Sprava mora biti širša, ali je ne bo

V Sloveniji je ena izmed vročih političnih tem narodna sprava, pri čemer je problem, da se jo pogosto zreducira zgolj na dihotomijo partizani proti domobrancem, osvoboditelji proti kolaborantom ali revolucija proti kontrarevoluciji. Pa je tovrstna perspektiva zadostna? Ali je preko te, omejene optike videti celotno sliko polpretekle zgodovine?

Po mojem mnenju ne; pravzaprav bom šel tukaj še dlje in dejal, da takšen pogled spravo onemogoča. Medvojno in povojno dogajanje na Slovenskem in širše po Srednji, Jugovzhodni in Vzhodni Evropi je bilo namreč mnogo bolj komplekso in zgolj upoštevanje vseh faktorjev lahko da realno zgodovinsko podobo, ki bo vodila do resnične sprave. Sodoben pogled na medvojno dogajanje je namreč v veliki meri kranjski, tj. specifičen za osrednji del slovenskega ozemlja, nikakor pa se z njim ne more pojasniti celotne slike na, takrat fragmentiranem, slovenskem ozemlju. Zgodovinska izkušnja Primorske, ki je po prvi svetovni vojni postala del Italije, je namreč drugačna od Kranjske, prav tako je bila drugačna situacija na Štajerskem, ki je bila zasedena neposredno s strani Tretjega rajha in za katero je Adolf Hitler dejal: »naredite mi to dežel ponovno nemško«. Kranjska izkušnja torej ni bila občeslovenska, saj je bila npr. na Primorskem in Koroškem tudi protikomunistična stran v veliki meri udeležena znotraj NOB.

Italijanska tiralica za Jankom Premrlom – Vojkom

Poleg regionalne omejenosti pa takšno slikanje polpretekle zgodovine izgublja še vprašanja ostalih uporniških skupin, kot je bila Stara pravda, iz slike odvzame slovenske četnike ali pa jih obravnava zgolj kot posebneže med kolaboranti, pozablja na meščanske stranke in vse njihove predstavnike, pozablja na katoliško sredino Andreja Gosarja in Engelberta Besednjaka, in predvsem izključuje izkušnje ostalih narodnosti na našem ozemlju, se pravi Nemcev, Italijanov, Judov in Madžarov, pri čemer je pogled, kjer se slednje avtomatično izenačuje z okupatorji, milo rečeno enostanski in neumen.

 

Hagiografija, demonologija in zgodovinopisje

 

Kot smo zgoraj omenili, je podoba polpretekle zgodovine poenostavljena, in sicer tako, kot je v svojem članku na tem portalu zapisal že Roosevelt, da se sklada z antifašistično naracijo oz. diskurzom, pri čemer je le tega treba razumeti širše kot nasprotovanje fašizmu. Gre namreč za slikanje zgodovine skozi perspektivo epohalnega boja dobrega proti zlu – pri čemer je fašizem tisto absolutno zlo. Da ne bo pomote, nikakor ne želim zanikati inherentne zločinskosti fašističnih režimov in gibanj, je pa ta naracija problematična, ker izpušča nianse in zamegljuje celotno sliko.

Vprašajmo se npr., koliko lahko enačimo fašističnost italijanskega režima in režima Engelberta Dolfussa v Avstriji? Ali lahko enako gledamo na kolaboracijo domobrancev, ustašev in Miklósa Horthyja? Kako razumeti dejanja pripadnikov nemških, italijanskih in madžarskih manjšin na okupiranih ozemljih? Kako razumeti odnos med totalitarizmi? Se lahko vprašamo npr. o vplivu komunizma in marksizma na fašizem? Tovrstna vprašanja, ki bi morala biti sestavni del vsake javne razprave o polpretekli zgodovini, so namreč potisnjena na rob oz. prepuščena redkim »disidentskim« zgodovinarjem in publicistom.

