Slovenske burke

Pred desetletjem, sredi polemik okoli lokacije ljubljanske džamije, je Drago Jančar v eseju za Sobotno prilogo opisal izkušnjo iz časov socializma, ko je delal kot scenarist za Viba film. Ta je ta dolga leta domovala v ljubljanski cerkvi Sv. Jožefa, ki jo je oblast po vojni odvzela jezuitom in jo spremenila v filmski studio.

To je med zaposlenimi rodilo šalo, češ, pride delegacija iz tujine, peljejo jo na izlet po Sloveniji in eden od gostov navdušeno vzklikne: »Kako prosvetljena dežela! Na vsakem gričku filmski studio«.

Ob rojstni uri islamofobije na Slovenskem je pisatelj opozoril na nespoštovanje do verskih pravic in religije nasploh, ki se je v socializmu zasidralo v družbo in privrelo na dan v nasprotovanju osnovni pravici verske manjšine, da postavi svojo shodnico.

Toda to je le del zgodbe. Že res, da je protimuslimanstvo črpalo iz protiverskih predsodkov in pogosto šlo z roko v roki s protikatolištvom. To je bilo očitno pri Jelinčičevi SNS. Toda sredi prejšnjega desetletja se je v krogih, bližjih tradicionalni desnici katoliške provenience (glavni junak kampanje proti džamiji je bil nekdanji član N.Si) pojavil nov tip islamofobije. Služila ni nabiranju političnih točk med katoliškimi volivci (ki jih, roko na srce, v mestni občini ljubljanski ni zelo veliko), temveč kot vaba za ribarjenje v širšem bazenu postkomunistične mentalitete; kot orodje za preseganje omejitev lastne volilne baze in »širjenje v sredino«.

To je bila preživetvena strategija obrobnih skupinic, ki so jim desnosredinske stranke obrnile hrbet. Zbor za Ljubljano, platforma intelektualcev za podporo županskemu kandidatu desnice, je tedaj izjavil, da v moderni evropski prestolnici mošeja sodi v samo središče mesta.

"Ob rojstni uri islamofobije na Slovenskem je pisatelj opozoril na nespoštovanje do verskih pravic in religije nasploh, ki se je v socializmu zasidralo v družbo in privrelo na dan v nasprotovanju osnovni pravici verske manjšine, da postavi svojo shodnico."

“Ob rojstni uri islamofobije na Slovenskem je pisatelj opozoril na nespoštovanje do verskih pravic in religije nasploh, ki se je v socializmu zasidralo v družbo in privrelo na dan v nasprotovanju osnovni pravici verske manjšine, da postavi svojo shodnico.”

Zdaj je vse drugače. Protimuslimansko retoriko je zajahala največja opozicijska stranka. Novi kurz je urbi et orbi oznanil Dr. Črnčec, nekdanji direktor SOVE in predsednik Odbora 2014, ki je del strankinega brain trusta. Glavna naloga je, pravi, da »preprečimo islamizacijo in šeriatizacijo (sic!) slovenske družbe«. Kar je ob 2 % muslimanov, kolikor jih živi pri nas, in nekaj tisoč beguncev, ki jih kanimo sprejeti iz najbolj sekularizirane arabske države, verjetno izziv, ki mu je lahko kos celo SDS.

V Sloveniji je islamizacija približno tako resna nevarnost kot rekatolizacija. To se pravi nikakršna. Enako velja celo za Francijo, ki ima z ok. 10 % najvišji delež državljanov muslimanskega izvora v EU. Po podatkih iz 2011 jih je več kot 40 % povsem asimiliranih, od preostalih 60 % jih je dobra petina povsem nereligioznih, dobra polovica pa tako sekulariziranih, da se v ničemer, razen glede manjše ljubezni do vina, ne bistveno ločijo od ostalega prebivalstva; med pobožnimi pa jih le dobra polovica sledi naukom tradicionalnega islama. Islamizaciji torej v srcu Evrabije ne kaže dobro.

To ne pomeni, da skrajni islamizem ni resna nevarnost ali da ne obstaja problem integracije priseljencev. Če kaj, je evropski islamizem odraz frustracije radikalnih skupin (ki so ponekod, zlasti v Angliji in Belgiji, kar vplivne) nad pasivnostjo in asimilacijo muslimanov; terorizem je poskus, da bi jih osamili od širše družbe in jih pahnili v naročje fundamentalistov. Pri tem velja spomniti, da se ta »strategija napetosti« pojavlja v zahodnih državah z dolgo zgodovino »avtohtonega« terorizma in da moderni islamizem oponaša znane evropske prakse političnega nasilja.

