Nekaj opazk k migrantski krizi (II.) – kje je odločnost v odločilnem času?

Ko sem pred dvema tednoma objavil prvi del svojih opazk k t. i. migrantski krizi, sem načrtoval naslednji zapis začeti tam, kjer sem bil končal in nadaljevati z analizo vloge medijev ter širših vidikov evropske krize identitete in vprašanj migracijske politike. Ker pa se je položaj vmes korenito zaostril in Slovenija pravkar nosi glavno breme množičnega eksodusa iz bližnjega Vzhoda, gre komentar trenutni situaciji oziroma akutni politični krizi, v kateri se je bila znašla Evropska unija. Trenutek to zahteva, medtem ko bo za širše razprave brez dvoma še dovolj časa.

Kot sem izpostavil že v prejšnjem zapisu, je naravnost strašljivo, kako je migrantska kriza – ki sicer nedvomno predstavlja zelo velik izziv – do obisti razgalila klavrno stanje evropskega projekta, ki je očitno povsem zašel v slepo ulico. Ne le, da Evropska unija ne deluje, kot bi morala delovati prava unija. Danes se zdi, kot da sploh ne obstaja. Njene težave so nam bile dobro znane že prej, a najbrž si je le redko kdo mislil, da bo že malce večji sunek, ki pa ga kljub njegovi resnosti nikakor (še) ne gre obravnavati kot katastrofo, ne le zamajal evropski projekt, temveč tudi postavil pod vprašaj njegov nadaljnji razvoj.

„Bruselj“, o katerem sicer tako pogosto slišimo in od koder so zadnja leta mesec za mesecem prihajale razne genialne domislice – od direktiv o obliki kumar do prepovedi žarnic na nitko – se je vse te mesece zavijal v molk, dokončno izkazujoč svojo impotentnost in samonamembnost. Kje so zdaj ti famozni komisarji, to „vodstvo“ unije, ki ga njeni državljani izdatno plačujemo? Kje je tisti arogantni uradnik Juncker, ki je še pred nedavnim nonšalantno poniževal madžarskega predsednika vlade, zdaj pa po več mesecih množičnega vstopanja migrantov v Evropo zna povedati le, da mora slednje „potekati legalno“? Kje je vsa tista bohotna birokracija, pristojna za tisoč in eno zadevo – razen tistih, ki bi jih dejansko zahtevala skupna evropska politika? Kje so davkoplačevalske milijarde, s katerimi razpolagajo unija in njeni skladi? Ne bi preveč presenetilo, če bi se izkazalo, da je več tega denarja pri kakšni od tistih organizacij, ki agresivno promovirajo ukinjanje meja in spodbujajo nekontrolirane masovne migracije v Evropo, kot pa ga je pri slovenskih varnostnih silah, ki te dni pod zelo težkimi pogoji skušajo ohranjati red in zagotoviti karseda urejen in human prehod migrantov proti Avstriji.

Že prej je bilo jasno v načelu, zdaj pa tudi v praksi: unija brez skupne zunanje in obrambne politike (kar vključuje upravljanje z mejami in migracijsko politiko) ni nikakršna unija. In nasprotno – „unija,“ ki predpisuje obliko kumar in dovoljeno vrsto žarnic ter vlaga milijarde v propagando, ni kaj več kot nadloga. In, naj poudarim, to niso privoščljive besede antievropejca, nasprotnika evropskega projekta, temveč nasprotno – resignirane ugotovitve razočaranega Evropejca in podpornika ideje evropskega povezovanja.

Na drugi strani se odsotnost resne vizije razvoja EU, neuporabnosti njenih osrednjih institucij ter pomanjkanja njihove legitimnosti in avtoritete izraža v samovoljnem ravnanju večjih in vplivnejših članic, v prvi vrsti Nemčije. V resnični uniji ena članica pač ne sme gospodovati nad drugimi. Tega smo bili sicer dobro vajeni in iz pragmatičnega vidika se je morda včasih zdelo celo na kratek rok dopustno – seveda zgolj ob predpostavki, da bo takšna vodilna sila ravnala konstruktivno in odgovorno. Toda Nemčija, ta neodgovorni hegemon s svojo kanclerko na čelu, je s svojim nepremišljenim (ali morebiti premišljenim?) ravnanjem že nevarno destabilizirala Evropo in pri tem kritično obremenila šibkejše jugovzhodne članice. Kmalu potem, ko je s svojim povabilom migrantom spustila duha iz steklenice, je breme svoje neodgovornosti začela prelagati na pleča drugih.