 

Prague uprising

Pripadniki Ruske osvobodilne armade (vlasovci) in češki uporniki med praško vstajo, maja 1945

 

Tukaj se pa velja spomniti na znamenito in kontroverzno nemško zgodovinsko razpravo in sicer na historikerstreit iz 80-ih let prejšnjega stoletja, kjer so soočala mnenja različnih zgodovinarjev o pogledih na Tretji rajh, nemško krivdo itd. V tovrstni razpravi so se soočili razni pogledi in eden od zanimivih rezultatov je bil članek zgodovinarja Martina Brozsata, sicer nasprotnika revizionistov, v katerem je pozival k historizaciji nacionalsocializma, se pravi k obravnavi obdobja kot ostalih obdobij zgodovine. Brozsatov poziv pa bi bilo potrebno še dodatno razširiti in pozvati k začetku historizacije celotnega »časa skrajnosti« oz. kratkega dvajsetega stoletja, ki se je začelo s koncem prve svetovne in posledično padcem starega sveta.

Po padcu starega reda s koncem prve svetovne vojne in Wilsonovimi štirinajstimi točkami, se je v srednji in vzhodni Evropi začel vrtiljak ekstremizmov, revolucij, kontrarevolucij itd. in vsak udeleženec te velike igre je pripravil svoj pogled, z lastnimi hagiografijami in lastno demonologijo, ki so še zmeraj izredno pomembni znotraj sodobnega razumevanja zgodovine. To pa je posebej ključno zato, ker vsaka skupina poskuša dokazati svojo vlogo žrtve in s tem argumentirati svoje težnje ter afirmirati svojo identiteto, ki velikokrat temelji na negaciji drugega, in ti drugi vstopijo v sodobne demonologije, žrtve pa postanejo subjekti novodobnih hagiografij, pa naj bodo to pobiti domobranci v Kočevskem rogu, izgnani sudetski Nemci ali pa pobiti partizani pri Sv. Urhu ali Poljaki s strani ukrajinskih kolaborantov.

Sicer ni nobenega dvoma o tem, da je vojno začela nacistična Nemčija, ki predstavlja tudi režim unikatne krutosti in genocidnosti, a vendarle nam zgolj historizacija celotnega obdobja lahko razkrije vse vzročno-posledične povezave, od vpliva versajske pogodbe in konca monarhije Hohenzollernov, na vzpon nacizma, od Stalinovega holodomora na prostovoljno priključitev mnogih Ukrajincev v Waffen SS, do krutosti fašističnega režima in usodo mnogih Italijanov v Istri, Kvarnerju in Dalmaciji. Hkrati pa nas tudi to ne sme zavesti, da ne bi priznali, da pri fojbah ni šlo zgolj za maščevanje, temveč da so bili poboji ukazani predvsem z vrha jugoslovanske oblasti, kot nam priča dnevnik Ivana Mačka–Matije in Kidričeve izjave, da nemška manjšina ne bo imela pravic, ker je ne bo, pri čemer se vsega ne da pojasniti s paradigmo okupacije in kolaboracije, saj so bili med partizani tudi nekateri Kočevarji.

Partizani nemškega rodu v Suhi Krajini (vir: www.mladina.si)

Pri nacionalnih odnosih pa je potrebno vzeti v račun tudi socialni faktor, koliko se npr. skladalo sovraštvo med narodi z ideologijo razrednega boja, kar na Slovenskem posebej drži glede odnosa do Nemcev, saj se je večina plemstva prištevala v nemški oz. avstrijski kulturni prostor. Historizacija polpretekle zgodovine bi tako pomenila resnejši spoprijem z vsemi temi faktorji in vzročno-posledičnimi povezavami, a vendar bi to pomenilo tisto, kar smo nakazali že v uvodu, prekinitev s tradicionalno slovensko naracijo sodobne zgodovine.

 

Sprava bo srednjeevropska ali pa je ne bo

 

Celotno sliko tega fenomena pa tako lahko vidimo zgolj, če upoštevamo tako fragmentiranost slovenskega prostora, ki je bil produkt tako rapalske pogodbe kakor tudi prejšnjih deželnih in državnih meja, kot tudi širšo srednjeevropsko sliko. Če se namreč osredotočimo zgolj na naš nacionalni okvir, bo namreč slika preozka in premalo kompleksna, če se ozremo na celotni prostor bivše Habsburške monarhije in širše Srednje Evrope, pa postanejo pojavi bolje osvetljeni in so postavljeni v svoj dejanski zgodovinski kontekst, ki ne dopušča hagiografij in demonologij ter upošteva vse dejavnike.

