Neznosna lahkost krutosti

Meseca maja leta 1910 se na evropskem nebu pojavi komet Halley. Dogodek spodbudi med širšim prebivalstvom vzburjenje in nemir. Pojavljajo se apokaliptične napovedi, mediji se razpisujejo o tem dogodku, umetniki ga interpretirajo. Zla slutnja obvladuje celotno območje. In kot se rado zgodi ob takšnih dogodkih, ko neki tujek vstopi v naš vsakodnevni svet, privrejo na dan vse skrite slutnje, ki so v družbi in med posamezniki prisotne v določenem zgodovinskem obdobju. Seveda, ne straši nas komet, tudi ugonobil nas ne bo, ugonobili se bomo prejkone mi sami.

Sto in pet let kasneje nad evropsko nebo ne priplava nikakršen komet, temveč po naših tleh, ki so za seboj pustile krvavo dvajseto stoletje, morije, likvidacije, delitve, etnična čiščenja, upanja na novi svet, razočaranja nad upanji na novi svet in tako dalje in tako naprej, se sprehaja rulja ljudi iz vojnih oz. vsaj politično nestabilnih območij. Ti ljudje, o katerih poslušamo že od začetka poletja, so nenadoma dosegli tudi našo deželo. Čeprav jih je malokdo do sedaj zares videl, jih je prek Slovenije prešlo že nekaj desetih tisočih.

Pri vsem tem se ne moremo izogniti dvema spoznanjema.

Najprej, ko že dolgo vemo, da na območju Sirije divja vojna in že kakšno leto poslušamo o pobojih ISIS-a, kaj več pa o oboroženih milicah po Bagdadu, Afganistanu, Siriji, ki nastavljajo bombe, kradejo otroke in likvidirajo politične in verske nasprotnike – civiliste! – nas je novica o tem, da ljudje iz teh območjih bežijo, zadela kot strela iz jasnega – prilbižno tako kot nas vsako leto sneg. Kako vendar? Ali niso to zgolj problemi s televizije? Ali niso ti problemi v nekem paralelnem svetu, kjer ljudje potujejo v vesolju in govorijo klingonščino? Da povprečen prebivalec naše države misli tako abstraktno, lahko še razumemo. Ko živi v predmestju, skrbi za svoj novi avto in nakupuje v Qlandiji, človek hitro pozabi, da je vse, kar jé in pije in nosi na svoji riti, že produkt procesa globalizacije. Da pa naša vlada, ki ji šiht plačujemo za to, da ve, kaj se dogaja v njeni okolici, odregira na takšen način, bi nas moralo kot državljane biti pošteno sram.

Drugo spoznanje pa je izrasoslovje, ki je privrelo na dan med običajnimi (srednjerazrednimi) državljani naše politične skupnosti. Na to je opozoril zanimiv projekt Zlovenija, ki je povzel najhujše, najbolj neokusne in konec koncev bedaste izjave »navadnih« sodržavljanov in jih pospremil z imenom in priimkom ter njihovo fotografijo s profilov družabnih omrežij. Lahko bi rekli, da je to eden zanimivejših (skorajda umetniških) projektov, ki pokaže na grozljivo diskrepanco med prisrčnimi in domačimi fotografijami izjavnikov ter abruptno krutostjo njihovih izjav. To, da je človek mogoče kritičen ali celo nenaklonjen sprejemanju beguncev, bi še razumeli. To, da se uporablja izrazoslovje plinskih celic, likvidacij, sistematične agresije ali celo priklicevanje morilcev, kot so Hitler, ki naj bi končno rešil ta problem, pa ni ne razumljivo ne opravičljivo.

Vprašati se moramo zelo iskreno, kaj je pripeljalo, da navadni državljani naše republike, tako rekoč »next door neighbours«, govorijo o Hitlerju kot rešitelju in se šalijo na način, da bodo ti begunci lahko »migrirali le prek dimnika«. Vprašati se moramo, kako ljudje – podpisani z imenom in priimkom – s tako lahkoto sploh izjavljajo takšne grozljive stvari. Kje smo kot družba zgrešili, ko je kot nekaj čisto navadnega privrelo na dan takšno izrazoslovje.

“Migriranje prek dimnika.” Izredno duhovita domislica.

