Tolstoj in napoleoni sodobnega naprednjaštva

Nedolgo nazaj sem si na TV Slovenija po naključju ogledal oddajo o novi gledališki priredbi slavnega Tolstojevega romana Ana Karenina. Oddaja, ki jo bila s tehničnega stališča sicer čisto spodobno pripravljena, me je nekoliko presenetila z razumevanjem romana, kot so ga predstavili gostje (igralci in režiser). Glavna junakinja Ana je bila predstavljena kot ženska  pred svojim časom, kot žrtev tradicionalne spolne morale, žrtev zavrte družbe, skratka kot prototip zatirane ženske v meščansko-plemiškem okolju. Nikomur nimam namena odrekati lastnega razumevanja literarnega dela, a dejstvo je, da tako ideološko branje klasikov, ki niti nima dobre podlage v samem tekstu, kaže na izrazito krizo sodobnega kulturnega in intelektualnega »establishmenta«, ki je postal žrtev popolne prevlade levičarsko-progresivne paradigme.

Od smešnega Napoleona …

Ustavimo se najprej pri samem Tolstoju in njegovih delih. Ruskega pisatelja je povprečnemu dijaku slovenski šolski sistem vbil v glavo kot avtorja dveh velikih romanov, absolutnih klasikov svetovne literature: Vojne in mir ter Ane Karenine. Sam sicer nisem nikakršen strokovnjak za Tolstojevo literaturo (oba romana sem prebral le enkrat in še to že v svojih gimnazijskih letih), a že iz te izkušnje mi je jasno, da Ana Karenina gotovo ni delo, ki bi ga morali razumeti kot nekakšen predmoderni feministični manifest. Ravno nasprotno, drznem si trditi, da se v obeh svojih velikih delih mojster iz Jasne Poljane kaže kot konservativec par exellence.

"Nepozabno je avtorjevo slikanje francoskega cesarja, tedaj absolutnega gospodarja Evrope, kot pravzaprav komične figure, ki si v svoji aroganci domišlja, da resnično usmerja tok zgodovine. "

“Nepozabno je avtorjevo slikanje francoskega cesarja, tedaj absolutnega gospodarja Evrope, kot pravzaprav komične figure, ki si v svoji aroganci domišlja, da resnično usmerja tok zgodovine. “

Vojna in mir je tako denimo predvsem delo, ki bi ga lahko še najbolje označili kot »polemiko« proti Zahodu. Ena izmed njegovih osrednjih tem je namreč Napoleonova invazija Rusije ter boj ruskega ljudstva proti osvajalcu. Boj Zahoda proti Vzhodu torej, kar Tolstoj pogosto poudarja v resnici na ljubo dolgih in mučnih filozofskih pasusih. Zahod, ki ga uteleša Napoleon, je individualističen, materialističen ter predvsem ignorantski. Nepozabno je avtorjevo slikanje francoskega cesarja, tedaj absolutnega gospodarja Evrope, kot pravzaprav komične figure, ki si v svoji aroganci domišlja, da resnično usmerja tok zgodovine. Kljub svoji vojaški premoči doživi katastrofalen poraz proti ruski deželi, predvsem pa proti ruskemu ljudstvu. Moč slednjega izvira iz duhovne globine in modrosti, ki jo pooseblja preprost kmet Platon Karatajev. V ospredju so sicer junaki iz najvišjega, plemiškega, razreda ruske družbe, katerih zmožnost za odrešenje pa leži prav v povezanosti z ljudstvom in domovino. Tako nemoralna in zahodnemu načinu življenja popolnoma predana Hélène in njen brat Anatol propadeta, uspejo pa osebe, ki se zmorejo vrniti k »tradicionalnim vrednotam.« To so predvsem Nataša, njen brat Nikolaj in njegova žena Marja ter seveda Pierre Bezuhov. Duhovno odrešitev pred smrtjo najde tudi Andrej Bolkonski. V tem kontekstu moramo razumeti tudi strupen odnos do jezuitov, slednji namreč predstavljajo racionalistični in hipokritski zahodni vdor v pristno rusko krščansko religioznost. V veliki ruski intelektualni debati 19. stoletja med prozahodnimi intelektualci in slovanofili zaseda torej Vojna in mir gotovo častno mesto na slovanofilski strani.

