Feindbild ali Bild eines Feindes?

 

V nemškem prostoru je v družboslovnem besedišču, pa tudi v javni govorici, dokaj priljubljena besedica Feindbild. Slovenskega ustreznika nimamo – najustreznejši prevod bi se glasil „podoba sovražnika,“ „sovražna predstava“ ali pa preprosto „strašilo.“ Nanaša se na abstraktne, posplošene predstave, ki vsebujejo nabor (negativnih) karakteristik, katere naj bi bile lastne določenim ljudem, skupinam ali vrstam ljudi, narodom, organizacijam, državam ali ideologijam. Bistveno zanje je, da svoj objekt na podlagi črno-belega razumevanja sveta konstruirajo kot „sovražnika“ ter ga naslikajo v čim slabši možni luči. Feindbilder zato sodijo med najljubša orodja ekstremističnih, demagoških in populističnih gibanj ter pogost in pomemben element v teorijah zarot. Eden najnazornejših primerov je denimo podoba podlega in pretkanega „Juda“, kakršna se je pojavljala v nacistični propagandi.

V sodobni evropski stvarnosti poznamo kar nekaj tovrstnih razširjenih kolektivnih mentalnih podob in predstav, skozi katere se izražajo različni predsodke – Feindbild Cigana, levičarja/komunista, desničarja/fašista, bogataša/kapitalista, če naj jih naštejem le nekaj. Na njih se pogosto utemeljuje tudi danes tako „popularni“ „sovražni govor“. Ena izmed ključnih nevarnosti sovražnih predstav pa je, da s svojo abstraktno in na binarni logiki temelječo naravo težijo k prelivanju in prepletanju z drugimi – podoba islamskega skrajneža se tako lahko hitro razširi na vse muslimane (v okvirih migrantske krize pa preplete tudi s podobo bljižnevzhodnega migranta). V trenutkih, kot je današnji, je to še posebej nevarno, saj se predstave o krvoločnem islamistu lahko aplicirajo celo na ljudi, ki so se podali na beg pred temi istimi krvoločnimi islamisti. Zato je potrebno biti izredno pazljiv in se izogibati posploševanjem in stereotipom – torej skušnjavi, da bi gojili sovražne podobe.

Ta nevarna abstraktnost sovražnih predstav pa nas hkrati ne sme zavesti k še bolj usodni zmoti o neobstoju še kako realnih in konkretnih sovražnikov.

Napad na Pariz – napad na civilizacijo

Strahotni dogodki v Parizu so nas pretresli. Najhuje je, da nas, vsaj nekaterih, istočasno niso pretirano presenetili. Občutek, da bo prej ali slej nekje „počilo“, je bil prisoten že lep čas. Morda tudi zato, ker se počasi, a vztrajno na takšno stanje že navajamo. Islamistični napadi proti Evropi v raznoterih oblikah so že davno postali stalnica, njihova frekvenca pa se stalno viša. Časovni interval med vsakokratnim terorističnim napadom ali drugačnim nasilnim incidentom postaja venomer krajši. Četudi trepetam pred trenutkom, ko bomo Evropejci takšno stanje v popolnosti sprejeli za normalno, me še bolj skrbi dosedanje tiščanje glave v pesek in pomanjkanje zavedanja, da smo pravzaprav že lep čas v vojni. Vsaj v kolikor se imamo za Evropejce in državljane združene Evrope.

Ne v vojni med krščanstvom in islamom ali ateizmom in vero, temveč v vojni med civilizacijo in barbarstvom. Ne v vojni z begunci in migranti (četudi je v množici teh verjetno tudi kak islamistični infiltriranec – kar pa je tema za poseben članek), temveč v vojni z žal povsem „domačimi“ norci, ki pa na vso moč sovražijo okolje, v katerem žive. Ne v vojni, ki bi potekala na ozemlju Sirije in Iraka, temveč na evropskih tleh – v predmestjih Stockholma, Bruslja, Pariza, Londona in (upajmo) v prihodnje ne bo prvenstveno zahtevala uporabe orožja in sile. Predvsem in najprej pa je to vojna v naših, zahodnjaških glavah. Numerično je evropskih islamistov še vedno razmeroma malo – mnogo več pa je njihovih apologetov in tistih, ki v imenu nekakšne „strpnosti“ energijo in tudi pristno sovraštvo usmerjajo na bojevanje s tistimi, ki na islamistično nevarnost opozarjajo, ali se ji – na bolj ali manj posrečene načine – zoperstavljajo.

Močno upam, da se po pričujočem zločinu ne bodo ponovile reakcije, kakršne so sledile še prav nič davnemu napadu na Charlie Hebdo. Takrat so mnogi kazali s prstom na žrtev, modrovali o žaljivosti, vulgarnosti, neumnosti karikatur, ki jih je časopis objavljal, o nekakšnem rasizmu, o tem, kako je terorizem sicer potrebno obsoditi „, ampak…“. Nekateri so se tudi vzvišeno zmrdovali nad geslom Je suis Charlie. Pri tem so spregledovali, da so karikature, ki jih je Charlie objavljal povsem irelevantne. Da to ni bil le napad na nek obskuren list, temveč je šlo za nameren poskus ustrahovanja vseh, ki se ne želimo uklanjati kapricam radikalnih islamistov. Za napad na svobodo, kot jo razumemo na Zahodu, na vso Evropo in civilizacijo nasploh – civilizacijo, ki jo islamistični barbari sovražijo iz dna duše. Sovražijo nas in naš način življenja, evropske države pa jim s politiko appeasementa bolj ali manj omogočajo izražanje tega sovraštva.

