Komentar k „Slovenskim burkam“ ali “O blagoslovu zakotnosti”

Prispevek pisca Philopatrida, s čigar osnovnim sporočilom o demagoškosti predloga SDS za prepoved burke se sicer strinjam, me je vzpodbudil, da se obenj obregnem z nekaj pripombami.

Prvič: z zapisom se strinjam, kolikor gre za kritiko delovanja strankarske politike z iznajdevanjem novih in novih velikih političnih „problemov“, ki služijo preusmerjanju pozornosti javnosti od realnih problemov k navideznim. Tako kot je zdaj že večletno razplamtevanje kulturnobojevniških strasti z radikalnimi pobudami za spremembo družinske zakonodaje bržkone v veliki meri instrument za odvračanje pozornosti od ključnih, zlasti ekonomskih vprašanj, se SDS-ov predlog za prepoved burke in nikaba resnično nanaša na trenutno za Slovenijo irelevanten, neobstoječ problem. V toliko se s piscem strinjam.

Ne morem pa se strinjati s kazanjem s prstom na raznorazne „fobije“, ki naj bi baje prebivale med našim narodom ter po širši Evropi. Kolikor je psevdomedicinski besednjak za politično rabo nasploh nepošten, predvsem pa izjemno aroganten, kadar gre za diskvalifikacijo drugačnih mnenj, je zahteve – pa četudi ta trenutek politično irelevantne – po zoperstavitvi barbarskim praksam podrejanja žensk enačiti z nekakšno vsesplošno „islamofobijo“ malce deplasirano. Nekontroliran in blazen strah, značilen za resnične „fobije,“ kot sta denimo strah pred pajki ali pa zaprtimi prostori je v družbenem in političnem življenju brez dvoma škodljiv. Nasprotno pa je neka raven opreznosti za preživetje nujna. In današnje evropsko stanje, kar se tiče islamskega radikalizma in njegovih raznovrstnih javnih manifestacij, česar se je v svojem nedavnem zapisu dotaknil S. Kleinbürger, nam Slovencem brez dvoma ponuja dobre razloge za previdno držo. Statistike, ki jih navaja Philopatridus, pri tem ne delujejo tako pomirjujoče, kot bi to morda želeli, če vzamemo v ozir tudi nataliteto na eni ter vidike, ki jih statistika ne zajema, denimo trende radikalizacije, na drugi strani. Sploh, če pomislimo, da kljub razmeroma nizkemu odstotku znotraj celotnega prebivalstva v Angliji, Belgiji in na Švedskem obstajajo deli mest, kjer nemuslimani niso dobrodošli ali kjer se državni zakoni ne izvajajo v celoti.

Drugič: pisec izpostavlja potrebo po „veliki meri občutljivosti, ko govorimo o teh vprašanjih.“ „Občutljivosti,“ ki naj bi manjkala „povprečnemu volivcu naše postsocialistične dežele,“ kateremu „je burka predvsem simbol tuje in nevarne družbe, o kateri ne ve ničesar, razen tega, da je polna nasilja in krivic.“ Ne bi želel zanikati neizmernega pomena in vrednosti širjenja obzorij o daljnih deželah in tujih kulturah ter izobrazbe nasploh – te nikdar ni dovolj in nam je lahko vedno le v prid! Kar pa še ne pomeni, da smo naenkrat kar obvezani k „občutljivosti“ za tuje običaje in navade, tudi če se te nepovabljeno prično udejanjati v naši sredi. Ali pa če so morda celo v opreki s splošnimi civilizacijskimi normami, s svobodo posameznika kot tudi varnostno zakonodajo (v banke denimo je zaenkrat prepovedano vstopati maskiran). Sploh če se – kot je dokaj običajno v nekaterih zahodnih deželah – enake vrste občutljivosti ne pričakuje od prišlekov in njihovih potomcev.

