Slovenske burke

Pred desetletjem, sredi polemik okoli lokacije ljubljanske džamije, je Drago Jančar v eseju za Sobotno prilogo opisal izkušnjo iz časov socializma, ko je delal kot scenarist za Viba film. Ta je ta dolga leta domovala v ljubljanski cerkvi Sv. Jožefa, ki jo je oblast po vojni odvzela jezuitom in jo spremenila v filmski studio.

To je med zaposlenimi rodilo šalo, češ, pride delegacija iz tujine, peljejo jo na izlet po Sloveniji in eden od gostov navdušeno vzklikne: »Kako prosvetljena dežela! Na vsakem gričku filmski studio«.

Ob rojstni uri islamofobije na Slovenskem je pisatelj opozoril na nespoštovanje do verskih pravic in religije nasploh, ki se je v socializmu zasidralo v družbo in privrelo na dan v nasprotovanju osnovni pravici verske manjšine, da postavi svojo shodnico.

Toda to je le del zgodbe. Že res, da je protimuslimanstvo črpalo iz protiverskih predsodkov in pogosto šlo z roko v roki s protikatolištvom. To je bilo očitno pri Jelinčičevi SNS. Toda sredi prejšnjega desetletja se je v krogih, bližjih tradicionalni desnici katoliške provenience (glavni junak kampanje proti džamiji je bil nekdanji član N.Si) pojavil nov tip islamofobije. Služila ni nabiranju političnih točk med katoliškimi volivci (ki jih, roko na srce, v mestni občini ljubljanski ni zelo veliko), temveč kot vaba za ribarjenje v širšem bazenu postkomunistične mentalitete; kot orodje za preseganje omejitev lastne volilne baze in »širjenje v sredino«.

To je bila preživetvena strategija obrobnih skupinic, ki so jim desnosredinske stranke obrnile hrbet. Zbor za Ljubljano, platforma intelektualcev za podporo županskemu kandidatu desnice, je tedaj izjavil, da v moderni evropski prestolnici mošeja sodi v samo središče mesta.

"Ob rojstni uri islamofobije na Slovenskem je pisatelj opozoril na nespoštovanje do verskih pravic in religije nasploh, ki se je v socializmu zasidralo v družbo in privrelo na dan v nasprotovanju osnovni pravici verske manjšine, da postavi svojo shodnico."

“Ob rojstni uri islamofobije na Slovenskem je pisatelj opozoril na nespoštovanje do verskih pravic in religije nasploh, ki se je v socializmu zasidralo v družbo in privrelo na dan v nasprotovanju osnovni pravici verske manjšine, da postavi svojo shodnico.”

Continue reading

Advertisements

Sekularizem ni eden, sekularizma sta dva

Prejšnji teden je Bonald predstavil kritiko sekularnega liberalizma kot nazorskega modela oziroma politične prakse, ki je inherentno netolerantna do verskih prepričanj, kadar ta pridejo navzkriž z ideološkim programom, na katerem temelji sekularni družbeni konsenz.

Liberalizem? Ne, progresivizem

Pri tem je govoril o »sekularnem liberalizmu«, kar ni napačna oznaka, vendar bi bilo pravilneje govoriti o naprednjaški ali progresivistični paradigmi. Če je namreč liberalizem v političnem pogledu, kot je zapisal španski filozof Ortega y Gasset, predvsem »volja živeti z nasprotnikom, še več, s šibkim nasprotnikom«, pa progresivizem temelji na normativnem idealu družbe, na podlagi katerega državljane deli na »napredne« in »nazadnjaške«, pri čemer si smejo le prvi nadejati enakopravnega sodelovanja v političnem procesu. Težava je v tem, da se ta ideal venomer spreminja (»napreduje«, pač) in s tem, kot je v svojem stalinističnem obdobju dejal Milovan Đilas, »tako kot reka med svojim tokom na bregovih pušča blato in drugi balast«. V »napredni družbi« so takšno blato seveda »nazadnjaške ideje«; balast pa tisti, ki se jih trmasto oklepajo.