Pariška napada sta bila zgolj zadnja v vrsti vedno pogostejših. Če se na kratko ozremo nazaj, se lahko spomnimo umora režiserja Thea van Gogha leta 2004. Ubit in zatem še skorajda obglavljen je bil zaradi javne kritike islama. Nadalje bomb na londonski podzemni železnici, motoristov, ki so streljali na francoske judovske otroke, norca (seveda zgolj po naključju muslimana), ki je sredi belega dne na ulici z mačeto pokončal britanskega vojaka,… Vir tega zla so islamske ustanove na evropskih tleh, ki jih vodijo ekstremistični imami, evropske država pa jim zagotavljajo bolj ali manj nemoteno delovanje. Med mlade evropske muslimane se v teh leglih mračnjaštva razširjajo fanatizem in sovraštvo do dežel, ki so sprejele njihove starše.

V manj brutalnih, a vseeno resnih oblikah se ustrahovanja vsakodnevno izvajajo po ulicah mest zahodne in severne Evrope. Ko mohamedanski nestrpneži pljuvajo na mimoidoče Žide, ko zmerjajo nepokrite ženske z vlačugami, ko „šeriatske patrulje“ nadlegujejo ljudi, ki uživajo alkoholne pijače. Ko pripadniki skrajne islamistične skupine salafistov po ulicah nemških mest razdeljujejo propagando za ustanovitev kalifata na nemških tleh, v nekaterih mestih pa celo okupirajo osrednji trg za javno petkovo molitev in z javnega prostora preganjajo ostale ljudi. Iz švedskega mesta Malmö se množično izseljujejo Judje. Mnogi izmed njih so tu našli dom v času nacističnega divjanja in so sedaj – po več desetletjih mirnega življenja na Švedskem – priča svastikam na svojih pokopališčih. Grožnje in nasilje prihajajo s strani priseljencev bližnjevzhodnega in severnoafriškega porekla. Mestne oblasti se problemu izogibajo in odgovornost za nasilje nad švedskimi državljani (!) celo prelagajo na Izrael.

Dogajajo se tudi grozoviti zločini, ki jih sicer na prvi pogled ne gre pripisovati verskemu fanatizmu, a izvirajo iz iste podlage in so del istega problema. Švedska denimo beleži najvišjo frekvenco spolnih napadov na ženske, pri čemer so žrtve v večini domačinke, storilci pa po poreklu večinoma iz Bližnjega Vzhoda ali severne Afrike. V Angliji je ne dolgo nazaj izbruhnil škandal, ko se je izkazalo, da so policija in socialne službe več let iz komodnosti in strahu pred obtožbo rasizma, ignorirale problem pretežno muslimanskih tolp, ki so spolno zlorabljale mladoletna nemuslimanska dekleta.

Preprost miselni eksperiment

V Veliki Britaniji tudi ni več kaj posebnega, če islamisti na protestih javno grozijo „nevernikom“, Britancem in zahodnjakom nasploh. Dobro si oglejte spodnje fotografije. Nastale so v Londonu leta 2006. Ne gre za montaže, na njih so resnični ljudje z resničnimi transparent. Preberite si njihova sporočila.

Emailed photos show Muslims brandishing signs advocating violence against anyone who insults Islam at a purported 'Religion of Peace demonstration' in London

Sami presodite, ali je to, kar ste ravnokar videli, Feindbild, ali morebiti ne gre preprosto za Bild eines Feindes, torej resnično podobo dejanskega sovražnika?

Sovražnika, čigar sovražnost se je predolgo jemalo premalo resno – ali pa s preveč strahu (Relevanten podatek: na zgornjih demonstracijah policija ni izvršila niti ene same aretacije). Morda se komu zdi, da ljudje na slikah predstavljajo neznatno manjšino in se nam z njimi zato ni potrebno ukvarjati. Sam menim, da je preveč že to, da so te fotografije sploh lahko nastale na bojda svobodnih evropskih tleh.

Še nekaj v premislek: v Veliki Britaniji se dogaja tudi, da tolpe islamistov bučno demonstrirajo ob sprevodu vojakov, ki so se bili vrnili iz Afganistana, jih zmerjajo, jim grozijo s smrtjo in pljuvajo v obraz. Poskusite si predstavljati podobno situacijo leta 1945, v kateri bi se na ulicah angleškega mesta našlo nekaj lokalnih Nemcev, obleklo rjave srajce ter šlo na parado „izražati svoje mnenje“ o vračajoči se vojski? Kako bi reagirala tedanja Anglija in kaj bi se zgodilo z njimi?

Smo še zmožni pokazati barbarom, da nas ni strah?

Advertisements

One thought on “Feindbild ali Bild eines Feindes?

  1. Pingback: Kritika konservativna: Feindbild ali Bild eines Feindes? - Časnik

Prosimo, upoštevajte, da so komentarji namenjeni civizirani izmenjavi mnenj

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s