O različnih načinih mišljenja

Še ne tako dolgo nazaj smo lahko opazovali televizijsko in tudi internetno debatiranje, ki se je razvilo ob poizkusu redefinicije zakonske zveze in družine skozi nov družinski zakonik. Svoje mnenje o njem smo že jasno predstavili, zato ga na tem mestu nimamo namena obnavljati. V tem zapisu želimo obravnavati drug pojav, ki je doslej v Sloveniji ostal bolj ali manj neopažen. Razpravljanje okrog te pereče tematike je namreč zaznamovalo nekakšno vrtenje v krogu, iz katerega ni izhoda. Pri tem ne mislimo samo na večino komentatorjev, ki ne želijo dobronamerno razpravljati, ampak bolj ali manj nasilno prepričevati, temveč predvsem na dejstvo, da je jezik in način argumentacije zagovornikov in nasprotnikov v veliki meri radikalno drugačen, razprava pa posledično v glavnem neplodna, pravzaprav že a priori nemogoča. Seveda se postavlja vprašanje, kako je to v družbi, ki vsaj navidezno nenehno poudarja svojo racionalnost, sploh mogoče. Še pomembnejše pa se zdi vprašanje o posledicah za nadaljnji razvoj zahodnih demokracij. V pričujočem prispevku nameravamo nanizati nekaj misli, ki bodo lahko služile kot nastavek za nadaljnjo razpravo.

Moderni preobrat

Razmišljanje lahko začnemo s preverljivim dejstvom, da je med zagovorniki in nasprotniki zakona  mogoče najti veliko razliko v navajanju argumentov, ki končno temelji na drugačnem gledanju na svet oz. načinu mišljenja. Tako globoke razlike končno pomenijo to, da se sodobni zahodnjaki ne strinjamo več o tem, kaj pomeni biti racionalen, kot je opozoril ameriški tradicionalistični avtor James Kalb. Kalb razlikuje med tradicionalističnim in tehnicističnim načinom mišljenja, na katerem temelji tudi t. i. kulturni boj. K njegovemu konceptu se bomo še vrnili, sedaj pa lahko opozorimo, da je na preobrat v načinu mišljenja, ki v veliki meri označuje prehod iz predmoderne v moderno dobo, v svojem klasičnem delu Uvod v krščanstvo opozoril že Joseph Ratzinger. Po njegovem mnenju prehod v moderno zaznamuje konec antičnega mišljenja, ki je usmerjeno v bit, v bivajoče, v metafiziko. Moderni obrat, ki se začenja z Descartesom in italijanskim filozofom Giambattistom Vicom, je najprej prinesel historicizem. V skladu s historicizmom lahko človek resnično pozna le tisto, kar je storil sam, kajti resnično pozna le samega sebe. Človekov duh se ne more več poglabljati v bitje, ampak le v storjeno – edini resnični znanosti tako postaneta zgodovina in matematika. Filozofija nadalje postane s Heglom vprašanje zgodovine, nekoliko kasneje si Marx zamišlja ekonomijo na zgodovinski način, Darwin pa pojmuje sistem življenja kot zgodovino življenja. Historicističnemu preobratu je nato sledil še storilnostni preskok – bistvena postane resnica, nanašajoča se na prihodnost, na zmožnost nekaj spremeniti. Zgodovino izpodrine techne, človek lahko zares spozna samo tisto, kar je ponovljivo, kar vodi k popolni prevladi naravoslovne metode ter k neustavljivemu napredku naravoslovnih in tehničnih znanosti.

Ratzingerjev pogled zajema zgodovinske spremembe skozi nekakšen longue duree [tok dolgega trajanja]. Ker tak pristop marsikaj izpušča oz. poenostavlja, lahko kot ilustracijo teze navedemo tudi ožji in natančnejši primer iz sodobne znanosti, na katerega se sklicuje Kalb. V krogih, ki se ukvarjajo s preučevanjem inteligence, je dobro poznan t. i. Flynnov efekt. Slednji označuje nenehno naraščanje rezultatov standardiziranih IQ testov vse od začetka rednega merjenja do danes. Povprečni rezultati le-teh namreč od začetka 20. stoletja vsako desetletje konstantno naraščajo za približno 3%. V reviji New Yorker je Malcolm Gladwell takole opredelil to presenetljivo spremembo:

If an American born in the nineteen-thirties has an IQ of 100, the Flynn Effect says that his children will have IQs of 108, and his grandchildren IQs of close to 120—more than a standard deviation higher. If we work in the opposite direction, the typical teenager of today, with an IQ of 100, would have had grandparents with average IQs of 82—seemingly below the threshold necessary to graduate from high school. And, if we go back even farther, the Flynn Effect puts the average IQs of the school children of 1900 at around 70, which is to suggest, bizarrely, that a century ago the United States was populated largely by people who today would be considered mentally retarded […]

Naši predniki seveda niso zares bili mentalno zaostali, kot opozarja tudi James Flynn. Po njegovih ugotovitvah imamo v zadnjem stoletju resnično opraviti z velikim dvigom inteligence na nekaterih področjih, predvsem na področju abstraktnega, kategoričnega in hipotetičnega mišljenja. Toda pri ostalih vidikih mišljenja napredka ni opaziti. Sledeč Flynnovim ugotovitvam, lahko torej sklenemo, da je moderni človek postal bolj vizualen, abstrakten ter »logično-posledičen« kot njegovi predniki. To pa hkrati pomeni, da pripisuje veliko manjšo vrednost narativnemu in odnosnemu načinu razmišljanja. Skratka, moderni preobrat ni pomenil le velikega preskoka v pogledu na človeka ter njegovo mesto v naravi in družbi, temveč je pomembno vplival tudi na sam način mišljenja.

Tehnicistični um

Sodobni človek sebe ne doživlja več kot del svojega okolja, temveč kot nekaj zunanjega. Stvari nimajo več svojega reda v stvarstvu in posledično nimajo svojega bistva, temveč so podvržene človeški ustvarjalnosti in manipulaciji. Na tak način človek izgublja stik s svojo telesnostjo in materialnostjo sveta okrog sebe. C. S. Lewis je zapisal, da je srednjeveški človek z začudenjem in občudovanjem stremel v svet poln svetlobe, luči in glasbe. Nasprotno pa moderni človek v njem vidi le praznino in tišino. Sodobni zahodni človek ne zmore več vzpostaviti pristnega odnosa do svojega okolja, saj živi v svojem abstraktnem svetu, kjer mavrica ni nič drugega kot poseben barvni spekter, krava pa le štirinožni vretenčar, ki proizvaja mleko in meso. Bistveno se je spremenil tudi odnos do samega sebe. Spričo radikalnega antropocentrizma, ko zmore človek zares spoznati le še svoje lastno delo, mora hkrati tudi na samega sebe gledati le kot na nekaj, kar je nastalo čisto slučajno. Že opisani obrat k storilnosti, k ponovljivosti in gotovosti naravoslovnih eksperimentov je gotovo odprl pot velikemu razvoju naravoslovnih znanosti ter posledično omogočil doslej nezamisljivo materialno udobje, a hkrati na drugih področjih povzročil močno nazadovanje.

Sodobni človek resda bolje razmišlja v sledenju abstraktnim principom, a hkrati ne zna več upoštevati določene konkretne zgodbe ali pripovedi. Tako zanj svet ni več kompleksen skupek avtonomnih človeških skupnosti (kot so družina, soseska, sindikat, država) in naravnih danosti, ki jih moramo spoštovati, temveč zbirka virov, ki jih lahko oblikujemo v skladu z lastnimi željami in predstavami. Podobno tudi ravnanja ljudi ne ureja več transcendentni in splošno veljavni moralni zakon (naravno pravo), temveč je to pravzaprav le človeška konvencija, ki jo lahko poljubno spreminjamo in prilagajamo. Sodobni liberalni model stremi predvsem k enakovredni zadovoljitvi posamičnih želja. S podobno situacijo imamo opravka tudi pri razpravah, s katerimi smo začeli to razmišljanje v prvem delu. Tradicionalistično sklicevanje na naravno pravo in izkušnje preteklosti se zdi sodobnemu tehnicističnemu umu, ki je navajen razmišljati v jasnih abstraktno-logičnih kategorijah (npr. takole: diskriminacija je slaba – če se dve osebi istega spola ne smeta poročiti, je to diskriminacija – torej je potrebno dovoliti homoseksualne poroke), preprosto nerazumljivo in nepomembno. Razprava se zato preprosto izteče v preprost poizkus prevpitja nasprotnika, kjer imajo liberalci spričo svojega gospostva nad večino množičnih medijev in drugih državnih institucij neprekosljivo prednost.

Poudariti moramo, da abstraktno-logični način razmišljanja ne predstavlja višje točke v kontekstu napredka kot takega. Večina bo danes sicer gotovo trdila, da je sodobni znanstveni način razmišljanja neprimerno boljši kot »zaostale« omejitve preteklosti. Toda težava tehnicističnega mišljenja ni v tem, da je samo po sebi napačno. Težava je v tem, da je redukcionistično, da večplastno in kompleksno stvarnost reducira le na en vidik. Globinska pomanjkljivost tehnicističnega mišljenja tudi pojasnjuje, zakaj veličastne mentalne zgradbe oz. ideologije, kot je npr. liberalizem, socializem ali spolna revolucija ne delujejo. Drznemo si trditi, da se večina ljudi te pomanjkljivosti še danes intuitivno zaveda. Libertarni koncepti družbe se tako denimo veliki večini zdijo nesprejemljivi, kar dejansko tudi so. Toda njihovo zavračanje ni toliko povezano s tem, da je v teh konceptih mogoče najti očitne logične napake, temveč preprosto v zavedanju o njihovem redukcionističnem razumevanju človeške narave, v katerem ni mesta za lepo in resnično človeško.

