Primer Damir Avdić ali o nepredvidljivi moči brezimnih uradnikov

V času, ko vesoljno slovenstvo zaposluje vprašanje o (re)definiciji družine, nas je dosegla novica, ki se nedvomno tiče tega vprašanja, a je pri nas žal (v nasprotju z mediji v bivših jugoslovanskih republikah) doživela preskromen odmev. Država (oz. natančneje ljubljanska upravna enota) naj bi Damirju Avdiću poslala pisno sporočilo, v kateri mu sporoča zavrnitev pravice do začasnega bivanja v Republiki Sloveniji. Razlog: Avdić naj bi zaslužil premalo denarja na mesec, da bi lahko bival s Sloveniji.

Vendar Avdić, ki je rojen v Tuzli, a Sloveniji že vrsto let deluje kot priznan umetnik in je vpisan v razvid samozaposlenih v kulturi, v resnici ne služi premalo. Njegov mesečni priliv se giblje okoli 900€, kar je mnogo več od zakonskega minimuma, ki pri nas znaša 270€. Vendar so birokrati, ki se v svojih sivih pisarnah za blagor pravičnosti in reda ne smejo pustiti zbegati usodam posameznikov, občečloveški kulturi ali delovanju države, vključili kalkulatorje in ugotovili, da se Avdiću, kot skoraj vsakemu samozaposlenemu, 70% prihodkov šteje kot strošek (t. i. normirani stroški). Torej, po njihovi višji matematiki, Avdić zasluži le 210€. Kar je seveda velik precedens, saj je skozi takšno računico praktično več kot 80% naših espejevcev upravičenih do socialnih prispevkov, saj so, četudi služijo 1200€ na mesec, pod pragom revščine. Vendar to, sklepamo, naših birokratov ne zanima.

Vendar odločitev UE Ljubljana ne zadeva zgolj in samo Damirja Avdića. Tudi ne zadeva le slovenske glasbene in (urbano)kulturne scene. Avdić je namreč leta 2009 prišel v Slovenijo po poti ljubezni. Tu se je poročil in sad te zakonske zveza sta dva nova državljana. Dva Slovenca!

" Kako lahko država, ki dva človeka združi v zakonsko zvezo in jima omogoči, da rodita in priznata otroke, v naslednjem trenutku, brez večjih procedur, to zakonsko zvezo loči in to družino razbije. Kakšna je država, ki bi rada po eni strani razširila definicijo družine na vse skupnosti, po drugi pa ne omogoča, da zakonski pari postanejo tudi enakovredni državljani in, ko se ji zazdi, enega izmed zakonskih partnerjev kratko malo nažene iz države."

” Kako lahko država, ki dva človeka združi v zakonsko zvezo in jima omogoči, da rodita in priznata otroke, v naslednjem trenutku, brez večjih procedur, to zakonsko zvezo loči in to družino razbije. Kakšna je država, ki bi rada po eni strani razširila definicijo družine na vse skupnosti, po drugi pa ne omogoča, da zakonski pari postanejo tudi enakovredni državljani in, ko se ji zazdi, enega izmed zakonskih partnerjev kratko malo nažene iz države.”

Continue reading

Advertisements

Neznosna lahkost krutosti

Meseca maja leta 1910 se na evropskem nebu pojavi komet Halley. Dogodek spodbudi med širšim prebivalstvom vzburjenje in nemir. Pojavljajo se apokaliptične napovedi, mediji se razpisujejo o tem dogodku, umetniki ga interpretirajo. Zla slutnja obvladuje celotno območje. In kot se rado zgodi ob takšnih dogodkih, ko neki tujek vstopi v naš vsakodnevni svet, privrejo na dan vse skrite slutnje, ki so v družbi in med posamezniki prisotne v določenem zgodovinskem obdobju. Seveda, ne straši nas komet, tudi ugonobil nas ne bo, ugonobili se bomo prejkone mi sami.

Sto in pet let kasneje nad evropsko nebo ne priplava nikakršen komet, temveč po naših tleh, ki so za seboj pustile krvavo dvajseto stoletje, morije, likvidacije, delitve, etnična čiščenja, upanja na novi svet, razočaranja nad upanji na novi svet in tako dalje in tako naprej, se sprehaja rulja ljudi iz vojnih oz. vsaj politično nestabilnih območij. Ti ljudje, o katerih poslušamo že od začetka poletja, so nenadoma dosegli tudi našo deželo. Čeprav jih je malokdo do sedaj zares videl, jih je prek Slovenije prešlo že nekaj desetih tisočih.

Pri vsem tem se ne moremo izogniti dvema spoznanjema.

