pri poroki ločencev druge veroizpovedi ali pri civilni poroki dveh katoličanov (ta bi bila le nična, a ne bi izpodbijala krščanskega nauka o tem, kaj je zakrament poroke);
      – absolutno mislim, da bi katoliška cvetličarka, če bi vedela, da je eden od zakoncev ločen katoličan (ki je bil poročen v cerkvi), imela vso pravico, da zavrne sodelovanje, in če bi šlo za člana njene skupnosti, mislim, da je celo njena dolžnost, da bi s takšnim dejanjem izrazila nestrinjanje s takšno skrunitvijo zakramenta.

      Vprašanje matičarja je bolj kompleksno. Nekdanji madridski župan in globoko verni katoličan Alberto Ruiz Gallardon (Ljudska stranka) je l. 2004, ko je Španija uzakonila istospolne poroke in so mnogi župani Ljudske stranke napovedali bojkot poročnih obredov istospolnim parom, vztrajal, da je njihova naloga, da obrede vseeno opravijo, in navedel podobne argumente kot ti.

      Kljub temu je vendarle treba razumeti bistveno razliko. ‘Poroka’ med osebama istega spola direktno izpodbija krščanski nauk o tem, kaj po svojem bistvu je poroka in je, za kristjane, podoben škandal kot proka med očetom in hčerko ali poligamija. Misliš je prav, da bi se npr. kristjana v Dubaju sililo, da sodeluje pri poligamni poroki? Ali da bi se tebe sililo, da sodeluješ pri kaki poroki, kjer je posiljena mladoletnica prisiljena, da poroči svojega posiljevalca, v skladu s kakim plemenskim pravilom? Razumem, da se ti morda vzporednica zdi neprimerna: a tu se sklicujem na primere, za katere upam, da se lahko še vedno zediniva, da kljub temu, da so morda del veljavne zakonodaje ali prakse določenih družb (in da moramo to prakso, če živimo med njimi, žal sprejeti, ker nam drugoega pač ne preostane), obstajajo upravičeni razlogi, da ima nekdo to, pozitivno obstoječo ureditev, za globoko sporno in celo žaljivo. No, podobno je za pravoverne kristjane, kar se tiče istospolne poroke.

      Ross Douthat je pred meseci v svoji kolumni na New York Times objavil samo-intervju na to temo: med drugim se je vprašal, ali bi “spekel torto”. In je odgovoril, da bi šel na civilno slovestnost svojih gej prijateljev in nesel torto, zelo verjetno pa bi bil primoran ostati doma, če bi videl, da gre za cerimonijo, ki posnema tradicionalno versko obredje, saj je to po njegovem norčevanje in sprevračanje nauka o zakramentu poroke.
      Mislim, da sem sam bolj ali manj na njegovi liniji. Nekaj je, da istospolni pari zahtevajo določeno pravno zaščito za svojo zvezo, nekaj drugega pa je, da prisvojijo institut, ki je skozi večtisočletno zgodovino služil nečemu drugemu – posvečenju zveze moškega in ženske, kot zametku novega življenja (že samo latinsko ime za poroko, matrimonium, ki je še vedno v veljavi v romanskih jezikih (in angleščini, matrinomy), izhaja iz mater, tj. mati; pomeni, “to, kar pritiče materi”, podobno kot patrimonium pomeni “to, kar pritiče očetu” (pri nas je to dediščina, “to, kar pritiče dedu”). Poroka, matrimonium, je torej po sami definiciji stvar materinstva: je tista garancija stanovitnosti in varstva, ki jo (bodoči) oče da (bodoči) materi (tako kot je patrimonium, dediščina, tista garancija varnosti, ki jo oče – na podlagi dejstva njegovega očetovstva, in ne na podlagi lastne arbitrarne odločitve – zapušča potomcem).

      Like

      • Zahtevati, da kristjan speče torto za homoseksualno poroko ali še huje, za nek homoseksualni aktivizem, je podobno, kot, če bi od muslimana zahteval, da mora v svoji trgovini obvezno prodajati alkohol ali svinjino.

        Like

      • Ker imam malo več časa, daljši odgovor:

        “Kar je mimogrede argument, zakaj ni prav, da se med verske skupnosti, kot pri nas, vpiše vsako skupino, ki to zahteva in ima zgolj neke formalne pogoje (število članstva itd.).”

