Naravno pravo, zakonska zveza in posvojitve

Eden izmed rezultatov katastrofalnega slovenskega šolskega sistema je tudi ta, da velika večina maturantov in celo študentov humanističnih programov ne pozna niti osnov klasične filozofije. V sedanji razpravi (mar jo res lahko sploh tako imenujemo?) o novi definiciji zakonske zveze in družine je to še posebej opazno. Na nekatera najosnovnejša nerazumevanja pri uporabi pojmov, kot je denimo diskriminacija, smo že opozorili v enem prejšnjih prispevkov. V tem prispevku želimo opozoriti predvsem na skorajda popolno odsotnost uporabe tradicije naravnega prava pri omenjenem aktualnem vprašanju. Sklicevanje na naravno pravo se tudi pri nasprotnikih nove definicije skorajda ne pojavlja. Ko tovrstni argumenti izjemoma vendarle pridejo na dan, pa žal ostanejo nerazumljeni, saj velika večina prebivalstva tega pojma preprosto ne razume. Običajno se namreč pojavlja predstava, kot da je naravno pravo podobno razmeram v živi in neživi naravi. V tem prispevku želimo zato predstaviti osnove naravnega prava in njegovo aplikacijo na obravnavani primer.

"Zaradi svoje biološke (genetske) povezanosti otroci in starši niso nikoli popolni tujci drug drugemu. Tak pogled temelji na dejstvu, da smo ljudje (tudi) telesna bitja. Naša telesa so bistven del nas samih in nikakor ne le zunanji »instrument«, s katerim izražamo svoje misli, želje in zahteve."

“Zaradi svoje biološke (genetske) povezanosti otroci in starši niso nikoli popolni tujci drug drugemu. Tak pogled temelji na dejstvu, da smo ljudje (tudi) telesna bitja. Naša telesa so bistven del nas samih in nikakor ne le zunanji »instrument«, s katerim izražamo svoje misli, želje in zahteve.”

Naravno pravo

Kaj je torej bistvo koncepta naravnega prava? Na preprost način bi lahko odgovorili, da filozofija naravnega prava trdi, da obstaja med vsemi ljudmi, tako med vernimi kot tudi nevernimi, določena »skupna osnova«, na podlagi katere lahko strogo filozofsko (brez sklicevanja na religiozne vire avtoritete) pridemo do odgovora na nekatera temeljna moralna vprašanja, da torej lahko zgolj s pomočjo filozofije oziroma razuma do določene mere spoznamo, kaj je dobro.

Na tem mestu se ne moremo obširno ustavljati pri različnih naravnopravnih filozofskih šolah in problemih. Opozoriti moramo, da obstaja velik prelom med starejšo filozofijo naravnega prava, ki temelji na Aristotelovi metafiziki, in novo šolo, ki naravno pravo utemeljuje drugače. Po Aristotelovem naravnem pravu imajo vse obstoječe stvari svojo lastno substanco oziroma svoj lasten značaj, ki jih neizogibno usmerja proti določenim naravnim ciljem. Aristotelski pogled na naravno pravo je doživel krizo s Humovim skepticizmom, ki naravnega prava ne utemeljuje več v klasični metafiziki in prinaša kritiko, da iz »biti« ne sledi tudi »morati«. V tem kontekstu se ne bomo ustavljali pri zahtevnejši novi šoli naravnega prava, temveč bomo predstavil osnovne poteze klasične tradicije.