Nasprotno – sem mnenja, da je pretirano gojenje tovrstne „občutljivosti“ škodljivo in da je ravno neobčutljivost, ki jo „povprečnemu volivcu“ očita Philopatridov zapis tisto, kar slovensko družbo (zaenkrat) še ohranja razmeroma imuno za raznorazne prismodarije, sicer vse preveč značilne za sodobno zahodno stvarnost. Če je cena za to zmerna mera provincialnosti in rovtarstva, je izkupiček še vedno kar dober. Imamo svojo domovino v času, ko je Nemcem skorajda prepovedano izreči besedo „Heimatland“ in ko švedskim otrokom prepovedujejo majice v barvah švedske zastave. In – če želite bolj banalen primer – še vedno lahko v miru pijemo kavo “Zamorček” in žvečimo bonbone “Negro” brez da bi nam kak dežurni dušebrižnik pričel podtikati kako uvoženo postkolonialno krivdo. To so blagoslovi naše zakotnosti in ta (včasih resda tudi surova!) neobčutljivost je, hočeš nočeš, del tiste trdoživosti, ki je našim prednikom skozi stoletja omogočila previhariti viharje ter se obdržati in razviti na tem majhnem koščku sveta kot poseben narod in to kljub odsotnosti državnosti.

Zato ne potrebujemo „občutljivosti,“ temveč odločnost obraniti naš način življenja, da bi našo domovino potomcem predali vsaj tako dobro, kakor smo jo bili prejeli v dar. To ni nikakršen šovinizem, temveč nasprotno le takšna zdrava samozavest omogoča dostojanstveno sprejetje prišlekov – sprva kot gostov in kasneje morda kot enakopravnih članov skupnosti, sodržavljanov, eventuelno sonarodnjakov. Ni naloga domačinov biti „občutljiv“ do kapric in posebnosti prišlekov, je pa stvar naše odgovornosti do samih sebe, da odločno pokažemo, da pri nas nindža kostumi (razen ob pustu) niso dobrodošli v javnem prostoru, siljenje žensk v njihovo uporabo pa je kaznivo. Razlogi za morebitno željo po preoblačenju v nindže so tu docela nepomembni in ključ k pravilni obravnavi raznih na religijo sklicujočih se zahtevah po posebnih privilegijih leži ravno v naši neobčutljivosti zanje. Ta naj bo načelna in neomajna. Če že kdo, mora biti posebej občutljiv za kulturne specifike tisti, ki je v nekem okolju tujec in bi želel postati domačin. In – opomba na stran: tudi za domačine staroselce, ki se odločijo sprejeti novo vero, še naprej veljajo povsem enaka pravila, vera pa je njihova zasebna stvar.

Še na kratko k vprašanju džamije. Glede pravice verske skupnosti do lastnega svetišča vprašanja ni oziroma ga ne bi smelo biti. Ta je zajamčena z ustavo in prav žalostno je, da bodo slovenski muslimani svoje svetišče zgradili šele sedaj, po desetletjih boja z birokratskimi mlini in resničnimi predsodki. A razmišljanja dr. Črnčeca, ki jih je tako ostro kritiziral Philopatridus, se sploh niso nanašala na to temeljno pravico ter njeno udejanjanje! Zadevala pa so dejstvo, da se v Ljubljani ne gradi skromno svetišče, temveč velikanski „versko-kulturni center“, ki bo simbolno zaznamoval slovensko prestolnico in ne bo služil zgolj zadovoljevanju dušnih potreb verske skupnosti. Medtem, ko bi slednjemu namenu verjetno mnogo bolje služilo večje število majhnih mošej po vseh tistih slovenskih krajih, kjer biva večje število muslimanov, ima projekt Islamskega versko-kulturnega centra širše namene, ki niso izključno verskega značaja. S čimer seveda v osnovi ni nič narobe, če so reči transparentne.

Ker pa je znano, da bo denar za kulturni center priskrbel arabski emirat Katar, kjer so na oblasti vahabiti, v veljavi pa striktno šeriatsko pravo, se pojavljajo zelo legitimni pomisleki o možnostih vplivanja financerjev na slovensko islamsko skupnost – zlasti preko nastavljanja verskih učiteljev in določanja učnih vsebin. Bojazen, ki se poraja, torej ni tista o islamizaciji Slovenije temveč o možnosti arabizacije v Sloveniji prisotnega islama, ki je povečini bosenskega in albanskega porekla in zato kulturno in civilizacijsko dobro integriran v našo sredino.

K navedenemu gre dodati tudi, da je Katar ena izmed tistih bogatih zalivskih držav, ki niso bile pripravljene sprejeti enega samega begunca iz Sirije, hkrati pa so z veliko radodarnostjo pripravljene poskrbeti za njihov „dušni blagor“ v Evropi. Zanemariti ne gre slednjič tudi mnogih dokazov, da se lep del islamističnega terorizma financira iz virov v taisti državici. Tako ne gre izključiti možnosti, da bi zalivski financerji lahko stremeli tudi k radikalizaciji slovenskega islama. So to mar nelegitimni, brezpomembni in nepotrebni premisleki? Ali morda kar „islamofobija“?

