Ideje evropske integracije med Slovenci v 20. stoletju (2. del)

Ideje o evropski integraciji so bile med Slovenci skozi 20. stoletje prisotne pri domala vseh političnih strankah, ne glede na idejno usmeritev. Po 1. svetovni vojni je evropska ideja prodrla dokaj hitro, in sicer kot nekaj, na kar je »potrebno računati«, v medvojnem obdobju pa so se Slovenci v glavnem navduševali nad konceptom panevropskega gibanja. Šele čas 2. svetovne vojne je z zamislijo dr. Lamberta Ehrlicha prinesel projekt, ki je bil v celoti slovenskega izvora. Ideja “Medmorja” (Intermarium) je bila po drugi strani že plod skupnega dela večih narodov. Znotraj Osvobodilne fronte se po drugi strani pojavi celo ideja o socialistični Evropi. Nato se je misel o povezani Evropi preselila med slovensko emigracijo, pri čemer je v glavnem šlo za odzive na dogajanja v Evropi (začetki povezovanja sredi petdesetih). Z omilitvijo komunističnega režima v Jugoslaviji pa se konec osemdesetih let pojavijo želje po povezovanju z ostalimi evropskimi narodi tudi na domačih tleh.

Razprava je nastala na podlagi raziskav, ki jih je opravil dr. Andrej Rahten v svoji znanstveni monografiji o Ivanu Šušteršiču (Dunaj: Avstrijska akademija znanosti, 2012), in v zborniku Evropski izzivi (2000-2003). Ta nujna opomba je sprva izpadla iz objave, za kar se dr. Rahtenu iskreno opravičujemo.

Koncepcije ob koncu 2. svetovne vojne

Poleti 1944 so visoki predstavniki Poljske v Rimu osnovali »Srednjeevropski zvezni klub«, ki bi naj gradil prihodnjo poljsko zvezo s predstavniki narodov »vmesne Evrope«, ki so tudi bili v Rimu. Programatični cilj kluba so poimenovali Intermarium (tudi Intermarum ali Medmorje) kot oznaka za skupnost narodnih držav med štirimi morji. Poljakom so se pridružili Latvijci, Litovci, Čehi, Slovaki, Srbi, Hrvatje, Slovenci, itd. Poljaki bi naj mesto predsednika kluba celo ponudili Cirilu Žebotu, ki pa je kot najmlajši član kluba zavrnil to mesto, saj se ni čutil kos funkciji. Zato je predlagal dr. Miho Kreka, sam pa je nato sprejel mesto glavnega tajnika. Nato so pripravili »Listino svobodnega Intermariuma«, ki je imela dve temeljni točki: »Posamezni suvereni narodi intermariuma morajo v njegovem okviru uresničiti skupno zunanjo obrambo in skupen notranji trg.« (Žebot, 334). Oziroma – kot so še bolj poudarili leta 1944 – sta »vodilni misli-trajnici vseh narodov ‘vmesne Evrope’: (1) lastna suverenost vsakega strnjeno naseljenega in osveščenega naroda na prostoru med nemškim narodnim ozemljem in Sovjetsko zvezo; ter (2) skupno zavarovanje celotnega vmesnega prostora, da se tako v kali zatre skušnjava ponovnih imperialističnih posegov v prostor „vmesne Evrope“ s strani Nemčije ali Rusije, ki sta poleg razpadle Habsburške monarhije in izginulega Otomanskega imperija v jugovzhodni Evropi male narode „vmesne Evrope“ zgodovinsko ogrožali in uničevali z zahoda in vzhoda. (Žebot, 334)

Dr. Ciril Žebot

Evropske misli je – v navezavi na nacistični “novi evropski red” – moč zaslediti tudi pri Leonu Rupniku, ki je leta 1943 v Slovencu nagovoril bralce: »… ustvarimo one pogoje, ki naj slovenskemu narodu v družini narodov nove Evrope zagotove obstoj in srečno bodočnost.« Če gre verjeti Vladimirju Dedijerju, bi naj Hrvatska seljačka stranka in SLS jeseni 1944 poslali v Vatikan načrt o podonavski katoliški federaciji. V njej bi naj bile: Hrvaška, Slovenija, Italija, Bavarska, Avstrija, Slovaška in Madžarska. Če to drži, so to bile pretenzije zgolj manjših skupin, saj se je v tem času npr. Miha Krek še vedno zavzemal za skupno državo Slovencev, Hrvatov in Srbov, o samostojni Sloveniji je razmišljal šele kasneje, da bi jo obvaroval pred komunizmom.(J. V. Starič: Kako su komunisti osvojili vlast: 1944.-1946. Zagreb 2006; str. 140-141)

