Rok Stergar: Stranpoti nekega besedila

Na članek “Stranpoti slovenskega zgodovinopisja” se je z daljšo repliko odzval dr. Rok Stergar,  izredni profesor na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Za zelo zanimiv in tehten zapis se avtorju zahvaljujemo in se mu hkrati opravičujemo za razmeroma pozno objavo njegovega besedila.

***

Rok Stergar 

Stranpoti nekega besedila

Ob prebiranju teksta “Stranpoti slovenskega zgodovinopisja” sem prikimaval avtorju, ko je opozoril, da slovenskemu zgodovinopisju primanjkuje polemičnih diskusij, ki bi skozi soočenje argumentov pripomogle k boljšemu razumevanju preteklosti. Res je, sem pomislil, argumentiranih razprav je premalo. Toda potem sem v sklepu prebral, da sem kot modernist – torej nekdo, ki misli, da so Slovenci in drugi narodi vsebinsko in kronološko nov pojav in ne evolucija starejše identitetne kategorije – prav jaz med tistimi “zagovorniki prevladujočih stališč”, ki si “na vse pretege trudijo dokazati svoj prav, pri čemer se izogibajo soočenju z nasprotnimi mnenji.” Ker nerad mislim eno in počnem nasprotno, sem o očitku resno razmislil. Toda bolj kot sem razmišljal in večkrat kot sem prebral omenjeni tekst, bolj se mi je dozdevalo, da ga avtor ni napisal ravno sine ira et studio in so zato njegovi sklepi dvomljive vrednosti. Naj to svoje mnenje argumentiram!

Najprej: da bi modernisti prevladovali v slovenskem zgodovinopisju, je zelo dvomljiva trditev. V zadnjih letih sta res izšli dve monografiji (Höslerjeva Von Krain zu Slowenien : Die Anfänge der nationalen Differenzierungsprozesse in Krain und der Untersteiermark von der Aufklärung bis zur Revolution 1768 bis 1848 in Kosijeva Kako je nastal slovenski narod : Začetki slovenskega nacionalnega gibanja v prvi polovici 19. stoletja), ki nastanek slovenskega naroda pojasnjujeta v okviru modernistične paradigme. Jaz na ta način svojim študentom razlagam nastanek narodov v Jugovzhodni Evropi. Za modernistične bi lahko označili še posamezne razprave, ki so izšle v domačem in tujem znanstvenem tisku. Toda to je pravzaprav vse. Naj še tako napenjam možgane, toda med slovenskimi zgodovinarji ne najdem niti pet takšnih, ki bi jih označil za moderniste. Modernizem je morda dominantna paradigma v mednarodnem raziskovalnem prostoru, nikakor pa ni “prevladujoče stališče” med slovenskimi zgodovinarji. V literaturi, ne samo v sintezah ampak tudi v monografskih raziskavah, je sicer mogoče zaznati nekaj modernistične terminologije, dominira pa teza, da se je slovenski narod razvil iz starejše (jezikovne, etnične) skupnosti. Slovensko zgodovinopisje se v tem smislu uvršča med ostala srednjeevropska, kjer, kot je pred nekaj leti pokazal ameriški zgodovinar Jeremy King, modernistične interpretacije ostajajo izjema.

Jeremy King

Jeremy King (dodalo uredništvo)

Zakaj torej pisec, ki si pravi Roosevelt, trdi nasprotno? Še več: zapiše celo, da naj bi bil modernizem v slovenskem zgodovinopisju postavljen na piedestal. Tega seveda ne vem, toda slutim, da je v ozadju površno razumevanje. Res je, da danes le še redki zgodovinarji zgodnjesrednjeveške prebivalce prostora med Jadranom in Vzhodnimi Alpami imenujejo Slovenci, še več pa jih pritrjuje mnenju, da se je pomen pojma narod po francoski revoluciji pomembno spremenil, vendar to ne pomeni, da so modernisti. Tako lahko namreč označimo zgolj tiste, ki trdijo, da je slovenski narod povsem nov pojav, ne pa transformacija (“preporod“, “prebuja”) jezikovne ali etnične skupnosti z večstoletno kontinuiteto. Zato recimo med moderniste ne moremo uvrstiti Božidarja Jezernika, ki mestoma uporablja modernistični besednjak, a hkrati piše o “narodni prebuji”, “mobilizaciji etničnih skupin” in celo o tem, da so “narodni buditelji narode prebudili iz tisočletnega spanja”. Natančnost je tu potrebna, saj bi se sicer med modernisti na svojo veliko grozo utegnil znajti celo Igor Grdina, ki je v svoji knjigi Slovenci med tradicijo in perspektivo zapisal: “Vse do leta 1860/61 … so mogli biti Slovenci – podobno kot več drugih srednjeevropskih jezikovnih skupnosti – zgolj kulturno-politično gibanje in ne narod v pravem pomenu besede.” Toda, ker je nadaljeval, da so “prej … obstajali kot posebna slovansko determinirana etnija”, ga med moderniste seveda ne bomo uvrstili.