“Tudi sodobno nestrpnost proti Katoliški cerkvi težko razumemo mimo dejstva, da smo pred drugo svetovno vojno Slovenci po številnih kriterijih bili najbolj katoliški narod v Evropi.”

Continue reading

Pozni kapitalizem?

rockefeller-center

Ste opazili, da številni neomarksistični avtorji uporabljajo pojem »pozni kapitalizem«? Fredric Jameson  piše o »kulturni logiki poznega kapitalizma«, guru naše nove radikalne levice David Harvey ne izgubi priložnosti, da v svoja predavanja in tekste vnese ta pojem – in tem zgledom sledijo tudi v naših logovih.

Sprašujem se – zakaj je trenutni kapitalizem pozen? Na kateri zgodovinski zmenek zamuja, da je pozen? Morda na socializem, ki je bil za vogalom še pri vsaki krizi od leta 1873 dalje?

Logika, ki tiči za rabo tega pojma, je, da živimo v zadnji fazi kapitalistične produkcije. Zgodnji kapitalizem je bil pred 19. stoletjem, visoki ali razviti kapitalizem je sistem, ki ga je opisal Marx, pozni kapitalizem pa je sistem, ki se sicer razkraja, a ne ravno točno na način, kot je predvidel Marx.

Osebno se mi zdi ta perspektiva zelo ozka.

Continue reading

Hitlerjeve zahteve – izzivanje ali roka sprave?

hitlerjeve_zahteve

Če prav pomislimo, zgledajo zahteve, ki jih Herr Hitler daje Poljski, čisto razumne. Treba je razumeti, da je bil še pred dobrima dvema desetletjema dobršen del Poljske integralni del Nemčije in z razpadom Nemškega cesarstva, ki je sledil zahodni zmagi v prvi svetovni vojni, se je na sto tisoče Nemcev znašlo v mejah nove Poljske države.

Nemčijo danes v medijih pogosto obtožujejo nacionalizma in ekspanzionizma – ampak vprašajmo se: so Poljaki kaj boljši? Poljski vlada vojaška hunta, ki vsebuje najhujše nacionalistične elemente. Pravijo, da je v Nemčiji na pohodu antisemitizem. Morda je kaj na tem, a ne pozabimo, da na Poljskem ni čisto nič bolje: ukrepi, ki jih je uvedla nova poljska oblast, so še bolj sovražno nastrojeni proti Židom. Morda zato, ker večina poljskih Židov govori nemško? …

Zlasti, če pogledamo iz geostrateškega vidika, so nemške zahteve v bistvu logične in razumljive. Versajska pogodba, plod arogantnega zmagoslavja zahodnih sil, je Vzhodno Prusijo odsekala od ostalega nemškega ozemlja. Danzig, mesto z ogromno nemško večino, je dobilo nekakšno avtonomijo, čeprav si njegovi prebivalci v veliki meri želijo priključitev k matici. Nemške vojake bi, takoj ko bi prestopili mejo, pozdravili s cvetjem!

Kar je resnično šokantno, je trma poljske nacionalistične vlade, ki zavrača, da bi se usedla za mizo z Nemci in začela pogajanja o miroljubnem razkosanju svoje dežele. Še bolj nesprejemljivo je, da s to svojo trmo celotno Evropo vleče v vojno!

Pri tem je treba omeniti še vse protinemške predsodke, ki jih je brati v zahodnem – predvsem angleškem! – tisku. Seveda, Hitlerjeva Nemčija ni “demokratična” država po zahodnem zgledu. Vendar – ali je morda “demokratična” Anglija, ki zatira Indijce in je ravnokar poslala gospoda Gandhija v zapor? Je mar demokratična Francija, kjer smo brali o novem valu aretacij v Alžiru in pregonu protestnikov v Indokini?