… do nesrečne Ane

Na sicer bistveno drugačen način pravzaprav podobno misel izraža tudi Ana Karenina. Slednja je na prvi pogled res zgodba, ki pripoveduje o tragičnem spopadu med usodno ljubeznijo Ane ter Vronskega in rigidno, hipokritsko plemiško družbo. A sam roman je bistveno bolj prefinjen. Ana je res ujeta v nesrečen zakon, a njeno iskanje izpolnitve v strastno-romantičnem razmerju z Vronskim, kateremu je pripravljena žrtvovati vse, tudi stik s svojim otrokom, ni predstavljeno kot prava pot k rešitvi. Ne ker tega ne bi dopuščala družba, temveč ker samo po sebi ne more predstavljati resničnega temelja za srečno in izpolnjeno življenje. Za neuspeh Aninega zakonolomskega razmerja ni bistveno nasprotovanje konservativne družbe, razmerja se upeha in končno izživi iz svoje lastne dinamike. Ana je tako bolj kot žrtev družbe, žrtev lastnih strasti.

Poleg tega avtor kot protipol Aninemu iskanju sreče v roman postavi svoj alter-ego, Konstantina Levina. Slednji po burni in razuzdani mladosti (ki spominja na Tolstojevo), neuspešnih poskusih utopičnega kmetovanja s svojimi kmeti ter filozofsko-religioznega iskanja smisla končno najde svoj notranji mir v družinskem življenju z ljubljeno Kitty. Izpostaviti moramo, da njuno razmerje nikakor ni strastno-romantično, je resnična ljubezen, ki pozna napake sozakonca (Kitty je tako npr. globoko prizadeta, ko ji Levin pred poroko da brati svoje mladostne dnevnike; Levinovo prvo snubitev Kitty zavrne, ker je zagledana v Vronskega itd.), a jih sprejema ter odpušča. V normalnem družinskem življenju se Levinu nato končno povrne tudi vera v Boga.

Pri vsem tem seveda ni bistveno, da je Vojna in mir slaba zgodovina, bistveno je, da je ta vidik dela slovenskemu dijaku, ki sam ne poseže po epopeji, v šoli, ki naj bi vendarle vodila v razvoj kritičnega mišljenja na vseh področjih, popolnoma nepredstavljen. Prav tako ni bistveno, da obstajajo še številni drugačni vidiki branja Anine zgodbe. Ne trdim namreč, da sem v zgornjih odstavkih zajel vso bistvo obeh romanov, a sem prepričan, da pravkar napisano predstavlja smiseln način branja, ki ima trdno podlago v samem besedilu.

Za konec

Kot je bilo že omenjeno, nikakor nimam namena komurkoli odrekati pravice do lastnega razumevanja literarnega dela. Seveda lahko režiser Ano Karenino predstavi kot prototip feministične borke za pravice žensk. A povsem drugo vprašanje je, koliko podpore ima tako branje v dejanskem tekstu. In tu nastopi problem. V sodobnih kulturnih in intelektualnih krogih uživa levičarsko-progresivna paradigma tako hegemonijo, da preprosto ne zmore razumeti, da bi kateri izmed priznanih klasikov svetovne literature izražal ideje in vrednote, ki niso skladne z njenim lastnim pogledom na svet. To pa vodi v izrazito ideološko branje, kjer v tekstu iščemo predvsem to, kar želimo najti. Po eni strani je to seveda slabo za vsakega bralca in obiskovalca kulturnih prireditev, ki je tako prikrajšan za izrazito večplastno izkušnjo, ki mu jo lahko nudi vrhunska literatura, po drugi strani pa je to slabo za samo levičarsko kulturno elito. Slednja, prepričana, da poseduje vso modrost tega sveta ter da mukoma usmerja tok zgodovine v razsvetljeno prihodnost, deluje pravzaprav smešno. Kot Napoleon.