Poskušajmo torej ponazoriti klasično tradicijo naravnega prava s preprostim primerom iz žive narave. Če se sprehodimo po gozdu, vidimo različna drevesa. Nekatera so visoka in mogočna, druga nizka in skrivenčena, tretja stara, četrta majhna ipd. Ob tem se lahko vprašamo, kaj je zares dobro za vsako drevo. Glede na različne vrste dreves, ki uspevajo na različnih vrstah tal in različnih nadmorskih višinah, se odgovori na to vprašanje do določene mere seveda razlikujejo, a osnove kljub temu ostajajo enake. Rečemo lahko, da je za drevo dobro preprosto to, kar pomeni biti drevo. Vsako drevo mora pognati korenine, s katerimi iz zemlje črpa vodo in hranilne snovi, pognati mora veje in liste (ali iglice), v katerih poteka proces fotosinteze, biti mora dovolj visoko, da ga doseže sončna svetloba ipd. Naštevali bi lahko še veliko značilnosti, a vse bi se dotikale istega bistva: dobro za drevo pomeni preprosto izpolniti bistvo tega, kar pomeni biti drevo. Če pa drevo tega ne izpolni (zaradi bolezni ali »konkurence« drugih dreves in živali), potem preprosto propade. Isto velja tudi za druge rastline, živali in nasploh vse bivajoče.

Analogno lahko rečemo, da je za človeka dobro preprosto to, kar pomeni biti človek. Naše dobro torej določa naša narava. Kot razumsko in družbeno bitje človek torej ne potrebuje le osnovnih materialnih dobrin, kakor to velja za rastline in živali (hrana, voda, zavetje), temveč tudi druge dobrine. Aristotel v Nikomahovi etiki trdi, da je končni človekov cilj življenje skladno z razumom. Slednje zadeva tako dela razuma v ožjem pomenu besede (učenje, znanje), kot tudi skladnost drugih funkcij duševnosti (volje, čustev) z razumom. Končni človekov notranji cilj je torej razvoj razumskih in duševnih kreposti. Ker je človek družbeno bitje, moramo razlikovati med osebnim in skupnim dobrim. Slednje je višje od osebnega ali privatnega dobrega preprosto zato, ker neka osebna dobrina (npr. dobro kosilo) lahko pripada le določeni osebi, z deljenjem pa se zmanjša (če podarim pol svojega kosila prijatelju, bom manj sit). Nasprotno pa se skupno dobro (npr. dobra šala) nikakor ne zmanjša, če jo delim s prijatelji; ravno nasprotno, užitek se celo poveča. Skupno dobro torej nikakor ne pomeni nekakšnega skupka različnih dobrin vseh ljudi, ki so jih deležni, temveč je skupno dobro enako dobro tudi za vsakega posameznika osebno. Skupnega dobrega torej ne smemo razumeti kot nekakšno prisilo posameznika na račun skupnosti (kot je npr. žrtvovanje življenja za abstraktno razumljeno človeštvo ali delavski razred), temveč predstavlja resnično dobro, ki pa ga posameznik lahko uživa le v skupnosti. Z odraščanjem in vključevanjem v širšo skupnosti človek zato sodeluje pri vedno bolj univerzalnih oblikah skupnega dobrega.

Za razliko od drugih bitij se pri ljudeh »hudič skriva v podrobnostih«, kajti kot racionalna bitja smo sposobni racionalizirati številne »dobrine« in načine obnašanja. Ti nam sicer lahko ugajajo, a dejansko za nas niso vedno dobri oziroma ne ustrezajo nujno naši naravi. Preučevanje teh vprašanj je naloga filozofije oziroma etike.

Ustavimo se za konec še pri kritiki tega stališča. Marsikdo bi lahko rekel, da se lahko naš razum upravičeno sprašuje, zakaj naj bi upošteval te naravne cilje oziroma dobro, ki iz njih izhaja. To predstavlja že omenjeni Humov ugovor, da iz »biti« ne sledi tudi »morati«. Na prvi pogled se to zdi smiseln ugovor. Težava pa je v tem, da tako vprašanje implicitno predpostavlja, da razum kot nekaj izjemnega nima svojega končnega, s svojo naravo skladnega cilja. To pa je točno to, kar klasična tradicija naravnega prava zanika. Eno izmed njenih bistvenih ugotovitev je namreč prav to, da načeloma ne more biti racionalno nič drugega, kot želja po dobrem (dobro ni dobro zato, ker si ga želimo, temveč si ga želimo, ker je dobro), kar je, kot smo že videli, ustrezno naši resnični naravi. Združitev »biti« in »morati« je torej do konca dosledna.