Sodobni tehnicistični mislec je zelo podoben Chestertonovemu norcu. Po velikem angleškem mislecu norec namreč nikakor ni nekdo, ki bi izgubil razum. Norec je tisti, ki je izgubil vse razen razuma. Pri njem lahko opazimo izurjen um, a brez prisotnosti »zdrave pameti«. Kot opozarja Chesterton, je za norost značilna zmes logične popolnosti in duhovne skrčitve. Ni težava v tem, da bi norec napačno logično-posledično sklepal, temveč v tem, da ne vidi »celovite slike«, da je njegov svet omejen na ozek krog. Iz tega kroga se ne more rešiti z navajanjem logičnih dokazov, reši ga lahko samo nenaden in drzen skok, nekakšen »skok vere«, s katerim končno zapusti svoj umski zapor in svobodno zadiha na svežem zraku normalnosti.  

Konservativni odgovor

Kaj torej storiti? Sodobnega tehnicista samo navajanje logičnih argumentov verjetno ne bo prepričalo. Bistvo ni toliko v tem, da na tej ravni pobijemo njegove argumente (seveda je tudi to potrebno), temveč da pokažemo, kako njegov logično-posledični krog morda razloži veliko, a ne vsega. Pomembno je torej, da pokažemo na širšo resničnost, ki je sama tehnicistična miselnost ne more zajeti. Kot tipičen primer lahko izpostavimo problem znanosti. Po naravoslovni paradigmi naj bi do trdnega znanja prišli preko postavljanja hipotez, ki jih je potrebno nato preveriti s pomočjo eksperimentiranja. Težava je, kot je ugotovil madžarski filozof in kemik Michael Polanyi, da znanja dejansko ne pridobivamo na tak način. Kemik, ki se sooča z nekim vprašanjem, ne postavi najprej stotine različnih hipotez, ki jih nato sistematično preverja, temveč preko nekakšnega dojemanja (Polanyi je to imenoval intuicija) zazna bistvo problema in ga nato začne reševati. Znanost je torej vedno osebna, ugotovitve pa nujno vsebujejo določene prvine, ki jih ne moremo eksplicitno opredeliti. Polanyi se je pogosto skliceval na Kantovo ugotovitev, da noben sistem pravil ne določa, kako in kdaj naj bo določeno pravilo uporabljeno.  

"Kot nujno pa se kaže tudi nadaljnje ustanavljanje zasebnih šol, ki bodo znale posredovati resnično humanistično izobrazbo. Kot zgled nam lahko služijo ZDA, kjer čedalje več staršev svoje otroke šola doma, obstaja pa tudi mreža visoko kakovostnih institucij visokega šolstva, ki študentom nudijo klasično humanistično izobrazbo."

“Kot nujno pa se kaže tudi nadaljnje ustanavljanje zasebnih šol, ki bodo znale posredovati resnično humanistično izobrazbo. Kot zgled nam lahko služijo ZDA, kjer čedalje več staršev svoje otroke šola doma, obstaja pa tudi mreža visoko kakovostnih institucij visokega šolstva, ki študentom nudijo klasično humanistično izobrazbo.”

Za vsakršen trajnejši uspeh »konservativcev« je torej potrebno predvsem to, da predstavimo pomanjkljivosti izključno abstraktno-logičnega načina razmišljanja kot takega. To mišljenje je seveda globoko ukoreninjeno v zahodno družbo in se začenja že v osnovni šoli s pozitivistično delitvijo znanja na posamezne predmete. Tak koncept znanja je seveda osiromašen (obravnavanje Homerja je denimo nesmiselno v izključno literarnem kontekstu, brez sočasnega spoznavanja zgodovine in religije), a se čedalje bolj širi tudi na univerze, kjer se denimo pri študiju zgodovine širi tematsko poučevanje. Študentje se tako čedalje manj seznanjajo s celotno zgodovinsko pripovedjo, temveč se osredotočajo na izbrano zgodovinsko (mikro)obdobje ali socialno skupino, ki ga/jo nato secirajo do onemoglosti. Da takšen način preučevanja ne more pripeljati do resničnega razumevanja, kar je končno bistvo zgodovinskega raziskovanja, je povsem jasno.

Konservativno gibanje mora torej predstaviti svoj koncept znanja in načina razmišljanja, ki je mnogo širši od sodobnega abstraktno-logičnega mišljenja (čeprav tega seveda ne izključuje). Spričo neprijaznega javnega prostora, prežetega s tehnicistično paradigmo, bi se moralo to začeti predvsem v družini. Kot nujno pa se kaže tudi nadaljnje ustanavljanje zasebnih šol, ki bodo znale posredovati resnično humanistično izobrazbo. Kot zgled nam lahko služijo ZDA, kjer čedalje več staršev svoje otroke šola doma, obstaja pa tudi mreža visoko kakovostnih institucij visokega šolstva, ki študentom nudijo klasično humanistično izobrazbo. Seveda ne smemo pričakovati, da bo klasični koncept mišljenja v bližnji prihodnosti znova postal večinsko sprejet, a na daljši rok se spričo inherentnih prednosti zdi njegova ponovna uveljavitev skorajda nujna.   

Advertisements

Konservativec gleda South Park

                                                               – SPOILER ALERT –

 

  South Park je ena izmed najbolj prodornih in kontroverznih ameriških animiranih serij, ki – svojemu formatu navkljub – ni namenjena otroškim gledalcem. Norčuje se namreč iz tako rekoč vsega – tudi iz politične levice, kar je v nekaterih krogih v ZDA  tudi botrovalo nastanku politične oznake ”South Park Republican’.’ Slednja se je kasneje razvodenela, saj je South Park kritiziral tudi republikance.  Vendarle pa je med (grobo rečeno) politično desnico interes za South Park, vnovič porasel tekom zadnje  (19.) sezone, ki je bila v celoti posvečena norčevanju iz nekaterih prvovrstnih prismodarij anglosaških naprednjakov, kot so politična korektnost in t. i. safe spaces.

V zadnji sezoni se pojavi tudi novi ravnatelj šole, ki jo obiskujejo junaki South Parka, ki nosi ”ime” PC Principal, torej politično korektni ravnatelj. Toda na tem mestu vam ne nameravam razkriti vseh čarov nove sezone, ki je definitivno vredna ogleda ter ob kateri je urednik portal The American Conservative Rod Dreher dejal, da potrebujemo South Park vsaj toliko, kot potrebujemo First Things. Prav tako ne bom pisal o temah celotne serije, temveč bom predstavil deset epizod, ki si jih resnično velja pogledati, saj na izredno piker, sarkastičen in celo malce nesramen način razkrivajo marsikatere neumnosti naše dobe. V njih lahko ugledamo tudi svojevrsten upor proti kulturi politične korektnosti, ki je South Park naredil popularen tudi pri konservativcih, kar bi zaradi njegove provokativnosti bilo npr. v sedemdesetih letih 20. stoletja nepredstavljivo.

 

  1. Garrison’s Fancy New Vagina

 

V 1. epizodi 9. sezone South Parka gospoda Garrisona, učitelja glavnih junakov, ki se je bil nedavno v seriji razkril kot homoseksualec, prešine misel, da je v bistvu ženska ujeta v moškem telesu in se zato odloči za spremembo spola. Splet dogodkov nato pripelje tudi do tega, da se eden izmed glavnih junakov, Kyle Broflovski, prične identificirati kot »transrasna oseba«. Z namenom, da bi postal boljši košarkar, si namreč želi postati visok črnec. Njegov oče se medtem začne identificirati kot »transvrstna oseba« in se odloči za operacijo, s katero naj postane delfin. Razočaranje za junake nastopi tedaj, ko – sedaj gospa – Garrison, ker ji ”zamuja” menstruacija, hoče splaviti, a ji povedo, da ne more zanositi, saj nima za to potrebnih organov. Razplet dogodkov je podoben tudi pri Kylu in njegovem očetu. Epizoda nam tako razkriva zgrešenost konstituiranja identitete zgolj na podlagi občutij, in na realnost biološkega dejstva telesa, ki je, ne glede na vse napore in poskuse, konstantno in neobhodno.

 

  1. The Death Camp of Tolerance

  Epizoda iz 6. sezone se loti obsesije s strpnostjo in sprejemanjem, ki lahko vodi do popolnih idiotizmov in zgodba se ponovno plete okoli gospoda Garrisona, ki se je bil ravnokar vrnil k poučevanju kot odkriti homoseksualec. Pri pogovoru z ravnateljico nato izve, da bi lahko – v kolikor bi bil odpuščen zaradi svoje spolne usmerjenosti – tožil šolo za milijone. Iz tega razloga v šolo pripelje svojega sado-mazo ljubimca mr. Slave – a (gospoda Sužnja), s katerim nato, da bi bil mr. Garisson odpuščen, izvajata razne ogabne dejavnosti. Vsemu temu navkljub, pa otrokom nihče ne verjame. Njihovi starši in širša skupnost raje slavijo mr. Garrisona zaradi domnevnega poguma,  otroke pa celo pošljejo v posebno taborišče, kjer naj bi se naučili resnične strpnosti.