Ne pustite se vleči za nos, dragi čitatelji: tu ne gre za nobena načela, za nobeno demokracijo. Gre za brutalno igro interesov na plečih malih držav. Iste pravice, ki si jih zahodne sile same jemljejo od Palestine do Singapurja, odrekajo Nemčiji, ki hoče le zaščiti legitimne interese svojega preivalstva v sosednjih državah.

Neverjetno je, kako petindvajset let po koncu velike vojne znova vznikajo protinemški predsodki, za katere smo upali, da so dokončno pokopani. Iste predsodke o “barbarskih Nemcih”, “Hunih”, “Gotih” ipd, ki smo jih slišali od zahodne propagande pred tremi in več desetletji, se znova ponavljajo v drugi obliki. Pri tem se objektivne razlike v politični kulturi izkoriščajo za zasmehovanje nemške politike in celo ustvarjanju nekakšne paranoje pred “nacistično nevarnostjo” itd.

Jasno je: Nemčija je – ob sicer neortodoksnih in za naše okuse morda včasih nekoliko grobih politikah Herr Hitlerja – znova postala velesila, ki ne sledi diktatu zahodnih držav. Zato jo je treba na vsak način zaustaviti. Poljska, ta umetna in šibka tvorba, o kateri pred dvajsetimi leti nihče pri nas ni niti vedel, da obstaja, je pri tem le priročna lutka anglo-francoskih interesov. Pod generalom Piłsudskim je vodila pronemško politiko, ki je šla v nos predvsem Francozom, zato so sedanjega predsednika Becka dobesedno prisilili (z ekonomskimi in drugimi pritiski), da je ubral protinemški kurz. In še to šele v zadnjih mesecih, ko je Herr Hitler dokazal svojo daljnovidnost in prvi med velikimi silami v Evropi sklenil sporazum s progresivnim režimom Jožefa Stalina v Rusiji. Zahodne sile so izkoristile protirusko paranojo Poljakov in jo speljali na svoj mlin.

Tako smo zdaj, namesto, da bi se pogovarjali o načinih za mirno razrešitev konflikta, na robu nove vojne. In zakaj? Zato, ker “demokratični” Zahod ne more trpeti samostojne in močne Nemčije – še zlasti pa ne take, ki v domači politiki gradi krepko in široko državo blaginje, na tujem pa stopa v zavezništvo s progresivnimi silami sveta. Ne, tako Nemčijo je treba na vsak način zaustaviti – in vsa ta komedija okoli nekega Danziga (kdo pa sploh ve, kje je to?) priča zgolj o tej antinemški obsesiji Zahoda, dragi čitatelji. Bomo nasedli? Upam, da ne.

Nove generacije

Nekritično prenašanje vzrocev političnega razmišljanja iz ZDA, pa tudi Zahodne Evrope, na naše razmere je eden od neizogibnih problemov, s katerim se soočamo kot periferna družba. To je še posebej opazno pri naših liberalcih – in to velja v enaki meri za leve in desne liberalce. Prehitro posploševanje zahodnih trendov iz perspektive naših razmer in površno sprejemanje tujih modelov, brez obzira na lokalne tradicije in specifičnosti, sta nevarnosti ravno zato, ker je posnemanje in sledenje Zahodu za nas nujno. Prav tako je zelo pomembno pozorno spremljati dogajanja in spremembe, ki se dogajajo onkraj naših meja, zlasti v državah, od katerih (ne vselej uspešno) prevzemamo modele političnega in družbenega sobivanja ter ekonomske produkcije.

Ta rahlo zateženi uvod vzemite kot samokritični disclaimer za spodnji video, ki govori o novi generaciji Američanov, ki je odraščala v prejšnjem desetletju. Gre za mlade, rojene sredi 90-ih let, torej za generacijo, ki šele vstopa na javno prizorišče. Reportažo je treba, kot rečeno, gledati cum grano salis, vendar mislim, da so nekatere vzporednice s slovensko situacijo zanimive – če ne drugega zato, ker gre za prvo slovensko generacijo v zgodovini, ki je odraščala v primerljivih razmerah kot njihovi sovrstniki v Zahodni Evropi in ZDA.

