Stranpoti slovenskega zgodovinopisja

Preživeli smo več kot mesec dni trajajoči vihar »zgodovinske resnice« o drugi svetovni vojni. Ta sicer še ne pojenja, saj bodo kmalu sledile komemoracije v Kočevskem rogu, na Teharjah, v Hudi jami in drugih mestih spomina na množične usmrtitve po vojni. V luči nedavnih polemik bi povprečni spremljevalec historiografske scene utegnil misliti, da se stroka, in vsi ljubitelji preteklosti, ukvarjajo in prepirajo zgolj na relaciji partizani-domobranci. Pa seveda ni tako. Zato se mi zdi bralce nujno opozoriti na probleme, ki so v slovenskem zgodovinopisju najbolj aktualni.

Knjiga za današnjo rabo

Ena najbolj »naprednih« kampanj, ki smo jim priča zadnje čase, je demoniziranje  predvojnih »meščanskih« strank. Najbolj izstopa delo Bojana Godeše, Čas odločitev, ki sem ga bežno omenil v svojem prejšnjem članku. Godeša zagovarja tezo o fašistoidnosti predvojne Slovenske ljudske stranke (SLS). Po njegovem mnenju sodelovanje z okupatorji v Ljubljanski pokrajini ni bila reakcija na strategijo revolucionarnega terorja Komunistične partije, temveč naj bi izvirala iz simpatij do fašističnega režima. Njegova knjiga naj bi dokazovala, da so se te simpatije kazale v prizadevanju SLS, v letih pred nemškim napadom na Jugoslavijo, za naslonitev Slovenije na sile osi.

Godešova knjiga naj bi torej predvsem spodbijala tezo o taktični oz. izsiljeni kolaboraciji v Ljubljanski pokrajini. Ta naj bi bila, nasprotno, plod strateškega premisleka, ki sega v čas pred vojno. Od tod tudi naslov, Čas odločitev: meščanske sile, s Kulovčevo SLS na čelu, naj bi se že pred vojno odločile za kolaboracijo s silami osi. Tiha implikacija knjige torej je, da so si zaslužile, kar je sledilo: slovenski komunisti so z množičnimi likvidacijami političnih tekmecev resda začeli dobro leto pred prvimi pojavi oborožene kolaboracije, a so se s tem pravzaprav »preventivno« borili proti domačemu fašizmu. Tezi je treba priznati vsaj izvirnost. Dejansko je tako izvirna, da ni prišla na misel niti režimskim zgodovinarjem pod komunizmom.

Seveda so drzne teze v zgodovinopisju dobrodošle in če bi bila knjiga dobro napisana, pa četudi v esejistični obliki, bi lahko služila kot odlično izhodišče za diskusijo. Toda v knjigi je vrsta težav. Osrednja teza se opira na dnevniške zapise in memoarje, ki jih avtor poleg tega precej svobodno interpretira. Mirne duše lahko rečemo, da je uspehu knjige botrovala politična privlačnost njene teze. Če sama teza ostaja vprašljiva in kljub avtorjevim naporom nedokazana, pa je po drugi strani priročna za določeno ideološko operacijo.

“Godešova knjiga naj bi torej predvsem spodbijala tezo o taktični oz. izsiljeni kolaboraciji v Ljubljanski pokrajini. Ta naj bi bila, nasprotno, plod strateškega premisleka, ki sega v čas pred vojno. “

Kot je poudaril sam Godeša v pogovoru za nacionalko, je nujna sprememba pogleda na medvojno dogajanje: »ni pomembno leto 1945,« pravi, »temveč leto 1941«. Kaj to pomeni? Treba je razumeti, da Godešev očitek o kolaboracionističnih namerah ne leti le na »klerikalce«, temveč na vse slovenske legalne stranke, ki so se ob nemškem napadu na Jugoslavijo povezale v Narodni svet. Med njimi so bili, ne boste verjeli, tudi socialisti (tisti pravi, seveda, ne današnji prenovljeni komunisti, ki se kitijo s tem imenom) ter liberalci, ki so ves čas med vojno skušali vzdrževati stike z angleškimi tajnimi službami in delati za zavezniško stvar (mnogi od njih so zaradi tega končali v nacističnih taboriščih). Da je »pomembno leto 1941 in ne leto 1945« torej z drugimi besedami pomeni, da moramo fokus interpretacije prestaviti od prevzema oblasti s strani komunistov na profašistične in kolaboracionistične namere »meščanskih strank«.