Advertisements

11 thoughts on “Tolstoj in napoleoni sodobnega naprednjaštva

  1. zanimivo razmišljanje, se bi strinjala z njim, vseeno pa bi še dodala, da smo danes premalo osveščeni o tem, kakšen odnos so nekoč imeli tako do ljubezni kot do spolnosti. Kot do medsebojnih odnosov med moškim in žensko nasploh. Pogosto se s preteklostjo ukvarjamo ”skozi oči sedanjosti”, kar je velika napaka!
    Ana je živela v zelo hladnem, dogovorjenem zakonu, ki je bil v tistem času -ne le v Rusiji, tudi pri nas- prej pravilo kot izjema. Imela je to smolo, da se je strastno zaljubila v ”današnjem pomenu te besede”. Vronski ji je bil pač ”pisan na kožo” in ta koža se je brezlgavo odzivala na njegove dotike”!
    In ko se kaj takšnega zgodi ženski iz kateregakoli zgodovinskega obdobja, tudi sedanjost ni izključena, ravna po prebujenem nagonu, ki zamegli razum in mu potem tudi sledi. To, da je pustila otroke, ni nič neobičajnega. Podobne reči so se dogajale in se še. Naj vas spomnim na naše aleksandrinke in tudi ženske, ki so se med drugo sv. vojno priključile NOB, so doma pustile otroke in vsaj za eno vem, da jih ni prišla pogledat niti enkrat, četudi se je borila kje v bližini doma.
    Podobne junakinje kot je Ana je moč najti tudi v romanih Mire Miheličeve in če me spomin ne vara, se njihovo življenje prav tako nesrečno konča. Zakaj? Zato (verjetno), ker je bila tudi Miheličeva žrtev svojega časa in ji nista nertazum ne srce ”dovoljevala”, da bi odnosom, ki so veljala za umazana, na koncu dodala ”srečno noto”.
    Tudi Tolstoj do Ane ni bil milosten. Toliko pa ga je še bilo v hlačah, da v strogi, patriarhalno naravnani družbi, ki bi raje požrla sama sebe, kot dovolila tudi ženski užitek v spolnosti, ni mogel ali hotel ubežati.
    mislim, da je bila Ana le še ena uboga, usmiljenja vredna žrtev tistega časa, ki jo je zaslepila strast in je verjela, da bo le-ta odtehtala izgubljeni družbeni status, ki ga je imela.
    Glede na to, kako surovo je Tolstoj poteptal njene sanje- pa bi lahko, zakaj pa ne, konec romana zaokrožil na drug način – je Ana Karenina lahko (bila) tudi ”vzgojni priročnik” za tiste ženske Tolstojeva časa, ki bi, morda, sanjale, da bi šle po Anini poti.

    Like

  2. Pingback: Kritika konservativna: Tolstoj in napoleoni sodobnega naprednjaštva - Časnik

  3. Ah, Milena, avtor je prevej bolj temeljit in konsistenten v svojem razmišljanju. Že vaš prvi stavek o “osveščenosti” kaže, da si domišljate nekaj česar ne poznate in ne morete poznati: to je odnos do ljubezni in spolnosti. O tem lahko samo sanjate.
    In tako, medtem ko avtor izjemno pronicljivo razreže razumevanje vrhunske literature z “iskanjem tistega, kar želimo najti” namesto globine in smisla, vi pritrdite sodobni plehkosti, ki Tolstoja uporabi zaradi zgodbe, ne zaradi sporočila. Upal bi si reči, ker sodbni umetniki niso sposobni napisati niti zgodbe, vzamejo samega velikega Tolstoja in iz njega naredijo nekaj kar “ljudje želijo videti”, namesto, da bi nam pričarali, kaj je veliki umetnik hotel povedati. In to se dogaja tudi s Shakespearom in njegovimi deli.

    Like

    • Spoštovani, takrga tona na tej strani ne bomo dopuščali (“kaže, da si domišljate nekaj česar ne poznate in ne morete poznati: to je odnos do ljubezni in spolnosti. O tem lahko samo sanjate”).
      To je zadnje opozorilo. Hkrati prosimo, če se gospe opravičite.

      Like

  4. Se zelo strinjam z oceno Ane Karenine, mislim pa, da je protizahodno branje Vojne in miru nekoliko prehitro. Tolstojeva prva tarča namreč ni zahodni hubris, temveč nasploh figura nadljudi, ki si domišljajo, da lahko upravljajo z zgodovino po lastni volji. Nobenega razloga ni, da takšnih ljudi ne bi mogli najti tudi med Rusi. Zato Tolstoj v povesti Hadži-Murat Nikolaja I. naslika v istih potezah kot Napoleona v Vojni in miru: kot samopašnega tepca, ki se ne zaveda, da je v resnici sam lutka v rokah zgodovine.

    Še nekaj: Tolstojev primarni literarni in etični zgled je Rousseau. Ruskega kmeta Tolstoj zato ne občuduje zato, ker bi bil ruski, temveč zato, ker je kmet. Kmet živi preprosto, plemenito življenje, analogno Rousseaujevemu divjaku. Od slovanofilstva Tolstoja ločuje tudi odpor do ruskega pravoslavja (mdr. je bil ekskomuniciran). V tem smislu je daleč od slovanofilstva v smislu kakšnega Dostojevskega.