Reportaža naj bo predvsem spodbuda, da na podoben način razmislimo tudi o novih generacijah Slovencev, ki so bile do sedaj popolnoma izpuščene iz pozornosti naše javnosti in bodo v bodoče odločilno določale in spreminjale naš politični prostor.

Konservativčev vodnik po filmu – drugič

Michael-Collins-Liam-Neeson

Michael Collins – globok film o domoljubju, kakršnega Slovenci žal še nismo znali narediti.

Malo znano dejstvo je, da so se primorski Slovenci pod fašizmom zgledovali po Irski. To velja tako za narodno-napredne skupine, ki so oblikovale vstajniško organizacijo TIGR, kot za konservativne katoliške skupine, ki jih je bolj privlačila sposobnost irskega nacionalizma, da organizira široko in trdno mrežo pasivnega, nenasilnega odpora.

Continue reading

Konservativčev vodnik po filmu – prvič

Avgust je odličen čas za dejavnosti, kot so branje in gledanje filmov. Še zlasti ob vremenu, ki ni najbolj naklonjeno dejavnostim na prostem. Zato sem pripravil kratek seznam konſervativnih filmov – torej filmov, ki jih lahko gledamo iz izrazito konservativnega zornega kota, pa čeprav to ni bil nujno namen njihovih avtorjev. Ravno dvoumnost, torej odprtost za različna gledanja in interpretacije, je namreč tisto, kar loči umetnost od propagande.

Štiri priporočila s po štirimi filmi. Prva runda:

kevin

We Need to Talk about Kevin – film, ki ga lahko gledamo kot kritiko feminizma. Skrajno kruto in sarkastično kritiko, ki pa je, paradoksalno, podana tako, da je del feministk film sprejel za svojega. V sebi ima torej tisto dvoumnost, ki je značilnost vsake res dobre kritike.

Continue reading

Faktor Markeš

Foto: Požar Report

Foto: Požar Report

Časnikov kolumnist Luka Lisjak je v svojem zadnjem članku Anatomija pomladnega poraza izpostavil tezo, da SDS glasov ni izgubljala na račun volilne abstinence. Ta naj bi po vsej državi padla enakomerno, kar izključuje možnost, da bi volivci ene od večjih strank ostajali doma v večjem številu kot ostali. Čeprav bi jo bilo treba natanko preveriti, se vsaj na prvi pogled zdi, da ta ugotovitev kar drži.

Kam je torej šlo skoraj šest odstotkov glasov, ki jih je izgubila SDS? Avtor postavlja nekoliko presenetljivo tezo: eden od petih nekdanjih volivcev SDS-a, ki so prejšnjo nedeljo prišli na volitve, je glasoval za Stranko Mira Cerarja.

Še več: avtorjeva osrednja teza je, da se je SDS v prejšnjih letih »premaknil na desno«, tj. prevzel dobršen del volilne baze ostalih, socialno konservativnejših in pretežno podeželskih, pomladnih strank, in istočasno izgubljal volivce na svojem »levem krilu«. Z drugimi besedami to pomeni, da je Cerar prevzel kar lep delež SDS-ovih jedrnih volivcev – tistih, torej, ki so za Janševo stranko glasovali še v časih izpred desetih let, preden je postala hegemonična sila na desnici.

Čeprav se zdi teza podprta s solidnimi argumenti, se um nekako samodejno upira temu zaključku. Teza se zdi težko verjetna, skoraj neprebavljiva. Kako je mogoče, da so volivci SDS množično prešli k Cerarju? Še več: da je k Cerarju presedlal del »starih volivcev« SDS-a?

Pa vendar – je med obema, na videz tako različnima, skoraj antitetičnima silama, mogoče videti kakšno skupno potezo?