 

 (Vir: wiki.southpark.cc.com )

  1. Butt Out

 

Šola, ki jo obiskujejo junaki South Parka, gosti protikadilsko skupino Butt Out. Ob koncu izredno bednega in patetičnega nastopa (podobnih skupin se verjetno mnogi spominjamo iz časa našega obiskovanja izobraževalnih inštitucij), člani skupine otrokom povedo, da bodo, tudi če ne bodo kadili, lahko odrasli v takšne ljudi, kot so oni sami. Glavni junaki South Parka napoved vzamejo dobesedno, gredo kadit in pri tem ponesreči požgejo šolo. Moralne panike v South Parku pa ne sproži požig šole, temveč kajenje. Zato pokličejo režiserja Roba Reinerja, ki je znan kot velik nasprotnik kajenja. Ta svoje nasprotovanje izraža izredno obsesivno ter svoje poglede poskuša na vsak način uveljaviti, pri čemer konstantno trdi, da so njegovi nasprotniki pod vplivom tobačne industrije. Epizoda odlično prikaže pomen svobodnega odločanja, sprejemanja odgovornosti za svoja dejanja ter snobovstvo in elitizem mnogih nasprotnikov kajenja.

 

  1. Rainforest Smainforest

 

Tokrat so se glavni junaki South Parka prisiljeni udeležiti pevskega zbora, čigar namen je opozarjati na ohranitev pragozdov v Srednji in Južni Ameriki, in ga vodi zagrizena okoljevarstvenica. Stvari pa se zapletejo, ko vodiča ubije in poje kača in so se junaki prisiljeni sami soočiti s pragozdom ter pripadniki enega izmed tam živečih primitivnih plemen. Epizoda sicer daje vtis zagovarjanja določene brezbrižnosti do okoljske problematike, ki avtorju pričujočega prispevka nikakor ni blizu, a hkrati vendarle prikaže tudi odlično kritiko idealiziranja narave kot nekakšnega stanja ljubezni in miru, ki pa je zelo daleč realnosti življenja v takšnem okolju in življenja živali nasploh, ter predstavlja izvrstno kritiko ideologije plemenitega divjaka. Istočasno pa pokaže tudi na odmaknjenost tistih ljudi, ki so pristaši tovrstnih stališč, od objektov njihove ideologije.

 

  1. Gnomes

 

Epizoda Gnomes je posvečena kapitalizmu in hkrati ena najbolj artikuliranih obramb prostotržne ekonomije, ki je bila kadarkoli ustvarjena znotraj popularne kulture. V njej se Tweek, lastnik kavarne, bori proti prihodu velike korporacije Harbucks (aluzija na Starbucks), pri čemer skoraj ne izbira sredstev in se tako izkaže za enako pohlepnega kot korporacija sama. Epizoda prikaže korporacije kot podjetja, ki so rasla preko kakovosti svojega dela – ponekod pa sicer tudi kot produkt premišljenega marketinga, kar epizoda tudi nakaže s tem, ko Harbucks nudi otrokom napitke z veliko kofeina in sladkorja. S pomočjo manjše inkorporirane zgodbe epizoda pokaže tudi na pomanjkljive strategije mnogih podjetij. Zagotovo bo všeč vsem klasičnim liberalcem, pri čemer velja pripomniti, da smo konservativci vendarle bolj skeptični do vpliva velikih korporacij ne le na ekonomijo, temveč tudi na družbo in kulturo.

 

  1. Chinpokomon

 

Epizoda Chinpokomon, nas ne spomni le na priljubljene risanke, video igrice in zbiralne karte, ki so bile del naše mladosti, temveč ponuja tudi nekakšen uvid v genezo totalitarizmov. Med otroci, ki jih prevzame nasilna propaganda produktov podjetja Chinpokomon, namreč začne prevladovati dejansko čaščenje teh produktov in velika težnja po istosti – tokrat preko posedovanja igrač in udeležbe dogodkov v povezavi s Chinpokomoni. To izkorišča japonska vlada s cesarjem na čelu skuša otrokom oprati možgane z namenom stvarjenja novih kamikaz v službi japonske države. Poleg uvida v razvoj totalitarizma pa epizoda ponudi tudi kritiko masovne kulture in potrošništva (ter nakaže določene korelacije med omenjenimi fenomeni).

 

  1. Cartman’s Silly Hate Crime 2000

 

Eric Cartman, najkotroverznejša figura v seriji, je tokrat obtožen zločina iz sovraštva, ko vrže kamen v črnega sošolca Tokena, četudi razlog napada ni bila Tokenova rasa, temveč dejstvo, da je ta malo poprej Cartmana ozmerjal z debeluhom. Epizoda dobro kritizira problematičnost koncepta zločina iz sovraštva ter tudi možnost njegove zlorabe, posebej pa je pomenljiv zaključek, v katerem Tokenov oče razloži, da sam obstoj te kategorije utrjuje ločnice med ljudmi.

 

  1. Proper Condom Use

 

Glavni junaki serije se naučijo ”pomolsti psa” oz. zdrkati penis psu. Pri tem se niti najmanj ne zavedajo kaj dejansko počno, saj so konec koncev komaj predpubertetniški otroci, kar pa ponovno vodi do moralne panike v mestu, ki zato uvede spolno vzgojo od vrtca dalje. Glavne junake poučuje šolski svetovalec mr. Mackey, ki je popolnoma nepoučen, saj ni imel spolnih odnosov od devetnajstega leta, medtem, ko dekleta iz isti šole uči učiteljica ms. Choksondick, ki jih zgolj straši o spolnih boleznih. Punce so nato prepričane o nevarnosti fantov in jih prepričajo, da kupijo in si nataknejo kondome, čeprav sploh nimajo spolnih odnosov. Srž epizode tokrat meri na nesposobnost staršev, da bi otroke vzgajali sami ter želijo vedno več odgovornosti prenesti na šolo in državo.

 

  1. Stupid Spoiled Whore Video Playset

 

Epizoda je posvečena kritiki čaščenja zvezd in slabemu vplivu slavnih osebnosti na mladino – konkretno primeru Paris Hilton in njenega spodbujanja promiskuitete in razvajenosti med mladostniškimi dekleti ter temu, kako lahko slednja celo tako negativne besede kot je npr. »kurba« začno uporabljati v pozitivnem kontekstu, starši pa na to sploh ne odreagirajo. Dekletom slednjič celo sam promiskuitetni mr. Slave razloži, da v teh rečeh ni nič častnega in pozitivnega, kar norijo počasi konča s sicer še enim, absurdno komičnim razpletom.

(Vir: wiki.southpark.cc.com )

 

  1. Goobacks

 

Najbolj aktualna epizoda South Parka pa je Gooback, ki se loteva vprašanja imigracije in kritizira obe strani, udeleženi v javni razpravi. Na eni strani desnico, ki se osredotoča zgolj na negativne vplive priseljevanja – v epizodi konkretno prevzemanje delovnih mest – na drugi strani pa levico, ki zgolj poudarja razloge za priseljevanje in spodbuja k sprejemanju, popolnoma pa ignorira vpliv priseljevanja na domače prebivalstvo, zlasti na nižje sloje. Sporočilo epizode lahko razumemo kot klic k reševanju problema pri izvoru, ki pa je še dodatno začinjen z absurdno mero in načinom spoprijemanja s problemom, možnima zgolj v South Parku.

 

Častne omembe:

 

Poleg zgornjih, po mojem mnenju najboljših epizod, naj omenim še pet epizod, ki si zaslužijo častno omembo.

 

  1. Go God Go in Go God Go XII

 

Dvodelna epizoda v kateri se norčujejo iz Richarda Dawkinsa in njegove oblike militantnega ateizma.

 

  1. The tale of Scrotie McBoogerballs

 

Odlična satira konstantnega iskanja pomenov v književnosti.

 

  1. Margaritaville

 

South Park tokrat pokaže, kaj se zgodi, če se iz ekonomije naredi religijo.

 

  1. Miss Teacher Bangs a Boy

 

Pogled na neenakost spolov iz drugačnega zornega kota.

 

  1. Die Hippie, Die

 

Komentar k „Slovenskim burkam“ ali “O blagoslovu zakotnosti”

Prispevek pisca Philopatrida, s čigar osnovnim sporočilom o demagoškosti predloga SDS za prepoved burke se sicer strinjam, me je vzpodbudil, da se obenj obregnem z nekaj pripombami.

Prvič: z zapisom se strinjam, kolikor gre za kritiko delovanja strankarske politike z iznajdevanjem novih in novih velikih političnih „problemov“, ki služijo preusmerjanju pozornosti javnosti od realnih problemov k navideznim. Tako kot je zdaj že večletno razplamtevanje kulturnobojevniških strasti z radikalnimi pobudami za spremembo družinske zakonodaje bržkone v veliki meri instrument za odvračanje pozornosti od ključnih, zlasti ekonomskih vprašanj, se SDS-ov predlog za prepoved burke in nikaba resnično nanaša na trenutno za Slovenijo irelevanten, neobstoječ problem. V toliko se s piscem strinjam.