Continue reading

»Živel Prvi in Drugi maj!« ali kako težko se je upirati samemu sebi

Obstajajo ljudje, ki ne marajo valentinovega. Pravijo, da zaljubljenci ne potrebujejo posebnega praznika, saj je za prave zaljubljence valentinovo vsak dan. Analogno kritiko nekateri namenjajo tudi prazniku dela. Za nekatere (teh je letos prijavljenih slabih 130 tisoč, realna številka pa je seveda bistveno večja) to ni le dan ali dva v letu, temveč način bivanja. Seveda z dvema bistvenima razlikama: da se ne vsak dan bašejo s čevapčiči v Opatjem selu in da za njihovo zabavo ne skrbi sindikat. No, seveda, ti redni praznikarji pravzaprav sploh nimajo sindikalnega zastopstva, niso »socialni partner« v pogajanjih o reformah, niso, razen z lepimi besedami, vključeni v program kakšne stranke. In vendar so. Obstajajo kot določen nevidni sloj. Nezaposlenost v Sloveniji namreč ni neko prehodno obdobje, nekaj začasnega, neka trenutna nemilost, v katero smo padli samo zato, da bi se lahko kmalu – in opremljeni z novo izkušnjo – spet postavili na noge. Ne, tako kot obstajajo redno zaposleni, obstajajo tudi redno nezaposleni.

Zanimivo je seveda to, da vseh teh stotisoč in več nezaposlenih ne sedi nujno križemrok, jokajoč nad svojo usodo. Mnogo nezaposlenih dela dosti, tako kot mnogo zaposlenih ne dela ničesar. Vsi moramo jesti, piti in plačati položnice za telefon. Z dvesto pa nekaj evrov socialke, ki jih lahko dobijo od države, brezposelni tega gotovo ne zmorejo. Vendar, bi dejala zaposlena gospa na zavodu za zaposlovanje, njihovo dodatno delo je nezakonito. To je žalostna zgodba tega sloja: ne le, da niso reprezentirani, niti zakoniti niso.

Continue reading

Nasvidenje, mister Mussomeli!

V teh dneh je ameriški diplomat Joseph Mussomeli zapustil službovanje kot veleposlanik Združenih držav Amerike v Ljubljani in odšel nazaj v svojo deželo v zasluženo penzijo. Mediji in javna grla (ter seveda tudi domorodsko ljudstvo) imajo o Mussomeliju zelo deljena mnenja. Če bi na hitro pregledali le tista, ki se nočejo vrednostno opredeliti do njegove 4-letne pojavnosti v Sloveniji, bi največkrat zasledili pridevnik kontroverzni. Vendar, kaj je tisto, kar je bilo za nas tako kontroverznega pri njem?

Le hiter pregled njegovega udejstvovanja nam pokaže, da je Mussomeli nedvomno bil zelo izkušen diplomat, države v katerih je služboval pa so zelo oddaljene od slovenske realnosti. Egipt, Filipini, Šrilanka, Bahrajn in Kambodža. Tik preden je prišel v našo skupnost, pa je služboval kot Veleposlanik ZDA v Kabulu. Slovenija seveda spada med tiste države, ki so strateško povsem nepomembne, zato je seveda dobra destinacija za zaslužne diplomate, ki se morajo malo odpočiti ali pa jim manjka kakšno leto do penziona. In tako je tudi Mussomeli, ko je zapustil Afganistan, prišel k nam na počitek za nekaj let. Še sam je izjavil, da so mu v Washingtonu dejali, da je »Slovenija urejena družba brez težav«. Nič lepšega, noge po kavbojsko na mizo, vsake toliko pa se prikažeš na kakšnem visokem srečanju. Vendar ne. Mussomeli je prejšnjo izjavo dopolnil: »Seveda se ne bi mogli bolj zmotiti.«

Continue reading

Za kaj se borimo na desnici (del II.)

V prvem delu tega spisa smo poskusili opredeliti osnovne točke socialne pravičnosti, kot jo vidimo na desnici v Sloveniji. V središče in izvor družbenega smo postavili posameznika – slehernika – v vsej svoji bivanjski problematičnosti in v svoji horizontalni in vertikalni odprtosti.

Ta dinamični posameznik v srečevanju z drugimi posamezniki želi ustvarjati dobro in to njegovo delovanje je materializirano v mnogih med seboj različnih človeških institucijah. Delovanje posameznika v in skozi družbo bi danes lahko imenovali delujoča civilna sfera.

Eden izmed vidikov te interakcije med posamezniki je nedvomno tudi ekonomija. Zato smo rekli, da je tudi v tej sferi nujno postaviti posameznika in njegovo odgovornost v samo središče. Način, kako ekonomija deluje na teritoriju, mora biti vzpostavljen od spodaj – višje instance naj bi le skrbele, da sankcionirajo prestopke in zlorabo, ki bi uničila možnost gospodarske interakcije med posamezniki. Ker smo v Sloveniji zaznali, da je ekonomska sfera dispriporcionalna in disfunkcionalna, zaradi prvotne akumulacije kapitala, ki se je zgodila pri t. i. nacionalizaciji, menimo, da je potrebno vzpostaviti pogoje za razvoj malega gospodarstva, ki bo organsko izhajal iz prostora tu in zdaj in bo lahko delovalo kot humus za vzpostavitev zdravega, politično neodvisnega gospodarstva, ki bo pogoj možnosti za razvoj in blaginjo vseh medčloveških sfer.