Naravno pravo in zakonska zveza

Sedaj se lahko premaknemo k drugemu delu razmišljanja, to je k aplikaciji zgoraj pojasnjenega na aktualno razpravo o zakonski zvezi. Trdimo, da prav definicija zakonske zveze kot življenjske zveze moškega in ženske edina ustreza naravnemu pravu. Da je torej v skladu z našo naravo in posledično dobra. Zakaj? Najočitnejši razlog je seveda v tem, da smo ljudje razdeljeni na dva spola, na moške in ženske. Med obema obstaja naravna privlačnost, ki je nujna tudi za nadaljevanje naše vrste. Zveza med moškim in žensko ima torej edina tudi prokreativni značaj. To ne pomeni, da želimo poroko reducirati le na vprašanje spočenjanja in rojevanja otrok, kar je v preteklosti žal večkrat počela določena smer katoliške teologije. Izključnost prokreacije drži za živalske vrste, a človeku kot razumni »živali« pripada nekaj več, kar smo nakazali že zgoraj. Zakonska zveza tako ustreza tudi drugim temeljnim človekovim potrebam, kot je denimo bližina, povezanost, zaupanje ipd. Toda prav zaradi svoje zmožnosti spočenjanja otrok predstavlja zakonska zveza posebno vrsto zveze, ki je skladna z naravnim pravom. Družina kot rezultat poročne zveze nadalje predstavlja celostno podobo skupnosti, saj zadeva vsak vidik človekove eksistence. V njej smo lahko deležni številnih skupnih dobrin, kot so npr. družinska praznovanja ali užitek mirnega družinskega življenja. Po drugi strani bi bila družina, ki nima stikov z drugimi družinami, tudi nepopolna skupnost – preveč časa bi porabila za pridobivanje privatnih dobrin in ne bi mogla sodelovati pri višjih oblikah skupnega dobrega, ki so možne le v skupnosti.

Skladno s tem poročna zveza poseduje določeno stopnjo avtonomije, ki zadeva predvsem vzgojo in skrb za otroke. V primeru legalizacije istospolnih porok pa država nasilno prekine zvezo med poroko in prokreacijo ter posledično ukine normo biološkega starševstva, katere zaščita je pravzaprav eden izmed temeljnih razlogov, zakaj politična skupnost preko pozitivnega prava sploh ureja oziroma spodbuja trajne poročne zveze. Z legalizacijo istospolnih porok (in seveda tudi drugih oblik poročnih zvez, ki bodo logično sledile) pa politična skupnost počne prav nasprotno: tradicionalno družino poniža v le eno izmed številnih možnih družinskih oblik in ukinja primarne pravice staršev do svojih otrok.

Na tem mestu moramo torej pokazati, da je starševska avtoriteta do svojih otrok primarna in da širša politična skupnost razen v nekaterih izjemnih situacijah (kot je npr. zloraba ali škodljivo zapostavljanje) nima pravice posegati v družinske odnose. Dejstvo je, da imajo prav starši do svojih otrok osebne in nezamenljive obveze, na katerih tudi temelji njihova starševska avtoriteta. Te obveze so nezamenljive, saj lahko le biološki starši svojim otrokom nudijo svojo starševsko ljubezen. Odnosi med starši in njihovimi otroki so intimni, stalni, predvsem pa bistveni za otrokovo identiteto. Če namreč otrok ne bi imel istih staršev, ne bi imel iste identitete oziroma ga sploh ne bi bilo. Ljubezen skrbnikov ne more nadomestiti neprisotne starševske ljubezni, enako kot ljubezen druge ženske ne more možu nadomestiti umrle žene. Zaradi svoje biološke (genetske) povezanosti otroci in starši niso nikoli popolni tujci drug drugemu. Tak pogled temelji na dejstvu, da smo ljudje (tudi) telesna bitja. Naša telesa so bistven del nas samih in nikakor ne le zunanji »instrument«, s katerim izražamo svoje misli, želje in zahteve. To lahko dodatno ponazorimo s sledečim primerom: Ali ni posilstvo resnično osebno onečaščenje, ne le prekršek proti zasebni lastnini, tudi če posiljena oseba pri tem ni zavestna, tega nikoli ne izve ter pri tem ne utrpi telesnih poškodb? Rezultati raziskav o otrocih, ki so bili spočeti s pomočjo darovane sperme, potrjuje pomen bioloških staršev za optimalen razvoj otrok. Tako spočeti otroci so namreč bolj odtujeni od svojih družin ter zmedeni glede svoje identitete.