Teh nekaj pripomb pa nas pripelje k osnovnemu in v Philopatridovem zapisu nikdar postavljenemu vprašanju: čemu bi se pravzaprav morali mi toliko ukvarjati s tem, kaj delamo »prav« in kaj »narobe«, da ne bi slučajno zmotili kakega prišleka? Nikakor ne zanikam potrebe po širši debati o tem „kako vzpostaviti bolj kohezivno družbo in privlačno javno kulturo, v katero se bodo integrirali migranti,“ kot pravi pisec. Toda – ta lahko resno in konstruktivno steče le, ko je zadoščeno osnovnejšim pogojem. Mednje sodi jasna zavest o tem, da je usoda naše dežele v naših rokah in da je nanjo tesno vezana tudi usoda našega potomstva, ki si zasluži domovino; da nismo nikomur, ki pride v goste, prav ničesar dolžni ter so zato takšne širše debate resnično potrebne zgolj, kolikor so v prid nam samim. Da je dolžnost prišlekov, da se prilagajajo našim običajem, naša dolžnost do prihodnjih generacij pa, da to od njih jasno zahtevamo.

Kot rečeno – burke v Sloveniji niso realno vprašanje in je zato zakonska pobuda SDS resnično burkaška. Tudi to je ena izmed posledic edinstvenega blagoslova naše zakotnosti. Resnična naloga, ki jo nalaga čas, pa je zagotoviti, da burke in nikabi pri nas nikdar ne postanejo resna politična tema. Zato naj bosta na prvem mestu – in pred vsemi intelektualističnimi rezoniranji – budnost in opreznost prosto po geslu: „Niso nas zatrli spečih, ne bodo nas bdečih!

Advertisements

Caporetto za vse totalitarizme

Jutri se v Gorici napoveduje pohod neofašistične skupine Casa Pound. Pod geslom “Nekateri Italijani se ne predajo” naj bi v večnarodno obmejno mestece prispelo več tisoč „patriotov“ iz Rima in drugih delov Italije ter praznovalo 100-letnico vstopa Italije v prvo svetovno vojno. Pod sloganom „Fašiste ven iz Gorice“ se je na drugi strani organizirala mreža nasprotnikov in napovedala protishod. Ta namerava združiti protestnike različnih političnih nazorov, iz obeh strani meje – iz stare in Nove Gorice. Pridružile pa naj bi se tudi okrepitve iz Ljubljane, Trsta in drugod.

Ravno, ker je namen mojega zapisa polemičen – ta polemičnost pa se dotika problemov širših razsežnosti – naj, v izogib vsakršnim nesporazumom, že na tem mestu jasno poudarim, da namero protishoda trdno podpiram. Namera italijanskih neofašistov je zavržena. Molk, deloma pa celo odobravanje s strani goriških lokalnih oblasti pa sta zastrašujoča.

Zakaj je namera Case Pound zavržena?

Continue reading

“Sladke pijače” – aktualni sovražnik narodnega zdravja

Coke Confronts Its Big Fat Problem(Vir: Businessweek)

Obeta se nam nov davek. Pogajanja s sindikati so pač – v maniri slovenskega dogovornega gospodarstva – kot že neštetokrat bila zaključena v zadovoljstvo vodstva četrte veje slovenske oblasti, ki ima v naši demokraciji tako ali tako praviloma zadnjo besedo. In manjkajoča sredstva je potrebno nekje najti.

Povedano drugače – vlada mora najti denar in ob omejenem manevrskem prostoru je za to potrebno biti iznajdljiv in inovativen ali pa preprosto kopirati „dobre zglede“ iz tujine (na primer zibelke neliberalne demokracije Madžarske). Predvsem je pogosto treba biti tudi samovoljen. Dodatna sredstva je potrebno pač najti tako ali drugače in tudi tam, kjer to do sedaj ni bilo običajno. Značilna instrumenta, katerih se je oblast lahko poljubno poslužila, ko je bilo denimo potrebno dvigniti plače uradnikom, so bile do sedaj predvsem trošarine na goriva in tobak. Zdaj se jima, kot kaže, pridružuje še davek na „sladke pijače.“

Continue reading

O političnem brezdomovinstvu – zadnjič

Zastava (takrat še brez grba) na vrhu zasneženega Triglava 12. junija 1990 / Foto: Joco Žnidaršič

S pričujočim zapisom bom poskusil zaključiti serijo člankov o pojavu političnega brezdomovinstva. Poskusil, saj gre za temo, ki je ni lahko izčrpati, trenutne politične razmere pa ne kažejo, da bi se to v kratkem kanilo kaj bistveno spremeniti.