Accountability proti sovjeticizmu

Ravno tako kot v ekonomiji mora tudi v zadevah javnega biti posameznik in njegova odgovornost v samem jedru sistema, saj lahko le posameznik sprejema odgovornost za svoje odločitve. Bistveni problem v Sloveniji je, da se odločitve na vseh nivojih vedno skrivajo s sklicevanjem na takšne in drugačne strokovne skupine ali svete. Pri nas je redna praksa ne le, da minister sprejema odločitve na podlagi strokovnih služb in mnenj, temveč da pri tem popolnoma pozabi na svojo odgovornost glede končne odločitve – na to, da je pravzaprav njegovo glavno poslanstvo, da sprejema prave in razumne odločitve in da so strokovne službe le nujno pomagalo pri odločanju. Ne obstaja nobena strokovna skupina, ki ne bi bila tudi politična, saj je že s tem, ko predlaga določene politične spremembe, politična. Poleg tega ni nikoli tako, da ima »stroka« neko mnenje, politika pa drugo: tudi znotraj stroke različni strokovnjaki mislijo različno. Diskurz strokovnosti ni nič drugega kot uveljavljanje specifičnih interesov mimo javne debate tako, da ne odgovarja nikoli nihče.

prudentia

Podobno so na študentskem protestu pred tremi leti in kasneje na t. i. vseslovenskih vstajah protestniki zahtevali več paralelnih odborov, ki bi nadzirali in sodelovali pri odločitvah. Temu bi lahko rekli sovjetski sistem, pri čemer izraz sovjetski nočemo uporabiti diskreditorno. Gre namreč za predpostavko, da sistem, kjer bo več odborov delalo isto delo, bolj pravičen, saj bo večja skupina ljudi vključenih v soodločanje. Vendar to v praksi pripelje do popolnoma obratnih rezultatov, saj se znotraj vse te kopice ljudi izgubi tista različnost, ki je nujna pri ugotavljanju odgovornosti za sprejete odločitve. Poleg tega se hitro izkaže, da večina ljudi, ki sedi po teh odborih, niti zares ne ve, kaj naj bi počela, saj so do teh služb prišli po netransparentnih in nejasnih kanalih. Takšna oblika odločanja pa je zelo dovzetna za vnašanje interesne in drugačne nepravične zakonodaje, saj nikoli nihče zares ne odgovarja.

Zato na desnici zagovarjamo, da je potrebno iti v nasprotno smer, kjer odločevalci nosijo popolnoma celotno politično odgovornost – temu v angleško govorečem svetu pravijo accountability. Seveda nihče ni vseveden, vendar je strokovna skupina del politične ekipe tistega, ki prevzame odgovornost, zato za njihove argumente in rešitve v celoti odgovarja odločevalec: pa naj bo to minister, župan, poslanec ali direktor javnega zavoda. Še več: zakoni bi morali – kot v mnogih evropskih državah – biti poimenovani po predlagatelju ali pač po tistemu, ki bi neposredno stal za njimi. Kaj dela in kako je zgrajen strokovni svet, ki stoji za njimi, je v celoti stvar tistega, ki je na tem položaju: kakovost odločitev, sprejetih politik, pa tudi usposobljenost ljudi, ki jih delegira na nižja odločevalska mesta – vse to je njegova odgovornost in mora biti tudi v vsakem trenutku klican nanjo.

Podobno velja tudi za poslance. Trenuten sistem je zgrajen okoli političnih strank, kar je posledica številnih med seboj povezanih dejavnikov. V takšnem sistemu poslanci odgovarjajo predvsem lastnim strankam, saj v parlamentu sedijo zaradi njih in ne zaradi svojega dobrega dela. Zato je pomembno, da poslanec spet svojo dobi odgovornost do volivcev, predvsem tako, da se uredi volilni sistem, v katerem bi lahko volivci lahko nagrajevali in kaznovali dejanja poslancev, tako da bi se ti čutili odgovorne do svoje volilne baze. To bi na mah rešilo dva problema: volivci bi na tak način lahko čistili in spreminjali delovanja določene stranke, hkrati pa bi se izognili scenarijem zadnjih dveh volitev, kjer so kandidirali posamezniki, ki so bili popolni politični analfabeti in popolni anonimneži, brez osebne zgodovine delovanja za javno dobro ali drugih atributov, ki bi jih upravičile za izvolitev na takšno visoko funkcijo.

Za kaj se borimo na desnici (del I.)