Težava je, da je to drugo le teza ene knjige (in ne ravno trdna teza, naj dodamo), prvo pa dejstvo z otipljivimi posledicami, tudi v obliki več kot deset tisoč mrtvih, samo med Slovenci. Da bi v kolektivni zavesti oz. javnem diskurzu teza prevladala nad dejstvom, je nujno vsaj, da teza prevzame status dejstva. To je bil smoter promocijske kampanje, ki je sledila izidu knjige.

 

Strah pred diskusijo

Godeševa knjiga sprejeta z navdušenjem, ki bolj kot o njeni kakovosti priča o koristnosti njenih tez za določeno interpretacijo. Kot po vrsti so v hvalo monografije stopali predstavniki slovenskega zgodovinskega mainstreama. Godešovo tezo so tako pohvalili Božo Repe v Mladini in Nedeljskem dnevniku, Peter Vodopivec v intervjuju za Poglede in v Zgodovinskem časopisu, Egon Pelikan v intervjuju za Sobotno prilogo Dela. Vrhunec smo doživeli, ko je Zveza zgodovinskih društev oziroma njena, po imenih sodeč, zelo nepristranska komisija avtorju podelila nagrado Klio, kar je že ob razglasitvi, sodeč po poročilu, poskrbelo za »nekaj napetosti« na zborovanju Zveze. Avtor knjige je bil sicer tudi član te komisije, vendar se je iz odločitve izločil, ko je izvedel za nominacijo.

Njegova skromnost je hvalevredna. Manj hvalevredno pa je takšno buldožersko enoglasje okoli znanstvene monografije. Četudi bi Godeševa knjiga zares bila vrhunsko historiografsko delo, bi soglasna in nekritična hvala pričala o nezdravem ozračju na znanstveni sceni. Za čim boljše ovrednotenje znanstvene teze je namreč nujna odprta in polemična diskusija. Na tujem – ne le na Zahodu, temveč tudi v mnogih nekdanjih komunističnih državah, kjer je zgodovinopisje mnogo bolj odprto in v koraku s časom kot pri nas – je navada, da se okoli knjig, ki odpirajo nove teze, organizira široka razprava, v kateri so prisotna kar najbolj raznolika stališča. Akademske institucije npr. organizirajo okrogle mize, kjer je avtor soočen s strokovnjaki, ki njegovim pogledom nasprotujejo. Avtorji sami svoje teze obelodanijo pravzaprav zato, da bi se o njih kresala mnenja. Le tako se lahko polagoma vzpostavlja bolj niansirano razumevanje preteklosti. S tem humanistika opravi dvojno državljansko poslanstvo: prvič, vzpostavi avtonomno področje, kjer se lahko ljudje seznanijo s pomembnimi družbenimi vprašanji, ki nas definirajo kot družbo in kot nacijo, onkraj dnevnopolitičnih manipulacij in plehkih ideoloških polemik; in drugič, z lastno prakso iskanja resnice v odprti diskusiji humanistika demonstrira, da se tudi o najbolj kočljivih vprašanjih da razpravljati na civilen in racionalen način.

“Na tujem je navada, da se okoli knjig, ki odpirajo nove teze, organizira široka razprava, v kateri so prisotna kar najbolj raznolika stališča. ” (na sliki: Stephen Kotkin v newyorški javni knjižnici s razpravlja Slavojem Žižkom o svoji biografiji o Stalinu).

Kaj pa demonstrirajo monotoni panegiriki, kakršnim smo bili priča ob izidu Godeševe knjige? To, da pri nas cehovska solidarnost velja več od jasne besede, da je modro pisati stvari, ki so po godu vladajoči ideologiji oziroma prevladujočim predsodkom, sicer pa je modro molčati. Sporočajo, skratka, žalostno resnico, da smo daleč od odprte družbe.