    Like

    • Se ne bi strinjal pravzaprav. Kritike Zahoda v Vojni in miru ne smemo iskati samo v figuri Napoleona. Primerjaj npr. tudi strupeno satiro, s katero so pospremljeni nemški oficirji, ki naj bi svetovali “nebogljenim” Rusom. In nasproti njim predstavitev pravega ruskega vojaka, generala Kutuzova. Pa izrazito sovražen odnos do jezuitov, ki sem ga že omenil, do ruske elite, ki se raje pogovarja v francoščini. Do zahodnega “znanstvenega” zgodovinopisja. Pa do materializma in individualizma. Vse to so fenomeni, ki jih Tolstoj povezuje z Zahodom.

      Glede primarno plemenitega kmeta se strinjam. A ta ideal najdeš tudi pri slovanofilih (koliko je nanje dejansko vplival Rousseau, ne vem). Predstava o plemenitem divjaku kot kontrapunktu izprijene civilizacije je tudi veliko starejša, zelo jasna je npr. v Tacitovi Germaniji. Pri slovanofilih je nato zelo izrazita, npri pri. idealističnih mladeničih iz višjih krogov, ki so v 70-ih letih 19. stol. “romali” na podeželje, da bi lahko živeli pristno življenje z ljudstvom. O tem veliko piše Figes v Natašinem plesu.

      Tolstojev odnos do pravoslavja je pa veliko bolj diferenciran. Institucionalno Cerkev je jasno zavrnil šele v zadnjem obdobju svojega življenja (roman Vstajenje), v svojem zrelem obdobju (Vojna in mir ter Ana Karenina) je bil pripadnik Cerkve in tudi sama predstavitev pravoslavja v obeh romanih ni negativna. Kažejo se določene rezerve, nakazuje se kasnejša anarho-krščanska pot, to že, a Tolstoj v tem času še zdaleč ni še prelomil s Cerkvijo. To je pred leti v reviji Tretji dan lepo predstavil S. Malmenvall.

      Like

  5. Glede Rousseaujevega vpliva sem mislil Tolstoja konkretno, na slovanofilstvo seveda ni imel vpliva. Npr. če bereš Spomine na otroška leta, vidiš, da se je Tolstoj že pri prvem delu zgledoval po Rousseauju. Isto je razvidno tudi pri Kozakih, Smrti Ivana Iljiča ipd., tako da po mojem ne smemo zanemarjati njegovega dialoga z zahodno literaturo.

    Razhajava glede vprašanja, kaj je v Vojni in miru prva tarča polemike. Jaz mislim, da je določen pogled na zgodovino, ki ga v Vojni in miru zgolj reprezentirajo zahodni voditelji. Tolstoj v prvi vrsti polemizira proti precenjevanju vloge posameznika v zgodovini, proti možnosti, da bi v zgodovini (ali celo na manjšem teritorju: na bojnem polju) prepoznali zakonitosti; in te slabosti v tekstu reprezentirajo zahodne figure. V Hadži-Muratu so, nasprotno, te šibkosti utelešene v Carju in ruskem imperiju; res pa je, da verjetno manj enostransko. C. Ginzburg in tudi I. Berlin imata par dobrih razprav na to temo.

    Francoščina in jezuiti so sicer klasični trop ruske literature. Iz francoščine se norčuje tudi Turgenjev, ki je sicer bližje liberalizmu. Če je hotel ruski pisatelj 19. stoletja prikazat plitkost literarnega lika, mu je dal vrstico ali dve v francoščini. Isto stvar počnejo danes evropski pisatelji z angleščino. Kritika površnosti mestnega življenja, odtujenosti od ruskega kmeta, nedejavnega življenja aristokracije in spogledovanja s francosko kulturo je skupna veliki večini ruskih intelektualcev 19. stol., ki jih poznamo danes (še posebej pa tistim, ki jih radi beremo na zahodu). Puškin, Gončarov, Turgenjev, Tolstoj, tudi Čehov — to kritiko najdeš povsod, pri narodnikih itd. Na njej ni nič specifično slovanofilskega — v ožjem smislu, ki ga ima ta termin v tedanji Rusiji. Če naredim analogijo: zelo podobno družbeno kritiko najdeš v nemški romantiki. Imaš kritiko plitkosti francoske civilizacije, zoperstavljene nemški kulturi. Ampak ta kritika ne implicira nacionalistične politike, kar je razvidno zlasti pri Goetheju.

    Like

    • Hvala za te informacije o vplivu Rousseauja na Tolstoja, ki jih prej nisem poznal.