Politična razporeditev se razlikuje od države do države, posledično obstajajo razlike tudi glede specifičnih interesov določenega političnega pola. Predvsem v Evropi so ti zelo odvisni od preteklih zgodovinskih izkušenj, predvsem v minulem krvavem stoletju, zlasti pa v času po drugi svetovni vojni.

V Italiji je na primer celotno povojno obdobje obvladovala Krščanska demokracija (Democrazia cristiana, DC), ki je po eni strani zagovarjala tradicionalne in konservativne vrednote, po drugi pa vodila neke vrste korporativni kapitalizem z močno socialno noto ter hkrati izvajala skrajno pragmatično, skoraj tehnokratsko politiko. Zato veliko število ljudi, ki bi jih lahko imenovali interesni volivci, na Apeninskem polotoku voli stranke desnice. To so, da se razumemo, volivci, ki hočejo ohraniti bodisi osebne bodisi korporativne privilegije, ki so jih nakopičili skozi finančno napajanje iz javne blagajne in paradržavnega gospodarstva v dolgih desetletjih hladne vojne. Pri nas takšni volivci glasujejo skoraj izključno za stranke levega centra (LDS, SD, DeSUS, SMC).

Berlusconijeva Naprej Italija in kasneje Ljudstvo svobode se je sicer rada predstavljala kot predstavnica podjetniške in napredne Italije, a dejansko so njeni uspehi temeljili na podpori interesnih volivcih nekdanje Krščanske demokracije (pa tudi njene dolgoletne zaveznice Socialistične stranke). Pri Berlusconijevem projektu je šlo za cinično kleptokracijo, ozaljšano z barvami ideološkega antikomunizma , ki je slonela interesnih volivcev starega sistema. Skratka: enak fenomen kot Jankovićeva Pozitivna Slovenija, le z drugim ideološkim predznakom, ki je posledica različne zgodovine.

Toda kljub temu vendarle obstajajo neke obče razlike, ki združujejo tako levico kot desnico po vsej Evropi (da ne rečem po celem svetu). Nekaj teh vidikov smo se, iz različnih pogledov, poskušali dotakniti v zadnjih mesecih na tem portalu.

V tem sestavku bom skušal podati nekaj izhodiščnih točk, za kaj se desnica v Sloveniji tukaj in zdaj bori (oziroma bi se morala boriti). Upam, da bo moje izvajanje vsaj okvirno razložilo, zakaj so konservativci in liberalci v Sloveniji politični zavezniki – oziroma bi po naravi stvari to morali biti.

Continue reading

Geopolitika velesilaka ali kaj Rusijo legitimira kot globalno silo

V zadnjem času, predvsem od ukrajinske krize sem, Ruska federacija ne skriva več svoje ambicije, da bi – kot pravijo – ponovno postala pomemben globalen center moči. Tako kot njen predsednik na fotografijah v ruskih Janah in Lady-jih, tako tudi njegova država nerada izgubi trenutka, da ne bi kazala svojih mišic celotnemu svetu.

Russian Prime Minister Vladimir Putin is

Seveda bi se to moralo vsakemu povprečnemu umnemu prebivalcu naše zemlje zdeti zelo infantilno in žal tudi nevarno. Vendar ne. Mnogim posameznikom in skupinam širom našega globa, od ZDA pa vse do male državice na razporku med Balkanom in Mediteranom, se zdi takšen razvoj dogodkov povsem upravičen. Svet naj bi bil sestavljen na več pomembnih vplivnih sfer – tem pravijo velesile – okoli katerih naj bi gravitirale preostale države. Temu pojavu pravijo geopolitika.

Zdaj, jaz iskreno tega izrazoslovja ne razumem – sem pač fantič iz province provincialne države. Razumem seveda, kaj pomeni vpliv, kaj pomeni moč, kaj ugled, kaj slava. Ni mi pa povsem jasno, zakaj nekim državam to kar tako pripada. Ker države namreč niso kot monarhi, ki se kar rodijo z legitimno oblastjo, morajo to, da se imajo za velesilo, nekako upravičiti. V naslednjih vrsticah bom tako poskušal premisliti, zakaj bi lahko Rusija bila do te oznake upravičena in pripoznana tako od bližnjih, ki naj bi gravitirale v njeni interesni sferi, kot od drugih velesil in držav, ki živijo gravitirajoč na druga gravitacijska polja.

Continue reading

Ostrakizem Janeza Janše in interes slovenske levice

Janez Janša, Dob

Nihče verjetno ni zamudil novice, da so konec prejšnjega tedna poslanci Državnega zbora odvzeli mandat Janezu Janši.

