Konservativec gleda South Park

                                                               – SPOILER ALERT –

 

  South Park je ena izmed najbolj prodornih in kontroverznih ameriških animiranih serij, ki – svojemu formatu navkljub – ni namenjena otroškim gledalcem. Norčuje se namreč iz tako rekoč vsega – tudi iz politične levice, kar je v nekaterih krogih v ZDA  tudi botrovalo nastanku politične oznake ”South Park Republican’.’ Slednja se je kasneje razvodenela, saj je South Park kritiziral tudi republikance.  Vendarle pa je med (grobo rečeno) politično desnico interes za South Park, vnovič porasel tekom zadnje  (19.) sezone, ki je bila v celoti posvečena norčevanju iz nekaterih prvovrstnih prismodarij anglosaških naprednjakov, kot so politična korektnost in t. i. safe spaces.

V zadnji sezoni se pojavi tudi novi ravnatelj šole, ki jo obiskujejo junaki South Parka, ki nosi ”ime” PC Principal, torej politično korektni ravnatelj. Toda na tem mestu vam ne nameravam razkriti vseh čarov nove sezone, ki je definitivno vredna ogleda ter ob kateri je urednik portal The American Conservative Rod Dreher dejal, da potrebujemo South Park vsaj toliko, kot potrebujemo First Things. Prav tako ne bom pisal o temah celotne serije, temveč bom predstavil deset epizod, ki si jih resnično velja pogledati, saj na izredno piker, sarkastičen in celo malce nesramen način razkrivajo marsikatere neumnosti naše dobe. V njih lahko ugledamo tudi svojevrsten upor proti kulturi politične korektnosti, ki je South Park naredil popularen tudi pri konservativcih, kar bi zaradi njegove provokativnosti bilo npr. v sedemdesetih letih 20. stoletja nepredstavljivo.

 

  1. Garrison’s Fancy New Vagina

 

V 1. epizodi 9. sezone South Parka gospoda Garrisona, učitelja glavnih junakov, ki se je bil nedavno v seriji razkril kot homoseksualec, prešine misel, da je v bistvu ženska ujeta v moškem telesu in se zato odloči za spremembo spola. Splet dogodkov nato pripelje tudi do tega, da se eden izmed glavnih junakov, Kyle Broflovski, prične identificirati kot »transrasna oseba«. Z namenom, da bi postal boljši košarkar, si namreč želi postati visok črnec. Njegov oče se medtem začne identificirati kot »transvrstna oseba« in se odloči za operacijo, s katero naj postane delfin. Razočaranje za junake nastopi tedaj, ko – sedaj gospa – Garrison, ker ji ”zamuja” menstruacija, hoče splaviti, a ji povedo, da ne more zanositi, saj nima za to potrebnih organov. Razplet dogodkov je podoben tudi pri Kylu in njegovem očetu. Epizoda nam tako razkriva zgrešenost konstituiranja identitete zgolj na podlagi občutij, in na realnost biološkega dejstva telesa, ki je, ne glede na vse napore in poskuse, konstantno in neobhodno.

 

  1. The Death Camp of Tolerance

  Epizoda iz 6. sezone se loti obsesije s strpnostjo in sprejemanjem, ki lahko vodi do popolnih idiotizmov in zgodba se ponovno plete okoli gospoda Garrisona, ki se je bil ravnokar vrnil k poučevanju kot odkriti homoseksualec. Pri pogovoru z ravnateljico nato izve, da bi lahko – v kolikor bi bil odpuščen zaradi svoje spolne usmerjenosti – tožil šolo za milijone. Iz tega razloga v šolo pripelje svojega sado-mazo ljubimca mr. Slave – a (gospoda Sužnja), s katerim nato, da bi bil mr. Garisson odpuščen, izvajata razne ogabne dejavnosti. Vsemu temu navkljub, pa otrokom nihče ne verjame. Njihovi starši in širša skupnost raje slavijo mr. Garrisona zaradi domnevnega poguma,  otroke pa celo pošljejo v posebno taborišče, kjer naj bi se naučili resnične strpnosti.

 

 (Vir: wiki.southpark.cc.com )

  1. Butt Out

 

Šola, ki jo obiskujejo junaki South Parka, gosti protikadilsko skupino Butt Out. Ob koncu izredno bednega in patetičnega nastopa (podobnih skupin se verjetno mnogi spominjamo iz časa našega obiskovanja izobraževalnih inštitucij), člani skupine otrokom povedo, da bodo, tudi če ne bodo kadili, lahko odrasli v takšne ljudi, kot so oni sami. Glavni junaki South Parka napoved vzamejo dobesedno, gredo kadit in pri tem ponesreči požgejo šolo. Moralne panike v South Parku pa ne sproži požig šole, temveč kajenje. Zato pokličejo režiserja Roba Reinerja, ki je znan kot velik nasprotnik kajenja. Ta svoje nasprotovanje izraža izredno obsesivno ter svoje poglede poskuša na vsak način uveljaviti, pri čemer konstantno trdi, da so njegovi nasprotniki pod vplivom tobačne industrije. Epizoda odlično prikaže pomen svobodnega odločanja, sprejemanja odgovornosti za svoja dejanja ter snobovstvo in elitizem mnogih nasprotnikov kajenja.

