O vprašanju prioritete

V naslednjih tednih se bodo mediji znova ukvarjali z vprašanjem družine, kar bo znova onemogočalo ukvarjanje z veliko bolj perečim vprašanjem dela. V Sloveniji se sicer skoraj nihče več ne poroča, hkrati pa je tudi vse več ljudi brez dela. Vzroke za to moramo iskati v ekonomskih dejavnikih, s katerimi pa se tudi v naslednjih tednih ne bo nihče ukvarjal. Mnogi se namreč ne poročajo zato, ker s tem ne pridobijo nikakršnih ugodnosti, mnogi pa so brez dela zaradi neprilagojenosti delovne zakonodaje dejanskemu stanju. Tako levičarjem kot desničarjem je v medsebojni bitki ljubši kulturni boj za simbolno definicijo družine, ne pa strukturne spremembe, ki bi posledično omogočile tudi večje število družin. Šele dovolj preskrbljeni posamezniki lahko začnejo razmišljati o skupnem življenju in potomstvu. Navsezadnje je poroka vedno bila ravno oblikovanje nove ekonomske celice, ne pa le goli simbolni akt oblikovanja zveze dveh posameznikov.

Manj kot tri leta po referendumu o družinskem zakoniku, kjer se je celotna kampanja pred tem bíla le glede vprašanja kdo lahko je družina, kdo se lahko poroča in kdo lahko posvaja otroke, je parlament izglasoval točno tisto točko, ki je bila kamen spotike. Predlog o izenačitvi partnerskih zvez pa sploh ni prišel iz vladajoče koalicije, temveč iz opozicijske Združene levice, kar lahko nedvomno štejemo za njihov prvi dejanski uspeh kot parlamentarne stranke. Hkrati pa je to sploh prva vidna zadeva, ki jo je ta parlament sploh naredil (če odštejemo glasovanje in posledičen odvzem mandata legalno izvoljenemu poslancu, a to je že druga zgodba, saj gre za ukvarjanje parlamenta s samim seboj). Opozicijska stranka je torej prepričala vladajočo koalicijo, da je to tako pomembna in nujna zadeva, da mora iti skozi hitro proceduro. Kot se za vse razsvetljene ideje spodobi, jih ne smemo prepustiti ljudstvu, uveljaviti jih je potrebno čim hitreje in s čim manj javne diskusije, ki itak ne pelje nikamor.

Continue reading

Advertisements