Možnost trojega: ljubezen, poroka, dostojanstvo

Prepričanje, da je bila ljubezen vedno tisti najvišji motiv, ki je moškega in žensko združil v razmerje in s tem občestvu omogočil, da to razmerje pripozna skozi poročni obred, je zgodovinsko neresnično. Ljubezen je šele na prehodu iz 18. v 19. stoletje začela dobivati priznanje kot tisto čustvo, ki ga je zaradi njegove pristnosti in interesne neobremenjenosti vredno spodbujati kot glavno vezivo v zakonskem razmerju med moškim in žensko.

Continue reading

Advertisements

Sovražni govor in govorica gneva

Amedy Coulibaly, Parižan, oborožen z brzostrelko, bojno puško in dvema pištolama, je 9. januarja vstopil v prodajalno s košer izdelki. Ubil je štiri ljudi in zajel več talcev; kasneje je med policijsko akcijo tudi sam umrl.

Coulibalyjev napad ni bil deležen veliko pozornosti. Zasenčil ga je poboj na uredništvu Charlie Hebdo, ki sta ga dva dni pred tem izvedla njegova sodelavca – soborca? –, brata Chérif in Saïd Kouachi. O njegovem zločinu niso pisali kolumn. Nihče ni raziskoval, kaj ga je gnalo k uboju obiskovalcev trgovine. Nihče ni pomislil, da bi na podlagi Coulibalyjevega napada preizprašal pravico Judov do obiskovanja košer trgovin ali pravico Evropejcev do prehranjevanja v skladu s svojim izročilom. In seveda, nikomur ni padlo na pamet, da so bile žrtve »krive« za to, da jih je Amedy Coulibaly postrelil.

Njegov zločin ni sprožil javne diskusije, in prav je tako. Nasilen napad na ljudi, ki izvajajo neko svoboščino – v tem primeru kupovanje izdelkov v skladu z lastno religiozno tradicijo –, ne sme biti povod za javno razpravo o upravičenosti te svoboščine. Nasilje ne more biti argument: lahko se mu uklonimo, pogosto smo prisiljeni priznati njegovo fizično premoč, vendar to ne pomeni, da mu bomo pripisali težo tudi v redu argumentov.

"Nihče ni pomislil, da bi na podlagi Coulibalyjevega napada preizprašal pravico Judov do obiskovanja košer trgovin ali pravico Evropejcev do prehranjevanja v skladu s svojim izročilom"

“Nihče ni pomislil, da bi na podlagi Coulibalyjevega napada preizprašal pravico Judov do obiskovanja košer trgovin ali pravico Evropejcev do prehranjevanja v skladu s svojim izročilom”

 

Evropska pomota

A prav to se je zgodilo po poboju dela uredništva Charlie Hebdo, ki sta ga zakrivila Coulibalyjeva sodelavca, brata Kouachi. Evropska javnost se je seveda strinjala, da je bi atentat nekaj slabega. Za trenutek ali dva smo bili »vsi« Charlie. Toda ali ni, če pomislimo bolje, satirčni časnik izzval napade? Ali niso pisci in karikaturisti sistematično smešili francoskih muslimanov, ali niso profanizirali njihovega preroka, njihovega boga? Zakonodaje evropskih držav prepovedujejo blatenje dobrega imena posameznikov. Mar ne bi bilo smiselno – z ozirom na to, kaj je izzval Charlie Hebdo –, če bi to prepoved razširili tudi na blatenje dobrega imena družbenih skupin, na svetoskrunstvo?

Continue reading

Spletno obnašanje in “družbena odgovornost”

O nekaterih stvareh je težko govoriti na način, ki bi bil povsem prost moraliziranja. Ena izmed takšnih stvari je osebna tragedija. Na zasebne nesreče, ki po nizu naključij privrejo v javnost – ali, še huje, ki jih povzroči prav javna pozornost – se bomo v javnosti praviloma odzvali z razmislekom o morali. Nekateri bodo obžalovali krivico, ki se je zgodila prizadetim. Tisti bolj zagreti bodo pričeli iskati odgovorne. Manj ognjevit, intelektualni del javnosti bo s prstom pokazal na družbene razmere. Toda v vsakem primeru je jasno, da bo treba najti vzrok za krivico, da se bo lahko javnost pomirila samo tedaj, ko bodo dokončno znani – in zato osramočeni, ponižani, izločeni – odgovorni za tragedijo.