Med drugo svetovno vojno so o prihodnji Evropi razmišljali tudi v sklopu Osvobodilne fronte. Tako je o ideji socialistične Evrope razmišljal Edvard Kocbek, Boris Ziherl pa o tesnejšem povezovanju med Slovani, predvsem s Sovjetsko zvezo. (C. Toplak: „Evropska ideja v slovenski politični misli,“ v: Teorija in praksa, št. 4/2002, str. 585). Slovenski komunisti načeloma niso hoteli razpravljati o prihodnosti Evrope oz. so se temu izogibali. Tako je znano, da se je Komunistična partija Avstrije zavzemala za povojne dobre odnose med narodi in za ustvarjanje velikega in na prostovoljni zvezi utemeljenega srednjeevropskega gospodarskega prostora. Slovenski komunisti tega niso odobravali, saj se niso hoteli spuščati v razprave o srednjeevropskem gospodarskem sistemu. (Starič,137)

V zdomstvu

Ideje o evropski integraciji so se nato po koncu druge svetovne vojne preselila v slovensko emigracijo. Tako je dr. Ludovik Puš na Prvem mednarodnem kongresu Krščanske demokratske zveze Srednje Evrope leta 1953 v New Yorku, pojasnjeval strankin (SLS) dolgoročni program. »SLS je trdno prepričana ‒ in minule skušnje so jo utrdile v tem prepričanju ‒ da so narodne pravice slovenskega naroda najbolje zavarovane v svobodni zvezi z narodi Jugoslavije. Zemljepisna lega slovenskega ozemlja, kakor je, in politične ter gospodarske težnje Evrope, kakor so, tako velevajo. SLS je sedaj, kakor je bila v preteklosti, za zvezno državo narodnih enot na federativni osnovi skupno s Hrvati, Srbi in ostalimi južno slovanskimi narodi. Z njimi združeni v najbolj naravni regionalni zvezi narodov hočemo Slovenci sodelovati na celi črti za veliko večjo zvezo evropskih narodov, ki bo zedinila vse narode evropskega kontinenta v Združenih državah Evrope.« (P. R.: „Prvi mednarodni kongres Krščanske demokratske zveze Srednje Evrope,“ v: Zbornik Svobodne Slovenije (6) 1954, str. 44).

Leto kasneje je Ruda Jurčec objavil svojo razpravo z naslovom Združene države Evrope – pogoj za ohranitev svobode v Evropi. V zaključku razprave pravi, da sta švicarski in ameriški način vzpostavitve federacije pokazala, da se ne sme obupati nad trenutnim delom Evropskega sveta v Strasbourgu. Ob naštevanju problematike, ki spremlja nastanek »Združenih držav Evrope« je Jurčec ugotavljal: »V dogovorih za rešitev teh vprašanj bodo morale posamezne države spet odstopiti nekaj svojih suverenih pravic na korist skupnosti ‒ in tako se bo ustvarjala veriga vezi in območij, ki bodo izločene iz narodne suverenosti in predane mednarodnim ustanovam. Počasi bo nastajala federacija Združenih držav Evrope.« (R. Jurčec: „Združene države Evrope ‒ pogoj za ohranitev svobode v Evropi,“ v: Zbornik Svobodne Slovenije (6) 1954, str. 181-182). Vendar pa vse to naj ne bi bilo dovolj, treba bi bilo reformirati družbo. »Da bi pa mogla v Evropi nastopiti nova doba sožitja, bi bilo treba reformirati družbo in jo ustaliti na novih temeljih. Danes v velikem delu Evrope človek nič ne pomeni; nad družbo vlada vsemogočna država, iz katere vse izvira in h kateri se spet vse vrača. Človek je samo še kolesce v sistemu kolektivizma in obsojen, da bo v tem izgubil tisto, kar dela iz njega človeka: osebnost.«. Razpravo je zaključil z mislijo: »Združene države Evrope so pogoj za ohranitev svobode v Evropi, nastale pa bodo, ako jih bodo zgradili evropski narodi ‒ svobodno in enakopravno, mali in veliki.« (Jurčec, 182).