»Islamizacija« je izkrivljena perspektiva, ki nam ne pomaga razumeti klopčiča družbene fragmentacije, predmestnega kriminala, mladostniške odtujenosti, ideologij, splošnega nihilizma in nestabilnosti v širšem Sredozemlju, iz katerega se rojeva skrajnost. Vanj spada tudi verski fanatizem, nedvomno. Toda islamizacija je le parola. Ima podobno vlogo kot neoliberalizem in druge tujerodne pošasti, ki strašijo po naši domovini: namenjene so temu, da lahko domači vitezi pokažejo hrabrost v boju z mlini na veter.

Verjamem pa, da ima pojem »islamizacije« možnosti za uspeh v družbi, ki so jo mediji desetletja strašili z nevarnostjo katolizacije in jo prepričevali, da so problem Slovenije tujci, ki prežijo na naše blagostanje. 

Levica, ki je dolgo širila te strahove, se je pri »vprašanju islama« znašla z odprtim bokom: zaradi svoje (sicer bolj površinske) zaveze multikulturnosti ne more nagovoriti predsodkov in pristnih bojazni lastne volilne baze, zato je ranljiva za populistične vpade z desne.

Tu je še spopad za polje, ki je po zatonu SNS ostalo brez predstavnika. Jelinčičevi rezultati na predsedniških volitvah 2007 (ko je bil njegov paradni konj prav protimuslimanstvo) kažejo, da ta bazen ni zanemarljiv. Protimuslimanstvo postaja orodje širjenja desnice v sredino: gre za podobno strategijo, kot jo v ZDA glede priseljevanja izvaja slovenski zet Donald Trump (pripis: tudi njegovo burkaštvo ima zanimivo protikatoliško predzgodovino).

Polemika o burkah ne bi mogla biti boljša izbira v ta namen. Na spletnih omrežjih lahko cele dneve debatiraš o islamski nevarnosti, a za prodor v širšo javnost potrebuješ problem, ki je dovolj provokativen, da vzbudi pozornost, dovolj enostaven, da služi kot simbol, in dovolj zdravorazumski, da tvoj predlog vzbudi širše soglasje.

Če je burko pri nas malokdo videl v živo, toliko bolje. Neobstoječi problemi imajo vsaj dvoje prednosti: lažje jih je reševati in z njimi lahko manipuliraš, ne da bi ti realnost mešala štrene.

"Rabili bi veliko mero občutljivosti, ko govorimo o teh vprašanjih. Občutljivosti, ki se povprečnemu volivcu naše postsocialistične dežele zdi smešna in nesmiselna. Njemu je namenjena ta polemika. Zanj je burka predvsem simbol tuje in nevarne družbe, o kateri ne ve ničesar, razen tega, da je polna nasilja in krivic."

“Rabili bi veliko mero občutljivosti, ko govorimo o teh vprašanjih. Občutljivosti, ki se povprečnemu volivcu naše postsocialistične dežele zdi smešna in nesmiselna. Njemu je namenjena ta polemika. Zanj je burka predvsem simbol tuje in nevarne družbe, o kateri ne ve ničesar, razen tega, da je polna nasilja in krivic.”

Burka je simbol najbolj vprašljivih, recimo kar najbolj sramotnih praks nekaterih muslimanskih družb. Predstavlja zapostavljanje žensk in njihovo degradacijo v podzvrst domače živali brez mesta v javnem življenju. Je simbol civilizacijske zaostalosti številnih muslimanskih dežel in nepripravljenosti islamskih elit, da bi se zoperstavile barbarskim praksam svojih okolij.

Hkrati pa je tudi prostovoljna izbira žensk, ki z njo izkazujejo ponižnost pred Bogom in ločenost od sveta. Zato bi rabili veliko mero občutljivosti, ko govorimo o teh vprašanjih. Občutljivosti, ki se povprečnemu volivcu naše postsocialistične dežele zdi smešna in nesmiselna. Njemu je namenjena ta polemika. Zanj je burka predvsem simbol tuje in nevarne družbe, o kateri ne ve ničesar, razen tega, da je polna nasilja in krivic.

Od vseh razprav, ki bi jih lahko imeli – ki bi jih morali imeti – ob skorajšnjem sprejetju prve begunske kvote, se pogovarjamo o problemu, ki bo zelo verjetno med postranskimi. In to le zato, da bi širok spekter azilantov – Afganistan ima s Sirijo približno toliko skupnega kot Sicilija s Prekmurjem – še preden prispejo, stlačili v en sam žakelj, ožigosan z najslabšimi stereotipi, ki se napajajo iz iste mentalitete kot kampanje proti krstu otrok ali politične analize o korelaciji med volilno udeležbo in nošnjo športnih oblačil.