 

  1. Rainforest Smainforest

 

Tokrat so se glavni junaki South Parka prisiljeni udeležiti pevskega zbora, čigar namen je opozarjati na ohranitev pragozdov v Srednji in Južni Ameriki, in ga vodi zagrizena okoljevarstvenica. Stvari pa se zapletejo, ko vodiča ubije in poje kača in so se junaki prisiljeni sami soočiti s pragozdom ter pripadniki enega izmed tam živečih primitivnih plemen. Epizoda sicer daje vtis zagovarjanja določene brezbrižnosti do okoljske problematike, ki avtorju pričujočega prispevka nikakor ni blizu, a hkrati vendarle prikaže tudi odlično kritiko idealiziranja narave kot nekakšnega stanja ljubezni in miru, ki pa je zelo daleč realnosti življenja v takšnem okolju in življenja živali nasploh, ter predstavlja izvrstno kritiko ideologije plemenitega divjaka. Istočasno pa pokaže tudi na odmaknjenost tistih ljudi, ki so pristaši tovrstnih stališč, od objektov njihove ideologije.

 

  1. Gnomes

 

Epizoda Gnomes je posvečena kapitalizmu in hkrati ena najbolj artikuliranih obramb prostotržne ekonomije, ki je bila kadarkoli ustvarjena znotraj popularne kulture. V njej se Tweek, lastnik kavarne, bori proti prihodu velike korporacije Harbucks (aluzija na Starbucks), pri čemer skoraj ne izbira sredstev in se tako izkaže za enako pohlepnega kot korporacija sama. Epizoda prikaže korporacije kot podjetja, ki so rasla preko kakovosti svojega dela – ponekod pa sicer tudi kot produkt premišljenega marketinga, kar epizoda tudi nakaže s tem, ko Harbucks nudi otrokom napitke z veliko kofeina in sladkorja. S pomočjo manjše inkorporirane zgodbe epizoda pokaže tudi na pomanjkljive strategije mnogih podjetij. Zagotovo bo všeč vsem klasičnim liberalcem, pri čemer velja pripomniti, da smo konservativci vendarle bolj skeptični do vpliva velikih korporacij ne le na ekonomijo, temveč tudi na družbo in kulturo.

 

  1. Chinpokomon

 

Epizoda Chinpokomon, nas ne spomni le na priljubljene risanke, video igrice in zbiralne karte, ki so bile del naše mladosti, temveč ponuja tudi nekakšen uvid v genezo totalitarizmov. Med otroci, ki jih prevzame nasilna propaganda produktov podjetja Chinpokomon, namreč začne prevladovati dejansko čaščenje teh produktov in velika težnja po istosti – tokrat preko posedovanja igrač in udeležbe dogodkov v povezavi s Chinpokomoni. To izkorišča japonska vlada s cesarjem na čelu skuša otrokom oprati možgane z namenom stvarjenja novih kamikaz v službi japonske države. Poleg uvida v razvoj totalitarizma pa epizoda ponudi tudi kritiko masovne kulture in potrošništva (ter nakaže določene korelacije med omenjenimi fenomeni).

 

  1. Cartman’s Silly Hate Crime 2000

 

Eric Cartman, najkotroverznejša figura v seriji, je tokrat obtožen zločina iz sovraštva, ko vrže kamen v črnega sošolca Tokena, četudi razlog napada ni bila Tokenova rasa, temveč dejstvo, da je ta malo poprej Cartmana ozmerjal z debeluhom. Epizoda dobro kritizira problematičnost koncepta zločina iz sovraštva ter tudi možnost njegove zlorabe, posebej pa je pomenljiv zaključek, v katerem Tokenov oče razloži, da sam obstoj te kategorije utrjuje ločnice med ljudmi.

 

  1. Proper Condom Use

 

Glavni junaki serije se naučijo ”pomolsti psa” oz. zdrkati penis psu. Pri tem se niti najmanj ne zavedajo kaj dejansko počno, saj so konec koncev komaj predpubertetniški otroci, kar pa ponovno vodi do moralne panike v mestu, ki zato uvede spolno vzgojo od vrtca dalje. Glavne junake poučuje šolski svetovalec mr. Mackey, ki je popolnoma nepoučen, saj ni imel spolnih odnosov od devetnajstega leta, medtem, ko dekleta iz isti šole uči učiteljica ms. Choksondick, ki jih zgolj straši o spolnih boleznih. Punce so nato prepričane o nevarnosti fantov in jih prepričajo, da kupijo in si nataknejo kondome, čeprav sploh nimajo spolnih odnosov. Srž epizode tokrat meri na nesposobnost staršev, da bi otroke vzgajali sami ter želijo vedno več odgovornosti prenesti na šolo in državo.