Odraščanje otroka je dolg proces, ki ne zadeva le njegovo fizično samostojnost, temveč tudi njegov moralni in duševni razvoj. Podobno kot je maternica idealni prostor za otrokov razvoj pred rojstvom, predstavlja okolje njegove biološke družine idealno mesto za otrokovo odraščanje. Aristotel v Nikomahovi etiki ugotavlja, da »starši ljubijo svoje otroke kot del sebe, otroci pa svoje starše kot tiste, iz katerih nastanejo«. Družina je za Aristotela skupnost, ki kar najbolj ustreza naravi (s tem seveda ni mišljena živa in neživa stvarnost, temveč človeško bistvo, to kar ljudje dejansko smo). Na tej osnovi Tomaž Akvinski ugotavlja, da bi bilo nasprotno osnovni pravičnosti, če bi bili otroci odvzeti svojim staršem pred svojo samostojnostjo.

"Če nek otrok iz kakršnihkoli razlogov ne more bivati s svojimi biološkimi starši, mu moramo zagotoviti, da je vrnjen v okolje, ki je kar najbolj podobno njegovemu naravnemu stanju, t. j. trajni zvezi med moškim in žensko. Nikakršnih razlogov, ki bi izhajali iz pravic oziroma dobrobiti otroka, torej ni, da bi otroke posvajale druge skupnosti, dokler obstaja dovolj mož in žena, ki bi želeli posvojiti otroka."

“Če nek otrok iz kakršnihkoli razlogov ne more bivati s svojimi biološkimi starši, mu moramo zagotoviti, da je vrnjen v okolje, ki je kar najbolj podobno njegovemu naravnemu stanju, tj. trajni zvezi med moškim in žensko. Nikakršnih razlogov, ki bi izhajali iz pravic oziroma dobrobiti otroka, torej ni, da bi otroke posvajale druge skupnosti, dokler obstaja dovolj mož in žena, ki bi želeli posvojiti otroka.”

Vprašanje posvojitve

Kako narava poročne zveze in družine vpliva na vprašanje posvojitve? Mar lahko otroka res posvoji kdorkoli? Je res vseeno, ali je to tradicionalna družina ali istospolni par? Če otrok res potrebuje le ljubeče vzgojitelje, mar mu ne bi mogla idealnih vzgojnih pogojev zagotoviti denimo korporacija? Ali neka večosebna poročna zveza?

Začeti moramo z dejstvom, da posvojitev nikoli ne predstavlja nekaj samo po sebi zaželenega oziroma idealnega, temveč le nekakšno rešitev pomanjkljive situacije. Če moramo otroka dati v posvojitev, to pomeni, da je izgubil svoje biološke starše oziroma da ti niso pripravljeni ali zmožni skrbeti zanj. Toda danes je posvojitev žal čedalje pogosteje razumljena kot način pridobitve otroka. Posledično je tudi prekinitev vezi med otrokom in njegovimi biološkimi starši razumljena vsaj kot nekaj nevtralnega. Toda temu v resnici ni tako, je nekaj nadvse žalostnega.