»Krivi so mediji!«

Zdi se, da smo v primeru, ki je v zadnjih tednih razburjal slovensko javnost, dosegli konsenz o krivcu. Za smrt ravnatelja mariborske šole so v prvi vrsti odgovorni mediji. Prvi učinki te sodbe so že razvidni. V četrtek je nekaj uredništev – med njimi tudi Delo in 24ur.com, dva izmed najvplivnejših slovenskih medijev – podpisalo zavezo za etično poročanje. To lahko razumemo kot očitno znamenje pokore. Domen Savič, popularni bloger in twiteraš, je stopil še korak dlje. Podjetja, ki so oglaševala v najbolj rumenih medijih, je pozval k umiku oglasov. Ob pomoči drugih vigilantov – čuječih, odgovornih državljanov – je akciji dejansko uspelo doseči odstop več oglaševalcev iz Slovenskih novic in nekaterih drugih medijev, impliciranih v tragediji.

Krivec je identificiran, krivec je osramočen. Je javnost dosegla katarzo?

goya-caprichos

Continue reading

Ohraniti, pustiti, spremeniti. Metafora v političnih nazorih

O smislu konservativizma je bilo rečeno mnogo premišljenih stvari. Veseli me, da je urednikom Kritike konservativne uspelo spodbuditi plodno politično razpravo. Še toliko bolj sem vesel, da se ta debata ne izreka o dnevni politiki ali o groteskah geopolitike, temveč o principih razmišljanja o politiki. Seveda, politični principi morajo biti vedno izdelani z ozirom na posebno, z ozirom na specifične primere političnega delovanja. Toda Kritika konservativna je eden izmed redkih portalov, ki nabor teh zgledov ni omejila na slovensko strankarsko pahljačo.

K tej debati bi rad dodal svoje razmišljanje o konservativnosti kot svetovnem nazoru. Če prav razumem, je definicija tega izraza ostala sporna. To nas navsezadnje ne bi smelo presenetiti. Izraz, kot je »konservativnost« – izraz, podvržen polemični taktiki, agitatorski rabi, filozofskemu navdihu –, nosi v sebi celo serijo pomemskih plasti, ki se jih ne da zajeti z izčrpno opredelitvijo. T. S. Eliot ni konservativen na isti način kot Paul Claudel, John Updike gotovo ni isti tip konservativca kakor Jacques Maritain. Toda kljub temu mislim, da obstaja nek smisel konservativnosti, skupen vsem ljudem, vsem politikam, vsem piscem, vsem ready-made političnim stališčem, ki se opisujejo kot konservativni. Konservativec je vedno nekdo, ki hoče ohranjati.

Abstraktno, kajne? Zdi se mi, da ne. Hans Blumenberg, filozof in zgodovinar idej, je menil, da je poslednji smisel vsake velike pojmovne konstelacije neka metafora. S tem ni imel v mislih analogij, ki nam pomagajo pri učenju ali poučevanju rabe nekega izraza, temveč metaforo kot temelj samega razumevanja, doumetja smisla nekega pojma. Vedeti, kaj pomeni nek pojem, pomeni znati uporabljati metaforo, ki leži v osrčju njegovega pomenskega blodnjaka. Kaj bi bila torej metafora v ozadju pojma konservativnosti? Seveda, ni nam treba seči dlje od besede same: osnovna metafora pojma konservativnosti je predstava konzerviranja, ohranjanja. Kot je izvrstno pokazal Opazovalec Rudolf, moramo vzeti to prispodobo zares, prignati jo moramo do njenih skrajnih konsekvenc. Konservativca moramo misliti kot nekoga, »ki mu gre za ribo, in ne za konzervo«, pravi Rudolf v sijajni karakterizaciji, ki pa znova ni le pomožna analogija, temveč privilegiran način razumevanja pojma konservativnosti.