Continue reading

Mira Cerarja bi bil podprl, če …

  • bi svojo visoko etično držo znal uveljavljati tudi v konkretnih primerih, ko se je od njega zahteval pogum in pokončna drža;
  • bi imel vsaj kakšen indic za domnevo, da ima smisel za izbiro sodelavcev (tri leta Pahorjevega kadrovanja so bila dovolj);
  • bi se jasno zavzel za simbolno in pravno prekinitev s komunističnim režimom, za izločitev sodnikov in tožilcev, ki so sodelovali pri ukrepih zoper človekove pravice, in se jasno izrekel proti enostranskemu posiljevanju z imaginarijem, ki izhaja iz bivšega nedemokratičega režima;
  • bi imel vsaj osnovno vizijo ekonomskega razvoja;
  • bi predstavil konkretne ukrepe za ponoven zagon gospodarske aktivnosti;
  • bi ne žalil inteligence volivcev z banalnostmi svojega power point programa na srednješolski ravni;

Continue reading

Misliti historično – ne histerično

 

osamosvojitev-plebis

Nedavno smo se spominjali obletnice prvih demokratičnih volitev v slovenski parlament, takrat še vedno trodomno skupščino. Od tedaj je minilo že 24 let. Od začetka slovenske pomladi jih je minilo 26. Od vrenja v letu 1987, ki je med drugim rodilo 57. številko Nove revije in je, gledano vzvratno, začelo proces, ki bi ga po Milanu Balažicu lahko poimenovali »slovenska demokratična revolucija«, je minilo 27 let.

Ta kaleidoskop številk ni poljuben. Izpostaviti želim neko perspektivo.

Primerjave so koristne, ker nam omogočajo razmišlajnje v analogijah in s tem izstop iz samoumevnosti. Če se primerjamo s povojno Nemčijo ali Italijo, smo danes, glede na trajanje demokratičnega parlamentarizma, nekako v letu 1970. Če se primerjamo s Španijo po padcu frankizma, bi lahko rekli, da smo v letu 2001.

Rečeno drugače – globoko smo zakorakali v parlamentarno demokracijo. Od časov spremembe režima živimo v radikalno drugem svetu.

Prišel je čas, da na slovensko demokracijo že gledamo kot na, sicer kratko, obdobje s svojo lastno zgodovino. Jože Pirjevec je pred kratkim napovedal, da bo napisal knjigo o tem obdobju slovenske zgodovine. To bi lahko razumeli tudi kot grožnjo.

A šalo na stran: takšna knjiga bi bila izjemno vplivna, saj bi po nujnosti stvari prispevala k ustvarjenju neke kanonične naracije tega obdobja.

Continue reading

Huda Jama ali strategija spoštljivega molka

Foto: Vlada RS

Foto: Vlada RS

Sedmega aprila je Tadej Troha v svoji kolumni – tem verjetno najbolj zgovornem, eruditskem in berljivem mešanju megle pri nas – izpostavil faux pas televizijskega kviza Moja Slovenija, ki je na neroden način in v neprimernem kontekstu izpostavil odkritje množičnega grobišča v Barbara rovu pri Hudi Jami.

Piše Troha:

Potem ko so tekmovalci pravilno uganili prvo iskano kulturno znamenitost, »Trubarjevo domačijo«, ter jo ob zvokih infantilne sintesajzerske polke in ritmičnem ploskanju celotnega studia tudi skoraj pravilno locirali na gigantskem zemljevidu Slovenije, je sledil naslednji izziv. »Zdaj pa drugi kraj, to pa je res kraj, ni znamenitost, čeprav ga vsi poznamo zaradi enega dogodka izpred par let. Toliko v pomoč, poglejmo, kaj iščemo: _ _ _ _ _ _ _ _.«

V trenutku, ko se je na zaslonu izpisalo _ U _ A JAMA, je namreč postalo jasno: kraj v bližini Laškega, ki »ga vsi poznamo zaradi enega dogodka izpred par let«, kraj, ki so se ga ob zvokih infantilne sintesajzerske polke in ritmičnem ploskanju celotnega studia zapodili iskat na gigantskem zemljevidu Slovenije ter se ob tem nadvse dobro zabavali, je – Huda Jama.