Hkrati pa nas današnja podoba srednjeevropskih držav ne sme zavesti. Kakor je zapisal angleški zgodovinar Tony Judt, so namreč srednjevropske države šele po koncu druge svetovne vojne, ob ”pomoči” celotne karavane genocidov in preganjanj postale nacionalno (in pogosto tudi razredno) vsaj približno homogene. Tukaj se nam odseva globok propad wilsonovske politike, ki je preko 14. točk poskušala v Srednjo Evropo pripeljati ameriški model odločitve za nacijo in jo poskušala aplicirati na neko popolnoma drugačno stvarnost, ki ji je razpad starega reda omogočil popolno razkritje svoje temne plati.

Zato mora sprava biti srednjeevropska, upoštevajoč ne zgolj politična nesoglasja znotraj narodov, temveč tudi medrazredna in mednacionalna sovraštva, s historiziranim in jasnim pogledom na preteklost in ponovno prebujeno zavedanje o skupni zgodovini, šele takrat bo lahko ta naš del Evrope, vključno s Slovenijo, zares zadihal s polnimi pljuči.

Lahko pa ostanemo pri naših ljubih in domačih, kranjskih razprtijah.

Nemška konservativna revolucija in preseganje ”Interregnuma”

Nemška konservativna revolucija je eno izmed tistih intelektualnih gibanj, ki še dandanes burijo duhove in to tako zaradi povezanosti nekaterih njenih predstavnikov z nacizmom, kot tudi zaradi idej, ki so dandanes morda celo bolj aktualne kot so bile v času Weimarske republike. Pri tem posebej velja omeniti idejo o zatonu Zahoda in determiniranosti zgodovine Oswalda Spenglerja; zgodovinsko pogojenost tubiti Martina Heideggerja, ki preko del Aleksandra Dugina kroji diskurz Kremlja; idejo o pojmu političnega in pluriverzumu Carla Schmitta; ter idejo o tem, da tehnika ni nevtralna in poseduje svoj lasten jezik. Vse te ideje in koncepti kažejo na to, da so bili intelektualci, ki se jih dandanes omenja kot del t.i. konservativne revolucije, pretanjeni opazovalci sveta okoli sebe in so nekatere poti razvoja modernosti videli z izredno ostrimi očmi, kar je prispevalo tudi k temu, da dandanes njihova »publika« ni omejena zgolj na desnico, temveč tudi na nekatere kroge postmoderne levice. Spoprijem s krizo svoje dobe, pogosto s pomočjo filozofije zgodovine, je nekako tudi tisti kriterij, ki je vodil uvrstitev avtorjev pod termin »konservativna revolucija«. Ta namreč v svojem času ni obstajala kot neko enotno gibanje, čeprav so na primer trije pomembni predstavniki tega gibanja Carl Schmitt, Martin Heidegger in Ernst Jünger vodili obsežno korespondenco, Termin se je prvič pojavil z doktorsko disertacijo švicarskega filozofa Armina Mohlerja na baselski univerzi z naslovom Glavna teza pa je bila, da je porazsvetljensko obdobje Evrope nekakšen »interregnum«: ”Stara struktura Zahoda kot sinteza klasične kulture, krščanstva ter impulza ljudstev, ki vstopajo zgodovino se je prvič sesula, nova forma pa se še ni pojavila. Mi stojimo v tem prehodnem obdobju, temu interregnumu, ki daje svoj pečat vsaki duhovni dejavnosti. Konservativna revolucija je tako zaznamovana z njim, kot tudi poskus preseganja tega stanja.” Filozofija zgodovine ter ostali poskusi razumevanja sodobnega stanja so torej ključni za konservativno revolucijo, kot jo je definiral Armin Mohler in kakršno poznamo danes. Drugo pomembno opazko k naravi konservativne revolucije je dal zgodovinar Jeffrey Herf in sicer, da gre za mislece, ki so želeli sodoben nacionalizem, ki bo osvobojen pruskega konservativizma. V pričujočem eseju bom na kratko opisal t.i. konservativno revolucijo ter njen poskus razumevanja in preseganja moderne dobe.