 

  1. Stupid Spoiled Whore Video Playset

 

Epizoda je posvečena kritiki čaščenja zvezd in slabemu vplivu slavnih osebnosti na mladino – konkretno primeru Paris Hilton in njenega spodbujanja promiskuitete in razvajenosti med mladostniškimi dekleti ter temu, kako lahko slednja celo tako negativne besede kot je npr. »kurba« začno uporabljati v pozitivnem kontekstu, starši pa na to sploh ne odreagirajo. Dekletom slednjič celo sam promiskuitetni mr. Slave razloži, da v teh rečeh ni nič častnega in pozitivnega, kar norijo počasi konča s sicer še enim, absurdno komičnim razpletom.

(Vir: wiki.southpark.cc.com )

 

  1. Goobacks

 

Najbolj aktualna epizoda South Parka pa je Gooback, ki se loteva vprašanja imigracije in kritizira obe strani, udeleženi v javni razpravi. Na eni strani desnico, ki se osredotoča zgolj na negativne vplive priseljevanja – v epizodi konkretno prevzemanje delovnih mest – na drugi strani pa levico, ki zgolj poudarja razloge za priseljevanje in spodbuja k sprejemanju, popolnoma pa ignorira vpliv priseljevanja na domače prebivalstvo, zlasti na nižje sloje. Sporočilo epizode lahko razumemo kot klic k reševanju problema pri izvoru, ki pa je še dodatno začinjen z absurdno mero in načinom spoprijemanja s problemom, možnima zgolj v South Parku.

 

Častne omembe:

 

Poleg zgornjih, po mojem mnenju najboljših epizod, naj omenim še pet epizod, ki si zaslužijo častno omembo.

 

  1. Go God Go in Go God Go XII

 

Dvodelna epizoda v kateri se norčujejo iz Richarda Dawkinsa in njegove oblike militantnega ateizma.

 

  1. The tale of Scrotie McBoogerballs

 

Odlična satira konstantnega iskanja pomenov v književnosti.

 

  1. Margaritaville

 

South Park tokrat pokaže, kaj se zgodi, če se iz ekonomije naredi religijo.

 

  1. Miss Teacher Bangs a Boy

 

Pogled na neenakost spolov iz drugačnega zornega kota.

 

  1. Die Hippie, Die

 

Advertisements

Koliko smo stari Slovenci?

Članek o stranpoteh slovenskega zgodovinopisja je zbudil mnogo zanimanja ter tudi odgovor dr. Roka Stergarja z ljubljanske Filozofske fakultete. Njegov odgovor temelji na stališču, da modernistična interpretacija naroda v slovenskem zgodovinopisju ni prevladujoča. To zgodovinsko sicer drži, a vendar je sedanja situacija popolnoma drugačna, saj se je pri gledanju na slovensko zgodovino v zadnjem času zgodil velik paradigmatski preobrat, ki ga lahko v največji pripišemo dr. Petru Štihu.

Štihovo delo je velikega pomena, saj je pometlo z marsikaterim nevzdržnim stališčem pri preučevanju starejše slovenske zgodovine in hkrati odprlo recepcijo modernih zgodovinskih pristopov pri njenem preučevanju. Štih je posebej apliciral teorijo etnogeneze dunajskega profesorja Herwiga Wolframa pri preučevanju Karantancev. Ta teorija ima sicer kar precej veljave, toda za pravilno razumevanje jo je potrebno bolje pogledati. Bistvo Wolframove teorije je, da so bila zgodnjesrednjeveška ljudstva precej bolj heterogena in osnovana okoli vojaške moči. Tudi sage in t. i. origo gentis (izvor rodu), ki je bila posebna zvrst zgodnjesrednjeveškega zgodovinopisja, so ljudstvo in vojsko pogosto enačila. Najpomembnejši nosilci etnične identitete in tradicije pa so bile knežje in plemiške rodbine, ki so predstavljala t. i. tradicijska jedra (nem. Tradizionskerne). Pri Gotih so bili nosilci tovrstne moči denimo Amali, pri Karantacih pa rodbina kneza Boruta, ki je najverjetneje obsegala kneze že pred Borutom, Gorazdom in Hotimirjem. Na pomen knežje moči kažejo denimo upori, povezani s pokristjanjevanjem. Glavno središče upora so sicer najverjetneje predstavljali sloji poganskih svečenikov, ki bi s pokristjanjevanjem največ izgubili, a pomenljivo je dejstvo, da je upor po Hotimirjevi smrti prerastel v pravo vojno. Ni odveč domnevati, da bi pokristjanjevanje steklo bolj gladko, v kolikor bi Borutova linija obstala. Drugi pomemben del aplikacije sodobnih pristopov pa je pomenil opisovanje etničnih identitet z njihovimi sočasnimi imeni. Karantanci se namreč povsod imenujejo kot Karantanci oziroma kot Slovani, ki si pravijo Karantanci. Hkrati je Štihova zamenjava paradigme zgodovine Slovencev s slovensko zgodovino pomenila tudi boljšo vključitev plemstva in meščanstva tujega izvora ter odstranitev hlapčevskega mita, ki je prevladoval od Ljudmila Hauptmanna naprej. Naslednja velika zasluga Štihovega dela pa je ta, da je pokazal na obstoj še ene slovanske kneževine, in sicer Karniole, daljne predhodnice kasnejše Kranjske. A vendar ima takšen pogled, kljub svojim velikim zaslugam, nekaj napak, ki jih bo poskusil nasloviti pričujoči prispevek.