Ob migrantski krizi se je v polnosti izrazilo tudi golo nespoštovanje evropskega projekta. Najbolj škandalozno je, da se v tem najbolj „izkazuje“ ravno tista država, ki je bila v evropsko družino sprejeta zadnja in bi tako od nje šlo pričakovati, da se bo še posebej trudila dokazati svojo zavezanost evropskemu sodelovanju, vsekakor pa ne prenehanja izpolnjevanja zavez, sabotiranja schengenske meje ter šikaniranja sosednjih držav, članic iste unije. Kar počne hrvaška vlada ni le neodgovornost, je pravzaprav skrajno arogantno posmehovanje v brk Evropski uniji, skupnim dogovorom, zavezam in zakonom. Je delovanje nevredno članice unije, ki pa je v zadnjih dneh zaradi namernega izrabljanja stiske in povzročanja dodatnega trpljenja migrantov za nagajanje Sloveniji dobilo že prav pošastno lice. Nekaj bi moralo biti jasno: če bi ta unija karkoli pomenila in količkaj delovala, bi bila Hrvaška zdajle že v postopku za izključitev.

Paradoksalno pa vse do zdaj ni bilo slišati kakih glasnejših kritik ali graj ravnanja Hrvaške s strani vodstva unije, s strani Nemčije, kot tudi ne s strani sicer tako angažiranih in kritičnih medijev in intelektualcev. Teh je bila do sedaj deležna predvsem Madžarska, pa čeprav za razliko od Hrvaške migrantov ni sestradanih in prezeblih pošiljala, da ponoči bredejo čez reke, temveč jih je po vstopu v državo oskrbela in kolikor toliko urejeno napotila naprej v Avstrijo. Potuhnjena in podla hrvaška politika pač nima tiste neposredne „shock value“, kakršno imata ograja in bodeča žica, ki jih imajo senzacionalistični mediji zato razumljivo mnogo raje.

Ne glede na to, kaj si sicer mislimo o Orbánovi politiki in kakšni so njegovi notranjepolitični motivi za postavljanje ograje na meji – ne smemo pozabiti na njegovo demagoško kampanjo s protimigrantskimi plakati, pa tudi na enostranski izstop Madžarske iz sistema sprejemanja prosilcev za azil – bi nekaj moralo biti povsem jasno, pa je nekako ušlo večini „komentatorjev“: za razliko od Hrvaške je Madžarska dosledno uveljavljala politiko varovanja evropske meje in schengenski red. S tem je izpolnjevala prej sprejete in nikdar preklicane ali spremenjene skupne zaveze. Čeprav mnogo indicev kaže, da je s svojim zadrževanjem migrantov na budimpeštanski Vzhodni železniški postaji v resnici opravljala umazano delo za druge (ne vemo še povsem, kakšna je bila dejanska zakulisna politika Nemčije tedaj, ko se je navzven kazala kot najbolj „gostoljubno“), je bila Madžarska deležna premnogih očitkov in obtožb, kot tudi oholega nemškega pridiganja. Madžarsko ravnanje naj bi sicer bilo v skladu z legalnostjo, ne pa z „evropskimi vrednotami.“ Zanimivo. Torej so po novem „evropske vrednote“, da najprej postavimo zakone, nato pa se jih ne držimo? Da sklenemo sporazum in ga nato enostransko prelomimo? Da mislimo eno, govorimo drugo in delamo tretje? Vemo, da je takšno ravnanje danes v Evropi žal dokaj pogosto, a da bi bilo eksplicitno povzdignjeno v vrednoto – to pa je nekaj novega!