Še preden podam svoj komentar glede tega srhljivo precendenčnega primera v političnem prostoru naše dežele, hočem prehiteti slučajne (tudi čisto legitimne) ugovore s strani naših bralcev z desne. Gotovo so vsi dogodki v zvezi z njegovo osebo v zadnjega dobrega pol leta za vse, ki so mu blizu– za njegovo ženo, otroke, sorodnike, njegove sodelavce, pa tudi podpornike, tako nove kot tiste, ki ga že od Roške ali vsaj od afere Depala vas imajo za simbol upora, antiestablišmenta, za zgled človeške pokončnosti, stanovitnosti, nepopustljivosti – zelo travmatični, zaskrbljujoči in razžaljujoči. Najprej zelo sumljiva in čudna obtožba, ki si je noben pravnik ni upal zagovarjati. Potem še hujši udarec – potrditev te obtožbe na višji instanci. Za konec pa še zelo pravno sporen – če že ne rečem nelegalen – odvzem mandata. Razumem, da vas boli in vam je osebno hudo. Resnično sem empatičen. Vendar ne morem mimo tega, da o temu, kar se dogaja, razmišljam striktno politično.

Continue reading

Kako so gradili zlati gugel

Vseveden, vseviden, vseprisoten. Povsod je, čeprav ga ne vidimo. Če ga prosimo, nam pomaga. Pozna vse najintimnejše skrivnosti, ki jih skrivamo pred drugimi – še več, pozna nas bolje, kot se sami. Vsakemu posebej se lahko posveti in vsakemu posebej namenja sporočila; in hkrati stvari gleda iz višje, drugačne in celovitejše perspektive. Oglaša se v nam razumljivem, domačem jeziku, čeprav je sam onkraj vseh jezikov. Ne, to ni dobri stari mrtvi bog krščanske metafizike. Ne, to je še kako krepki in živi striček Google.

Continue reading

Kaj konzervira konzerva konzervativca?

Na socialnih omrežjih se za desničarje ali konservativce s strani naprednejših članov našega občestva že nekaj let pojavlja diskreditacijska oznaka konzerva. Ta oznaka naj bi na šaljiv način označevala umsko zaprtost, moralno hermetičnost in nezmožnost odprtega soočanja z novimi idejami in miselnimi tokovi. Konzervativnost (oz. konzerva) naprednjakom torej predstavlja predvsem osebnostno pohabljenost, ki ima določene politične posledice – saj je normalno, da je človek odprt in da hlepi vedno po novem in boljšem.

Po takšnem razumevanju naj bi bil konzervativec nek zadrt človek, sovražen intelektu in kulturi, ki malikuje preteklost in preživete inštitucije in je zato nezmožen misliti novo in sprejemati čas, v katerem živi. A že površen pogled na slovensko kulturno-politično sceno nam pokaže, da te opredelitve ne moremo ustrezno umestiti v naš prostor. V deželah, kjer še živo vztraja spomin na socializem, se zdi, da so ravno progresivci tisti, za katere bi veljala zgornja opredelitev (no, glede sovražnosti do intelekta med seboj še tekmujejo), konzervativci pa bi – tako zgleda – najraje kar vse spremenili. In vendar volivcev Združene levice nihče ne imenuje »konzerve«, ravno tako tistih, ki glasujejo za Novo Slovenijo, ne nazivajo »naprednjake«. Torej, če želimo, da imajo besede ustrezen pomen, bi bilo več kot dobrodošlo, da sploh razumemo, kaj naj bi bilo tisto, kar bi morali konzervativci konzervirati in na kakšen način naj bi se to manifestiralo v političnem mišljenju.

riba3

Continue reading

Hegemonija in odsotnost

V zelo lepem članku Branka Cestnika O roju ali česa se ne smemo učiti od čebel avtor prikaže, kako neka komunikacija poteka tako rekoč po inerciji, brez konkretnih centrov, ki bi z direktnimi pritiski uveljavljala svojo moč. Čebele mu služijo kot metafora za komunikacijo, ki deluje kot odsotnost komunikacije: roj sam funkcionira tako, da že vsaka posamezna čebela točno ve, kaj mora storiti, ne da bi zaznala, da sama ni agent lastnega delovanja. Ali z njegovimi besedami: »Proces uporablja posamezno članico bolj kot posamezna članica obvlada proces«.

Tu bi sam dodal: ravno odsotnost direktnega pritiska na posameznike je tista, ki roju omogoča optimalno delovanje; vsak neposreden pritisk bi bil namreč že smatran kot napad (npr. kot sršen, ki je udrl v panj) in bi s tem tudi izzval upor.

To, kar g. Cestnik opisuje skozi metaforo mehanizma roja, bi lahko z nekoliko bolj učeno besedo imenovali hegemonija. In v tem smislu lahko trdimo, da imamo v Sloveniji hegemonijo levice.