        Ehm, jaz bi bil bolj previden pri tem, da damo državi pravico, da po nekih kriterijih, ki niso strogo formalistični, razsoja, kaj je prava ali neprava verska skupnost, pravi ali nepravi vernik…

        “Poleg tega je treba opozoriti še ne nekaj vidikov:
        – cvetličarka morda ne ve, da gre za poroko med ločencema, ve pa, da gre za poroko med osebama istega spola;”

        Ali pa je le lagodno, da se pred grehom, malo zamiži. Ker v državi, kjer je divorce rate cca. 40 %, bi bilo verjetno težko uspešno poslovati kot cvetličarna, ki ne streže neporočenim/ločenim/ponovno poročenim…

        “– kršitev cerkvenega nauka glede poroke zadeva katoličane, ker le njih obvezuje kanonsko pravo, in zadeva le poroke, sklenjene po kanonskem pravu; zato ni nobenega smisla, da bi npr. katoliška cvetličarka zavrnila sodelovanje pri poroki ločencev druge veroizpovedi ali pri civilni poroki dveh katoličanov (ta bi bila le nična, a ne bi izpodbijala krščanskega nauka o tem, kaj je zakrament poroke);”

        Čakaj, cvetličarka streže druge veroizpovedi in civilne poroke – skratka, ni ovir, da imajo drugi drugačen vrednostni okvir – pri gejevskih porokah pa nič ne vpraša o veroizpovedi, ampak reče “ne” kar tako? Enkrat je drugačen vrednostni okvir košer, drugič ne?

        “No, podobno je za pravoverne kristjane, kar se tiče istospolne poroke.”

        Dobro, morda nisem ravno avtoriteta glede nauka, ampak tam približno se mi pa zdi, da so spolni odnosi izven zakonske zveze, ločitev in homoseksualni odnosi grehi približno istega ranga?

        “Nekaj je, da istospolni pari zahtevajo določeno pravno zaščito za svojo zvezo, nekaj drugega pa je, da prisvojijo institut…”

        E, tukaj pa je bistveno: od koga si “prisvojijo” določen institut? Čigav je ta institut? Kdo so oni, ki ga imajo v lasti? Kdo so ti, ki ga nimajo? Kdo smo mi, kdo oni?

        Like

        • Če si že zgoraj zapisal, da je sporno, ali lahko država ugotavlja, kaj je prava verska skupnost in kaj ne, ne vem, kako lahko ti tako pavšalno ugotavljaš, da neka cvetličarka priročno zamiži na eno oko, ko gre za ponovne poroke ločenih oseb ipd. Če bi tem ljudem šlo res le za denar, bi preprosto sodelovali pri zahtevah homoseksualnih parov in lepo zaslužili, ne da se izpostavljajo hudemu medijskemu in državnemu pritisku. Meni je bolj zanimivo nekaj drugega, namreč zakaj nek homoseksualni par na vsak način želi, da pri njegovi zvezi sodeluje prav nekdo, ki mu vest tega ne dopušča. Če bi res le želeli mirno živeti skupaj kot pravijo, bi preprosto poiskali neko podjetje, ki bi te storitve z veseljem opravilo.

          Poleg tega je tvoj komentar še iz več razlogov napačen oz. izkazuje nepoznavanje krščanskega nauka. Kot je bilo že omenjeno, skorajda vse krščanske ločine (z izjemo Katoliške cerkve) priznavajo ločitev. V ZDA imamo pri teh primerih (pekov, cvetličarjev) običajno opravka z različnimi evangeličani, za katere ločitev preprosto ni problem.

          Zdaj pa glede katoličanov. Po katoliškem nauku (kanon 1055) je poroka naravna zveza, ki ima šele pri kristjanih značaj zakramenta: Can. 1055 §1. The matrimonial covenant, by which a man and a woman establish between themselves a partnership of the whole of life and which is ordered by its nature to the good of the spouses and the procreation and education of offspring, has been raised by Christ the Lord to the dignity of a sacrament between the baptized. Podrobno o katoliškem nauku o poroki gl. http://www.vatican.va/archive/ENG1104/__P3V.HTM

          Skratka, naravna zveza med denimo ateističnim možem in ženo na noben način ne nasprotuje katoliškemu nauku o značaju in bistvu poročne zveze. Zato tudi ni razloga, zakaj bi ji verni katoličani nasprotovali. Nasprotno pa se gre v primeru homoseksualnih “porok” po katoliškem nauku za napad na samo bistvo tega, kar poroka sploh je. Podobno kot da bi denimo sodelovali pri poroki, kjer je eden izmed partnerjev v to dejanje prisiljen ali nepolnoleten. Glede ranga grehov pa Katoliška cerkev ločuje samo med smrtnimi in malimi grehi. Pogoj za smrtni greh je teža storjenega dejanja ter prisotna svobodna volja in zavedanje o grehu. Če je to zadnje prisotno, potem so seveda tako homoseksualni odnosi, kot tudi spolni odnosi izven zakona oz. ponovna (civilna) poroka smrtni grehi. To je vse.