A morda, sem pomislil, trditev o dominaciji modernistov v slovenskem zgodovinopisju ni posledica pomote, saj nenavadno dobro podpira nekatere druge. Da naj bi modernisti “avtoritarno razglašali, kdo ima prav” in “kdo sme govoriti v imenu zgodovinske stroke” – ter si na ta način celo zagotavljali “privilegiran dostop do javnih sredstev za raziskovalno dejavnost” – seveda zveni prepričljivejše, če gre za skupino, ki bi že zaradi svoje številčnosti lahko počela kaj takega, in ne za komajda opazno peščico raziskovalcev.

Toda pustimo ugibanja in pozabimo na neprepričljivost trditve o dominaciji modernistov v slovenskem zgodovinopisju ter poglejmo, kako je z resničnostjo Rooseveltove trditve o nepripravljenosti modernistov na dialog. Se torej res ogibamo argumentirani razpravi in jo poskušamo “nadoknaditi s piarom”? Si res želimo prilastiti pravico ekskluzivnega razlaganja zgodovine – in ob tem še ves raziskovalni denar? Naj odgovorim v svojem imenu, saj osrednji komite za “priročen in cenen način, kako se dokazuje naprednost” še ni sprejel usklajenih stališč. Ne, razpravi in soočanju argumentov se ne izogibam. Prav nasprotno, vedno sem bil mnenja, da je treba vse interpretacije vedno znova preverjati in – če so zato argumenti – spreminjati in popravljati. Mislim pa, da je diskusija lahko produktivna le, če je vsaj za silo korektna in poteka o stvari. Tega pa za dosedanjo dopisovanje o modernističnih interpretacijah nastanka slovenskega naroda v glavnem ne moremo trditi. Pisanje Igorja Grdine v Pogledih so poleg nekaterih stvarnih ugovorov žal zaznamovali predvsem ekskurzi v teorije zarote in že običajno norčevanje, v tem pogledu pa niti Rooseveltov tekst ni ravno vzoren. Ne gre samo za (vsaj) dvomljive trditve, ki sem jih že analiziral, ampak tudi za povsem neargumentirano zatrjevanje, da je za slovenske moderniste značilno apriorno pristajanje na “eno teorijo”, ne da bi “pretresli vire”, da gre za apliciranje tez modnih avtorjev, ki naj bi jih “razumeli bolj na približno”, in da gre navsezadnje le za “dokazovanje, kdo je bolj ‘napreden’ in v ‘koraku s časom'”, podprto s “plehkimi argumenti”. Morda si Roosevelt “brezkompromisno znanstveno polemiko”, ki si je želi, predstavlja kot tak rokohitrski obračun z literaturo, dokazljivo utemeljeno na številnih virih in argumentiranih interpretacijah – ali so zajeti vsi relevantni viri in ali so interpretacije prepričljive, je seveda stvar debate -, toda mene njegovo pisanje spominja kvečjemu na “ideološke denunciacije”, ki jih sicer očita modernistom. Je ob vsem tem komurkoli res mogoče očitati, da v taki debati ne želi sodelovati?

Slovensko zgodovinopisje ima vsekakor mnoge probleme in prav je, da nanje opozarjamo in poskušamo najti vzroke ter celo ponuditi rešitve; morda smo pri tem včasih lahko nekoliko manj prijazni kot bi si želeli najbolj občutljivi bralci. Zelo pa dvomim, da bomo karkoli dosegli z izkrivljenim prikazovanjem dejanskega stanja, z izrazito pristranskim, pravzaprav navijaškim pisanjem. Razen če si želimo le aplavza tistih, ki jih zanima obračun s tem ali onim zgodovinarjem in ne diskusija o zgodovinopisju in zgodovini.

Advertisements

Prosimo, upoštevajte, da so komentarji namenjeni civizirani izmenjavi mnenj

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s