Continue reading

Evropa kot periferija

Evropejci smo nekoliko počasnejši v doumevanju tega, kar se dogaja okoli nas. V nas je še vedno močno prisotna zavest, da smo začetniki vsega, kar se v svetu pripeti, in da smo, kot na zemljevidih sveta, ki smo jih navajeni bolščati od osnovnošolskih dni dalje, središče sveta – nek standard, h kateremu stremi ali se mu upira preostali svet. Zato je bil velik šok, ko je predsednik ZDA ob nastopu funkcije pred štirimi leti med vrsticami poudaril, da mu je več do dobrih odnosov s Kitajsko kot z Evropo. Vendar problem zavesti Evropejcev ni toliko na ravni napačne ocene svoje geostrateške moči. Ta je zanemarljiva v primerjavi z zaslepljenostjo, da smo še vedno standard na idejni, svetovnonazorski ravni. Kar se je najbolj opazilo pri komentarjih novinarjev in drugih intelektualcev v času izbora novega papeža.

Evropski predsodki na račun krščanstva

Izvolitev Jorgeja Maria kardinala Bergoglia za novega rimskega škofa je seveda revolucionarna. Novi papež je prvi Neevropejec na tem mestu po dolgih dvanajstih stoletjih, hkrati pa je prvi po več kot tisoč letih, ki si je nadel ime, ki ga papeška tradicija še ni poznala ali ni bilo iz njih sestavljeno. Vendar to so malenkosti, statistika, ki je uporabna zgolj za rubriko Ali ste vedeli?. Novi papež je revolucionaren zato, ker je po vsej verjetnosti za vedno odvzel primat papeštva in ostalih cerkvenih služb Evropejcem. Ali drugače: z izvolitvijo papeža z južne poloble se je formalno potrdilo nekaj, kar v svetu velja že nekaj časa – da krščanstvo in katolištvo nista več evropska stvar, ampak živita in raseta nekje drugje.

Tega se seveda veliko število komentatorjev ne zaveda in tako ponavlja klasično, še iz 19. stoletja privlečeno teorijo o postopnem umiranju krščanstva. Tako so se spraševali, kako se mora Cerkev reformirati, da bo nagovorila sodobno, vedno bolj sekularizirano družbo, kot da je »vedno bolj sekularizirana družba« neko dejstvo sveta. Nato se je govorilo, da bi morala Cerkev dovoljevati homoseksualne poroke, kontracepcijo ali žensko duhovščino, ukiniti celibat oz. na kratko stopiti v korak s časom, kot da je »čas« nekaj, kar je povsem enakega v Nemčiji, na Madagaskarju, v Boliviji ali na Kitajskem. Kot da je delo Cerkve prilizovanje zahodnim liberalcem. Še celo izvolitev južnoameriškega papeža se je pospremilo s komentarji, češ končno se je Cerkev toliko liberalizirala, da je dopustila, da jo vodi nekdo izven Evrope. Mogoče bo naslednji papež celo gej. Kot da bi tista stavba na Trgu Svetega Petra določala, kdo bo papež.

Treba se je namreč zavedati, da papeža ne izbira tista stavba na Trgu Sv. Petra, temveč so to ljudje, kardinali, od katerih dobršen del prihaja izven Evrope. Na tokratnih volitvah je bila sicer večina kardinalov še vedno evropskih, vendar je to najverjetneje zadnjič v zgodovini. Kar pa seveda ne pomeni, da se Cerkev liberalizira.

Continue reading

Peticija za prepoved krsta dojenčkov? Definitivno premalo!

cute-baby-crying

Opazil sem, da že dobra dva tedna skupina pod imenom Koalicija za ločitev države in Cerkve zbira podpise za prepoved krsta dojenčkov.

Argumentacija, ki jo lahko zasledimo na spletni strani, je naravnost fantastična (skorajda že znanstvenofantastična). V duhu sodobnega postateističnega sekularnega vraževerja in TRS metafizike pobudniki apodiktično zatrjujejo, da krst »pomeni poseg v duševnost, saj vtisne v dušo neizbrisno duhovno znamenje« in zato »dojenček postane nova stvar in ud cerkve ter ne pripada več samemu sebi.« Kaj natančno hočejo s tem povedati, mi ni znano, kot kaže, pa to neverjetno duhovno znamenje v ljudeh povzroči, da krščeni kot po nekem avtomatizmu »mora biti poslušen cerkvenim predstojnikom, jih ubogati in materialno podpirati cerkev« in »se mora udeleževati misijonske dejavnosti cerkve ter vedno in povsod širiti in braniti katoliško vero.« (Gotovo bi bil marsikateri župnik zelo vesel, da zmore s krstom ustvariti tako zveste vojščake.)

Namen pobudnikov sicer najverjetneje ni nov spiritualistični nauk o delovanju zakramentov, temveč obramba najsvetejših svetinj enakosti, svobode in demokracije. In, moram priznati, mi je dalo misliti. Če zmore zgolj en navaden krst narediti tolikšno spremembo v našem nedolžnem malčku in mu nalaga dolžnosti, ki jih ni sprejel, in mu tako za vekomaj onemogoči zmožnost svobodnega bivanja, kaj potem šele ostale reči, ki so otroku vsiljene in ga nepreklicno zaznamujejo!