 

 

Nietzschejanska desnica

 

  Možnih je sicer več pristopov za opis idejnega bistva konservativne revolucije, toda verjetno najpomembnejši izvor in vpliv lahko najdemo pri filozofu Friedrichu Nietzscheju. Izraz konservativna revolucija je prvič uporabil pisatelj Thomas Mann za opis Nietzscheja, čeprav je od Nietzscheja do konservativne revolucije kar dolga pot. Najprej velja omeniti, da Nietzsche osebno nikakor ni bil naklonjen ne nacionalizmu, ne kakršnemu koli kolektivizmu, poleg tega pa tudi nemškega naroda ni ravno čislal. A vendar je njegova kritika modernosti in modernih idej, meščanskega življenja ter težnje po udobju srednjega sloja tisto, kar so predstavniki konservativne revolucije z veseljem povzemali. Tudi oni so bili namreč razočarani nad tokom nemške zgodovine od združitve naprej, kar povzema odnos, ki sta ga do združitve Nemčije zavzela Wagner in Nietzsche. Oba sta namreč združitev Nemčije pričakala z navdušenjem, a sta namesto družbe, ki bi ustvarjala mite in bila zmožna velikih umetniških dosežkov, dočakala zmago meščanstva, vere v napredek in smešne zgodovinske zavesti, kar je posebej Nietzscheja vodilo v ostro kritiko združene Nemčije. Tukaj se tudi vidi oster obrat od Hegla, ki ga lepo ilustrira izjava Carla Schmitta, da lahko naznani Heglovo smrt. Če je Hegel videl v ustavni pruski monarhiji pravi napredek in celo možnost konca zgodovine, se je ta pozicija zdela konservativnim revolucionarjem smešna (če ne zaradi Nietzscheja, pa zaradi poraza Nemčije v prvi svetovni svetovni vojni in stvarjenja šibke in osovražene Weimarske republike). Za konservativno revolucijo je bilo tako nemogoče pristajati na prejšnjo heglovsko paradigmo in Nietzschejeva kritika raznih filozofskih smeri jim je prišla izredno prav. Najprej pa si poglejmo, kakšen odnos do sodobnosti so dejansko zavzeli.

 

Spengler in Jünger – spoprijem z modernostjo

 