Ne morem pa se strinjati s kazanjem s prstom na raznorazne „fobije“, ki naj bi baje prebivale med našim narodom ter po širši Evropi. Kolikor je psevdomedicinski besednjak za politično rabo nasploh nepošten, predvsem pa izjemno aroganten, kadar gre za diskvalifikacijo drugačnih mnenj, je zahteve – pa četudi ta trenutek politično irelevantne – po zoperstavitvi barbarskim praksam podrejanja žensk enačiti z nekakšno vsesplošno „islamofobijo“ malce deplasirano. Nekontroliran in blazen strah, značilen za resnične „fobije,“ kot sta denimo strah pred pajki ali pa zaprtimi prostori je v družbenem in političnem življenju brez dvoma škodljiv. Nasprotno pa je neka raven opreznosti za preživetje nujna. In današnje evropsko stanje, kar se tiče islamskega radikalizma in njegovih raznovrstnih javnih manifestacij, česar se je v svojem nedavnem zapisu dotaknil S. Kleinbürger, nam Slovencem brez dvoma ponuja dobre razloge za previdno držo. Statistike, ki jih navaja Philopatridus, pri tem ne delujejo tako pomirjujoče, kot bi to morda želeli, če vzamemo v ozir tudi nataliteto na eni ter vidike, ki jih statistika ne zajema, denimo trende radikalizacije, na drugi strani. Sploh, če pomislimo, da kljub razmeroma nizkemu odstotku znotraj celotnega prebivalstva v Angliji, Belgiji in na Švedskem obstajajo deli mest, kjer nemuslimani niso dobrodošli ali kjer se državni zakoni ne izvajajo v celoti.

Drugič: pisec izpostavlja potrebo po „veliki meri občutljivosti, ko govorimo o teh vprašanjih.“ „Občutljivosti,“ ki naj bi manjkala „povprečnemu volivcu naše postsocialistične dežele,“ kateremu „je burka predvsem simbol tuje in nevarne družbe, o kateri ne ve ničesar, razen tega, da je polna nasilja in krivic.“ Ne bi želel zanikati neizmernega pomena in vrednosti širjenja obzorij o daljnih deželah in tujih kulturah ter izobrazbe nasploh – te nikdar ni dovolj in nam je lahko vedno le v prid! Kar pa še ne pomeni, da smo naenkrat kar obvezani k „občutljivosti“ za tuje običaje in navade, tudi če se te nepovabljeno prično udejanjati v naši sredi. Ali pa če so morda celo v opreki s splošnimi civilizacijskimi normami, s svobodo posameznika kot tudi varnostno zakonodajo (v banke denimo je zaenkrat prepovedano vstopati maskiran). Sploh če se – kot je dokaj običajno v nekaterih zahodnih deželah – enake vrste občutljivosti ne pričakuje od prišlekov in njihovih potomcev.

Nasprotno – sem mnenja, da je pretirano gojenje tovrstne „občutljivosti“ škodljivo in da je ravno neobčutljivost, ki jo „povprečnemu volivcu“ očita Philopatridov zapis tisto, kar slovensko družbo (zaenkrat) še ohranja razmeroma imuno za raznorazne prismodarije, sicer vse preveč značilne za sodobno zahodno stvarnost. Če je cena za to zmerna mera provincialnosti in rovtarstva, je izkupiček še vedno kar dober. Imamo svojo domovino v času, ko je Nemcem skorajda prepovedano izreči besedo „Heimatland“ in ko švedskim otrokom prepovedujejo majice v barvah švedske zastave. In – če želite bolj banalen primer – še vedno lahko v miru pijemo kavo “Zamorček” in žvečimo bonbone “Negro” brez da bi nam kak dežurni dušebrižnik pričel podtikati kako uvoženo postkolonialno krivdo. To so blagoslovi naše zakotnosti in ta (včasih resda tudi surova!) neobčutljivost je, hočeš nočeš, del tiste trdoživosti, ki je našim prednikom skozi stoletja omogočila previhariti viharje ter se obdržati in razviti na tem majhnem koščku sveta kot poseben narod in to kljub odsotnosti državnosti.

Zato ne potrebujemo „občutljivosti,“ temveč odločnost obraniti naš način življenja, da bi našo domovino potomcem predali vsaj tako dobro, kakor smo jo bili prejeli v dar. To ni nikakršen šovinizem, temveč nasprotno le takšna zdrava samozavest omogoča dostojanstveno sprejetje prišlekov – sprva kot gostov in kasneje morda kot enakopravnih članov skupnosti, sodržavljanov, eventuelno sonarodnjakov. Ni naloga domačinov biti „občutljiv“ do kapric in posebnosti prišlekov, je pa stvar naše odgovornosti do samih sebe, da odločno pokažemo, da pri nas nindža kostumi (razen ob pustu) niso dobrodošli v javnem prostoru, siljenje žensk v njihovo uporabo pa je kaznivo. Razlogi za morebitno željo po preoblačenju v nindže so tu docela nepomembni in ključ k pravilni obravnavi raznih na religijo sklicujočih se zahtevah po posebnih privilegijih leži ravno v naši neobčutljivosti zanje. Ta naj bo načelna in neomajna. Če že kdo, mora biti posebej občutljiv za kulturne specifike tisti, ki je v nekem okolju tujec in bi želel postati domačin. In – opomba na stran: tudi za domačine staroselce, ki se odločijo sprejeti novo vero, še naprej veljajo povsem enaka pravila, vera pa je njihova zasebna stvar.

Še na kratko k vprašanju džamije. Glede pravice verske skupnosti do lastnega svetišča vprašanja ni oziroma ga ne bi smelo biti. Ta je zajamčena z ustavo in prav žalostno je, da bodo slovenski muslimani svoje svetišče zgradili šele sedaj, po desetletjih boja z birokratskimi mlini in resničnimi predsodki. A razmišljanja dr. Črnčeca, ki jih je tako ostro kritiziral Philopatridus, se sploh niso nanašala na to temeljno pravico ter njeno udejanjanje! Zadevala pa so dejstvo, da se v Ljubljani ne gradi skromno svetišče, temveč velikanski „versko-kulturni center“, ki bo simbolno zaznamoval slovensko prestolnico in ne bo služil zgolj zadovoljevanju dušnih potreb verske skupnosti. Medtem, ko bi slednjemu namenu verjetno mnogo bolje služilo večje število majhnih mošej po vseh tistih slovenskih krajih, kjer biva večje število muslimanov, ima projekt Islamskega versko-kulturnega centra širše namene, ki niso izključno verskega značaja. S čimer seveda v osnovi ni nič narobe, če so reči transparentne.

Ker pa je znano, da bo denar za kulturni center priskrbel arabski emirat Katar, kjer so na oblasti vahabiti, v veljavi pa striktno šeriatsko pravo, se pojavljajo zelo legitimni pomisleki o možnostih vplivanja financerjev na slovensko islamsko skupnost – zlasti preko nastavljanja verskih učiteljev in določanja učnih vsebin. Bojazen, ki se poraja, torej ni tista o islamizaciji Slovenije temveč o možnosti arabizacije v Sloveniji prisotnega islama, ki je povečini bosenskega in albanskega porekla in zato kulturno in civilizacijsko dobro integriran v našo sredino.

K navedenemu gre dodati tudi, da je Katar ena izmed tistih bogatih zalivskih držav, ki niso bile pripravljene sprejeti enega samega begunca iz Sirije, hkrati pa so z veliko radodarnostjo pripravljene poskrbeti za njihov „dušni blagor“ v Evropi. Zanemariti ne gre slednjič tudi mnogih dokazov, da se lep del islamističnega terorizma financira iz virov v taisti državici. Tako ne gre izključiti možnosti, da bi zalivski financerji lahko stremeli tudi k radikalizaciji slovenskega islama. So to mar nelegitimni, brezpomembni in nepotrebni premisleki? Ali morda kar „islamofobija“?

Teh nekaj pripomb pa nas pripelje k osnovnemu in v Philopatridovem zapisu nikdar postavljenemu vprašanju: čemu bi se pravzaprav morali mi toliko ukvarjati s tem, kaj delamo »prav« in kaj »narobe«, da ne bi slučajno zmotili kakega prišleka? Nikakor ne zanikam potrebe po širši debati o tem „kako vzpostaviti bolj kohezivno družbo in privlačno javno kulturo, v katero se bodo integrirali migranti,“ kot pravi pisec. Toda – ta lahko resno in konstruktivno steče le, ko je zadoščeno osnovnejšim pogojem. Mednje sodi jasna zavest o tem, da je usoda naše dežele v naših rokah in da je nanjo tesno vezana tudi usoda našega potomstva, ki si zasluži domovino; da nismo nikomur, ki pride v goste, prav ničesar dolžni ter so zato takšne širše debate resnično potrebne zgolj, kolikor so v prid nam samim. Da je dolžnost prišlekov, da se prilagajajo našim običajem, naša dolžnost do prihodnjih generacij pa, da to od njih jasno zahtevamo.

Kot rečeno – burke v Sloveniji niso realno vprašanje in je zato zakonska pobuda SDS resnično burkaška. Tudi to je ena izmed posledic edinstvenega blagoslova naše zakotnosti. Resnična naloga, ki jo nalaga čas, pa je zagotoviti, da burke in nikabi pri nas nikdar ne postanejo resna politična tema. Zato naj bosta na prvem mestu – in pred vsemi intelektualističnimi rezoniranji – budnost in opreznost prosto po geslu: „Niso nas zatrli spečih, ne bodo nas bdečih!

Naravno pravo, zakonska zveza in posvojitve

Eden izmed rezultatov katastrofalnega slovenskega šolskega sistema je tudi ta, da velika večina maturantov in celo študentov humanističnih programov ne pozna niti osnov klasične filozofije. V sedanji razpravi (mar jo res lahko sploh tako imenujemo?) o novi definiciji zakonske zveze in družine je to še posebej opazno. Na nekatera najosnovnejša nerazumevanja pri uporabi pojmov, kot je denimo diskriminacija, smo že opozorili v enem prejšnjih prispevkov. V tem prispevku želimo opozoriti predvsem na skorajda popolno odsotnost uporabe tradicije naravnega prava pri omenjenem aktualnem vprašanju. Sklicevanje na naravno pravo se tudi pri nasprotnikih nove definicije skorajda ne pojavlja. Ko tovrstni argumenti izjemoma vendarle pridejo na dan, pa žal ostanejo nerazumljeni, saj velika večina prebivalstva tega pojma preprosto ne razume. Običajno se namreč pojavlja predstava, kot da je naravno pravo podobno razmeram v živi in neživi naravi. V tem prispevku želimo zato predstaviti osnove naravnega prava in njegovo aplikacijo na obravnavani primer.