Zanikanje kontinuitete

Z veliko verjetnostjo lahko trdimo, da so se Karantanci imeli za Karantance in Karniolci za Karniolce, čeprav lahko na tej točki poudarimo opazko, ki jo je pri pisanju o gotskem misijonarju Vulfili podal britanski zgodovinar Peter Heather. Po njegovem so različne etnične identitete v zgodnjem srednjem veku lahko obstajale skorajda ločeno ena od druge. Vulfila je bil denimo potomec »rimskega« prebivalstva, zajetega na ozemlju današnje Turčije. Nosil je sicer že gotsko ime in dobro znal gotski jezik, saj je v gotščino prevedel celo Biblijo, vendar je še vedno ohranjal zavest o svojem izvoru. Heather na tej točki dodaja, da so takšne skupnosti lahko ohranile svojo identiteto skozi več generacij, zato se velja tudi povprašati, ali so šle etnična, politična in državna identiteta z roko v roki. Podobno dvoumno lahko razumemo tudi navedbe o sestavljenosti Alemanov in zgodnjih Frankov iz različnih skupin ter primer nagrobne plošče frankovskega bojevnika iz Panonije, na kateri piše: »Sem frankovski državljan, pod orožjem pa rimski vojak«. Te primere lahko razumemo bodisi kot neizpodbiten dokaz za heterogenost ljudstev ali pa tudi kot dejstvo o ne vselej nujnem prekrivanju etnične in politične identitete, ki bi lahko bila prisotna tudi v alpsko slovanskih kneževinah, čeprav nam znameniti stavek spisa o spreobrnjenju Bavarcev in Karantancev – Sclavi qui dicunur Quarantani (Slovani, ki si pravijo Karantanci) – kaže na obstoj karantanske identitete. Prav tako ni dvoma, da so bili pripadniki obeh etničnih identitet med seboj izredno sorodni. Eden od pomembnih indicev je prisotnost kosezov na obeh straneh Karavank, čeprav obstaja tudi možnost, da je bila njihova prisotnost posledica kasnejših kolonizacij. A vendarle mislimo, da dvoma v sorodnosti ni, in to ne zgolj na podlagi jezikovne sorodnosti. Govorjenje o Slovencih je v tem kontekstu najverjetneje še prezgodnje, zato predlagamo termin alpski Slovani, in sicer zaradi ločevanja od ostalih Slovanov takratnega časa. Poleg tega jezikovne raziskave brižinskih spomenikov in ostalih srednjeveških dokumentov jasno kažejo na sorodnost in jezikovno kontinuiteto. Nemški zgodovinar Hans-Dietrich Kahl obravnavane pojave označuje celo z izrazom protoslovenski. Izganjanje Slovencev iz srednjega veka je tako malce pretirano, ne glede na neobstoj slovenske identitete. Obstaja pa še nek drug pogosto spregledan moment, ki se ga velja dotakniti.

Tukaj se nam zdi smotrno izpostaviti interpretacijo literarnega zgodovinarja dr. Janka Kosa, ki je v svoji knjigi Duhovna zgodovina Slovencev postavil tezo, da so bili naši predniki med letoma 740 in 962 člani plemenskih skupnostih ter da so od leta 962 postali ljudstvo, torej skupnost, ki se je ločevala od drugih, neslovanskih posameznikov na istem ozemlju

Tu se nam zdi smotrno izpostaviti interpretacijo literarnega zgodovinarja dr. Janka Kosa, ki je v postavil tezo, da so bili naši predniki med letoma 740 in 962 člani plemenskih skupnostih ter da so od leta 962 postali ljudstvo

Gre za razširitev pojma Karantanija, ki je prevzel pomen celotne bavarske vzhodne prefekture, kar je s pridom uporabljal tudi avtor spisa o spreobrnitvi Bavarcev in Karantancev (Conversio Bagoariorum et Carantanorum) okoli leta 870. Na razširitev kaže tudi učenjak Herman Koroški iz 12. stoletja, ki je verjetno izviral iz osrednje Istre in Koroške v ožjem pomenu niti videl ni. Karantanska oziroma koroška identiteta se je tako precej razširila, iz česar sledi, da slovensko idealiziranje »lastne« karantanske preteklosti vendarle ni tako zelo netočno, čeprav je splošno opozarjanje na napačno enačenja Karantancev in Slovencev pravilno. V času Hermana Koroškega se približujemo času, ko lahko z večjo pravilnostjo začnemo uporabljati izraz Slovenci ali, zaradi modernosti našega pogleda, Protoslovenci. Tukaj se nam zdi smotrno izpostaviti interpretacijo literarnega zgodovinarja dr. Janka Kosa, ki je v svoji knjigi Duhovna zgodovina Slovencev postavil tezo, da so bili naši predniki med letoma 740 in 962 člani plemenskih skupnostih ter da so od leta 962 postali ljudstvo, torej skupnost, ki se je ločevala od drugih, neslovanskih posameznikov na istem ozemlju, saj med pripadniki tega slovenskega oziroma protoslovenskega ljudstva ni bilo večjih razlik. Pri tem je bil pomemben dejavnik tudi ustalitev meje na jugu, to je z današnjo Hrvaško, in naselitev Madžarov, kar je v večji meri ločilo Protoslovence od ostalih slovanskih ljudstev v soseščini. Takrat so bili tako postavljeni temelji za kasnejšo preobrazbo etnije v narod, od koder o kontinuiteti ni prevelikih dvomov. Tukaj lahko vidimo, kako so bili postavljeni etnični temelji za kasnejši razvoj iz etnije v narod, saj je etnija, kot prepričljivo kaže Anthony D. Smith v svojih številnih študijah, pomemben temelj pri prehodu v narod.