  Najbolj znana dela konservativnih revolucionarjev so imela naravo filozofije zgodovine ali klica k stvarjenju nove forme. Posebej velja omeniti dve deli, in sicer Delavec Ernsta Jüngerja ter Zaton zahoda Oswalda Spenglerja, v katerih sta poskusila analizirati potek zgodovine. Pomenljiva pri odnosu do sodobnosti sta predvsem začetka obeh del. Junger namreč v duhu zgoraj opisanega odnosa do meščanstva in modernosti piše, da ta doba razuma nikakor ni bila ukrojena za nemško postavo, Spengler pa piše v predgovoru k drugi izdaji Zatona zahoda, da je njegovo delo nekaj, kar bo kljub bedi in odvratnosti teh let moč s ponosom imenovati nemška filozofija. A oglejmo si najprej, kaj je bila poanta obeh del in kako sta poskušala razumeti svojo lastno dobo. Najprej se ozrimo k Oswaldu Spenglerju ter zlasti k njegovemu monumentalnemu delu Zaton zahoda, v katerem je avtor s pomočjo primerjave civilizacij poskušal napovedati tok, ki ga je ubrala zahodna oz. faustovska civilizacija. Spengler je namreč vsaki civilizaciji pripisoval svoj lasten duh. Tako je antično civilizacijo imenoval za apolonično, zahodno za faustovsko, bizantinsko – arabsko za magično itd.. Vsaka civilizacija ima po Spenglerju svoj lasten specifičen duh, ki se kaže v najrazličnejših področjih od umetnosti do oblik matematike, ki jih kaka civilizacija razvija. Če je klasično civilizacijo oz. kulturo najbolje predstavljala plastika oz. kiparstvo je zahodno civilizacijo najbolj zaznamovala glasba, saj je imela neko težnjo k neskončnosti, ki jo je Spengler imel za izrazito zahodno, faustovsko. Prav iz tega duha naj bi po Spenglerju izvirala težnja zahodnjakov po raziskovanju in potovanju. Druga pomembna teza Spenglerjevega dela pa je razlikovanje med kulturo in civilizacijo. Kultura naj bi predstavljala mladost, znotraj katere je kultura zmožna velikih umetniških in civilizacijskih dosežkov, civilizacija pa nasprotno predstavlja ekspanzijo, ki se posebej kaže skozi pojav Cezarjev. Klasična antična civilizacija je tako po Spenglerju svoje obdobje kulture imela v času klasične Grčije, medtem ko je obdobje civilizacije po Spenglerju predstavljalo rimsko cesarstvo. Po njegovem mnenju je zahod svoj prehod iz kulture v civilizacijo izvedel s francosko revolucijo, kar je vodilo tudi h koncu velike filozofije in umetnosti. Spengler je namreč klasicizem štel za zadnje veliko umetniško gibanje, romantiko pa za čas ko se duša (civilizacije) spomni svoje mladosti, tj. srednjega veka. S tistim trenutkom pa duša civilizacije ostari. Velika umetnost ni več možna, filozofija pa se v veliki meri usmeri zgolj v zgodovino filozofije. Spengler je zato spodbujal mlade naj si raje kot ukvarjanje z filozofijo izberejo tehniko ali gospodarstvo. V času, ko je Spengler pisal Zaton zahoda, je še gojil upanje, da bo Nemčija lahko prevzela vlogo Rima za zahodno civilizacijo, a je kasneje tudi to upanje opustil in v delu Človek in tehnika leta 1932 zapisal, da so vse velike kulture veliki porazi. Tukaj se kaže tudi dokončna zavrnitev liberalne in razsvetljenske vere v napredek kot sekularne različice krščanske eshatologije.

Ernst Jünger

  Ernst Jünger je do tovrstne problematike zavzel drugačno stališče kot Spengler, saj njegovo delo Delavec nakazuje vznik nove forme oz. lika in sicer Delavca, ki naj bi nastopil kot glavni akter zgodovine po meščanu. Za Delavca je po Jüngerju nujno, da zavrne meščanske vrednote in predvsem metode nastopa na odru zgodovine. Lik delavca lahko znotraj Jüngerjevega opusa razumemo kot nadaljevanje lika vojaka oz. natančneje neznanega vojaka, ki ga je razvil predvsem v svojem delu V jeklenih nevihtah (In Stahlgewittern). A med njima kljub podobnosti obstaja bistvena razlika. Oba sta namreč produkta tehnologije, vendar je vojak njen subjekt medtem ko se delavec z njo aktivno identificira ter jo sprejme kot sredstvo, ki bo izničilo razlike med razredi, vojno in mirom ter vojaki in civilisti. Delavec je tako nekdo, ki ne le sprejema tehnologijo, temveč tudi govori njen jezik in je kot tak nosilni lik nove dobe, ki bo vzniknila prek totalne mobilizacije. Delavec po Jungerju ni zgolj pripadnik delavskega razreda, niti ni zgolj človek, ki dela, temveč je delavec v metafizičnem smislu, nekdo, ki nosi delo kot univerzalni zakon sveta. Jungerjevo delo o delavcu so poskušali brati tako skozi nacionalistična očala, kot tudi skozi očala razrednega boja, saj je glavni sovražnik delavca meščan, a je Jünger vselej vztrajal, da gre delavca videti, kot planetarni pojav. Kljub temu pa se je Jünger kasneje oddaljil od svojega stališča glede delavca, kot tudi od svojega sprejemanja tehnike. Tako izkušnja nacizma kot tudi vpliv njegovega brata Georga Friedricha Jüngerja sta vplivala na delo Na marmornih čereh kjer je začel razvijati svojo figuro Anarha, suverenega posameznika, ki se odmakne v nekakšno notranjo emigracijo in tako oddalji od despotizma. Tukaj se vidi tudi Jungerjevo sprejetje tehnologije, ter predvsem likov Delavca in Vojaka kot titanskih, ki so v uporu proti bogovom, kar vodi do nihilizma. Junger je tako preko upornika iz dela Na marmornih čereh do Anarha v Eumeswilu razvil držo posameznika, ki živi v svetu a je nedotaknjen od nihilizma družbe, ki ga obkroža. Na tej točki Junger tudi omili svojo držo do krščanstva ter gre iskati seme njegove spreobrnitve v katolištvo pri starosti 101 leto. V svojem delu Mir, ki ga je napisal med letoma 1942 in 1943 je namreč zapisal: ”Človek ne sme nikoli pozabiti, da so podobe, ki ga sedaj strašijo potegnjene iz njegovega srca. Goreči svet, požgane hiše, uničena mesta, steze uničenja so kakor gobavost čigar bacili se dolgo časa kopičijo znotraj preden se pokaže na površju. To, kar se sedaj kaže navzven, so najgloblje notranje človeške stvari. Zatorej more duhovna odrešitev biti prva in zgolj njen mir lahko prinese blagoslov, ki je predhoden krotenju strasti človeških mislih in src.’‘ Junger se je na tej točki zavedel uničevalne moči nihilizma modernosti, a pred njegovo pozno spreobrnitvijo je glavno sredstvo spoprijema z modernostjo videl v notranji emigraciji, kar ga je močno ločilo od Spenglerja, ki je zagovarjal, da je potrebno svoje življenje posvetiti zgodovini.

