Nekaj opazk k migrantski krizi (I.)

V vsaki krizi se vedno skriva tudi priložnost. Priložnost za premisleke in priložnost za odločitve. Evropa in Slovenija se v zadnjih mesecih soočata s takšno krizo. V koncentrirani obliki so privrele na dan frustracije in problemi, ki so bili že dolgo tu. Pri tem je povsem jasno: kriza ni „begunska.“ Ne prinašajo je trume nesrečnikov, ki so se valile in se valijo preko balkanskega polotoka proti obljubljeni (West) Germany. Kriza je povsem avtohtona, povsem „naša“. Je to evropska kriza.

Na površju se je v prejšnjih tednih pokazala predvsem kot politična kriza. Kriza evropskega projekta. Kljub vsem težavam, ki jih ta ima in smo zanje vedeli že prej, je kar strašljivo, kako jasno so se razgalile njihove posledice spričo migrantskih kolon. Neobstoj unijine zunanje in obrambne politike se je v popolnosti izrazil preko odsotnosti kakršnekoli mejne in imigracijske politike ter, kar je še huje, odpovedi obstoječe zakonodaje in medsebojnih zavez. Še več! Namesto kot članice iste unije, so se nekatere države – vsaka na svoj način – vedle kot škodoželjni rivali. Namesto skupnega nastopa in solidarnosti ignoranca, metanje polen pod noge, balkansko „nadmudrivanje“ in medsebojno obtoževanje. Pri slednjem se je še posebej proslavila evropska sila številka ena – Nemčija – ki je kot kaka pubertetnica iz dneva v dan spreminjala svoje uradno stališče in nas pri tem s svojo vzvišeno moralizatorsko držo vse ostale imela za bedake.

Omenjena vzvišena moralizatorska drža, ki nikakor ni le značilnost nove nemške Ostpolitik, pa je eden izmed izrazov druge, globlje in bolj temeljne krize današnje Evrope (ter Zahoda nasploh). Ta je duhovna in moralna. Najjasnejši indikator zanjo je v danem kontekstu t. i. begunske krize golo dejstvo, da ta predstavlja temo, o kateri nam je, njeni aktualnosti navkljub, zelo neprijetno glasno in odprto diskutirati. Diskusije pravzaprav ni. Je le dominantni diskurz politično korektnega „humanizma,“ ki ne dopušča skepse glede obsega, načina in posledic masovnih migracijskih tokov. Na drugi strani pa potlačene frustracije dobršnega dela domorodnih Evropejcev. Frustracije, ki se v marsičem napajajo iz utemeljenih razlogov, a spričo omenjenega diskurzivnega Gleichschaltunga prehajajo v gnev. Javno artikulacijo posledično doživljajo pretežno skozi sicer marginalno, a agresivno retoriko ksenofobnih in šovinističnih gibanj, ki naraščajoče frustracije seveda obračajo v svoj prid.

Ljudem se je o tej in povezanih temah neprijetno izrekati, saj tvegajo, da bi se še prehitro lahko znašli na udaru enega ali drugega enoumja. Bili popredalčkani sem ali tja – bili obtoženi bodisi „rasizma,“ bodisi „nedomoljubnosti.“ Kljub neznanski kompleksnosti problema (da ne govorimo o njegovih širših razsežnostih), ki bi zahteval poglobljeno, široko in odprto debato, smo tako večinoma priča poenostavljenim, enostranskim načinom razpravljanja, pri katerih ideologija največkrat prevlada nad dejstvi ter čustva nad razumom.

Glavni potezi, ki ju lahko pripišemo dobršnemu delu ukvarjanja z dotično problematiko, sta na eni strani površinskost in na drugi fiksiranost le na določen aspekt (človekoljubje, varnost, legalnost, rasizem,…) brez upoštevanja celote problema . Najbolj zaskrbljujoča pa je stopnja polarizacije, ki jo povzroča takšen način (odsotne) razprave. Polarizacije, ki ne pomeni več nestrinjanj in konstruktivnega dialoga preko spoštljivega soočanja in upoštevanja mnenj , temveč izključevanje in diskvalifikacije na podlagi „napačnih“ pozicij.

Hkrati pa ta polarizacija ni bistveno vezana na te konkretne migrante in so ti zgolj njen bolj ali manj naključen predmet. V resnici je vse osredotočeno na brezplodno ukvarjanje Evrope s samo seboj. Brezplodno – ker izhaja iz naveličanosti in letargije. Ali „smo“ takšni? Ali bi morali biti drugačni? Ali „smo“ rasisti? Ali „smo“ to ali „smo“ ono? Ali bi morali tako? Ali bi morali drugače? Pred vrati pa stotisoči, morda milijoni prišlekov, o katerih vemo izredno malo. Tako kot oni vedo izredno malo o prostoru, v katerega prihajajo.

Merkel

(Vir slike: Breitbart.com)

Eden glavnih obrazov tega nedoraslega ukvarjanja s samim seboj, značilnega za današnjo Evropo, je tudi masovno gojenje občutka krivde. Za vse tegobe tega sveta sta kriva Evropa in Zahod. Migranti so naenkrat „naša moralna vest.” „Mi“ smo odgovorni, „Evropa“ je kriva za tragično smrt kurdskega dečka na obali Turčije. Krivi smo, ker ne dopuščamo neomejene imigracije in kar iz danes na jutri ne odpremo meja.