Ne potrebujemo z našim pogledom seči predaleč. Leta in leta medijskega »fishing for clicks« je dopustilo, da se je v komentarjih pod člankih dopuščalo kakršnokoli izražanje, pa naj bo to borba med »partizanci in domobranci«, grozljiv antisemitizem, balkanofobija pod novicami o bivših »bratskih« republikah, sovraštvo do Italijanov, Avstrijcev, Poljakov, Ukrajincev ipd. Komentarijat, ki je bil spodbujan od vseh medijev, vključno z nacionalko, ki ji že zaradi dejstva, da jo plačujemo, ne bi bilo potrebno igrati teh igric, je iz javne debate izključil vsakršno niansirano in racionalno mnenje. Zdaj, ko je grozeči Drugi vstopil v naš prostor, pa lahko le še žanjemo sadove tega dela.

Kdorkoli trdi, da je itak povsod enako, verjetno ne spremlja tujih medijev. V Guardianu se pač ljudje med seboj ne pošiljajo v fojbe. Na Espressu se bralci ne streljajo v čelo ali zaplinjujejo v plinskih celicah. Še v Srbiji, npr. v B92, ne zasledimo takšnih neokusnosti. Pri nas pa – poudarimo še enkrat – se vse to žal dogaja! Popolno pomanjkanje osnovne kulture, kaj je dovoljeno in kaj ne, kaj je spodobno in kaj ne, nas je pripeljalo na to točko, kjer nam je omenjanje pedagoških prijemov Stalina, Hitlerja ali Putina vsakdanja zadeva, nekaj kar slišimo v barih, socialnih omrežji in počasi še v političnih strankah.

Pri tem imata slovenska levica in desnica podobno krivdo. Ker smo pač desnosučni portal, je mogoče fer, da kritiko na tem mestu usmerimo predvsem k nam. V kulturnobojniškem ozračju se mainstream desnica v zadnjih letih vedno bolj naslanja na resentimentni diskurz ameriške čajankarske stvarnosti in njihove lažne (in pogubne) retorike psevdoiskrenosti, usmerjene proti politični korektnosti. Toda ta na novo pridobljeni pogum za pristnost je strup za razvoj prave občanske družbe po evropskih merilih. Recimo si v obraz: kakšna alternativa smo nasilnemu hegemoničnemu diskurzu levice, če se trudimo v tem boju biti še bolj nasilni in morbidni? Kakšna alternativa smo, če zagovarjamo streljanje beguncev na meji, ko smo sami bili streljani na meji, če smo želeli ubežati nočni mori socializma? Kakšna alternativa smo, če predstavljamo begunce kot »posiljevalce in morilce«, ko smo sami bili begunci v nekem drugem času? Kakšna alternativa smo, če se poslužujemo propagande, stereotipiziranja, ko smo sami že 70 let žrtve propagande in stereotipiziranja? Kakšna alternativa smo, če se prepustimo najnižjemu diskurzu, če opuščamo v svojih izjavah tisto, kar nas dela dostojanstvene in kulturne ljudi, ko smo sami bili in smo žrtev najnižjih, malenkostnih, grdih interesov hegemoničnega razreda v naši državi?

Kaj nam pomaga, da s takšnim diskurzom dobimo glasove na volitvah, če pa s tem ne bomo postali bolj kulturna, bolj dostojanstvena, bolj odprta, bolj kohezivna, bolj funkcionalna in bolj solidarna družba?

Advertisements

8 thoughts on “Neznosna lahkost krutosti

  1. Pingback: Kritika konservativna: Neznosna lahkost krutosti - Časnik

  2. Nikjer ni omenjen STRAH, ampak mislim, da je glavno gonilo vseh teh neumnosti. Ene parkrat je celo omenjen v opravičilih na Zlovenija.
    Ljudje ki jih je strah, jim je laže vladati, laže se sprejme kakšne nadzorne zakone (saj to so počeli (počnejo) komunisti). Laže se tudi pojavi kakšen populist, čeprav mislim, da kaj resnega naši družbi ni možno – vsi morebitni odkloni v družbi so v vseh podrobnostih že takoj razvidni na fejsbuku.
    Tako da strah, njegovo širjenje in pa pisanje nasilnih komentarjev še najmanj koristita njihovim avtorjem in pa vsem navadnim državljanom.

    Like

      • To je posledica učinkovitega moderiranja – ki na časniku dobro uspeva – nediskriminatorno.

        Problem pri levih medijih pa je, da tolerirajo veliko sovraštva do desničarjev, kristjanov in podobnega.

        Like

  3. **Pri tem imata slovenska levica in desnica podobno krivdo. Ker smo pač desnosučni portal, je mogoče fer, da kritiko na tem mestu usmerimo predvsem k nam.**

    Če bi bili levosučni portal, potem bi plaz kritike spet usmerili v desno. Ali ni Slovenija v tem pogledu zanimiva država?

    Like

Prosimo, upoštevajte, da so komentarji namenjeni civizirani izmenjavi mnenj

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s