V prvem delu so bili podani splošni obrisi obravnavanega pojava ter nakazani vzroki za njegove tako neobičajno široke razsežnosti na Slovenskem. Drugi del se je posvetil problemu slabe politične ponudbe, tretji pa povpraševanja. Izvajanja tretjega dela so bila sklenjena z ugotovitvijo, da je potrebno več širokega angažmaja v smeri normalizacije slovenske politike, pri čemer bodo morali današnji „politični brezdomovinci“ igrati ključno vlogo.

Kako torej lahko v takšni smeri delujemo državljani, volilci – še zlasti „brezdomovinci?“ Kako se tvorno zoperstaviti politični neizbirčnosti ter apatiji? Kako zagotoviti boljšo raven politične izbire? Kako prispevati k dvigu politične kulture?

Continue reading

O političnem brezdomovinstvu – tretjič

Volitve Cerar

Prejšnji zapis v seriji je bil posvečen problemu politične ponudbe na Slovenskem. Zaključil sem ga z opazko o pomanjkanju spodobnosti med politiki kot pomembnem, morda celo poglavitnem razlogu za obseg političnega brezdomovinstva na Slovenskem.

V tretjem delu pozornost z vidika ponudbe premeščam na vidik povpraševanja. Namesto politikov, ki kar pogosto dajejo vtis, da se ne zavedajo, da je njihov delodajalec narod (in ne morda obratno), tokrat kanim okrcati narod sam. Zanj se namreč pogosto zdi, da se ne zaveda povsem tega, da je narod. V smislu skupnosti državljanov – kot nacija, kot država. 

Eden izmed izrazov takšnega stanja je „slabo povpraševanje“ ,značilno tako za velik del profiliranih volilcev, kot tudi za večino političnih brezdomovincev. Pri prvih se izraža predvsem kot neizbirčnost, pri drugih predvsem kot apatija.

Continue reading

O političnem brezdomovinstvu – drugič

Branko Cestnik: Kako tujcu pojasniti slovenski politični imaginarij (karikatura).

Branko Cestnik: Kako tujcu pojasniti slovenski politični imaginarij (karikatura).

Namen mojega prejšnjega zapisa ni bil bodisi podpreti bodisi diskvalificirati katerekoli izmed obstoječih političnih strank, temveč spregovoriti o stvarnem stanju na slovenskem političnem prizorišču. Najprej o pojavu „političnega brezdomovinstva“ – o dejstvu, da vedno manj ljudi voli oziroma se sploh politično opredeljuje. Ter da je ta pojav še posebej značilen, tako rekoč vsesplošen za mlajše generacije, ki so spričo demografske luknje tako in tako vse bolj odrinjene na rob.

Velik del prebivalstva, še posebej mlajšega – ne glede na vrednote in politične usmeritve – očitno ne vidi izbire, ki bi bila vredna glasu na volitvah ali celo izraza aktivnejše podpore. Ne vidi bistvene razlike med „levo“ in „desno“ opcijo niti ga ne pritegnejo dnevnopolitična prerekanja o temah, kot so družinska ali pa arhivska zakonodaja.

Continue reading

Morski pozdrav (predlog začasne državne himne)

Foto: Mladina

Foto: Mladina

Izredne državnozborske volitve so bile razpisane za 13. julij. Tisti dan torej, ko:

  • bodo vsi res zavedni državljani Republike Slovenije na dopustu;
  • bodo vsi res zavedni državljani Republike Slovenije na dopustu neodložljivega značaja (v nadaljevanju neodložljivi dopust);
  • bodo vsi res zavedni državljani Republike Slovenije na neodložljivem dopustu, čigar neodložljivost bo pričela trajati vsaj 5 dni pred nastopom dneva volitev, zaradi česar jim bo onemogočeno predčasno glasovanje;
  • bodo vsi res zavedni državljani Republike Slovenije skozi celotno trajanje neodložljivega dopusta tako zaposleni, da glasovanje po pošti ali odhod do najbližjega konzularnega predstavništva Republike Slovenije zanje ne bosta mogoča.