Zato predlagam (in upam, da mi bodo kolegi iz Kritike konservativne pritrdili, kakor tudi drugi dobromisleči posamezniki, ljubitelji svobode in enakosti), da se pridružijo peticiji za prepoved vsiljevanja česarkoli, kar bi dojenčke lahko kakorkoli spremenilo in za to niso kot že polnoletni dali privoljenja.

Zato pozivamo ustrezne inštitucije, da v ustavi in v ustreznih zakonih nedvomno obvarujejo naslednje pravice:

  • Pravico do izrekanja glede pravice do izobraževanja: izobraževanje v izobraževalnih ustanovah oz. šolah je v Republiki Sloveniji obvezno. Vendar šolanje na zelo pomemben način spreminja kognitivni aparat našega malčka in ga s tem odteguje od njegove igrive samosvojosti in ga daje v službo javnega in občega. Otrok ni več samosvoj, saj se mora učiti stvari, ki jih ne pozna, delati naloge, ki si jih ni izbral, in ubogati ljudi, ki jih ni izvolil. V tem vidimo globoko kršenje demokratičnih vrednot, ki so (oziroma bi morale biti) vpisane v ustavo. Poleg tega beseda šola izhaja iz prostega časa, kar pomeni, da krši svojo lastno etimologijo.

  • Pravico do izbire maternega jezika: še bolj kot izobraževanje otroka spremeni jezik, ki se ga je primoran naučiti. Sklepamo, da se pred osemnajstim letom otrok ni zmožen resno in racionalno odločiti, kateri bi bil njegov materni jezik oziroma ali bi sploh govoril.

  • Pravico do izbire staršev: otrok je z rojstvom dodeljen v oskrbo neki skupini ljudi po čisti kontingenci. Ti skrbniki (ali starši) ga v vseh vidikih njegove formacije nepreklicno in nepopravljivo zaznamujejo: na emotivni in kognitivni ravni, pa da ne govorimo o tem, da formirajo v pomembnem segmentu njegove najzgodnejše spomine na otroštvo. Pri svojem rojstvu je dojenček daleč premald, da bi lahko izbral svoje skrbnike in racionalno pregledal njihove metode vzgoje, kraj izvrševanja starševanja in recenzije njihovih drugih otrok.

Podpise lahko oddate kar v komentarjih ali na tviterju. Ko se bomo odločili, da jih je dovolj, bomo le-te izročili Zdenki Čebašek Travnik in Matjažu Hanžku, saj sta edina v tej mračni deželi, ki jima gre za stvar samo.

 

Tradicija oziroma razmerje med partikularnostjo in univerzalnostjo

Pojem tradicije, pa naj bo v kritiki liberalcev in levičarjev ali v malikovanju konservativcev, je v današnjem svetu razumljen kot neka specifičnost, ki je postavljena, nekaj, kar ima svoje jasne okvirje, svoje šege in navade, svoje besedišče, svoje vrednote in zaradi tega svojo vrednost (ali svojo privatno resnico) že na sebi. V takšnem razumevanju je naš odnos do tradicije popredmeten, torej je kot odnos z določeno stvarjo. Ta odnos je lahko odklonilen, saj smatra, da je tradicija nekaj, kar je bilo formirano v določeni zgodovinski dobi in je danes, z razvojem tehnologije, znanosti, psihologije ali družboslovja postala odveč ali pa je ta odnos pritrdilen in meni, da jo moramo kot dediči neke skupnosti še naprej vzdrževati, pa če se nam zdi še tako bizarna in nepraktična, saj naj bi bila poroštvo zdravega in suverenega načina vzdrževanja naše (narodne, politične, ipd.) skupnosti.

Iz takšnega razumevanja tradicije se rojevajo sociologije kulture, antropologije, etnologije in religiologije, saj menijo, da so tradicije neke posamezne enote, ki jih je mogoče med sabo primerjati, jih analizirati in celo vrednotiti. Takšno razumevanje tradicije je napačno, saj v tradicijah vidi neke nadstavbe, neke samoreferenčne in zaključene partikularnosti, v katere lahko slehernik vstopa in jih slepo sprejema, ne da bi v njih in skozi nje lahko kot posameznik, obdarjen s svobodno voljo in zavedanjem eksistencialne vrženosti v svet, bil akter dobrega in razmišljal o poslednjih stvareh.