Continue reading

Freak King (hommage Robinu Williamsu)

robin-williams-fish

Filmi Robina Williamsa sledijo istemu obrazcu. V nekem rigidnem režimu, denimo v vojaški bazi, meščanski družini, bolnišnici ali na fakulteti, se nenadoma znajde čudak. Ta freak je lahko kdorkoli. Lahko je norec ali zdravnik, starejša gospa ali flamboyant gej, klepetavi prijatelj ali molčeči, “antisocialni” tip. Pomembna je samo ena stvar: čudak prekine obstoječi red. Ker štrli ven, freak nujno privablja poglede. Ko se med predavanjem o literarni zgodovini spozabi in skoči na mizo, ga skozi okno na vratih opazi mimoidoči predstojnik. Ko na vojaški radijski postaji spregovori o norosti vojne, ga po naključju sliši poveljnik vojaške baze.

Toda poglavarjev režima ne zmoti zgolj njegovo čudaštvo, za katero je vedno pripravljena jasna procedura. Freak zmoti obstoječi red zato, ker svojo vez z drugimi podložniki tega reda napolni s karitas. Svojim sojetnikom sporoča, da substanca njihovih razmerij ni zgolj naključje, ki jih je samovoljno zbralo pod okriljem te bolnišnice, te vojašnice, te fakultete ali tega življenja, temveč – ljubezen. Naše bivanje v okviru institucije ni začasno stanje, razglaša freak, ki bo minilo v skladu z nekim določenim rokom (zaključkom študija ali odpoklicom s fronte), temveč priložnost za vzajemno in ljubeče udejanjenje tega, kar smo. Kaj torej prekine uveljavljeni režim? Natanko ta freakova sila, zaradi katere institucije reda izgubijo svojo prehodno naravo. Poglavarji reda si želijo eno samo stvar: da bi študentje, vojaki, družinski člani, prebivalci nekega delovnega okolja ali otroci v bolnišnici vstopili v režim, preživeli v njem nek predpisan čas in ga nato zapustili spremenjeni v skladu z omejenimi nalogami tega reda. Poglavarji hočejo, da zakon ostane zgolj zakon. Njihova najhujša nočna mora je zakon, ki bi bil dopolnjen z ljubeznijo.

Ali freaku uspe poraziti poglavarje obstoječega reda? Ne; vendar ne zato, ker bi bi ga režim zatrl s predvidenimi sankcijami ali celo s surovo fizično močjo. Freak propade zato, ker podložniki reda niso sposobni prenesti silnosti ljubezni, s katero je napolnil njihovo bivanje v režimu. V svoji kratkovidnosti so namreč spregledali, da ljubezen, ki jo oznanja freak, ni uteha pred zakonom. Kajti velja ravno obratno: vseskozi je bil prav zakon tisti, ki jih je varoval pred silo prave ljubezni. Red in zakon ne zahtevata moči, temveč se dobrikata šibkosti, ujčkata zaspanost, varujeta tisto najnizkotnejše in najmanj bojevito v nas: resnična moč je potrebna šele za prenašanje freakove ljubezni.

Zato mora freak naposled oditi iz režima. Seveda vsi podložniki žalujejo za njim. Solzo potoči celo kakšen nostalgični general ali ostareli predstojnik. Toda stvari so se vrnile v svoj normalni tek: težko je prikriti, da se te vrnitve v utečene tirnice celo malce veselimo. Ljubezen, ki jo je naznanjal freak, bomo sedaj uporabljali tu pa tam, kot “človeški faktor”, kot dekoracijo bolnišnične oskrbe, poučevanja književnosti ali služenja vojaščine. Vendar ne preveč. Kajti vsi prebivalci režima se zavedamo, da kot končna človeška bitja pretrpimo samo določeno količino ljubezni, natanko toliko, kolikor nam jo je modro odmeril red.