 

Zavračanje liberalizma

 

Ena izmed prvin konservativne revolucije, ki bi bila modernemu bralcu morda najbolj tuja, je globoko zavračanje liberalizma in napredka. Ta spoprijem z modernostjo so tako izvršili tudi Carl Schmitt, Martin Heidegger, Arthur Moeller van den Bruck, Stefan George in ostali. V veliki meri ga lahko pripisujemo  Nietzschejevemu zavračanju modernih idej, z izjemo pri Carlu Schmittu, ki je kot katoliško formiran učenjak, svoje pozicije dolgoval tudi katoliškim tradicionalistom kot sta Joseph de Maistre ter Juan Donoso Cortes. Schmitt je kot filozof politike in prava dandanes najbolj poznan sicer po striktno strokovnih tekstih, a njegovi eseji O pojmu političnega in Duhovno zgodovinski položaj današnjega parlamentarizma jasno kažeta na njegovo zavračanje liberalizma. Če ne drugače, vsaj kot šibkega in tudi ne končnega sistema. Schmitt se je zavedal, da lahko liberalizmu in parlamentarizmu z vero v diskusijo doba odzvoni tako kot je odzvonila monarhiji, hkrati pa je tudi pokazal možnosti definiranja političnega, ki bi bilo ločeno od navezave na (liberalno) državo. Politično je namreč Schmitt razumel predvsem kot razlikovanje med prijateljem in sovražnikom in tako za obstoj političnega življenja predvideval obstoj pluriverzuma, se pravi obstoja različnih enot (držav), kar je bilo nasprotno takratni liberalni doktrini prehoda od manjšega k večjemu, kar bo nekoč vodilo tudi do združenja celotnega človeštva. Temu je nasprotoval tudi Heideggerjev pogled o zgodovinski pogojenosti tubiti, ki je vodil do podobnih zaključkov kot Schmittov pojem političnega in Spenglerjev pojem civilizacije, se pravi do zavračanja univerzalizma. Pri zavračanju liberalizma in s tem tudi Weimarske republike pa so nekateri predstavniki konservativne revolucije prešli tudi do podpore nacionalsocializmu. Vpliv na režim so sicer imeli praktično vsi – tukaj se velja spomniti Jungerjeve krilatice, da imajo metki in knjige lastne usode – a vendarle so šteli Oswalda Spenglerja za svojega predhodnika vsaj do njegove kritike nacizma v knjigi Jahre der Entscheidung (Čas odločitve). Podobno  pa je nacistični režim neuspešno ”dvoril” tudi Ernstu Jüngerju in Stefanu Georgeu. Sodelovanje so nato pridobili s strani Carla Schmitta in Martina Heideggerja, pri čemer se lahko vprašamo koliko je šlo pri tem za oportunizem ali za dejansko ideološko prepričanje, čeprav se vsaj pri Heideggerju od objave črne beležke tehtnica nagiba v prid slednjemu. Konservativna revolucija tako sicer nosi del krivde za idejni vzpon nacizma, a vendar je iz njenih vrst izšel tudi upor proti režimu. Med drugim je bil član kroga Stefana Georgea tudi grof Claus von Stauffenberg.