Da bi na to resnico slučajno kdo ne pozabil, so bile kritike Godeševe knjige sprejete z bogato bero zmerljivk. Te so padale zlasti na posameznike, ki se jim je očitalo smrtni greh, da ne pripadajo »stroki«.

Takšni očitki sicer najpogosteje letijo na »leljake« in »omerze«, tj. na avtorje, ki se ukvarjajo z raziskovanjem, čeprav nimajo znanstvenih nazivov s področja zgodovinopisja. Očitno se gospodje ne zavedajo, da če bi zgodovinska stroka svoje delo opravljala dobro in korektno, tudi leljakov in omerz ne bi potrebovali. To, da so se problema policijske države in vpliva tajnih služb, ki je ena od osrednjih značilnosti slovenske povojne družbe, morali lotiti »amaterski« zgodovinarji, priča o nesposobnosti »uradnega zgodovinopisja« (tj. tistega, ki je institucionaliziran na univerzah in znanstvenih inštitutih), da bi nagovorilo ključne razsežnosti naše travmatične preteklosti.

Slovenci, koliko ste stari?

Podobno izogibanje odprti diskusiji in njeno nadomeščanje z ideološkimi denunciacijami lahko opazujemo pri drugem vprašanju, ki zadnja leta zaposluje zgodovinsko stroko, tj. problem izvorov slovenskega naroda. Teza, po kateri je narod modern pojav, znana tudi kot »modernizem«, se tu vse bolj uveljavlja. Ker poznamo glede izvorov narodov različne teorije (etnosimbolizem, primordializem, perenializem itd.) ni prav nič spornega, če je nekdo pristaš te ali one teze. Težava nastopi, ko se eno teorijo postavlja na piedestal, čeprav je nesporno dejstvo, da nam nobena od njih ne ponuja dokončnega odgovora. Spet smo torej soočeni z enakim problemom: namesto da bi se odprlo polje soočenja različnih idej, se avtoritarno razglaša, kdo ima prav. Polemika okoli knjige Jerneja Kosija Kako je nastal slovenski narod, ki je lani poleti potekala v Pogledih, je širši javnosti razkrila to težavo in precej jasno pokazala, da gre tu v resnici za spor, kdo sme govoriti v imenu zgodovinske stroke – kar z drugimi besedami pomeni, kdo ima privilegiran dostop do javnih sredstev za raziskovalno dejavnost.

Sicer pa podobne poglede kot Kosi zagovarja tudi Božidar Jezernik, ki je sicer antropolog, vendar ga lahko zlahka prištejemo tudi k zgodovinarjem, in Peter Štih (to, da ne eden ne drugi nista strokovnjaka za to področje očitno ne škodi jasnosti njunih sodb). Tu se torej krešejo mnenja, ali so se Slovenci rodili sredi 19. stoletja, na začetku 19. stoletja, s Pohlinovo slovnico, s Primožem Trubarjem, s Karantanijo, prihodom Slovanov, z Veneti itd. Čeprav je modernistična razlaga tudi na tujem med bolj razširjenimi, to seveda še ne pomeni, da je tudi pravilna. Sploh pa se mi zdi neplodno a priori pristajati na eno teorijo, namesto, da bi pretresli vire in se vprašali, kako in če sploh ustreza etnogenezi Slovencev. Če pa, nasprotno, vzamemo modne avtorje (oziroma avtorje, ki so bili na Zahodu v modi pred dvema desetletjema), katerih teze smo razumeli bolj na približno, in jih skušamo aplicirati na slovensko stvarnost, s tem le dokazujemo lastno provincialnost.

