Primer Damir Avdić ali o nepredvidljivi moči brezimnih uradnikov

V času, ko vesoljno slovenstvo zaposluje vprašanje o (re)definiciji družine, nas je dosegla novica, ki se nedvomno tiče tega vprašanja, a je pri nas žal (v nasprotju z mediji v bivših jugoslovanskih republikah) doživela preskromen odmev. Država (oz. natančneje ljubljanska upravna enota) naj bi Damirju Avdiću poslala pisno sporočilo, v kateri mu sporoča zavrnitev pravice do začasnega bivanja v Republiki Sloveniji. Razlog: Avdić naj bi zaslužil premalo denarja na mesec, da bi lahko bival s Sloveniji.

Vendar Avdić, ki je rojen v Tuzli, a Sloveniji že vrsto let deluje kot priznan umetnik in je vpisan v razvid samozaposlenih v kulturi, v resnici ne služi premalo. Njegov mesečni priliv se giblje okoli 900€, kar je mnogo več od zakonskega minimuma, ki pri nas znaša 270€. Vendar so birokrati, ki se v svojih sivih pisarnah za blagor pravičnosti in reda ne smejo pustiti zbegati usodam posameznikov, občečloveški kulturi ali delovanju države, vključili kalkulatorje in ugotovili, da se Avdiću, kot skoraj vsakemu samozaposlenemu, 70% prihodkov šteje kot strošek (t. i. normirani stroški). Torej, po njihovi višji matematiki, Avdić zasluži le 210€. Kar je seveda velik precedens, saj je skozi takšno računico praktično več kot 80% naših espejevcev upravičenih do socialnih prispevkov, saj so, četudi služijo 1200€ na mesec, pod pragom revščine. Vendar to, sklepamo, naših birokratov ne zanima.

Vendar odločitev UE Ljubljana ne zadeva zgolj in samo Damirja Avdića. Tudi ne zadeva le slovenske glasbene in (urbano)kulturne scene. Avdić je namreč leta 2009 prišel v Slovenijo po poti ljubezni. Tu se je poročil in sad te zakonske zveza sta dva nova državljana. Dva Slovenca!

" Kako lahko država, ki dva človeka združi v zakonsko zvezo in jima omogoči, da rodita in priznata otroke, v naslednjem trenutku, brez večjih procedur, to zakonsko zvezo loči in to družino razbije. Kakšna je država, ki bi rada po eni strani razširila definicijo družine na vse skupnosti, po drugi pa ne omogoča, da zakonski pari postanejo tudi enakovredni državljani in, ko se ji zazdi, enega izmed zakonskih partnerjev kratko malo nažene iz države."

” Kako lahko država, ki dva človeka združi v zakonsko zvezo in jima omogoči, da rodita in priznata otroke, v naslednjem trenutku, brez večjih procedur, to zakonsko zvezo loči in to družino razbije. Kakšna je država, ki bi rada po eni strani razširila definicijo družine na vse skupnosti, po drugi pa ne omogoča, da zakonski pari postanejo tudi enakovredni državljani in, ko se ji zazdi, enega izmed zakonskih partnerjev kratko malo nažene iz države.”

Žal sem imel prevečkrat čast spoznati družine, ki so dolga leta živele v Sloveniji, njihovi člani pa niso imeli istega državljanstva, kar je svojevrsten absurd. Spoznal sem družino, ki je v devetdesetih letih prišla (pribežala bi bil boljši izraz) iz ene izmed držav Sovjetske zveze. Oče, ki je bil trener nekega športnega kluba, je dobil državljanstvo praktično takoj (športniki vedno dobijo državljanstvo takoj), otroci hitro za njim, medtem ko je mati morala še dobro desetletje čakati nanj. Spoznal sem tudi družine, kot je Avdićeva, kjer je bil eden izmed zakoncev Slovenec, v Sloveniji sta skupaj povila dva nova Slovenca, vendar je drugi zakonec, prišlek, moral še leta in leta čakati na državljanstvo. Pomislite samo, kako mora biti mučno, ko si čisto navaden slovenski otrok in je tvoje letovanje odvisno od očetove vize. No, to ni nič proti temu, da ti nekega dne pride na dom neka modro-bela kuverta in ti sporoči, da se bo tvoj oče odselili in ga boš lahko videl zgolj kakšen mesec na leto.

Tu se moramo resno povprašati, kakšen status sploh imata zakonska zveza in družina v Sloveniji. Oziroma, kako lahko država, ki dva človeka združi v zakonsko zvezo in jima omogoči, da rodita in priznata otroke, v naslednjem trenutku, brez večjih procedur, to zakonsko zvezo loči in to družino razbije. Kakšna je država, ki bi rada po eni strani razširila definicijo družine na vse skupnosti, po drugi pa ne omogoča, da zakonski pari postanejo tudi enakovredni državljani in, ko se ji zazdi, enega izmed zakonskih partnerjev kratko malo nažene iz države.

Žalostno je, da bodo taisti birokrati, ki so proizvedli to godljo in ki so, v najboljšem primeru, človeku zagrenili vsaj dobro leto življenja, ko se je moral ukvarjati z nekimi butastimi procedurami, namesto da bi se s svojim poklicem, ostali povsem nedotaknjeni. In ko bodo, tisto predbožično nedeljo, odšli k opravljanju svoje državljansko dolžnosti in bodo za blagor višjega dobrega glasovali bodisi ZA bodisi PROTI, ne bodo niti za trenutek pomislili na to, da so razbili eno družino.

Čuvaj se patriota i najboljih sinova

zamotaće te u zastavu i ostavit u blatu

izvući na godišnjicu

da mobilišu naciju

pazi se profesionalnih ljubitelja manjina

kad ti budu iskopavali kosti

oni će se zgražati

sa udaljenosti

(Damir Avdić, Čuvaj se)

Advertisements

2 thoughts on “Primer Damir Avdić ali o nepredvidljivi moči brezimnih uradnikov

  1. Pingback: Kritika konservativna: Primer Damir Avdić ali o nepredvidljivi moči brezimnih uradnikov - Časnik

Prosimo, upoštevajte, da so komentarji namenjeni civizirani izmenjavi mnenj

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s