Temeljno vprašanje je, po katerih kriterijih naj se politična skupnost v takšnih primerih odloča. Če otroka priznavamo kot človeško bitje s svojimi neodtujljivimi pravicami, to pomeni, da moramo v takih situacijah izhajati iz dobrobiti otrok, ne pa iz želja in aspiracij odraslih. Ker ima zveza moškega in ženske edina med številnimi različnimi zvezami odraslih prokreativno naravo, predstavlja torej ipso facto posebno kategorijo, ki je prav zaradi te zmožnosti deležna tudi posebne državne zaščite. Kot taka predstavlja torej načeloma idealno mesto za otroka. Če nek otrok iz kakršnihkoli razlogov ne more bivati s svojimi biološkimi starši, mu moramo zagotoviti, da je vrnjen v okolje, ki je kar najbolj podobno njegovemu naravnemu stanju, tj. trajni zvezi med moškim in žensko. Nikakršnih razlogov, ki bi izhajali iz pravic oziroma dobrobiti otroka, torej ni, da bi otroke posvajale druge skupnosti, dokler obstaja dovolj mož in žena, ki bi želeli posvojiti otroka.

Na tem mestu bo lahko kdo ugovarjal in navajal primere zlorab v družini, ljubeče enostarševske skupnosti ipd. V posameznih konkretnih primerih to seveda drži. Toda enako bi lahko rekli, da bi v posameznih primerih otroku bilo bolje tudi denimo v sirotišnici. Logično nevzdržno je iz izstopajočih primerov vleči generalne zaključke, češ da je oblika družinskih vezi nepomembna. Kot potrjujejo tudi številne raziskave, je najboljše vzgojno mesto za otroka stabilna zakonska zveza med njegovim biološkim očetom in materjo. Če to iz različnih vzrokov ni mogoče, naj bo otrok posvojen v temu kar najbolj podobno zvezo.

Omogočanje posvojitev otrok istospolnim parom ali umetna oploditev zato nikakor ne služi koristim otrok, temveč neki družbeni skupini odraslih, ki se želi na tak način družbeno uveljaviti. Korist otrok je tu drugotnega pomena, dejansko postanejo popredmeteni, o čemer priča cvetoča industrija umetnega oplojevanja ter nadomestnega materinstva. Zaključimo lahko z zgovornim primerom, ki ga podaja Alan Newman. Po predavanju o moralni nevzdržnosti umetnega oplojevanja s pomočjo anonimno darovane sperme ter nadomestnega materinstva jo je mlada ženska iz občinstva presenetila z vprašanjem: »Kako pa bodo potem istospolno usmerjeni pridobili otroke?« Vpraševalki se ideja o posedovanju otrok očitno ni zdela niti malo zaskrbljujoča.

Zaključek

V tem in prejšnjih prispevkih je bilo dojemljivemu bralcu prikazano, da ima politična skupnost razumne razloge za to, da pravno varuje zakonsko zvezo med možem in ženo. Primerjave, ki skušajo to zaščito izenačiti z rasizmom in podobnimi zatiralskimi gibanji, preprosto ne zdržijo resne presoje. Ne le to, izenačitev zakonske zveze z istospolnimi zvezami ne bi sledila konceptu skupnega dobrega, temveč bi poroko reducirala na raven zadovoljevanja čustvenih potreb odraslih, kar je iz stališča naravnega prava nesprejemljivo. Do takega stališča lahko torej pridemo tudi po čisto razumski poti, brez vsakršnega sklicevanja na verske avtoritete. Težava pa je v tem, da družba koncepta naravnega prava praktično ne pozna več oziroma ga zavrača. Skladno s tem tudi javna politika večkrat ne sledi več skupnemu dobremu, temveč posameznim zahtevam posameznika in družbenih skupin. Skratka, vprašanje, s katerim smo soočeni, je bolj kot vzrok simptom veliko globlje krize liberalne dobe.

Advertisements

One thought on “Naravno pravo, zakonska zveza in posvojitve

  1. Pingback: Kritika konservativna: Naravno pravo, zakonska zveza in posvojitve - Časnik

Prosimo, upoštevajte, da so komentarji namenjeni civizirani izmenjavi mnenj

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s