      Glede drugega pa imava pač dva različna pogleda na Vojno in mir. Priznam, da lahko delo bereš tudi tako, kot praviš. Osebno me tvoja trditev, da je prva tarča polemike zgolj določen pogled na zgodovino, ne prepriča. Zakaj so potem nosilci tega pogleda skoraj izključno zahodnjaki (Francozi in tujci v ruski službi), čeprav bi lahko glede na samo zgodbo zlahka bili tudi Rusi? Zakaj je avtor skozi vse delo tako kritičen do Nemcev? Zakaj je pri ruskih literarnih osebah odrešitev vedno mogoča, ne glede na njihovo “zapadlost” zahodnim vrednotam? To nikakor ne nasprotuje idealu plemenitega divjaka oz. kmeta … očitno za Tolstoja le-tega lahko najdemo le še v Rusiji, na racionalističnem in materialističnem Zahodu pa ne več. Tolstojeva vključenost v slovanofilski milje pomoje ni pretirano sporna (čeprav res ne doseže ravni Dostojevskega, to gotovo).

      Berlin je velik mislec, ne oporekam, ampak njegova najbolj znana razprava o Tolstoju (Lisica in jež) ni najboljša. Njegova primerjava Tolstoja z de Maistrom ne zdrži resne presoje npr. To lepo pokaže ameriški zgodovinar John Lukacs v svoji razpravi, ki mislim da je dostopna na University Bookman.

      Like

      • Ja, tisti Berlinov esej ni ravno erste klase, se strinjam. Je dolgovezen in osrednja analogija (ta z ježom in lisico) je v bistvu irelevantna za avtorjevo temo. Ampak njegova predstavitev Tolstojevega nauka o zgodovini se mi zdi smiselna.

        Po razmisleku se mi zdi, da je osrednji razlog, zakaj Vojne in miru ne more uvrstiti med slovanofilske tekste, preprosto ta, da je Vojna in mir roman. Njenih literarnih zgledov ne bomo našli v ruskem pripovedništvu, ampak med evropskimi romanopisci (npr. pri Balzacu). Resnični slovanofil iz 19. stol. ne bi šel pisat tisočstranskega romana o usodi nekaj posameznikov — med katerimi je večina iz višjih slojev –, saj bi vedel, da se bo moral pri pisanju nujno opreti na neslovanske zglede; poleg tega njegov bralec očitno ne bi bil kmet, temveč drugi intelektualec ali aristokrat. Slovanofili so zato raje pisali pravljice in krajše povesti z večinoma magično ali sakralno vsebino, ki so črpale iz “ljudskega izročila” (dober primer so po mojem Gogoljeve ukrajinske zgodbe). Vojna in mir ima nedvomno proslovansko politično sporočilo, a se naslavlja na evropsko izobraženega bralca in črpa iz psihološke resničnosti, ki je domača zgolj takšnemu bralcu.

        Like

  6. Če se smem vmešati v debato kot nepoznavalec Tolstoja. Lahko le predstavim, kaj o tem meni Isaiah Berlin v briljantnem eseju “The Hedgehog and the Fox” (v zbirki Russian Thinkers).

    “Tolstojeva prva tarča namreč ni zahodni hubris, temveč nasploh figura nadljudi, ki si domišljajo, da lahko upravljajo z zgodovino po lastni volji.”
    Berlin potrjuje to oceno in poda nrkaj primerov, ko so tarče te kritike tudi Rusi. Dovolj prepričljivo pokaže, da je to glavna poanta Vojne in mir, na katero so nato nanešene druge plasti. Seveda je slovanofilska polemika tudi noter (že dihotomija med St Peterburom in Moskvo oz elitami iz obeh mest je topos iz slovanofilskega arzenala).
    Glede Rousseauja drži, da je bil in ostal Tolstojev vzor (to poleg Berlina v prav tako izvrstem eseju Tolstoy and Enlightenment pokaže tudi vrsta drugih strokovnjakov); ampak seveda so bili slovanofili prav tako pod vplivom zahodne literature kot pro-zahodnjaki.

    Like

  7. Aha, šele zdaj sem videl, da je Berlin že bil na tapeti. Lukacsovo kritiko sem tudi bral: ne vem, kdo ima bolj prav glede Tolstoja, ampak glede na površnost, s katero Lukacs povzema teze Berlinovega eseja (zdi se mi, da ni razumel poante Berlinove primerjave Tolstoja z De Maistrom, kar je presenetljivo glede na izjemno jasnost Berlinove proze), se bolj nagibam v prid slednjega.

    Like

Prosimo, upoštevajte, da so komentarji namenjeni civizirani izmenjavi mnenj

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s