"Zaradi svoje biološke (genetske) povezanosti otroci in starši niso nikoli popolni tujci drug drugemu. Tak pogled temelji na dejstvu, da smo ljudje (tudi) telesna bitja. Naša telesa so bistven del nas samih in nikakor ne le zunanji »instrument«, s katerim izražamo svoje misli, želje in zahteve."

“Zaradi svoje biološke (genetske) povezanosti otroci in starši niso nikoli popolni tujci drug drugemu. Tak pogled temelji na dejstvu, da smo ljudje (tudi) telesna bitja. Naša telesa so bistven del nas samih in nikakor ne le zunanji »instrument«, s katerim izražamo svoje misli, želje in zahteve.”

Naravno pravo

Kaj je torej bistvo koncepta naravnega prava? Na preprost način bi lahko odgovorili, da filozofija naravnega prava trdi, da obstaja med vsemi ljudmi, tako med vernimi kot tudi nevernimi, določena »skupna osnova«, na podlagi katere lahko strogo filozofsko (brez sklicevanja na religiozne vire avtoritete) pridemo do odgovora na nekatera temeljna moralna vprašanja, da torej lahko zgolj s pomočjo filozofije oziroma razuma do določene mere spoznamo, kaj je dobro.

Na tem mestu se ne moremo obširno ustavljati pri različnih naravnopravnih filozofskih šolah in problemih. Opozoriti moramo, da obstaja velik prelom med starejšo filozofijo naravnega prava, ki temelji na Aristotelovi metafiziki, in novo šolo, ki naravno pravo utemeljuje drugače. Po Aristotelovem naravnem pravu imajo vse obstoječe stvari svojo lastno substanco oziroma svoj lasten značaj, ki jih neizogibno usmerja proti določenim naravnim ciljem. Aristotelski pogled na naravno pravo je doživel krizo s Humovim skepticizmom, ki naravnega prava ne utemeljuje več v klasični metafiziki in prinaša kritiko, da iz »biti« ne sledi tudi »morati«. V tem kontekstu se ne bomo ustavljali pri zahtevnejši novi šoli naravnega prava, temveč bomo predstavil osnovne poteze klasične tradicije.

Poskušajmo torej ponazoriti klasično tradicijo naravnega prava s preprostim primerom iz žive narave. Če se sprehodimo po gozdu, vidimo različna drevesa. Nekatera so visoka in mogočna, druga nizka in skrivenčena, tretja stara, četrta majhna ipd. Ob tem se lahko vprašamo, kaj je zares dobro za vsako drevo. Glede na različne vrste dreves, ki uspevajo na različnih vrstah tal in različnih nadmorskih višinah, se odgovori na to vprašanje do določene mere seveda razlikujejo, a osnove kljub temu ostajajo enake. Rečemo lahko, da je za drevo dobro preprosto to, kar pomeni biti drevo. Vsako drevo mora pognati korenine, s katerimi iz zemlje črpa vodo in hranilne snovi, pognati mora veje in liste (ali iglice), v katerih poteka proces fotosinteze, biti mora dovolj visoko, da ga doseže sončna svetloba ipd. Naštevali bi lahko še veliko značilnosti, a vse bi se dotikale istega bistva: dobro za drevo pomeni preprosto izpolniti bistvo tega, kar pomeni biti drevo. Če pa drevo tega ne izpolni (zaradi bolezni ali »konkurence« drugih dreves in živali), potem preprosto propade. Isto velja tudi za druge rastline, živali in nasploh vse bivajoče.

Analogno lahko rečemo, da je za človeka dobro preprosto to, kar pomeni biti človek. Naše dobro torej določa naša narava. Kot razumsko in družbeno bitje človek torej ne potrebuje le osnovnih materialnih dobrin, kakor to velja za rastline in živali (hrana, voda, zavetje), temveč tudi druge dobrine. Aristotel v Nikomahovi etiki trdi, da je končni človekov cilj življenje skladno z razumom. Slednje zadeva tako dela razuma v ožjem pomenu besede (učenje, znanje), kot tudi skladnost drugih funkcij duševnosti (volje, čustev) z razumom. Končni človekov notranji cilj je torej razvoj razumskih in duševnih kreposti. Ker je človek družbeno bitje, moramo razlikovati med osebnim in skupnim dobrim. Slednje je višje od osebnega ali privatnega dobrega preprosto zato, ker neka osebna dobrina (npr. dobro kosilo) lahko pripada le določeni osebi, z deljenjem pa se zmanjša (če podarim pol svojega kosila prijatelju, bom manj sit). Nasprotno pa se skupno dobro (npr. dobra šala) nikakor ne zmanjša, če jo delim s prijatelji; ravno nasprotno, užitek se celo poveča. Skupno dobro torej nikakor ne pomeni nekakšnega skupka različnih dobrin vseh ljudi, ki so jih deležni, temveč je skupno dobro enako dobro tudi za vsakega posameznika osebno. Skupnega dobrega torej ne smemo razumeti kot nekakšno prisilo posameznika na račun skupnosti (kot je npr. žrtvovanje življenja za abstraktno razumljeno človeštvo ali delavski razred), temveč predstavlja resnično dobro, ki pa ga posameznik lahko uživa le v skupnosti. Z odraščanjem in vključevanjem v širšo skupnosti človek zato sodeluje pri vedno bolj univerzalnih oblikah skupnega dobrega.

Za razliko od drugih bitij se pri ljudeh »hudič skriva v podrobnostih«, kajti kot racionalna bitja smo sposobni racionalizirati številne »dobrine« in načine obnašanja. Ti nam sicer lahko ugajajo, a dejansko za nas niso vedno dobri oziroma ne ustrezajo nujno naši naravi. Preučevanje teh vprašanj je naloga filozofije oziroma etike.

Ustavimo se za konec še pri kritiki tega stališča. Marsikdo bi lahko rekel, da se lahko naš razum upravičeno sprašuje, zakaj naj bi upošteval te naravne cilje oziroma dobro, ki iz njih izhaja. To predstavlja že omenjeni Humov ugovor, da iz »biti« ne sledi tudi »morati«. Na prvi pogled se to zdi smiseln ugovor. Težava pa je v tem, da tako vprašanje implicitno predpostavlja, da razum kot nekaj izjemnega nima svojega končnega, s svojo naravo skladnega cilja. To pa je točno to, kar klasična tradicija naravnega prava zanika. Eno izmed njenih bistvenih ugotovitev je namreč prav to, da načeloma ne more biti racionalno nič drugega, kot želja po dobrem (dobro ni dobro zato, ker si ga želimo, temveč si ga želimo, ker je dobro), kar je, kot smo že videli, ustrezno naši resnični naravi. Združitev »biti« in »morati« je torej do konca dosledna.

Naravno pravo in zakonska zveza

Sedaj se lahko premaknemo k drugemu delu razmišljanja, to je k aplikaciji zgoraj pojasnjenega na aktualno razpravo o zakonski zvezi. Trdimo, da prav definicija zakonske zveze kot življenjske zveze moškega in ženske edina ustreza naravnemu pravu. Da je torej v skladu z našo naravo in posledično dobra. Zakaj? Najočitnejši razlog je seveda v tem, da smo ljudje razdeljeni na dva spola, na moške in ženske. Med obema obstaja naravna privlačnost, ki je nujna tudi za nadaljevanje naše vrste. Zveza med moškim in žensko ima torej edina tudi prokreativni značaj. To ne pomeni, da želimo poroko reducirati le na vprašanje spočenjanja in rojevanja otrok, kar je v preteklosti žal večkrat počela določena smer katoliške teologije. Izključnost prokreacije drži za živalske vrste, a človeku kot razumni »živali« pripada nekaj več, kar smo nakazali že zgoraj. Zakonska zveza tako ustreza tudi drugim temeljnim človekovim potrebam, kot je denimo bližina, povezanost, zaupanje ipd. Toda prav zaradi svoje zmožnosti spočenjanja otrok predstavlja zakonska zveza posebno vrsto zveze, ki je skladna z naravnim pravom. Družina kot rezultat poročne zveze nadalje predstavlja celostno podobo skupnosti, saj zadeva vsak vidik človekove eksistence. V njej smo lahko deležni številnih skupnih dobrin, kot so npr. družinska praznovanja ali užitek mirnega družinskega življenja. Po drugi strani bi bila družina, ki nima stikov z drugimi družinami, tudi nepopolna skupnost – preveč časa bi porabila za pridobivanje privatnih dobrin in ne bi mogla sodelovati pri višjih oblikah skupnega dobrega, ki so možne le v skupnosti.

Skladno s tem poročna zveza poseduje določeno stopnjo avtonomije, ki zadeva predvsem vzgojo in skrb za otroke. V primeru legalizacije istospolnih porok pa država nasilno prekine zvezo med poroko in prokreacijo ter posledično ukine normo biološkega starševstva, katere zaščita je pravzaprav eden izmed temeljnih razlogov, zakaj politična skupnost preko pozitivnega prava sploh ureja oziroma spodbuja trajne poročne zveze. Z legalizacijo istospolnih porok (in seveda tudi drugih oblik poročnih zvez, ki bodo logično sledile) pa politična skupnost počne prav nasprotno: tradicionalno družino poniža v le eno izmed številnih možnih družinskih oblik in ukinja primarne pravice staršev do svojih otrok.