In verjemite mi, dragi bralci – z vidika te shizofrene, dejansko radikalne, že naravnost manično evropocentrične logike, bi bili še vedno krivi tudi, če bi povsem odprli meje. Za vse neljube posledice takšne radikalne rešitve bi bila zopet kriva „Evropa.“ Tako kot je hkrati kriva, če integracija prišlekov ne deluje, kot tudi, če bi ta slučajno potekala tako uspešno, da bi začela spominjati na tisti bau bau, ki sliši na ime asimilacija. Vedno bi počeli nekaj narobe, saj sicer mnogi ne bi več imeli kaj za pisati in ničesar, na čemer bi lahko gradili svoj položaj moralne vzvišenosti ter proti čemur bi lahko usmerjali svoj pravičniški gnev.

Da ne bo pomote. Samokritičnost je dobra reč. Zdrava samokritičnost jača samozavest in odporno silo tako posameznika, kot tudi rodu, naroda, civilizacije… A takšno zdravo samokritičnost odlikujeta dve lastnosti, ki pa mindsetu sodobne zahodne naprednjaške (pol-)inteligence manjkata. Prva izmed njiju je rigoroznost – v smislu poglobljenosti, natančnosti, prizadevanja za konsistentnost ob hkratni občutljivosti za majhne podrobnosti in za mnoštvo različnih vidikov. Kratko rečeno – resnost in iskrenost kritike! Tudi dobronamernost seveda. Kar nas pripelje do drugega manjka: zdrava samokritičnost je združena s samozavestjo. Je to kritičnost, ki samozavest krepi, ne pa spodkopava.

Na tej vrsti kritičnosti oziroma skepse se je razvila in utemeljila zahodna civilizacija, ki je ustvarila verjetno najbolj odprto družbo v zgodovini človeštva. Kljub vsem hibam najboljše okolje za mirno sobivanje v različnosti in medsebojno prepletanje različnih kulturnih vplivov, o čemer  med drugim pričajo tudi množice od drugod, ki si žele živeti v tem okolju. Toda ta kritičnost se je prevesila, izrodila v nekaj drugega. V samozatajevanje in samozaničevanje, avtoflagelacijo ki ni pravzaprav nič drugega kot skrajno dovršena in nesramno vzvišena oblika evropocentrizma.

Opomba na stran: evropocentričnost kot takšna prav tako ni nič slabega. Je nekaj, čemur ne moremo ubežati, kot se tudi denimo Indijci ne morejo izogniti temu, da sveta ne bi motrili iz lastnega zornega kota. Zavoljo lastne intelektualne poštenosti je zato zelo dobro, če evropocentričnost tudi priznamo in ne hlinimo, da je naš pogled pogled od “nikjer.” Ali pa od nekje “zgoraj.” Kar je po drugi strani lastnost obravnavanega nezdravega, arogantnega evropocentrizma.

Jedro zadeve pa je v tem: raznoraznim poklicnim „opinionistom,“ prodajalcem fraz, je v njihovem samopotrditvenem stremljenju, včasih pa tudi zavoljo materialnih koristi potreben material, nad katerim se lahko prosto znašajo in plebs, kateremu lahko pridigajo. Potreben jim je stalni predmet „kritike,“ ki pa zavoljo zahtev politične korektnosti (konformizma in strahopetnosti) nikdar ne sme biti tisto „drugo“ in “drugačno.” Hkrati pa takšna intelektualna „elita“ (narekovaji so tu nujni) le redko najde kritično besedo zase. Njen objekt je tako vedno neki neobstoječi, anonimni slehernik – v slovenskem primeru „slovencelj“, „običajni državljan“, „povprečni Slovenec“,  „klen Slovenec“ in kar je še teh nedomiselnih floskul – ki naj bi po neki obskurni logiki predstavljal „mainstream,“ „tipičnega sodržavljana“. Kaj ni zanimivo, da ravno tisti, ki naj bi se po naravi svojega poslanstva najbolj borili proti stereotipom najbolj podlegajo stereotipiziranju?

Neznosen pritisk ideologije politične korektnosti, prava strahovlada, kar se tiče svobode govora, ignoranca političnih elit do zelo realnih problemov zahodnoevropskega vsakdana ter posledične manipulacije s temi problemi s strani skrajnih političnih gibanj. Vse to so plodovi obravanavane duhovne atmosfere. Odkar je izbruhnila „begunska kriza“ smo priča še povišani aroganci nekaterih politikov, medijev in razne „strokovne“ javnosti do sodržavljanov. Mnogim izmed njih je upravičeno nelagodno. Ksenofobni in „ksenofobni“ izpadi pa so pogosto tudi izraz revolta proti vsemu naštetemu.

Tako pridemo do prve priložnosti, ki jo je odprla ta kriza. Dokončno je razgalila vso bedo etabliranih medijev in mehanizmov njihovega delovanja. Njihov propagandistični karakter in tekmovanje v ustvarjanju senzacij. Te reči so bile mnogim jasne že prej. Ob „begunski krizi“ in spremljajočih temah pa se je to pokazalo v polni in jasni meri. Enostransko poročanje in aktivistični pristop sta tudi v nekaterih slovenskih osrednjih medijih poleti povsem prevladala, pri čemer pa ne smemo spregledati zlasti dejstva, da se je takšen način pripravljanja javnosti pričel že nekaj mesecev pred dejansko kulminacijo migrantskega vala in tako daje misliti na načrtno koordinirano kampanjo. Katerim krogom in organizacijam je to v interesu in čemu je že tema, ki bi zahtevala poseben članek.

Da bo mera polna naj dodamo le , da so taisti mediji, ko se je na slovenski meji pojavila prva skupina migrantov, tako rekoč čez noč zamenjali ploščo in diskurz »humanizma« zamenjali za diskurz »varnosti«.

– se nadaljuje –

Advertisements

One thought on “Nekaj opazk k migrantski krizi (I.)

  1. Pingback: Kritika konservativna: Nekaj opazk k migrantski krizi (I.) - Časnik

Prosimo, upoštevajte, da so komentarji namenjeni civizirani izmenjavi mnenj

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s