Venezuela: med mitom in realnostjo

Pred kratkim je BBC objavil kratek dokumentarni feljton o kroničnem pomanjkanju osnovnih potrošnih dobrin v Venezueli.

Simpatični prispevek je pri mnogih navdušencih bolivarske republike na Zahodu vzbudil zmrdovanje, češ da skuša omalovaževati »dosežke revolucije« z izpostavljanjem izključno potrošniškega vidika venezuelskega vsakdana, ki – to morajo priznati še tako zagreti chavistični navijači iz domačih logov – zelo spominja na zadnja desetletja socializma, kot smo ga poznali v vzhodni Evropi.

Različni odzivi na sicer zelo nazorni prispevek so razumljivi. Kadarkoli začnemo diskusijo o Venezueli, stopimo v svet zakoreninjenih predstav, ki ne dopušča nians. V tem črno-belem svetu se spopadata dva diametralno nasprotna pogleda: na eni strani zagovorniki venezuelske poti v socializem, na drugi njeni neoliberalni kritiki. Razprava o venezuelski stvarnosti se zato praviloma sprevrže v obmetavanje z readymade argumenti. Podobno kot pri palestinskem vprašanju se zdi, kot da racionalna debata ni mogoča, saj takoj pademo nazaj v svet pred padcem Berlinskega zidu. Nedvomno je prav zaradi tega tema tako priljubljena na levi in na desni: navijačem z obeh strani omogoča, da se z varne razdalje igrajo hladno vojno.

Tu bom poskušal nekaj drugega: na venezuelsko realnost pogledati z zornega kota dejstev in številk.

Continue reading

Advertisements

Pat pozicija v grški politiki

Od grških volitev sta minila že več kot dva tedna, ampak glede na histerijo, ki so jih povzročile na levici (zmaga!) in desnici (komunizem!), se jim še vedno splača posvetiti kratko analizo. Kot (bodoči) politolog bi rad zelo jasno povedal, da se na grško politiko ne spoznam tako dobro kot na razmere v nekaterih drugih mediteranskih državah niti ne berem grško. Svoje analize zato baziram na poročanju tujih medijev in pa iz pogovorov s kolegi iz drugih držav, med katerimi je tudi nekaj Grkov, ki jih zelo cenim.

Že ti skromni viri pa so dovolj, da se človek izogne nekaterim ideološkim pastem, ki jih nastavljajo »alternativni« mediji. Recimo nad »presenečenjem« nad koalicijskim sporazumom med Sirizo in desničarskim ANEL-om. Informirani opazovalci so namreč že tedne pred volitvami opozarjali, da je takšen sporazum najverjetnejši scenarij v primeru, če Siriza ne dobi absolutne večine.

Po drugi strani je res, da je centristična stranka To Potami prek ALDE-ja lobirala, da bi bruseljski krogi Ciprasu poslali signale, da bodo bolj popustljivi do njegovih zahtev, če vstopi v koalicijo z reformističnimi liberalci. Ciprasova odločitev za koalicijo z evroskeptičnimi (in proruskimi) desničarji je zato tudi strateška igra: Evropi pokazati, kdo je gospodar razmer in jo opozoriti, da lahko v času konfrontacije s Putinom Grčija (vojaško najmočnejša sila na Balkanu in druga najmočnejša na vzhodu Evropske unije) postane nezanemarljiv faktor regionalnega ravnotežja.

greek-elections

Continue reading

Žongliranje po turško

Med poročanjem o krizi ruskega rublja in ukrajinskem konfliktu, dvigu embarga na Kubo, grozljivih zgodbah o islamskem terorizmu na domačih tleh – in še grozljivejših zgodbah o terorizmu v Afriki in na Bližnjem vzhodu – so evropski mediji bolj ali manj spregledali zelo pomemben geopolitičen premik na lastnem pragu.

Ampak preden preidem k bistvu problema, ki bi ga želim prestaviti, stopimo korak nazaj. Pogled od dlje nam omogoča širšo perspektivo.

Continue reading

Intimno srečanje z Noamom Chomskim

Za razliko od številnih soljudi negujem zdravo navado, da redno berem članke in knjige avtorjev, s katerimi se v izhodišču niti malo ne strinjam. To se morda zdi nekoliko mazohistična praksa; praviloma je res. Je pa tudi najboljši način, kako spoznati in razumeti, kako razmišljajo ljudje, s katerimi se znajdemo na nasprotnih okopih.

Pred dvema tednoma smo se doma lotili velike čistke: izkoristili smo naključje, da smo vsi beroči člani družine imeli nekaj prostih dni in se odločili, da bomo naredili nekaj reda na preobloženih knjižnih policah našega doma. Med pozabljenimi naslovi smo mdr. našli Failed States: The Abuse of Power and the Assault on Democracy (2006), eno bolj znanih knjig ameriškega jezikoslovca in političnega aktivista Noama Chomskega. Brez oklevanja sem vzkliknil: »To bom pa jaz vzel!«

Takoj sem se lotil branja. Danes sem zaključil.

chomsky

Branje Chomskega me je spominjalo na slab seks. Kot debata, iz katere se nikakor ne moreš izvleči, ali zabava, na kateri se zadržuješ v nedogled, čeprav ti je v resnici dolgčas, in se zato vedno bolj napijaš, ne da bi se pri tem zabaval. Ali pa kot povabilo k prijateljevemu stricu, ki dela »ful dober domač šnopc«, in potem se moraš skremženo smehljati in hvaliti, čeprav bi mu najraje zabrisal štamperli v gobec. Prijatelju, namreč, ne stricu. Stric je pač samozadovoljen kmet, si misliš, ampak prijatelj … jebemti! Ne vem, kako bi razložil. Od znamenitega ameriškega intelektualca sem pričakoval bolj dodelane argumente od tistih, ki jih srečujem v fragmentih njegovih tekstov in člankih, ki jih moji kolegi objavljajo na družabnih omrežjih. Ugotovil pa sem, da je to to: naj sem se še tako trudil, da bi se angažiral z njegovimi argumenti, nisem mogel mimo ugotovitve, da je vse skupaj žalostna farsa in da so v njej glavni problem tisti, ki jo vzdržujejo. Ko sem knjigo prebral do konca, mi je postalo jasno: ljudje, ki se navdušujejo nad Chomskem, niso pripravljeni, da postanejo vodstvena elita v državi. Kljub temu bom napadel strica, čeprav se mi malo smili.

Continue reading