Na tem mestu moramo torej pokazati, da je starševska avtoriteta do svojih otrok primarna in da širša politična skupnost razen v nekaterih izjemnih situacijah (kot je npr. zloraba ali škodljivo zapostavljanje) nima pravice posegati v družinske odnose. Dejstvo je, da imajo prav starši do svojih otrok osebne in nezamenljive obveze, na katerih tudi temelji njihova starševska avtoriteta. Te obveze so nezamenljive, saj lahko le biološki starši svojim otrokom nudijo svojo starševsko ljubezen. Odnosi med starši in njihovimi otroki so intimni, stalni, predvsem pa bistveni za otrokovo identiteto. Če namreč otrok ne bi imel istih staršev, ne bi imel iste identitete oziroma ga sploh ne bi bilo. Ljubezen skrbnikov ne more nadomestiti neprisotne starševske ljubezni, enako kot ljubezen druge ženske ne more možu nadomestiti umrle žene. Zaradi svoje biološke (genetske) povezanosti otroci in starši niso nikoli popolni tujci drug drugemu. Tak pogled temelji na dejstvu, da smo ljudje (tudi) telesna bitja. Naša telesa so bistven del nas samih in nikakor ne le zunanji »instrument«, s katerim izražamo svoje misli, želje in zahteve. To lahko dodatno ponazorimo s sledečim primerom: Ali ni posilstvo resnično osebno onečaščenje, ne le prekršek proti zasebni lastnini, tudi če posiljena oseba pri tem ni zavestna, tega nikoli ne izve ter pri tem ne utrpi telesnih poškodb? Rezultati raziskav o otrocih, ki so bili spočeti s pomočjo darovane sperme, potrjuje pomen bioloških staršev za optimalen razvoj otrok. Tako spočeti otroci so namreč bolj odtujeni od svojih družin ter zmedeni glede svoje identitete.

Odraščanje otroka je dolg proces, ki ne zadeva le njegovo fizično samostojnost, temveč tudi njegov moralni in duševni razvoj. Podobno kot je maternica idealni prostor za otrokov razvoj pred rojstvom, predstavlja okolje njegove biološke družine idealno mesto za otrokovo odraščanje. Aristotel v Nikomahovi etiki ugotavlja, da »starši ljubijo svoje otroke kot del sebe, otroci pa svoje starše kot tiste, iz katerih nastanejo«. Družina je za Aristotela skupnost, ki kar najbolj ustreza naravi (s tem seveda ni mišljena živa in neživa stvarnost, temveč človeško bistvo, to kar ljudje dejansko smo). Na tej osnovi Tomaž Akvinski ugotavlja, da bi bilo nasprotno osnovni pravičnosti, če bi bili otroci odvzeti svojim staršem pred svojo samostojnostjo.

"Če nek otrok iz kakršnihkoli razlogov ne more bivati s svojimi biološkimi starši, mu moramo zagotoviti, da je vrnjen v okolje, ki je kar najbolj podobno njegovemu naravnemu stanju, t. j. trajni zvezi med moškim in žensko. Nikakršnih razlogov, ki bi izhajali iz pravic oziroma dobrobiti otroka, torej ni, da bi otroke posvajale druge skupnosti, dokler obstaja dovolj mož in žena, ki bi želeli posvojiti otroka."

“Če nek otrok iz kakršnihkoli razlogov ne more bivati s svojimi biološkimi starši, mu moramo zagotoviti, da je vrnjen v okolje, ki je kar najbolj podobno njegovemu naravnemu stanju, tj. trajni zvezi med moškim in žensko. Nikakršnih razlogov, ki bi izhajali iz pravic oziroma dobrobiti otroka, torej ni, da bi otroke posvajale druge skupnosti, dokler obstaja dovolj mož in žena, ki bi želeli posvojiti otroka.”

Vprašanje posvojitve

Kako narava poročne zveze in družine vpliva na vprašanje posvojitve? Mar lahko otroka res posvoji kdorkoli? Je res vseeno, ali je to tradicionalna družina ali istospolni par? Če otrok res potrebuje le ljubeče vzgojitelje, mar mu ne bi mogla idealnih vzgojnih pogojev zagotoviti denimo korporacija? Ali neka večosebna poročna zveza?

Začeti moramo z dejstvom, da posvojitev nikoli ne predstavlja nekaj samo po sebi zaželenega oziroma idealnega, temveč le nekakšno rešitev pomanjkljive situacije. Če moramo otroka dati v posvojitev, to pomeni, da je izgubil svoje biološke starše oziroma da ti niso pripravljeni ali zmožni skrbeti zanj. Toda danes je posvojitev žal čedalje pogosteje razumljena kot način pridobitve otroka. Posledično je tudi prekinitev vezi med otrokom in njegovimi biološkimi starši razumljena vsaj kot nekaj nevtralnega. Toda temu v resnici ni tako, je nekaj nadvse žalostnega.

Temeljno vprašanje je, po katerih kriterijih naj se politična skupnost v takšnih primerih odloča. Če otroka priznavamo kot človeško bitje s svojimi neodtujljivimi pravicami, to pomeni, da moramo v takih situacijah izhajati iz dobrobiti otrok, ne pa iz želja in aspiracij odraslih. Ker ima zveza moškega in ženske edina med številnimi različnimi zvezami odraslih prokreativno naravo, predstavlja torej ipso facto posebno kategorijo, ki je prav zaradi te zmožnosti deležna tudi posebne državne zaščite. Kot taka predstavlja torej načeloma idealno mesto za otroka. Če nek otrok iz kakršnihkoli razlogov ne more bivati s svojimi biološkimi starši, mu moramo zagotoviti, da je vrnjen v okolje, ki je kar najbolj podobno njegovemu naravnemu stanju, tj. trajni zvezi med moškim in žensko. Nikakršnih razlogov, ki bi izhajali iz pravic oziroma dobrobiti otroka, torej ni, da bi otroke posvajale druge skupnosti, dokler obstaja dovolj mož in žena, ki bi želeli posvojiti otroka.

Na tem mestu bo lahko kdo ugovarjal in navajal primere zlorab v družini, ljubeče enostarševske skupnosti ipd. V posameznih konkretnih primerih to seveda drži. Toda enako bi lahko rekli, da bi v posameznih primerih otroku bilo bolje tudi denimo v sirotišnici. Logično nevzdržno je iz izstopajočih primerov vleči generalne zaključke, češ da je oblika družinskih vezi nepomembna. Kot potrjujejo tudi številne raziskave, je najboljše vzgojno mesto za otroka stabilna zakonska zveza med njegovim biološkim očetom in materjo. Če to iz različnih vzrokov ni mogoče, naj bo otrok posvojen v temu kar najbolj podobno zvezo.

Omogočanje posvojitev otrok istospolnim parom ali umetna oploditev zato nikakor ne služi koristim otrok, temveč neki družbeni skupini odraslih, ki se želi na tak način družbeno uveljaviti. Korist otrok je tu drugotnega pomena, dejansko postanejo popredmeteni, o čemer priča cvetoča industrija umetnega oplojevanja ter nadomestnega materinstva. Zaključimo lahko z zgovornim primerom, ki ga podaja Alan Newman. Po predavanju o moralni nevzdržnosti umetnega oplojevanja s pomočjo anonimno darovane sperme ter nadomestnega materinstva jo je mlada ženska iz občinstva presenetila z vprašanjem: »Kako pa bodo potem istospolno usmerjeni pridobili otroke?« Vpraševalki se ideja o posedovanju otrok očitno ni zdela niti malo zaskrbljujoča.

Zaključek

V tem in prejšnjih prispevkih je bilo dojemljivemu bralcu prikazano, da ima politična skupnost razumne razloge za to, da pravno varuje zakonsko zvezo med možem in ženo. Primerjave, ki skušajo to zaščito izenačiti z rasizmom in podobnimi zatiralskimi gibanji, preprosto ne zdržijo resne presoje. Ne le to, izenačitev zakonske zveze z istospolnimi zvezami ne bi sledila konceptu skupnega dobrega, temveč bi poroko reducirala na raven zadovoljevanja čustvenih potreb odraslih, kar je iz stališča naravnega prava nesprejemljivo. Do takega stališča lahko torej pridemo tudi po čisto razumski poti, brez vsakršnega sklicevanja na verske avtoritete. Težava pa je v tem, da družba koncepta naravnega prava praktično ne pozna več oziroma ga zavrača. Skladno s tem tudi javna politika večkrat ne sledi več skupnemu dobremu, temveč posameznim zahtevam posameznika in družbenih skupin. Skratka, vprašanje, s katerim smo soočeni, je bolj kot vzrok simptom veliko globlje krize liberalne dobe.

Slovenske burke

Pred desetletjem, sredi polemik okoli lokacije ljubljanske džamije, je Drago Jančar v eseju za Sobotno prilogo opisal izkušnjo iz časov socializma, ko je delal kot scenarist za Viba film. Ta je ta dolga leta domovala v ljubljanski cerkvi Sv. Jožefa, ki jo je oblast po vojni odvzela jezuitom in jo spremenila v filmski studio.

To je med zaposlenimi rodilo šalo, češ, pride delegacija iz tujine, peljejo jo na izlet po Sloveniji in eden od gostov navdušeno vzklikne: »Kako prosvetljena dežela! Na vsakem gričku filmski studio«.