 

Zaključek

 

  Konservativno revolucijo lahko jasno razumemo kot desničarski oz. konservativni upor proti meščansko – liberalni civilizaciji 19. in zgodnjega 20. stoletja ter kot znanilko nove, post-liberalne civilizacije. Modernost in liberalizem sta sicer preživela 20. stoletje in sta še dandanes obraz zahodne civilizacije, a se vendar ne gre slepiti, da nismo priča globalnim spremembam. Globalizacija, ki jo lahko razumemo v smislu Spenglerjevega „cezarizma“, z ZDA na čelu precej dobro kaže kulturno izmučeni Zahod, ki mu vse bolj konkurirajo ostale velesile. Pojav interneta kot nove oblike komunikacije nam razodeva moč in problematičnost tehnike. Spremembe, ki smo jim priča, nam morda nakazujejo pot v novo, postmoderno dobo. Nekateri predstavniki konservativne revolucije so jo že napovedovali in tudi vplivali na tako imenovano postmoderno misel – tudi levičarsko – posebej z vidika njene kritike modernosti. To nam kaže, da je ta misel še dandanes aktualna, ne glede na njeno spornost.

Koliko smo stari Slovenci?

Članek o stranpoteh slovenskega zgodovinopisja je zbudil mnogo zanimanja ter tudi odgovor dr. Roka Stergarja z ljubljanske Filozofske fakultete. Njegov odgovor temelji na stališču, da modernistična interpretacija naroda v slovenskem zgodovinopisju ni prevladujoča. To zgodovinsko sicer drži, a vendar je sedanja situacija popolnoma drugačna, saj se je pri gledanju na slovensko zgodovino v zadnjem času zgodil velik paradigmatski preobrat, ki ga lahko v največji pripišemo dr. Petru Štihu.

Štihovo delo je velikega pomena, saj je pometlo z marsikaterim nevzdržnim stališčem pri preučevanju starejše slovenske zgodovine in hkrati odprlo recepcijo modernih zgodovinskih pristopov pri njenem preučevanju. Štih je posebej apliciral teorijo etnogeneze dunajskega profesorja Herwiga Wolframa pri preučevanju Karantancev. Ta teorija ima sicer kar precej veljave, toda za pravilno razumevanje jo je potrebno bolje pogledati. Bistvo Wolframove teorije je, da so bila zgodnjesrednjeveška ljudstva precej bolj heterogena in osnovana okoli vojaške moči. Tudi sage in t. i. origo gentis (izvor rodu), ki je bila posebna zvrst zgodnjesrednjeveškega zgodovinopisja, so ljudstvo in vojsko pogosto enačila. Najpomembnejši nosilci etnične identitete in tradicije pa so bile knežje in plemiške rodbine, ki so predstavljala t. i. tradicijska jedra (nem. Tradizionskerne). Pri Gotih so bili nosilci tovrstne moči denimo Amali, pri Karantacih pa rodbina kneza Boruta, ki je najverjetneje obsegala kneze že pred Borutom, Gorazdom in Hotimirjem. Na pomen knežje moči kažejo denimo upori, povezani s pokristjanjevanjem. Glavno središče upora so sicer najverjetneje predstavljali sloji poganskih svečenikov, ki bi s pokristjanjevanjem največ izgubili, a pomenljivo je dejstvo, da je upor po Hotimirjevi smrti prerastel v pravo vojno. Ni odveč domnevati, da bi pokristjanjevanje steklo bolj gladko, v kolikor bi Borutova linija obstala. Drugi pomemben del aplikacije sodobnih pristopov pa je pomenil opisovanje etničnih identitet z njihovimi sočasnimi imeni. Karantanci se namreč povsod imenujejo kot Karantanci oziroma kot Slovani, ki si pravijo Karantanci. Hkrati je Štihova zamenjava paradigme zgodovine Slovencev s slovensko zgodovino pomenila tudi boljšo vključitev plemstva in meščanstva tujega izvora ter odstranitev hlapčevskega mita, ki je prevladoval od Ljudmila Hauptmanna naprej. Naslednja velika zasluga Štihovega dela pa je ta, da je pokazal na obstoj še ene slovanske kneževine, in sicer Karniole, daljne predhodnice kasnejše Kranjske. A vendar ima takšen pogled, kljub svojim velikim zaslugam, nekaj napak, ki jih bo poskusil nasloviti pričujoči prispevek.