Izseljenci pa niso imeli enotnega pogleda na prihodnost Slovenije. Nace Čretnik je leta 1966 menil, da bi bila demokratična in samostojna Slovenija najboljša izbira, le-ta pa bi se neposredno vključila v Evropsko skupnost. Zanj bi to bila idealna rešitev, čeprav se je zavedal, da v danem trenutku nikjer v Evropi zanjo ni bilo zanimanja. Podobno je razmišljal tudi Pavle Verbic, ki je menil, da bi bilo najbolje dogovoriti se s Hrvati in Srbi o mirnem razdoru Jugoslavije, povezovati pa bi se morali s tistimi evropskimi narodi, ki se tudi sami borijo za svoje narodne države. („Cilji slovenske narodne politike – anketa,“ v: Zbornik Svobodne Slovenije (18) 1966, str. 256 in 309). Nasprotnega mnenja je bil Ludovik Puš, ki je menil, da bi bilo najbolje ostati v jugoslovanski državni skupnosti – bodisi federacija ali konfederacija – če pa bi prišlo do razdora, bi se samostojna Slovenija lahko vključila v evropsko zvezo »Združenih držav Evrope«. Ljubo Sirc pa je menil, da je rešitev za Slovenijo v Jugoslaviji, preko nje v Podonavju in tako dalje v Evropi. (Cilji, 286-287, 293).

Med bolj zanimivimi razmišljanji je tisto od Pavla Ranta, ki je dejal, da bi se sleherni Slovenec zagotovo veselil samostojne države, vendar pa je opozoril, da v domovini raste nov rod, za katerega razmišljanje ne vedo. Bil je prepričan, da lahko šele po padcu komunizma ljudje svobodno izvolijo, kako naprej. »Naj je Jugoslavija še tako čudna tvorba, naj bo zapisana tako ali tako v svetu, menim, da so vsa zunanja ministrstva merodajnih držav enotna v tem pogledu, da se komunistično Jugoslavijo more podirati samo z demokratsko, narodno čutečo skupnostjo vseh narodov Jugoslavije. Ta platforma je v sedanji etapi borbe nujna. Če bodo potem narodi Jugoslavije ob prvem svobodnem glasovanju izrekli svoje mnenje proti Jugoslaviji, bomo morali pač najti rešitev: ali v popolni samostojnosti, katere mej in življenja nihče ne bo dovolj spoštoval, ako prej ne storimo vsega potrebnega za predstavitev slovenstva v svetu, ako prej ne dosežemo priznanja mednarodnih forumov in ako pri tej akciji ne bo sodelovala tudi ekipa, ki se poraja doma. Ali v povezavi s Hrvati, če bi slednji bili proti Jugoslaviji samo zaradi Srbov, in moramo potem te bodoče stike že danes iskati, doma in zunaj; ali pa končno v priključitvi v Skupni Evropi, katere prve korake bi morala brez dvoma prevzeti naša zdomska Slovenija.«. Pomenljivo je tudi njegovo opozorilo: »Zato npr. je slepo drveti v Skupno Evropo, kjer bomo lahko najbolj ubožen partner, uvodniško povedano zelo lepo, a od tega narod ne bo živel. Politična delavnost žal ni omejena samo na uvodnike ali memorandume, ampak mora biti usmerjena samo v načelo: ali je, ali ni za narod koristno, danes, jutri, čez desetletja!« (Cilji, 290). Precej bolj optimističen je bil Celestin Jelenc: »Samo združeni z Evropo lahko spravimo v red in izboljšamo gospodarstvo v Jugoslaviji. Mi potrebujemo Evropo. Pa tudi Evropa potrebuje nas, ne samo Slovenijo, temveč celo Jugoslavijo.« (Cilji, 265)

Zvončki slovenske pomladi

Reformisti znotraj Zveze komunistov Slovenije so se konec osemdesetih let prejšnjega stoletja, z znanim geslom »Evropa zdaj!«, zavzemali za slovensko priključitev v Evropsko skupnost, kar pa na začetku še ni pomenilo tudi brezpogojne zahteve za ustanovitev slovenske države. 20. januarja 1988 je dr. France Bučar kot prvi Slovenec nagovoril Evropski parlament v Strasbourgu. Poslance je pozval, naj nehajo podpirati komunistično Jugoslavijo in pripomnil, da je Jugoslavija možna samo kot demokratična država oz. »Jugoslavija je možna samo kot evropska Jugoslavija«. Nagli vzpon nacionalizma, kakršnega je propagiral Slobodan Milošević, pa je samo pospešil dogodke, ki so pripeljali 8. maja 1989 do sedaj že druge, Majniške deklaracije, ki jo je prebral Tone Pavček na Kongresnem trgu. V drugi točki deklaracije so podpisani sporočali: »kot suverena država bomo samostojno odločali o povezavah z južnoslovanskimi in drugimi narodi v okviru prenovljene Evrope«.