Zgodnji srednji vek in začetek etničnih držav

Pri vprašanju o odnosu med etnijo in narodom pa smo prišli še do enega pomembnega vprašanja, in sicer vloge etnije in etnične identitete v zgodnjem srednjem veku. Marsikateri radikalni pristaš modernističnega pristopa zagovarja tezo o praktični nepomembnosti etnične identitete v predmodernih obdobjih, kar pa je izrazito netočno, kot nam pokaže odličen prispevek Walterja Pohla z naslovom Etnični preobrat zgodnjega srednjega veka in njegov vpliv na srednjevzhodno Evropo, v katerem je pokazal na dejstvo, da je bil zgodnji srednji vek obdobje, ko se je razvil evropski način razmišljanja o ljudstvih in etničnost kot temelju razumevanja samega sebe, pa tudi politične pripadnosti in moči. Tukaj se po Pohlovem mnenju skriva najpomembnejši učinek zgodnjega srednjega veka na poznejšo zgodovino, saj evropski politični prostor že več kot tisočletje obvladujejo stabilne in etnično definirane države, ki se navadno imenujejo po ljudstvu ali pa se ljudstvo imenuje po državi (npr. Španija in Italija). Takšno dojemanje etnične identitete je evropska specifika, kar nam pokaže primerjava z rimskim cesarstvom, islamskim svetom in Indijo. Posebej od 5. stoletja naprej so se namreč začela uveljavljati kraljestva (regna) na etnični osnovi, denimo kraljestva Gotov in Langobardov. Tovrstne tvorbe je sicer napačno enačiti s sodobnimi nacionalnimi državami, a vendar nam Pohlov članek pokaže, da je etničnost kot politični dejavnik starejši od modernih nacionalnih gibanj. Hkrati pa so tudi procesi iz časa pokristjanjevanja Evrope bili ponekod izredno podobni t. i. fazi A nacionalizma, kot jo je definiral Miroslav Hroch. Zgodovinar Peter Brown je namreč v svoji knjigi Vzpon zahodnega krščanstva opozoril na dejstvo, da so izobraženi kleriki iz barbarskih plemen komaj čakali, da svoje poznavanje metod rimskega zgodovinopisja in krščanske eshatologije aplicirajo pri pisanju zgodovin svojih plemen. Tako je bilo obdobje pokristjanjevanja zadnje veliko obdobje nastajanja mitov. Ob tem velja poudariti, da so brez dvoma tudi takrat preteklost prikazovali mitično, a vendar nam ravno to pričuje o pomenu in stvarnosti etnične identitete v zgodnjem srednjem veku, ko etničnost le ni bila popolnoma psihološki fenomen. (Razen če ne sprejmemo predpostavke izraelskega zgodovinarja Yuvala Noaha Hararija, da so vsi človeški fenomeni zgolj abstrakcije).

Začetki slovenske etnogeneze

Kot smo videli v zgornjih vrsticah, je kontinuiteta pri Slovencih vseeno bila prisotna. Pri tem pa je potrebno še jasneje definirati, kdaj lahko govorimo o začetkih slovenske etnogeneze kot take. Z naselitvijo Slovanov lahko govorimo o res grobem začetku. Slovani, ki so se priselili v zgodnjem srednjem veku, so namreč le zelo okvirno etnično in jezikovno definirali širši vzhodnoalpsko-jadranski prostor ter definirali dve kneževini z najverjetneje lastno politično in etnično identiteto. O začetku specifično slovenske identitete pa nam pričajo trije že omenjeni pojavi: razmejitev od ostalih Slovanov z ustalitvijo meje s Hrvati na jugu cesarstva ter prihod Madžarov, kar je pomenilo ločitev od panonskih Slovanov, prav tako pa razširitev koroške identitete, na kar kaže primer učenjaka Hermana Koroškega. Podobno je šel v prid nastanku slovenskega ljudstva tudi razvoj dežel in njihove povezave skozi celoten srednji vek, posebej združitev pod eno dinastijo, to je habsburško, ter kasneje v zgodnjem novem veku povezava velikega dela s pripadniki slovenskega ljudstva poseljenih dežel v skupno upravno enoto Notranje Avstrije. Razvoj sicer ni vedno potekal linearno, a kljub temu lahko vidimo položene temelje za poznejši narodni razvoj Slovencev skozi celotno predmoderno obdobje, kar potrjuje dojemanje Primoža Trubarja o precejšnji enotnosti ljudstva na tem prostoru, čeprav je prepoznaval tudi kulturne razlike med posameznimi regijami.