Continue reading

Slovenija ne vidi izhoda iz recesije. Strokovnjaki: v Sloveniji preveč Slovencev

(poročilo prevedeno iz bruseljskega časopisa The New European Times)

Foto: Delo

Foto: Delo

BRUSELJ, DUNAJ – Evropska unija izraža skrb nad ekonomskim in političnim stanjem v Republiki Sloveniji. Slovenija se z vsako uro zadolžuje v številkah, ki jih zna razumeti le še Berlusconi. Pri tem pa EU opazuje, da se v nobenem segmentu svoje ekonomije ne želi spoprijeti z reformami. Na tiskovni konferenci minuli torek je lokalna premierka Alenka Bratušek dejala: »Stanje v Sloveniji je stabilno. Trojke v našo deželo ne bo, saj smo v zadnjih pol leta uspešno privabili več tujih posojilodajalcev, ki nam bodo redno zagotavljali likvidnost v teh težkih časih, tako za Slovenijo kot tudi za naše prijateljske republike Rusijo, Azerbajdžan in Libijo«.

Toda v kuloarjih bruseljske Steklene palače je v pričakovanju evropskih volitev zaznati veliko stopnjo nezaupanja. »Sam pogled na kandidatne liste ne vzbuja preveč zaupanja – nam je zaupal vir iz hodnika – ena lista izgleda kot skupina, ki išče zatočišče pred sodnimi pregoni, druga kot da je ravnokar prikorakala iz srednje šole, tretja pa ima tistega zoprnega čebelarja«.

Če pa so na čudaške kandidatne liste na evropskih volitev še vajeni – tokratnih volitev se bodo namreč udeležili tudi na Hrvaškem, sicer južni sosedi Slovenije, s katero sta skupaj žulili klopi v socialistični Jugoslaviji – pa je ekonomsko in gospodarsko stanje tisto, ki administratorjem EU najbolj beli glavo. Predvsem zato, ker so to republiko, ki po prebivalstvu ne presega berlinskih četrti Pankow in Oraniensburg, dobrih pet let nazaj tako nemarno spustili v monetarno unijo.

V poročilu odhajajočemu komisarju EU Josetu Barosu je v sredo skupina iz Centra za organiziranje in koordininarnje lokalnih administracij (COKLA) predstavila izsledke dolgoletne raziskave o problematiki implemenatcije evropskega modela ekonomije na mejnih območjih EU in državah PIIGS. Strokovnjaki so za Slovenijo locirali predvsem dva poglavitna problema.

Prvega opažajo v tem, da je slovensko gospodarstvo čudna mešanica med fevdalnim sistemov obveznih cehov in socialistične retorike. Levji delež vidijo predvsem v slovenski medijski krajini, ki naj bi takšen sistem tudi legitimirala – njihov največji in osrednji časopis Delo je, v raziskavi kvalitete medijev za leto 2013, zasedel 78. mesto, takoj pod revijo Upanje, glasilom dekliškega zbora kolegija Edvarda VII. v Porthsmouthu, in tik nad mesečnikom Novi časi, ki ga izdaja Združenje levičarskih podjetnikov iz Bolgarije. Strokovnjaki zato ugotavljajo, da bi morala Slovenija preiti dvojno tranzicijo: najprej v modernizem in potem še v postmodernizem, da bi prišla na stopnjo Slovaške v letu 1994.

Drugi problem, ki so ga strokovnjaki izpostavili in ki bo v veliki meri otežil reševanje prvega, naj bi bil, da je v Sloveniji daleč nadpovprečno visoka koncentracija Slovencev.

»Opažamo zaskrbljujočo visoko količino Slovencev tako na vodstvenih položajih (v javnem in privatnem sektorju) kot med zaposlenimi. Najbolj skrb vzbujajoče pa je, da je enormna prisotnost Slovencev tudi v zakonodajni, sodni in izvršni oblasti,« je na tiskovni konferenci dejal Aki Rassmusen, visoki predstavnik COKLE za Srednjo Evropo. Na vprašanje, kaj ta visoka prisotnost Slovencev predstavlja za implementacijo gospodarskih reform, je Rassmusen poudaril, da so »Slovenci nenormalno obsedeni z željo po čimprejšnjem upokojevanju, za kar gre sedaj že 76 % celotnih javnih izdatkov; da ne prenesejo ideje fleksibilnega urnika, saj morajo ob 15h pustiti službo in iti delat na tem, da v predmestjih uničujejo sosedom razgled z grajenjem štirinadstropnih vil; in še tisti čas, ki ga preživijo v službi nadpovprečno porabijo na spletni strani avtomoto.si«.

Rassmusen tako ugotavlja, da se bo, preden se reši ta drugi problem, zelo težko lotiti prvega.

Spomnimo, da je slabo leto nazaj do podobnih zaključkov prišel tudi Sveti Sedež, ko je odstavil oba nadškofa v tej mali republiki. Glede tega problema se je uradni Vatikan zavil v molk, vendar je iz krogov blizu Svetega očeta med naše dopisnike pricurljala informacija, da papež Frančišek na noben način noče imenovati še enega Slovenca na to mesto. »Ne bom dopustil, da mi bodo neki Slovenci spet srali tam, kjer poskušam jaz čistit!« je baje dejal v buenosaireškem dialektu.