Tisti, ki razpolagamo z zadostno mero patriotične razgledanosti ter poznavanja osnovnih pravni(ški)h pojmov, se dobro zavedamo ne le dejstva, da je julijski dopust temeljna človekova pravica, temveč tudi, da gre vsak pravi Slovenec julija na morje. S tem ne goji le častitljivih ferijalnih tradicij našega naroda, temveč tudi budno brani (poletne) postojanke slovenstva vzdolž jadranske obale.

Volijo pa, kot tudi vemo, tako ali tako le ovce.

Odločitev za razpis volitev na 13. julij je tako – poleg tega, da je morebiti neustavna in da brez dvoma nakazuje grob napad na osnovne človekove, kot tudi državljanske pravice (te pa so, kot vemo, „priborjene in ne podeljene“) – sila nedržavotvorna, saj skuša s sklicevanjem na državljansko zavest državljane Republike Slovenije na pretkan način zmotiti ali celo zvabiti stran od opravljanja njihove osnovne državljanske dolžnosti.

 

Na podlagi gornjih razmislekov ter –

V protest proti nedržavotvornemu vedenju in iz spoštovanja do ustave in institucij RS;

V podporo vsem brezpravnim siromakom, ki jim želi država vzeti njihovo temeljno pravico do dopusta;

V poklon in priznanje vsem politično osveščenim državljanom, ki bodo, vsem podlim intrigam politike navkljub, opravili svojo temeljno patriotsko dolžnost in bili 13 julija na morju;

In v prijazen poduk ter opomin vsem ovcam

– predlagam uvedbo poletne himne Republike Slovenije, ki naj vsako leto v času mesecev julija in avgusta začasno nadomesti siceršnjo državno himno. V ta namen predlagam pesnitev Morski pozdrav zasedbe Don Mentony Band, ki na najbolj doživet in pristen način izraža pravi patriotski duh in sporočilo osveščenih državljanov RS:

 

O političnem brezdomovinstvu

brezdomovinci

Pred kratkim sem se dotaknil vprašanja „desnice“ na Slovenskem ter umestnosti rabe te oznake v umni razpravi. Pri tem sem se obregnil zlasti ob brezvsebinskost levo-desne dihotomije, kakor se je uveljavila v Sloveniji.

Na temo smiselnih opredelitev desnice (in levice) bo sledilo še več prispevkov, tokratni pa se bo normativnim vprašanjem politične semantike ter z njimi povezanih predalov, kategorij, etiket ter zmerjavk namenoma odpovedal. Spregovoril bo raje o tistem pomembnem segmentu slovenske stvarnosti, ki živi onkraj njih ter njim navkljub.

Pričujoče besedilo se tako prvenstveno nanaša na vse tiste, ki se v današnji Sloveniji uvrščamo med politične brezdomovince.

Politično brezdomovinstvo je pojav, značilen zlasti za mlajše generacije, ki v zadnjih letih narašča po vsej Evropi. Stopnje in obseg tega sicer vseevropskega fenomena se razlikujejo od države do države, pri čemer „prednjačijo“ mlajše in manj razvite demokracije, med katere nedvomno sodi tudi Slovenija. Izraža se denimo v visokem odstotku prebivalstva, ki se ne udeležuje volitev ali pa običajno odda neveljavne glasovnice.

Continue reading

V kakšnem smislu “desni”?

SDSS
Verjetno ste opazili, da se na naših straneh kot samooznaka pogosto pojavljajo pojmi, kot so “desnica”, “desno” oziroma “desno od sredine”, ter se morda tudi vprašali, na kaj točno z njimi merimo.

Ker je osnovni namen Kritike konſervativne sproščena in umna javna razprava, hkrati pa vse prepogosta nereflektirana raba tovrstnih (samo)oznak zadeve prej megli kot pa jasni – česar učinek je navadno umanjkanje inteligentne debate in reduciranje pluralizma na bipolarnost – sem mnenja, da bralstvu v tem vprašanju dolgujemo popolno jasnost.

Najprej je potrebno poudariti, da naš portal ni strankarski. Njegov cilj ni postati politično gibanje ali programski lobi niti ne želi težiti k enotnosti ali celo monolitnosti mnenj, nazorov in idejnih izhodišč. V prvi vrsti želi biti prostor srečevanja in enakopravnega, konstruktivnega dialoga različnih pogledov in stališč.

“Čemu potlej izrecna opredelitev ‘desno od sredine?'” – boste upravičeno porekli. Na načelni ravni takšnemu ugovoru brez težav pritegnem. Popreproščena binarna delitev mi je nasploh tuja, nazorsko se v polni meri ne vidim niti na “desni” niti na “levi”, največji problem pa vidim v popolni zmedenosti oznak “levo” in “desno”, kot se uporabljata na Slovenskem.