Zaključek

Zgoraj prikazana dejstva nam tako kažejo na to, da so etnije stari fenomeni, ki so ključni pri razvoju sodobnih narodov vključno s Slovenci ter zanikajo modernistični pristop, ki trdi, da so tovrstne identitete zgolj fenomen dobe po razsvetljenstvu. Tako se kaže, da je razvoj kljub vsemu potekal v določeni okvirni kontinuiteti od alpskih Slovanov preko Protoslovencev oziroma Slovencev kot ljudstva do Slovencev kot naroda in nazadnje nacije oziroma naroda z lastno državo.

Zakaj še zmeraj nasprotujem družinskemu zakoniku

Kljub temu, da smo Slovenci na referendumu zavrnili precej manj radikalen predlog za spremembo družinskega zakonika, so sedaj novelo poslanci potrdili. Medtem ko čakamo na nadaljnji razplet dogodkov, pa se moramo na desnici vseeno oglasiti in podati svoje razloge, zakaj tovrstnemu predlogu nasprotujemo. Najprej je potrebno poudariti, da vprašanje ureditve socialnih in podobnih pravic homoseksualnih ni v nasprotju z ohranitvijo tradicionalnega pojmovanja družine in zakonske zveze.

Continue reading

Janez Janša in slovensko politično manihejstvo

jansa

Iz zapora je bil spuščen vodja slovenske opozicije Janez Janša. Glede na dejstvo, da je Janša tisti politik, ki najmočneje buri duhove slovenske javnosti, so bili tudi odzivi na ta dogodek silni in pogojeni z močnim čustvovanjem. Na eni strani smo tako videli evforijo, veselje, saj se je iz zapora vrnil človek, ki v očeh tega dela javnosti predstavlja že skorajda religiozno figuro. Od mučenika za demokracijo in slovenstvo do odrešenika Slovenije, saj naj bi zgolj on imel »moč« ali pa celo »dar« za odrešitev Slovenije pred pogubo, v katero naj bi jo vodili ostanki socializma in komunizma.

Po drugi strani pa je Janša izrazito temačna figura. Ne odrešenik, temveč skušnjavec. Tisti, ki pelje slovenski narod nazaj v mračnjaštvo, v avtoritarizem, klerikalizem, ruralno zaprtost ipd. Tako lahko z minimalnim pretiravanjem rečemo, da je Janša postal alfa in omega slovenskega političnega življenja. Odnos do njega oziroma njegove podobe je tista točka, ki usodno zaznamuje pozicijo vsake politične opcije ali celo posameznikove politične identitete.

Continue reading

Slovenski rashomon

kranjci

Francosko nagrado za najboljšo tujo knjigo je tokrat prejel slovenski pisatelj Drago Jančar za svojo knjigo To noč sem jo videl, v kateri opisuje spomine na ekscentrično damo Veroniko in njeno smrt skozi oči različnih oseb, na podoben način, kot je to storil japonski režiser Akira Kurosawa v svojem znamenitem filmu Rashomon.

Čeprav Drago Jančar v knjigi problematizira slovenski zgodovinski spomin, pa lahko podobno rashomonsko optiko uporabimo tudi za problematiziranje sedanje slovenske družbene stvarnosti, kajti za opisovanje le-te se vsak opazovalec drži lastne velike in absolutne naracije, v kateri razkriva izvor problemov slovenstva. Tako beremo, da problemi »slovenske duše« izhajajo bodisi iz »provincialnosti«, »tradicionalizma«, »farške potuhnjenosti«, »Balkana«, »komunizma« ali celo »neoliberalizma«. Kakorkoli, že avtor te ali one naracije je odkril vzrok »deformacije« slovenske duše, ki jo opisuje v tako fatalističnih terminih, da mi na misel pridejo prej psevdoznanstvena doktrina o »duši rase« kot pa zgodovinsko pogojeni kulturni vzorec.

Toda, vsem razlikam vkljub, je nauk tovrstnih analiz slovenske duše prikaz naše domnevne nesposobnosti in fatalistične zaznamovanosti, pravzaprav napovedi, da si kot narod zaslužimo izginiti v toku zgodovine in prepustiti prostor naprednejšim in sposobnejšim narodom. Se pravi, ponotranjenje napovedi bodisi Hitlerja bodisi Marxa o izginotju malih narodov Srednje Evrope.