          Like

    • Hinavščina se reče temu, kar si ti. Sam zase zahtevaš vse, kar se ti sprdne, ostalim pa ne dovoliš živeti drugače od sebe.

      Like

      • obema (zlasti pa zadnjemu komentatorju) : prosim, pozabita na manire in besedisce slovenskih spletnih forumov. tu se razpravlja, tudi polemicno, ni pa to zakonski prepir v smislu “ti in tvoji, ki ste taki in taki”. takega forumaskega diskurza ne bomo trpeli, zlasti ce je povezan s prostaskim besediscem. vsakdo je opozorjen le enkrat: sledi to, kar smo ugotovili, da komentatorje najbolj moti – ne izbris komentarja, temvec cenzorski poseg vanj. pritozbe pa lahko vlozite na ravbarkomandi, kot se je reklo vcasih

        Like

  3. Zelo na hitro: to je super recept za (v iskanju boljšega izraza) totalno balkanizacijo skupnosti.

    Glede večtisočletne zgodovine pa tole: gre za nekaj, kar je bilo lep del cerkvene zgodovine tako nečisto, da se ni spodobilo opravljati v cerkvi, in je zakrament šele od 1184. Tudi zato tisto o “posvečenju zveze moškega in ženske skozi večtisočletno zgodovino” ne vzdrži nobene zgodovinske presoje.

    Like

    • Dlakocepiš, brezveze. Tudi če je to uradni zakrament “šele” od 1184, svetost zakona je obstajala ves čas.
      Kot drugo, v zgornjih primerih naštevaš koruznike, ponovno poročene. Ja, lahko dodaš tudi kriminalce. Zakaj pravoverni kristjan proda nekaj kriminalcu?! Ne bi smel, po tvoje.
      Toda pri homoseskualcih ne gre za kršitve postave. Gre za perverznost, za moralno izprijenost. Za moralno delitev gre, ki ne dopušča več tolerance. Za skrajnost. Zato bi tisti pek moral imeti pravico da odreče postrežbo takšni stranki.

      Like

    • Vidi se, da nimaš resnih argumentov. Ga imam pa jaz – proti tvoji ideologiji.

      V zgodovini so obstajale civilizacije, ki so imele homoseksualno spolnost celo za večvredno od običajno heteroseksualne – npr. stara Grčija.

      Ampak niti ena sama civilizacija ni poznala istospolne poroke in družine, niti ena.

      Like

  4. Ne gre samo za (več)tisočletno zgodovino. Gre za zgodovino skoraj od nastanka življenja naprej. Šlo je za popolno svobodo dveh bitij, ki sta bili dovolj sposobni in zdravi, da se sparita in v svojem okolju ustvarita potomstvo.
    Z novim zakonom je ta svoboda pretrgana. Pri zagotovitvi potomstva mora sedaj sodelovati (socialistična) država v skupaj s (kapitalističnimi) ponudniki “storitev”. Lahko bi rekel, da se je sparilo najslabše iz obeh sistemov (oz. ideologij).

    Like

  5. Noben gejevski aktivist ne more nič proti temu argumentu, da tudi najbolj tolerantne civilizacije do homoseksualnosti niso poznale takih porok in družin. Še najbližje je bila neka homoseksualna zveza podobna današnji registraciji, z manj pravicami kot v Sloveniji npr.

    In razlika je v tem, če bi nekdo zavrnil kakršno koli sodelovanje s človekom, ki je homoseksualec, npr. ne bi hotel speči torte za rojstni dan, potem je to diskriminacija.

    Če pa zgolj noče speči specifične torte, je to enakovredno, kot, če slaščičarna ne prodaja poročnih tort, ali, če ne prodaja kremšnit itd.

    Kar pa se tiče očitanja hinavščine – Obstaja svoboda vere, ki omogoča tudi vero, kjer je problematična le homoseksualnost. In kaj se imajo drugi za vtikati v notranje zadeve neke verske skupnosti. Spoštovati morajo njihove pravice in to je vse.

    Like

  6. Pingback: Kritika konservativna: Sekularizem ni eden, sekularizma sta dva - Časnik

Prosimo, upoštevajte, da so komentarji namenjeni civizirani izmenjavi mnenj

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s