Po drugi strani bi bilo napak ignorirati dejanske politične razmere, kakršne vladajo pri nas. Politične sile, ki si pravijo “levica”, neposredno ali posredno obvladujejo pretežni del javne sfere. V javni razpravi – in v tem Slovenija nikakor ni osamljena – pa dominirajo diskurzi, ki svojo “levost” neredko eksplicitno poudarjajo. Z le majhnim kančkom pretiravanja je moč reči, da je slednja v omenjenih diskurzih pogosto sinonim za  “dobro”, “pozitivno” in “napredno”, medtem ko “desno” implicitno označuje vse kar je na tem svetu “mračnjaškega” in “antihumanističnega” – ali pa vsaj “zahojenega” in “antiintelektualnega”. Posledica vsega naštetega je, da se je – za razliko od levičarjev, ki svojo pripadnost vselej radi ponosno in glasno poudarjajo – mnogim drugače mislečim nelagodno identificirati z desnico, ki jim (povsem po nepotrebnem) zbuja negativne asociacije.

Pri Kritiki konſervativni takšen način razmišljanja odklanjamo. Desnico in levico razumemo kot komplementarna gradnika, ki ju nujno potrebuje vsak normalen politični prostor. To je tisti poglavitni razlog, ki nas – nazorsko sorodne, a raznolike – združuje v prizadevanju proti enostranski prevladi (samoopredeljene) levice. Prizadevanju, čigar cilj je odpiranje svobodnih prostorov razprave in ne utišanje drugačnih mnenj. Eno izmed bistvenih izhodišč takšnega prizadevanja je vsekakor tudi spodbuditi debato v tistem delu slovenske javne sfere, ki sebe razume kot “desnega”, pri čemer pa ni nikakršnega razloga, da bi ta debata ostala omejena izključno nanj.

V izogib možnim nesporazumom in napačnim asociacijam med bralstvom tako predlagam da se – v kolikor se definiramo kot “desni” medij – docela jasno opredelimo glede tega, kako razumemo to svojo “desno” pozicijo. Ponuja se nam več možnosti:

  1. V smislu trenutnih strankarskih delitev.
  2. V smislu “tradicij slovenske pomladi” – kar pa vključuje tudi usmeritve, ki se jih navadno označuje kot “leve” oziroma bi jih v običajni evropski politiki težko iskali na “desni” –  denimo socialno demokracijo.
  3. V ideološkem smislu in s čim manj oziranja na specifike slovenske politike ter njenega izrazoslovja –  torej kot jasna konservativna oziroma (konservativno) liberalna usmeritev.  V primeru, da vztrajamo pri izrecno desni poziciji, mi je samemu ta opcija najbližje.
  4. Še bližje pa mi je zastavitev, ki bi ciljala onkraj “desne sredine” in bi vabila k dialogu vse, ki so pripravljeni nanj, ne glede na nazorsko pripadnost. To nikakor ne bi pomenilo odpovedi osnovnemu cilju kritične prevetritve “desnega” dela slovenske javne sfere. Izognili pa bi se nepotrebnemu zamejevanju in zapiranju v ta okvir ter pretiranemu poudarjanju “desne” usmerjenosti. Kaj lahko se sicer zgodi, da bomo s strani dobršnega dela potencialne publike bili razumljeni kot predstavniki “desnice” iz točke 1., kar vsaj po mojem mnenju popolnoma zgreši naš namen; ali pa točke 2., kar nekako izvotli našo konservativnost.

Sam bi najraje videl, da se v prvi vrsti definiramo skozi kritiko in preseganje levo-desne paradigme, še zlasti, kot se je razvila v Sloveniji, in skušamo nagovarjati tudi in predvsem tiste ljudi, ki razmišljajo onkraj nje oziroma so jim tovrstne identifikacije tuje.

To ne pomeni, da se kot pisci odpovemo lastnim konservativnim – oziroma liberalnim – pozicijam, temveč nasprotno: da se med drugim trudimo pokazati, kako slovenska “desnica” v veliki meri sploh ni desna, “levica” pa v največji meri ne normalna!

Kot potencialni bodoči pisci Kritike ste, spoštovani bralci, k nadaljnji razpravi o desnici, kot tudi smiselni meri identifikacije s to oznako, seveda prijazno vabljeni tudi Vi!