Freak je odšel, ampak gledalec ve: vihar je morda zapustil mesto, toda sam v sebi še vedno besni. Robina Williamsa smo si lahko predstavljali v vseh možnih vlogah, v vseh spolih, rasah in kulturnih oblikah, le v mirovanju ne. Zdaj nas je prisilil v nasprotno: Robina Williamsa si moramo zamisliti mirnega.

Komintator in katolik, zedinjena

Preberimo dve izjavi o Putinovi Rusiji. Prvo je napisal Janko Lorenci, ugledni Mladinin kolumnist, siva, morda celo bela eminenca slovenskega novinarstva. Drugo je podal katoliški filozof mlajše generacije, dr. Ivo Kerže, pobudnik obnove Katoliške akcije.

Lorenci pravi:

Za Zahod je bila idealna Rusija Jelcinova Rusija – kaotična, šibka, odprta za zahodni kapital. Putinova Rusija je v vseh teh pogledih postala bistveno odpornejša. Take Rusije ni mogoče kar počez deregulirati, privatizirati, liberalizirati in potem držati na kratko, kot se je to naredilo z nekoč sovjetsko vzhodno Evropo. (Janko Lorenci, “Ukrajina. Več licemerja, manj varnosti, manj demokracije”)

Kerže piše:

[Konsenkvence Putinovih izjav] se kažejo v izrazito pro-life, pro-družinski in pro-cerkveni ruski zakonodaji, pa tudi v geopolitičnih smernicah ruske zunanje politike, ki sledijo shemi boja post-komunitsične, znova-krščanske Rusije zoper proti-krščanski Zahod. V tem boju prav posebej izstopa boj za naravno pojmovano družino in zoper t.i. homoseksualne pravice, poroke, družine. Znana in povedna je kremeljska oznaka za Evropo kot Gay-ropo, glede na LGBT-usmerjeno politiko Bruslja. (Ivo Kerže, “Na čigavi strani je sedaj Bog?”)

Kako lahko moža s tako oddaljenimi stališči tekmujeta v isti zaljubljenosti? Zakaj dve skrajni gubi slovenske politične harmonike pojeta isto pesem?

Continue reading

Ugled, slava, doksa (1.)

dan-mladosti

Ugled je ključna kategorija sodobnega političnega življenja. Če se človek odloči za vstop v politiko, se mora sprijazniti z dejstvom, da ne bo nikoli deloval zgolj kot funkcionar – kot anonimni izvrševalec ali uradniški tehnokrat –, temveč bo nastopal tudi kot osebnost.

Janković ali Janša sta veliko več od seštevka vseh funkcij, ki sta jih opravljala v življenju. Janša ni samo poslanec ali bivši premier, Janković nedvomno ni zgolj župan prestolnice. Sta osebnosti, ki uživata med nekaterimi sodržavljani spoštovanje, med drugimi sovraštvo in prezir; povedano drugače, sestavni del njunega političnega delovanja – njunih interakcij z javnostjo in sodržavljani – je ugled.

Seveda, v demokraciji so najvišji izraz političnega strinjanja volitve, s katerimi državljani svojim izbrancem uradno podelijo zaupanje in s tem tudi mandat. Toda politiki si poskušajo izboriti tudi druge, otipljivejše, manj abstraktne dokaze naklonjenosti. Janez Drnovšek je osvajal bralne police svojih rojakov, Katarina Kresal si je z odločnim, ženstvenim nastopom prislužila naslov Slovenke leta, Borut Pahor – no, Borut Pahor je za naklonjenost tekmoval na več kot en način. A motili bi se, če bi v teh poskusih dvorjenja javnemu mnenju videli zgolj sredstvo pridobivanja volilnih glasov. Kajti moderni politik ni učenec Machiavellija. Po javnem pripoznanju in ugledu hlepi vsaj toliko – včasih celo še bolj – kot po politični moči v ožjem smislu besede, tj. po zmožnosti odločanja o državnih zadevah.

Vendar kaj sploh pomeni ta pojem, »ugled«?

Continue reading