O določeni nesreči slovenskega narodnega položaja, ki jo je povzročilo pomanjkljivo poistovetenje starih elit, kot sta npr. visoka buržoazija ali plemstvo, s slovensko narodno identiteto, v večji meri sicer ni dvomiti. Tako smo bili npr. nedvomno prikrajšani za hitrejši »kulturni razvoj«. A slika le ni bila tako zelo črno-bela, saj je razkol med identiteto elit in širšega prebivalstva vzniknil šele v obdobju romantike (pred tem stanje na Slovenskem ni bilo bistveno drugačno od mnogih drugih dežel, kjer so elite govorile drugačen jezik od ljudskih množic); ko se je naše ljudstvo ovedelo svoje jezikovne istovetnosti in na njej vzpostavilo moderno narodno zavest, smo se za kratek čas resda znašli brez močnih nacionalnih elit, vendar se je del tujejezičnih elit le zavzel za slovenske interese; kasneje, zlasti konec 19. in začetek 20. stoletja, se je začel razvoj lastnih samostojnih elit, tesneje zavezanih slovenstvu, kar pa je žal razredna revolucija prekinila. A vendar tudi le-te ne gre jemati za »izvirni greh«, ki naj bi neodpravljivo zaznamoval slovenski narod in zakoličil njegov položaj kot »naroda proletarca« (izraz je, mimogrede, Cankarjev).

Naj tako k »slovenskemu rashomonu« različnih pogledov na nezavidljivi položaj, v katerem se nahajamo, tudi sam dodam še enega, ki pa ni fatalističen in ki zavrača bodisi ideje o duši rase bodisi o toku zgodovine, vodenem s strani metafizičnega »duha«, temveč je trdno zakoličen v ideji o svobodni volji človeškega bitja. Zatorej bralce pozivam, naj ne verjamejo idejam, ki jih sicer kljub ostremu tonu tolažeče rešujejo osebne odgovornosti, temveč naj kot racionalna in svobodna bitja sami odločajo o smeri, kamor bodo kot posamezniki, in pripadniki slovenskega naroda, pluli.

Razmislek o Evropi

europa

Zadnje evropske volitve so pokazale velik vzpon evroskeptičnih strank. Britanska Ukip, nemška Alternative fur Deutschland, francoska Front National, če omenim zgolj najbolj »razvpite«, so dosegle kar zavidljiv rezultat. Marsikateri komentatorji, naklonjeni evropski integraciji, so v takšnem izidu videli skorajda katastrofo, medtem ko so se ga drugi veselili. Poleg omenjenih konservativnih strank pa se evroskeptizem močno pojavlja tudi na politični levici, kar kaže na širši spekter tega pojava. Dejavniki, kot so gospodarska kriza, širitev na vzhod, vse večje število priseljencev itd., so poleg marsikaterih zgrešenih politik Evropske unije, kot je npr. vse večja centralizacija in birokratizacija, privedli do razočaranja nad združeno Evropo. A vendar je potrebno biti previden. Če se spomnimo zgolj prispevka, ki ga je projekt evropskega združevanja doprinesel k miru na Stari celini in olajšanju življenja obmejnemu prebivalstvu, vidimo, da ideje združene Evrope ne velja prehitro odpisati. Ravno nasprotno! Kljub temu so kritike in skepsa več kot na mestu, zlasti če upoštevamo sedanje stanje.

Continue reading

O apologetih liberalizma

Moj esej z naslovom Zakaj nisem liberalec? je sprožil kar nekaj odzivov pripadnikov desne miselne struje na raznoraznih spletnih omrežjih. Glavna kritika moje malenkosti se je seveda glasila, da sem pripadnik »črnega (to se pravi, krščanskega) socializma«. Pravzaprav sem iz odzivov dobil vtis, da živimo v manihejski stvarnosti, kjer sta možni le dve opredelitvi – liberalizem ali socializem.

apologetics

Iz manihejskega stališča gre torej za princip: vsakdo, ki ni z nami, je proti nam – se pravi, je socialist. Tovrstni apologeti, ne glede na količino znanja, ki ga premorejo, vedno razmišljajo znotraj dualnosti. Poglavitni način njihove argumentacije bi lahko poimenovali kot reductio ad Marxum, če si lahko dovolim parafrazirati sloviti izrek Lea Straussa reductio ad Hitlerum. Leo Strauss je svojo hudomušno frazo skoval za ljudi, ki stališča argumentirajo tako, da pogledajo odnos Hitlerja do njih in se opredelijo nasprotno. Na primer: nacionalna država je slaba, ker jo je podpiral Hitler, varstvo okolja je slabo iz istega razloga itd. Pri odzivih na moj esej šlo za podobno vrsto argumentacije, in sicer: ker je Marx nasprotoval liberalizmu, sem sam nujno nekakšne vrste socialist. Vse razlike, ki obstajajo med konservativnim mišljenjem in socializmom, jih pravzaprav ne zanimajo. Liberalizem je pač iznad kritike; vsaj na desnici, kjer postaja nova dogma.

Continue reading

Zakaj nisem liberalec?

Mnogi so že slišali za znameniti esej F. A. Hayeka Zakaj nisem konservativec. Pričujoči zapis lahko razumete kot nekakšen »odgovor« nanj, torej poskus premisleka o odnosu med konservativizmom in klasičnim liberalizmom iz nasprotne, tj. konservativne strani. Zapis ni neposredno polemiziranje s Hayekovimi stališči, temveč gre za razmislek o notranjih nedoslednostih liberalizma: predvsem v njegovi klasični obliki. Premislek o tej problematiki je zlasti potreben, če upoštevamo »kopernikanski obrat« slovenske desnice od krščanskega socializma do klasičnega liberalizma. Priznam, klasični liberalizem ima kar nekaj dobrih točk oz. stališč, kot so poudarjanje razlikovanja med družbo in državo, dejavnega in ustvarjalnega življenja človeka ter tudi nekatere ekonomske rešitve. A vendar marsikatera od dobrih rešitev klasičnega liberalizma v sebi skriva »pasti«, ki bi se jim vsaka politika – zlasti pa takšna, ki je naklonjena konservativnim idealom – morala izogniti. Ali se vsaj poskusila izogniti.