Dejansko gre za dokazovanje, kdo je bolj »napreden« in v »koraku s časom«, toda plehki argumenti, ki niso šli skozi temeljito strokovno diskusijo (ker je namen tega spora ravno zatreti diskusijo), povzročajo veliko škodo v javnem diskurzu. Tako danes tudi med širšo izobraženo javnostjo slišimo floskule, češ da je »stroka dokazala«, da smo Slovenci nastali šele l. 1848 in da je nesmiselno, celo heretično, govoriti o Slovencih v srednjem veku ipd. Peter Štih se že več kot dve desetletji bori proti temu, da bi Slovenci imeli Karantanijo za svojo prvo državo, in je tudi nasprotoval upodobitvi knežjega kamna na evrskem kovancu. Pri tem se očitno ne zaveda posledic svojih stališč, ki vodijo naravnost v vindišarsko teorijo: če Karantanci niso predniki Slovencev, potem so koroški Slovenci (morda tudi tisti iz Mežiške doline – kdo ve?) lasten narod. Če pa niso lasten narod, kako lahko potem trdimo, da Karantanci niso neposredni predniki Slovencev?

“Peter Štih se že več kot dve desetletji bori proti temu, da imamo Slovenci Karantanijo za svojo prvo državo, in je tudi nasprotoval upodobitvi knežjega kamna na evrskem kovancu. “

Boj proti »lastnemu nacionalizmu« je postal priročen in cenen način, kako se dokazuje naprednost, kar pa v resnici ne vodi v razumno kritiko nacionalističnih ekscesov (nobenega od teh gospodov nismo videli med kritiki nacionalistične histerije, ki se je dvignila glede privatizacije), temveč v ustvarjanje teh ekscesov tam, kjer jih ni. Z vse pogostejšo demonizacijo vsega, kar diši po nacionalnem, se zgodovinska stroka oddaljuje od napora za ustvarjanje sodobne, odprte in vključujoče nacionalne kulture. Ni čudno, da prazni prostor nato napolnjujejo znanstveno nevzdržne teorije, ki svoj vpliv črpajo iz resentimenta proti »uradni zgodovini«. Na takšen način nastaja fragmentirana, provincialna, skratka »balkanizirana« skupnost.

Sklep

To sta dve najbolj in temi slovenskega zgodovinopisja, ki pa imata precej skupnega. Pri obeh se zagovorniki prevladujočih stališč na vse pretege trudijo dokazati svoj prav, pri čemer se izogibajo soočenju z nasprotnimi mnenji. To skušajo nato nadoknaditi s piarom. Ali bodo pri tem dolgoročno uspeli, bo pokazal samo čas. Vsekakor pa bo potrebno ostati buden in kritičen. Zaenkrat je še dovolj možnosti za razvoj oziroma prehod v normalno stroko.

Toda za to si je treba prizadevati in delati za normalizacijo. Da bi kriteriji strokovne razprave prevladali nad logiko klik, bo potrebno prelomiti s starimi praksami in narediti konec ideološkim denunciacijam. Skrivanje na cehovsko solidarnostjo mora zamenjati kultura brezkompromisne znanstvene polemike, v kateri ni nič narobe, če se tiste, ki so si po inerciji pridobili mesta v središču, potisne, kamor spadajo – na rob. Le tako, in ne z ideološkimi protiofenzivami, bomo lahko dosegli izboljšanje sedanjega stanja.

Za dosego tega cilja bodo mnogi morali oditi na izobraževanje v tujino, tisti, ki bodo ostali, pa bodo morali poizkusiti stvari obrniti na bolje v upanju, da se bodo »prebežniki« nekoč vrnili in s skupnimi močmi in izkušnjami iz tujine prispevali k oblikovanju bolj normalne stroke. Brez nje bomo namreč vse bolj tonili v močvirju poljubnosti in nepomembnosti, ker nam bo manjkala tista trdna kulturna podlaga, ki lahko majhnemu narodu, odprtemu v svet, kakršen je naš, edina zagotavlja napredek in razvoj.

Advertisements

One thought on “Stranpoti slovenskega zgodovinopisja

  1. Pingback: Kritika konservativna: Stranpoti slovenskega zgodovinopisja - Časnik

Prosimo, upoštevajte, da so komentarji namenjeni civizirani izmenjavi mnenj

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s