Ob rojstni uri islamofobije na Slovenskem je pisatelj opozoril na nespoštovanje do verskih pravic in religije nasploh, ki se je v socializmu zasidralo v družbo in privrelo na dan v nasprotovanju osnovni pravici verske manjšine, da postavi svojo shodnico.

Toda to je le del zgodbe. Že res, da je protimuslimanstvo črpalo iz protiverskih predsodkov in pogosto šlo z roko v roki s protikatolištvom. To je bilo očitno pri Jelinčičevi SNS. Toda sredi prejšnjega desetletja se je v krogih, bližjih tradicionalni desnici katoliške provenience (glavni junak kampanje proti džamiji je bil nekdanji član N.Si) pojavil nov tip islamofobije. Služila ni nabiranju političnih točk med katoliškimi volivci (ki jih, roko na srce, v mestni občini ljubljanski ni zelo veliko), temveč kot vaba za ribarjenje v širšem bazenu postkomunistične mentalitete; kot orodje za preseganje omejitev lastne volilne baze in »širjenje v sredino«.

To je bila preživetvena strategija obrobnih skupinic, ki so jim desnosredinske stranke obrnile hrbet. Zbor za Ljubljano, platforma intelektualcev za podporo županskemu kandidatu desnice, je tedaj izjavil, da v moderni evropski prestolnici mošeja sodi v samo središče mesta.

"Ob rojstni uri islamofobije na Slovenskem je pisatelj opozoril na nespoštovanje do verskih pravic in religije nasploh, ki se je v socializmu zasidralo v družbo in privrelo na dan v nasprotovanju osnovni pravici verske manjšine, da postavi svojo shodnico."

“Ob rojstni uri islamofobije na Slovenskem je pisatelj opozoril na nespoštovanje do verskih pravic in religije nasploh, ki se je v socializmu zasidralo v družbo in privrelo na dan v nasprotovanju osnovni pravici verske manjšine, da postavi svojo shodnico.”

Continue reading

Možnost trojega: ljubezen, poroka, dostojanstvo

Prepričanje, da je bila ljubezen vedno tisti najvišji motiv, ki je moškega in žensko združil v razmerje in s tem občestvu omogočil, da to razmerje pripozna skozi poročni obred, je zgodovinsko neresnično. Ljubezen je šele na prehodu iz 18. v 19. stoletje začela dobivati priznanje kot tisto čustvo, ki ga je zaradi njegove pristnosti in interesne neobremenjenosti vredno spodbujati kot glavno vezivo v zakonskem razmerju med moškim in žensko.

Continue reading

Primer Damir Avdić ali o nepredvidljivi moči brezimnih uradnikov

V času, ko vesoljno slovenstvo zaposluje vprašanje o (re)definiciji družine, nas je dosegla novica, ki se nedvomno tiče tega vprašanja, a je pri nas žal (v nasprotju z mediji v bivših jugoslovanskih republikah) doživela preskromen odmev. Država (oz. natančneje ljubljanska upravna enota) naj bi Damirju Avdiću poslala pisno sporočilo, v kateri mu sporoča zavrnitev pravice do začasnega bivanja v Republiki Sloveniji. Razlog: Avdić naj bi zaslužil premalo denarja na mesec, da bi lahko bival s Sloveniji.

Vendar Avdić, ki je rojen v Tuzli, a Sloveniji že vrsto let deluje kot priznan umetnik in je vpisan v razvid samozaposlenih v kulturi, v resnici ne služi premalo. Njegov mesečni priliv se giblje okoli 900€, kar je mnogo več od zakonskega minimuma, ki pri nas znaša 270€. Vendar so birokrati, ki se v svojih sivih pisarnah za blagor pravičnosti in reda ne smejo pustiti zbegati usodam posameznikov, občečloveški kulturi ali delovanju države, vključili kalkulatorje in ugotovili, da se Avdiću, kot skoraj vsakemu samozaposlenemu, 70% prihodkov šteje kot strošek (t. i. normirani stroški). Torej, po njihovi višji matematiki, Avdić zasluži le 210€. Kar je seveda velik precedens, saj je skozi takšno računico praktično več kot 80% naših espejevcev upravičenih do socialnih prispevkov, saj so, četudi služijo 1200€ na mesec, pod pragom revščine. Vendar to, sklepamo, naših birokratov ne zanima.

Vendar odločitev UE Ljubljana ne zadeva zgolj in samo Damirja Avdića. Tudi ne zadeva le slovenske glasbene in (urbano)kulturne scene. Avdić je namreč leta 2009 prišel v Slovenijo po poti ljubezni. Tu se je poročil in sad te zakonske zveza sta dva nova državljana. Dva Slovenca!

" Kako lahko država, ki dva človeka združi v zakonsko zvezo in jima omogoči, da rodita in priznata otroke, v naslednjem trenutku, brez večjih procedur, to zakonsko zvezo loči in to družino razbije. Kakšna je država, ki bi rada po eni strani razširila definicijo družine na vse skupnosti, po drugi pa ne omogoča, da zakonski pari postanejo tudi enakovredni državljani in, ko se ji zazdi, enega izmed zakonskih partnerjev kratko malo nažene iz države."

” Kako lahko država, ki dva človeka združi v zakonsko zvezo in jima omogoči, da rodita in priznata otroke, v naslednjem trenutku, brez večjih procedur, to zakonsko zvezo loči in to družino razbije. Kakšna je država, ki bi rada po eni strani razširila definicijo družine na vse skupnosti, po drugi pa ne omogoča, da zakonski pari postanejo tudi enakovredni državljani in, ko se ji zazdi, enega izmed zakonskih partnerjev kratko malo nažene iz države.”

Continue reading

Štirje odgovori na ugovor: »Zakaj pa se lahko poročijo neplodni pari?«

Nadaljujemo z objavljanjem tekstov, ki predstavljajo razloge nasprotnikov razširitve definicije zakonske zveze na istospolne pare. V spodnjem prispevku ameriški pravni teoretik Ryan T. Anderson odgovarja na pogost ugovor: če drži, da je zakonska zveza utemeljena predsem na prokreaciji, zakaj se potem smejo poročati tudi neplodni pari?

*

Zakaj država uzakonja poročne oziroma zakonske zveze? Kot pojasnjujem v svoji knjigi Truth Overruled: The Future of Marriage and Religious Freedom (Preglasovana resnica: prihodnost zakonske zveze in verske svobode), je razlog v tem, da država na tak način spodbuja moškega in žensko k trajni zvezi moža in žene ter tako skrbi za otroke, ki se v tej zvezi rodijo. Ta politika torej temelji na antropološki resnici, da so moški in ženske različni ter komplementarni, temelji na biološkem dejstvu, da razmnoževanje zahteva moškega in žensko ter tudi na družbeni realnosti, da otroci potrebujejo mamo in očeta.

Najpogosteje uporabljen ugovor proti zgornji argumentaciji vključuje neplodnost. Če se neplodni pari lahko poročijo – kar je splošno znano dejstvo –, kako je potem lahko definicija zakonske zveze odvisna od prokreacije? Zagovorniki istospolnih porok ta argument običajno razumejo kot »as iz rokava«, ki pobije tradicionalno definicijo poroke – kot da v vseh tisočletjih doslej še nihče ni prišel do ugotovitve, da nekateri pari (in vse ženske nad določeno starostjo) ne morejo spočeti otroka.

Kot pojasnjujem v svoji knjigi, se lahko na ta ugovor odzovemo na štiri načine.

Continue reading

Je nasprotovanje istospolnim porokam enako rasizmu?

V prizadevanju za poglobitev razprave ob bližajočem se referendumu o družinskem zakoniku objavljamo  prevod prispevka, v katerem ameriški pravnik Ryan T. Anderson iz Heritage Foundation analizira analogijo, ki jo tudi pri nas pogosto slišimo: je nasprotovanje istospolnim porokam podobno prepovedi porok med pripadniki različnih ras? Prispevek predstavlja prirejeno (skrajšano) obliko daljšega Andersonovega članka, objavljenega na sledečem spletnem naslovu. Zainteresiranega bralca vabimo, da si prebere celotno verzijo razprave, ki vsebuje tudi obsežen znanstveni aparat.

Ryan T. Anderson

POROKA in ARGUMENTI RAZUMA

Ali je nasprotovanje istospolnim porokam kakorkoli podobno nasprotovanju medrasnim poročnim zvezam? Eden izmed argumentov v današnji debati glede narave zakonske zveze je tudi ta, da so zakoni, ki poroko opredeljujejo kot izključno zvezo moškega in ženske, sodobni ekvivalent nekdanjim prepovedim medrasnih porok. Nekateri dalje trdijo, da so zakoni, ki ščitijo svobodo govora in delovanja za tiste posameznike, ki na podlagi svojega verskega prepričanja vztrajajo, da je poroka lahko le zveza moškega in ženske, na nek način enaki zakonom, ki so zagotavljali rasno segregacijo.

Te trditve so napačne.

Continue reading

Neznosna lahkost krutosti

Meseca maja leta 1910 se na evropskem nebu pojavi komet Halley. Dogodek spodbudi med širšim prebivalstvom vzburjenje in nemir. Pojavljajo se apokaliptične napovedi, mediji se razpisujejo o tem dogodku, umetniki ga interpretirajo. Zla slutnja obvladuje celotno območje. In kot se rado zgodi ob takšnih dogodkih, ko neki tujek vstopi v naš vsakodnevni svet, privrejo na dan vse skrite slutnje, ki so v družbi in med posamezniki prisotne v določenem zgodovinskem obdobju. Seveda, ne straši nas komet, tudi ugonobil nas ne bo, ugonobili se bomo prejkone mi sami.