Continue reading

Konservativna demonologija

demonologyPo Binsfeldovi klasifikaciji demonov poznamo 7 princev pekla, ki ustrezajo sedmim smrtnim pregreham. Te pa so sledeče:

1) Lucifer – ponos
2) Mammon – pohlep
3) Asmodeus – pohota
4) Leviathan – zavist
5) Beelzebub – požrešnost
6) Aamon – srd
7) Belphegor – lenoba

Sedaj pa poglejmo, kaj bi lahko rekli o demonologiji konservativca. Kateri so tisti pojavi, ki si zaslužijo primerjavo z njimi, in zakaj:

1) Utopije. Utopija, ta velika kreacija sv. Thomasa Mora, je skozi tok zgodovine pridobila popolnoma drugačno konotacijo. Ustvarjanje utopij je povezano s človeškim ponosom, grehom Luciferja, in teži k ustvarjanju nebes na zemlji. Takšen proces, ki zanika človekovo nepopolnost in sprevrže njegova čustva do najvišjih zadev, pa je do zdaj še vedno vodil do prelivanja rek krvi, saj najvišji cilj posvečuje vsa sredstva, mar ne?

2) Potrošništvo. Človeški pohlep nima meja in se posebej negativno manifestira znotraj pojava, potrošništva – zlasti sodobnega. Gre za željo imeti vse in takoj. Želja imeti čim več s čim manjšim trudom pa skozi procese, namenjene zadovoljitvi vseh želja, neusmiljeno trga družbene vezi in sili človeka k nemoralnosti v njegovih postopanjih do drugih, njihove lastnine in narave.

3) Hedonizem. Iskanje užitka, in še toliko bolj izogibanje bolečini, je naravno za vsa čuteča bitja, a le človek je uspel to postaviti med najvišje smotre svojega življenja. Sodobni hedonizem nadaljuje duh potrošništva v želji človeka, da takoj doseže svoje želje. Duh hedonizma še globlje razjeda človeško družbo in posebej njeno temeljno celico, družino, saj je slednja popolno nasprotje hedonizma. Če ustvarjanje družine terja ”ukrotitev” nagona za življenje v skladu z vrlino, pa hedonizem nagone sprosti in njunihovo brzdanje šteje za greh.

4) Socializem. Lepa je vrlina pomoč sočloveku, nekaj drugega pa je socializem. Če je socialna skrb, v različnih oblikah, pozitivna, pa je socializem, posebej v marksistični obliki, popolna negacija tega. Njegov cilj ni pomoč pomočí potrebnim in izboljšanje njihovega položaja, temveč uničenje tistih, ki imajo več. Ideologija razrednega boja je popolna manifestacija greha zavisti.

5) Ideologije. Kakšno povezavo ima duh ideologij s požrešnostjo, grehom Beelzebuba? Veliko. Ideologije, ta človeška kreacija, težijo k zajetju vsega v en svetovni nazor. Požrešnost po celotnem stvarstvu. Ideologije, ki se ustvarjajo skozi tok zgodovine, namreč skušajo podrejati in požreti vse. Od Boga do družine, družbe, države, narave in posameznika. Svoj temačen obraz razkrivajo vedno znova in človek jim vedno znova nasede.

6) Militarizem. Srd je še kako utelešen v duhu militarizma, čaščenju nasilja za vsako ceno. Nasilje, ki je samo sebi namen in ustvarja božanstvo Države in njenih organov. Nadaljuje duh ideologije in tepta oziroma uničuje vse, kar mu pride na pot.

7) Pacifizem. Vsem je jasno, kako si je militarizem prislužil mesto znotraj demonologije. Kako pa to pripada pacifizmu, želji po miru, eni izmed najvišjih vrednot? Problem pacifizma je, da izhaja iz greha lenobe. Želja po miru za vsako ceno je zgolj lenoba, poročena s strahopetnostjo. Višje vrednote, kot sta npr. življenje in odrešenje, ne smejo biti žrtvovane na oltarju miru. Pravzaprav je mir posledica višjih vrednot in ne obratno.

Konservativna negacija

Sedaj pa se še vprašajmo: v čem se konservatizem razlikuje od duha zgoraj opisanih demonov? Predvsem v tem, da ni ne ideologija niti ne verjame v utopije. Je previdnost in zdrava pamet. Je nasprotovanje spremembi zavoljo spremembe in cilju zavoljo cilja. Priznava nepopolnost in grešnost človeka in ju poskuša brzdati. Zlasti na področju javnega. Ker pa zanikamo možnost tuzemske odrešitve, so naša sredstva omejena. In zavoljo previdnosti je tako tudi prav.