Troho je potrebno pohvaliti, da je na strnjen način izpostavil neprimernost takega postopanja s tako kočljivo temo.

Nadaljuje:

Jasno, šokantna je že sama domislica avtorja kviza, da Huda Jama nastopi kot nevtralen kraj med kraji. Kaj je zarojilo po glavi človeku, ki mu je to padlo na pamet, ne bomo nikoli vedeli in se tudi ni smiselno spraševati – odgovornost je namreč mnogo širša. Odgovoren je najprej tisti, ki je to vprašal, odgovoren je tisti, ki je izrekel pravilni odgovor, še bolj odgovoren zato, ker se v tistem trenutku ni ustavil, temveč je hitel spraševati, kje ta Huda Jama je, da jo bo našel na zemljevidu in dobil točke. Odgovorni so tudi vsi odgovorni, ki te šokantnosti niso prepoznali ter bodisi med snemanjem bodisi v montaži poskrbeli za – tokrat upravičeno – samocenzuro.

In takoj zatem dodaja: »A tu se odgovornost ne konča« … Seveda se ne konča – uganete, kdo je po Trohi dejansko odgovoren za trivializacijo Hude Jame? Ne, tokrat ni Janez Janša. Ste pa skoraj zadeli:

Prav v enaki meri so za odsotnost reakcije odgovorni tudi vsi člani tiste združbe, ki v zadnjih letih na Hudi Jami gradi svojo politično agendo ter se ne zadovolji z obsodbo tega zločina in zgodovinsko raziskavo, temveč ga pretvarja v mit, po katerem bi Hudo Jamo morali razumeti kot pratravmo slovenskega naroda, kot izvor skoraj fizično oprijemljive mračne energije, ki je povzročila moralni, posledično pa (v njihovi logiki) tudi ekonomski razpad države – pri čemer sistematično in brez racionalnih razlogov (vsaj pasivno) negirajo zgodovinska dejstva, denimo dejstvo, da med storilci in žrtvami v veliki meri sploh ni šlo za Slovence.

Kriva je torej, če poenostavimo za počasnejše bralce (navsezadnje pišemo za stran, na katero v nadpovprečnem odstotku zahajajo konservativni obiskovalci), slovenska desnica.

Continue reading

Nova stranka? Ne, hvala!

15884-nova-stranka

V članku V frontnih časih so linije poravnane, objavljenem v današnjem Časniku, se je dr. Tomaž Erzar pozitivno odzval na moj zapis Iz Patrie bo vstala domovina. Not.

V svojem razmišljanju je, kot ponavadi, podal vrsto zanimivih iztočnic. O marsikateri od njih bi bilo vredno razpravljati. Zaenkrat bi rad odgovoril zgolj na zadnjo točko njegovega razmišljanja, ki je sicer zgolj bežno omenjena. V njej dr. Erzar, nekoliko dvoumno, omenja potrebo po ustanovitvi nove stranke:

Nujna bo ustanovitev nove stranke, ki ne bo stranka za parlamentarne boje in izredne razmere, ampak prostor ustvarjalnega dialoga brez jeze. Samo taka stranka lahko odpre prostor javnosti za mlado generacijo, ki noče prevzeti stare frontne drže, starih delitev in stare jeze in sovraštva.

Iz zapisa ni povsem jasno, ali dr. Erzar res misli na novo politično stranko – saj pravi, naj to “ne bo stranka za parlamentarne boje” – ali pojem “stranke” uporablja le v retoričnem pomenu kot novo sfero političnega udejstvovanja za mlade.

Zato naj ne zameri, če bom to pobudo vzel dobesedno, torej tako, kot jo je zelo verjetno razumela večina bralcev – kot predlog po ustanovitvi nove stranke.