Sto in pet let kasneje nad evropsko nebo ne priplava nikakršen komet, temveč po naših tleh, ki so za seboj pustile krvavo dvajseto stoletje, morije, likvidacije, delitve, etnična čiščenja, upanja na novi svet, razočaranja nad upanji na novi svet in tako dalje in tako naprej, se sprehaja rulja ljudi iz vojnih oz. vsaj politično nestabilnih območij. Ti ljudje, o katerih poslušamo že od začetka poletja, so nenadoma dosegli tudi našo deželo. Čeprav jih je malokdo do sedaj zares videl, jih je prek Slovenije prešlo že nekaj desetih tisočih.

Pri vsem tem se ne moremo izogniti dvema spoznanjema.

Continue reading

Zakaj sekularni liberalizem ni liberalen

Pred kratkim smo lahko na spletni strani RTV Slovenije brali poročilo o dnevu boja proti homofobiji, v okviru katerega je bila organizirana okrogla miza, ki so se je udeležili številni eminentni tuji in domači gostje. Na tem mestu nimam namena obnavljati vseh razprav, ki, resnici na ljubo, niso prinesle pravzaprav nič novega. Mojo pozornost je vzbudila izjava državne sekretarke Martine Vuk, ki je poudarila, da homoseksualna skupnost ne potrebuje tolerance, temveč sprejetost. Toleranca po mnenju sekretarke namreč ni dovolj, saj smo lahko do nečesa tolerantni, a to še vedno odklanjamo. Njenemu mnenju se je pridružil finski veleposlanik, ki je opozoril: »Mi si ne želimo tolerance, ampak enakopravnost. Razlika je, ali vam nekdo reče, da vas “tolerira” ali pa da ste mu “enaki”.«

Continue reading

»Živel Prvi in Drugi maj!« ali kako težko se je upirati samemu sebi

Obstajajo ljudje, ki ne marajo valentinovega. Pravijo, da zaljubljenci ne potrebujejo posebnega praznika, saj je za prave zaljubljence valentinovo vsak dan. Analogno kritiko nekateri namenjajo tudi prazniku dela. Za nekatere (teh je letos prijavljenih slabih 130 tisoč, realna številka pa je seveda bistveno večja) to ni le dan ali dva v letu, temveč način bivanja. Seveda z dvema bistvenima razlikama: da se ne vsak dan bašejo s čevapčiči v Opatjem selu in da za njihovo zabavo ne skrbi sindikat. No, seveda, ti redni praznikarji pravzaprav sploh nimajo sindikalnega zastopstva, niso »socialni partner« v pogajanjih o reformah, niso, razen z lepimi besedami, vključeni v program kakšne stranke. In vendar so. Obstajajo kot določen nevidni sloj. Nezaposlenost v Sloveniji namreč ni neko prehodno obdobje, nekaj začasnega, neka trenutna nemilost, v katero smo padli samo zato, da bi se lahko kmalu – in opremljeni z novo izkušnjo – spet postavili na noge. Ne, tako kot obstajajo redno zaposleni, obstajajo tudi redno nezaposleni.

Zanimivo je seveda to, da vseh teh stotisoč in več nezaposlenih ne sedi nujno križemrok, jokajoč nad svojo usodo. Mnogo nezaposlenih dela dosti, tako kot mnogo zaposlenih ne dela ničesar. Vsi moramo jesti, piti in plačati položnice za telefon. Z dvesto pa nekaj evrov socialke, ki jih lahko dobijo od države, brezposelni tega gotovo ne zmorejo. Vendar, bi dejala zaposlena gospa na zavodu za zaposlovanje, njihovo dodatno delo je nezakonito. To je žalostna zgodba tega sloja: ne le, da niso reprezentirani, niti zakoniti niso.

Continue reading

Liberalizem, konservativnost in družinska zakonodaja

Odločil sem se, da že pred časom začeto razpravo o odnosu med konservativnostjo ter liberalizmom navežem na konkretno, v tem trenutku zelo aktualno politično temo družinske zakonodaje. Moj namen je dvojen. Spričo aktualnosti se pri razpravi ne bom trudil izogniti temu, da izrazim nekaj lastnih pogledov na obravnavano vprašanje. Hkrati pa želim temo družinske zakonodaje predvsem izkoristiti kot dober praktični primer, ki nam lahko pove nekaj o razmerjih med konservativnostjo in liberalizmom.

Kar običajno je namreč, da se ravno tovrstna vprašanja obravnava v okvirih nekakšne posplošene konservativno-liberalne dihotomije, pri čemer je „liberalno“ tisto stališče, ki je v prid spremembam, „konservativno“ pa tisto, ki tem nasprotuje. Tako se lahko zdi, da ravno družinski zakonik predstavlja idealen primer konkretnega političnega vprašanja, ob katerem je že vnaprej jasno, kakšno stališče bo „konservativno“ in kakšno „liberalno.“ Če bi sprejeli tovrstno smer razmišljanja, bi torej lahko smelo zaključili, da smo našli jasno točko razhajanja med konservativci in liberalci, ki nam lahko služi kot dober primer nasprotja med tema dvema političnima usmeritvama.

Continue reading

Gejevski aktivist in konservativni kolumnist razpravljata o katolištvu

Naslov je nekoliko provokativen. Označiti Andrewa Sullivana za “gejevskega aktivista” je premalo. Prvič zato, ker je mnogo več od tega: v 80-ih in 90-ih je bil eden najmlajših in najbolj prodornih urednikov slovite revije The New Republic, je avtor, ugledni komentator in eden od stebrov ameriškega žurnalističnega establišmenta. Drugič zato, ker je mnogo več kot “aktivist”: je eden od glavnih teoretikov sodobnega LGBT gibanja in avtor ene najbolj kontroverznih idej zadnjih destletij, ki se je razširila po vsem zahodnem svetu in povsod vzbudila žgoče polemike – ideje o istospolnih porokah.

Sullivan je bil konec 80-ih let prvi, ki je resno predlagal to idejo kot program LGBT gibanja. Z neomajnih aktivizmom v nekaj letih premagal skepticizem v lastnih vrstah. Od tedaj dalje je zgodba bolj ali manj znana – posledice te ideje so nedavno dosegle tudi Slovenijo.

Manj pa je znano, da je Sullivan liberalni konservativec in da je začetne argumente za istospolne poroke osnoval na argumentih, ki izhajajo iz njegovega burkovskega konservativizma (odmeve te pozicije najdemo pri Davidu Cameronu, ki trdi, da se zavzema za uzakonitev istospolnih porok, ker je konservativec in ne kljub temu, da je konservativec).

Sam se s Sullivanovimi stališči glede tega ne strinjam. Moram pa mu priznati veliko mero koherentnosti pri zagovarjanju njegovih pogledov. Pa tudi intelektualni pogum – v zadnjih letih se je namreč večkrat odločno zoperstavil radikalizmu sodobnega LGBT aktivizma, predvsem njegovim poskusom cenzuriranja nasprotnih stališč, in napadom na versko svobodo.

V spodnjem posnetku, ki si zasluži ogled, Sullivan razpravlja z Rossom Douthatom, verjetno najbolj znanim konservativnim kolumnistom pri sicer liberalnem dnevniku The New York Times. Douthat je Sullivana pred leti v eni svojih kolumn označil za najvplivnejšega ameriškega intelektualca zadnjega pol stoletja, saj je tako rekoč iz niča oblikoval idejo (istospolne poroke), ki se je razširila po vsem Zahodu.

Toda na posnetku ne razpravljata o tem vprašanju, temveč predvsem o njuni skupni veri – katolištvu. In o religiji nasploh. Sullivan, tudi sam veren katoličan, je namreč Douthata pred dvema letoma izzval na pogovor o njegovi zadnji knjigi Bad Religion: How We Became A Nation of Heretics (Slaba vera: kako smo postali narod heretikov), v kateri izpostavlja nedoslednosti in površnosti ameriškega religioznega življenja.

Tako se je porodila ta zanimiva razprava, iz katere se lahko tudi pri nas marsikaj naučimo. Predvsem kulture dialoga.

p. s. Brez skrbi – govora je tudi tudi o spolnosti.

Nekaj misli ob novem družinskem zakoniku

Priznam, da so me ob sprejemu novega Družinskega zakona preplavljala močna čustva. Čeprav sem razumsko seveda pričakoval oz. vedel, da bo levičarska večina v Državnem zboru nov zakon potrdila, sem na nek najosnovnejši način vseeno bil razočaran nad neznosno aroganco današnjih oblastnikov, ki si drznejo razmišljati o redefiniciji nečesa tako osnovnega, kot je družina. Kot je zapisal že Barbarossa v svojem prispevku, je družina skupnost oz. institucija, v katero po naravnem pravu država nima nikakršnih pravic posegati. Družina je namreč obstajala pred vsakršno državno oblastjo, je, če smem uporabiti nekoliko obrabljen izraz, osnovna celica vsakršne človeške družbe. Pri tem sploh ni važno, kakšen odnos ima ta družba do homoseksualnosti kot take. Vsakdo, ki je denimo vsaj malo bral o zgodovini antične Grčije, ve, da je v tedanji tamkajšnji družbi homoseksualnost bila splošno sprejeta. Na nek način so homoseksualni odnosi bili razumljeni celo kot moralno večvredni nasproti heteroseksualnim (spomnimo se samo Plutarhovih življenjepisov). A nihče ni razmišljal o tem, da bi te odnose označil kot poroko oz. jih skušal institucionalizirati kot družino.

Continue reading