Dr. France Bučar

Ob slovenski osamosvojitvi je Tine Hribar opisal tedanje razmišljanje slovenskih razumnikov: »Prav zvezne oblasti, na čelu z boljševiško ‘federativno’ armado in pod pritiskom socialistično polakiranega srbskega nacional-komunizma, so tiste, ki hočejo za vsako ceno, tudi z oboroženim nasiljem, spremeniti Jugoslavijo v klasično nacionalno državo. V državo z vodilnim srbskim narodom, s srbščino kot edinim uradnim jezikom (takšen položaj srbski jezik že ima v Jugoslovanski ljudski armadi) in s podrejenimi drugimi, katerih jezik bi bil v tem primeru potisnjen v privatno sfero in tako prej ali slej obsojen na izumrtje. Ko bi bil v tem primeru potisnjen v privatno sfero in tako prej ali slej obsojen na izumrtje. Ko bi bila takšna Jugoslavija morda navsezadnje vendarle sprejeta med ‘Združene države Evrope’, bi bil s tem uradni srbski jezik, priznan tudi za uradni evropski jezik, drugi jeziki, vključno s slovenskim jezikom, pa bi bili odrinjeni in izrinjeni, potisnjeni v evropsko podpalubje. Opis usode slovenskega jezika v tem primeru seveda tudi metafora za usodo slovenskega naroda; če namreč Slovenci s svojo neodvisnostjo ne bomo postali enakopravni član Evrope, tvorni subjekt pri oblikovanju evropske konfederacije. To pomeni, da pot v integrirano Evropo pelje le prek dezintegracije Jugoslavije kot balkanskega fraktala Sovjetske zveze.« (T. Hribar: Slovenci kot nacija: soočanja s sodobniki, Ljubljana 1995, str. 93).

Vendar pa ES nad »enostranskimi ukrepi« ni bila navdušena. Začela so se pogajanja med trojko ES (Jacques Poos, Hans van den Broek in Gianni De Michelis) ter političnim vodstvom v Beogradu in Zagrebu. 7. julija 1991 so se nato na Brionih sestali predstavniki evropske dvanajsterice, jugoslovansko vodstvo ter slovenski in hrvaški politični voditelji. Od Slovencev so bili prisotni: Milan Kučan, France Bučar, Lojze Peterle, Dimitrij Rupel in Janez Drnovšek, slednji sicer kot slovenski član zveznega predsedstva. Brionska deklaracija je pomenila kompromisno rešitev, ki se je s časom prevesila v uspeh slovenske zunanje politike. 16. decembra 1991 je nato Svet ministrov Evropske skupnosti sprejel Deklaracijo o Jugoslaviji in Smernice glede priznanja novih držav v Vzhodni Evropi in Sovjetski zvezi. Tri dni kasneje je zunanji minister Dimitrij Rupel v pismu zaprosil predsednika Sveta ministrov ES, da članice ES priznajo samostojno Republiko Slovenijo. To se je nato zgodilo 15. januarja 1992. 26. in 27. junija 1992 je v Lizboni potekalo zasedanje Evropskega sveta, kjer je Vlada Republike Slovenije obvestila predsednike držav in vlade članic, da je njen cilj članstvo v Evropski uniji.

Že vse od druge Majniške deklaracije iz leta 1989 je bilo jasno, da si Slovenija želi postati članica široke evropske družine, kar je slednjič tudi postala 1. maja 2004.

Advertisements

One thought on “Ideje evropske integracije med Slovenci v 20. stoletju (2. del)

  1. Pingback: Kritika konservativna: Ideje evropske integracije med Slovenci v 20. stoletju (2.) - Časnik

Prosimo, upoštevajte, da so komentarji namenjeni civizirani izmenjavi mnenj

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s