Vprašanji strankarske strukture ter odnosa med civilno sfero in političnimi strankami sta temi, o kateri bom še precej pisal v prihodnje. Prav tako o osnovni poanti Erzarjevega članka, namreč o problemu “strnjenih vrst”, tj. strategijah politične homogenizacije in njihovem vplivu na javni diskurz.

Zaenkrat le kratek odziv.

Continue reading

Od komunistov

05 1848 February, Vernet, Barricade, Rue Soufflot

Pred dnevi smo se spominjali obletnice rojstva štajerskega ljudskega pesnika Jožefa Lipolda (1786 – 1855), bolj znanega kot Lipold Rečiški, po imenu svojega rojstnega kraja Rečica ob Savinji. V mladosti je skladal brambovske pesmi – brambovci so bili neke vrste kmečka gverila proti Napoleonovi armadi, ki jo je vzpostavila avstrijska vojska pod nadvojvodo Karlom, bratom cesarja Franca I.

Lipoldov plebejski habsburški patriotizem se je skladal z veliko ljubeznijo do slovenske besede in ljudskih šeg. Njegov talent v kovanju stihov je opazil Anton Martin Slomšek, ki je izdal večino njegovih pesmi.

Med njimi je tudi pesmica Od komunistov, objavljena v Celovcu za novo leto 1850, torej tik po zaključku revolucionarnega leta 1848/1849 in le dve leti po objavi Marxovega in Engelsovega Komunističnega manifesta.

Čeprav je bila izvorno objavljena v gajici, pa jo objavljamo v bohoričici, ker se nam zdi, da se lepo sklada z njenim tonom in slogom. S tem uresničujemo poslanstvo te strani, da promovira to staro in plemenito slovensko pisavo.

Şvet miſli ſi slo premetén,
od vſih ſtrani jako uzhén.
She vſak lenuh goſpod zhe bit,
vſak potepuh ſtrarino pit.

Kar pridni ſo pridelali
ſe komuniſtam laſtno sdi
ſaj, pravijo, vſi bratzi ſmo,
kar gleſhtamo je vſih blagó.

Kar ſi poerbal, tvoje ni,
to ſliſhi tud med vſe ljudí.
Kar ti v darilo ſi dobil,
boſh ravno tak med naſ delíl.

Tak vboshnih ljudi vezh ne bo,
vſi lehko tak bogati ſo.
Kar ſi prihraniſh, pridobiſh,
sopet med druge rasdeliſh.

Poſeſtva tvojiga vezh ni
kakor dosdaj pod kluzhami;
raslozhna ſtanov vezh ne bo,
tak komuniſti hozhejo.

Vſi ſo goſpodje in goſpé;
kaj s tiga bo, vſak lehko vé:
kedar posherto vſe blagó,
po tim ſromak tud vſaki bo.

Lenuh ni ſjal, tud nima shret
kar je pridelal priden kmet;
pokaj bi potepuh sapil
kar je goſpod ſi pridobil?

Meſtlan, tershan doſt truda ma,
ki rokodeli, barantá;
naj vshiva kar pridelal je,
ne potepuh ki krisham gre.

Na kmete ſe snaſhajo,
de tumpzi s njim potegnejo;
alj Bog je kmetu glavo dal,
de bo goljfijo berſh ſposnal.

Katolſhka véra naſ uzhí
de Bog talente rasdelí,
da enmu dva, pa drugmu pet,
ne vſakmu enga, ne deſét.

O komuniſt, poberi ſe!
Tvoj nauk ſlepá is pekla je,
ljubesin Bog od naſ shelí,
ne pa oropati ljudí.

Le pridno radi delajmo,
in vbogim pa pomosimo;
to naſ uzhi kerſhanſki nauk,
to je ſrezhnih ljudi opravk.

Iz Patrie bo vstala domovina. Not.