Konstruktivnost, razumnost in suverenost se danes znotraj EU v večji meri kot drugod kažejo na evropskem „Vzhodu,“ natančneje v državah višegrajske skupine. Če lahko Madžarski in njenim oblastem upravičeno očitamo demagoškost in avtoritarnost, bi to težje rekli za ostale tri članice, zlasti za Češko in Poljsko. Sporočilo javnosti je tudi v teh dveh srednjeevropskih državah jasno. Politika pa javno mnenje spoštuje in ne kaže tendenc, tako značilnih za nekatere zahodnoevropske države, kjer bi oblastniki – namesto, da bi se vedli kot njegovi služabniki – ljudstvo raje krojili po svojem okusu, po potrebi pa morda tudi kar zamenjali. In slednje ni pretiravanje: v Nemčiji je že več vidnih politikov izjavilo, da tisti Nemci, ki so proti sprejemanju migrantov, lahko zapustijo državo.

Kot sem bil omenil na začetku svojega prvega zapisa, je vsaka kriza tudi priložnost. Evropa zdaj stoji pred takšno priložnostjo, a ji žal primanjkuje odločnosti v odločilnem času. Manjka ji vizije, volje za sodelovanje, predvsem pa pravega vodstva in tega, da se v multipolarnem svetu postavi zase kot samostojen akter, ki naj v prvi vrsti skrbi za interese lastnega prebivalstva in se šele nato ukvarja s težavami ostalega sveta. Zamisliti bi se morala, kakšen zaveznik je tista sila, ki sistematično destabilizira sosednje regije, ko bi se bilo potrebno soočiti s posledicami pa se pretvarja, da se je celotna zadeva ne tiče. „Vzhodna“ Evropa naj se vpraša, ali si morda „zahodne“ ni v marsičem nekritično jemala za vzor ter ali ne bi kdaj veljalo biti selektiven, morda tudi ubirati lastnih poti in zavzeti bolj suverene pozicije v uniji. Razsežnost nedelovanja evropskega projekta spričo „begunske krize“, ter deloma ignorantski, deloma vzvišeno-pedagoški odnos evropskega hegemona do vzhodnih sosed, kar sam od sebe vodi k ideji oblikovanja posebnega srednjeevropskega bloka znotraj (po potrebi pa tudi zunaj) EU kot smiselni opciji. Slovenija bi se pri vsem tem morala vprašati (in odločiti), ali je dorasla članstvu v takšni povezavi, ali pa bolj sodi v družbo takšnih „dobrih sosedov“, za kakršne so se v minulih tednih izkazali Hrvati.

Advertisements

4 thoughts on “Nekaj opazk k migrantski krizi (II.) – kje je odločnost v odločilnem času?

  1. Pingback: Kritika konservativna: Nekaj opazk k migrantski krizi (II.) – kje je odločnost v odločilnem času? - Časnik

  2. Saj je odlična analiza, vendar prazna. Problem je nastal v Grčiji. Ko je bilo treba pljuvat čez Grke je bila Slovenija prva. Zdaj se pljuva čez Nemčijo. Super. Že jutri pa bomo na kolenih prosili, da kaj kupijo od nas. Poleg tega pa nihče od teh tisočih migrantov noče sploh biti v Sloveniji. Zakaj potem tak hrup? Samo zato ker sovražimo vse?! Naj se ve, da tukaj v Sloveniji ni prihodnosti!

    Like

    • Ne nakladaj problemih v Grčiji. Grčija je zašla v probleme takrat, ko tako velikega navala beguncev sploh še ni bilo. Tudi nihče ne pljuva po Nemčiji na sploh. Je pa dejstvo, da je Angela Merkel naredila generalno napako s tem, ko je rekla, da bodo begunce sprejeli.

      Ostalo je pa problem, ki ga nismo predvideli in zato tudi nismo reševali drugače, kot ga sedaj. Pri taki masi beguncev je treba poskrbeti, da vse države prispevajo svoje vire – ni pa nujno pomembno, da se begunce razporeja po državah. Lahko ostanejo na robu EU, le vsaka država naj sorazmerno z zmožnostjo prispeva nekaj policajev, vojakov in denarja.

      Za Grčijo bi bilo zdaj najbolje, če bi imeli begunce tam – vsaka država bi pripeljala nekaj policajev in vojakov, za ostalo bi pa zaposlili lokalne ljudi, ki bi jih plačali iz EU proračuna. Grki bi dobili službe, pa vsi bi bili zadovoljni.

      Like

Prosimo, upoštevajte, da so komentarji namenjeni civizirani izmenjavi mnenj

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s