"Zahteva po odkritem obličju na javnih mestih se mi zdi upravičena. A razprava bi zahtevala bolj tehtne diskusante od tistih, ki se zadnji mesec prijavljajo k besedi."

“Zahteva po odkritem obličju na javnih mestih se mi zdi upravičena. A razprava bi zahtevala bolj tehtne diskusante od tistih, ki se zadnji mesec prijavljajo k besedi.”

Seveda je debata glede burke legitimna. Prav je, da prišleke sprejmemo z jasnimi pravili, katere družbene prakse dopuščamo in katere ne. Zahteva po odkritem obličju na javnih mestih se mi zdi upravičena. A razprava bi zahtevala bolj tehtne diskusante od tistih, ki se zadnje tedne prijavljajo k besedi.

Krvavo pa bi potrebovali mnogo širšo debato: o številu beguncev, ki jih lahko sprejmemo; o tem, kako vzpostaviti bolj kohezivno družbo in privlačno javno kulturo, v katero se bodo integrirali migranti; o modelu sekularne države; o prilagoditvi delovne in socialne zakonodaje; o izobraževalnem sistemu.

Ne le debate: potrebovali bi predvsem učinkovite ukrepe in politike. Mi pa o burkah.

"Krvavo bi potrebovali mnogo širšo debato: o številu beguncev, ki jih lahko sprejmemo; o tem, kako vzpostaviti bolj kohezivno družbo in privlačno javno kulturo, v katero se bodo integrirali migranti; o modelu sekularne države; o prilagoditvi delovne in socialne zakonodaje; o izobraževalnem sistemu."

“Krvavo bi potrebovali mnogo širšo debato: o številu beguncev, ki jih lahko sprejmemo; o tem, kako vzpostaviti bolj kohezivno družbo in privlačno javno kulturo, v katero se bodo integrirali migranti; o modelu sekularne države; o prilagoditvi delovne in socialne zakonodaje; o izobraževalnem sistemu.”

Nekateri, zlasti na desnici, upajo, da bo provokativni predlog spodbudil tak razmislek. Dvomim. Demagoška strategija ima svojo logiko in ko jo enkrat sprožiš, ji težko ubežiš. 

Razumna razprava bi nevtralizirala strah in niansirala stališča ter s tem spodrezala temelje strategiji konfrontacije. Če dosežeš, da drugi sprejmejo tvoj predlog (recimo, da SD podpre prepoved burk), izgubiš monopol nad vprašanjem. Lahko se sicer hvališ, da si bil prvi, ki je nanj opozoril, toda s tem se izpostaviš nevarnosti, da te bodo volivci še naprej raje videli v opoziciji, ker dobro opravljaš delo provokatorja, čigar ideje nato filtrirajo resnejše stranke. Če kampanjo ustaviš, priznaš, da si napačno ocenil resnost vprašanja, ki si ga bil razglasil za ključnega; s tem izgubiš verodostojnost. Ostaja ti edino eskalacija.

Zato bo danes na tapeti burka, jutri, še preden bi o njej uspeli reči karkoli tehtnega, pa kaj drugega. Tako bomo leteli od provokacije do provokacije; stopnjevala se bo vročičnost manjšine in apatija večine, kar bo dodatno spodkopalo našo pripravljenost, da se soočimo s problemi, ki nas čakajo v bodoče. Če je sploh kaj spodkopati.

Dr. Črnčec je na družabnem omrežju že predlagal ustavitev gradnje džamije. Morda pa bi jo lahko spremenili v filmski studio …

Zdi se, kot da bi SDS začela verjeti podobi, ki jo o njej imajo levičarski mediji, češ da so janševiki najboljši manipulatorji strahu in sovraštva pri nas. Pa ne drži. Glede tega imamo, kot nekdanja policijska država, veliko spretnejše strokovnjake.

Zelo verjetno je, da bo desnica le napajala brbotajočo gmoto sumničanja, sovraštva in surovosti, ki se pretaka v podtalju slovenske družbe in ki jo je v svojih esejih opisoval Jančar. Če bo iz tega gnoja kaj pognalo, bo od sadeža, kot vselej, imel korist kdo drug.

Advertisements

One thought on “Slovenske burke

  1. Pingback: Kritika konservativna: Slovenske burke - Časnik

Prosimo, upoštevajte, da so komentarji namenjeni civizirani izmenjavi mnenj

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s