Foto: Slovenske novice

Foto: Slovenske novice

Za stranko SDS je /afera Patria/, srednjeročno gledano, največja in najbolj intenzivna propaganda, ki si je sama nikoli ne bi mogla izmisliti in uresničiti. Za njenega predsednika pa dosmrtno ustoličenje in soodločanje o slovenski politiki tako dolgo, dokler ga bo volja. Patria bo v s končnim učinkom strel v koleno tistim, ki so si jo izmislili, in propaganda za SDS – ne da bi si najeli piarovske hiše. Nomen est omen, očitno bo iz Patrie vstala domovina!

Tako je četrtega, ne prvega, aprila letos na spletni strani revije Reporter zapisal moralni teolog dr. Ivan Štuhec. Da ne bi delali krivice njegovi argumentaciji, navedimo v celoti korake, ki so ga privedli do tega zaključka:

Da je Patria politični in ne pravni problem, mnogi že dolgo mislimo, od njenega velikega poka naprej. Vendar bi to, kar smo mnogi mislili, potrdilo tudi sodišče, ki bi se tako dokončno odreklo vsem pravnim načelom in praksam, ki obstajajo v civiliziranem zahodno evropskem in anglosaksonskem pravnem redu. Obsodba brez trdnih dokazov, da je neko dejanje bilo dejansko izvršeno, je pokop prava. Nenazadnje so na to ob prvostopenjski sodbi opozarjali pravniki iz različnih svetovnonazorskih izhodišč.

O namenih ne more soditi nobeno sodišče tega sveta, o tem lahko sodi vsak sam in Bog, če ga prizna. Kdor pa si privzema kompetenco, da lahko razsoja o namenih, se postavlja v območje totalitarnega družbenega reda. Proti takšnemu redu se je treba boriti z vsemi legitimnimi, legalnimi in miroljubnimi sredstvi. V primeru trojice obsojenih bi to pomenilo, da bo govorila ulica, saj totalitarci ne razumejo drugega jezika kot jezik ulice in državljanske nepokorščine. Ta ulica ne bo govorila z granitnimi kockami, ampak s slovenskimi zastavami in rdečimi nageljni, kajti v tem primeru gre za Slovenijo kot pravno državo.

Dr. Štuhec je seveda prizadet zaradi vprašljive sodbe v primeru Patria. Ali jo je dejansko v celoti prebral ali ne, ne vemo – kajti večina njegovih mnogoštevilnih javnih nastopov proti njej se bolj kot na dejstva opira na logične elaboracije, ki se nam zdijo zelo problematične.

Continue reading

Zmernost in dolga senca žlahtnega konservativizma

burke message


V prejšnjem prispevku sem objavil razmišljanje ob priliki smrti Franca Zagožna. Morda se je komu zdel zapis preveč kritičen in zato nepieteten. Če sem se v njem osredotočil na specifični vidik politične vloge, ki jo je v slovenski tranziciji odigral Franc Zagožen, je to predvsem zato, ker o teh vprašanjih ob njegovem slovesu ni bilo govora. Glasovi, ki so se oglasili ob tej priložnosti, so poleg njegovih nespornih zaslug za demokratizacijo v obdobju slovenske pomladi (1988 – 1990) poudarjali zlasti njegove osebne kvalitete.

Ko umre politik, je pogosto slišati hvale njegovih pozitivnih osebnih lastnosti, saj je poudarjanje le-teh najbolj eleganten način, kako se izogniti političnim ocenam njegovega delovanja, ki bi v občutljivem trenutku utegnile raniti občutljivost pokojnikovih svojcev, prijateljev in tesnih sopotnikov. Toda v tem primeru so tudi Zagožnovi nekdanji sopotniki poudarjali predvsem njegove značajske poteze: poštenost, razumnost, preudarnost, razsodnost – predvsem pa zmernost. V času, ko je ekonomski in politični vidik njegovih življenjskih prizadevanj izgubil na prepričljivosti, je spominjanje na te karakterne lastnosti samo po sebi imelo vlogo nekakšne rehabilitacije.

Continue reading