Zanikanje kontinuitete

Z veliko verjetnostjo lahko trdimo, da so se Karantanci imeli za Karantance in Karniolci za Karniolce, čeprav lahko na tej točki poudarimo opazko, ki jo je pri pisanju o gotskem misijonarju Vulfili podal britanski zgodovinar Peter Heather. Po njegovem so različne etnične identitete v zgodnjem srednjem veku lahko obstajale skorajda ločeno ena od druge. Vulfila je bil denimo potomec »rimskega« prebivalstva, zajetega na ozemlju današnje Turčije. Nosil je sicer že gotsko ime in dobro znal gotski jezik, saj je v gotščino prevedel celo Biblijo, vendar je še vedno ohranjal zavest o svojem izvoru. Heather na tej točki dodaja, da so takšne skupnosti lahko ohranile svojo identiteto skozi več generacij, zato se velja tudi povprašati, ali so šle etnična, politična in državna identiteta z roko v roki. Podobno dvoumno lahko razumemo tudi navedbe o sestavljenosti Alemanov in zgodnjih Frankov iz različnih skupin ter primer nagrobne plošče frankovskega bojevnika iz Panonije, na kateri piše: »Sem frankovski državljan, pod orožjem pa rimski vojak«. Te primere lahko razumemo bodisi kot neizpodbiten dokaz za heterogenost ljudstev ali pa tudi kot dejstvo o ne vselej nujnem prekrivanju etnične in politične identitete, ki bi lahko bila prisotna tudi v alpsko slovanskih kneževinah, čeprav nam znameniti stavek spisa o spreobrnjenju Bavarcev in Karantancev – Sclavi qui dicunur Quarantani (Slovani, ki si pravijo Karantanci) – kaže na obstoj karantanske identitete. Prav tako ni dvoma, da so bili pripadniki obeh etničnih identitet med seboj izredno sorodni. Eden od pomembnih indicev je prisotnost kosezov na obeh straneh Karavank, čeprav obstaja tudi možnost, da je bila njihova prisotnost posledica kasnejših kolonizacij. A vendarle mislimo, da dvoma v sorodnosti ni, in to ne zgolj na podlagi jezikovne sorodnosti. Govorjenje o Slovencih je v tem kontekstu najverjetneje še prezgodnje, zato predlagamo termin alpski Slovani, in sicer zaradi ločevanja od ostalih Slovanov takratnega časa. Poleg tega jezikovne raziskave brižinskih spomenikov in ostalih srednjeveških dokumentov jasno kažejo na sorodnost in jezikovno kontinuiteto. Nemški zgodovinar Hans-Dietrich Kahl obravnavane pojave označuje celo z izrazom protoslovenski. Izganjanje Slovencev iz srednjega veka je tako malce pretirano, ne glede na neobstoj slovenske identitete. Obstaja pa še nek drug pogosto spregledan moment, ki se ga velja dotakniti.

Tukaj se nam zdi smotrno izpostaviti interpretacijo literarnega zgodovinarja dr. Janka Kosa, ki je v svoji knjigi Duhovna zgodovina Slovencev postavil tezo, da so bili naši predniki med letoma 740 in 962 člani plemenskih skupnostih ter da so od leta 962 postali ljudstvo, torej skupnost, ki se je ločevala od drugih, neslovanskih posameznikov na istem ozemlju

Tu se nam zdi smotrno izpostaviti interpretacijo literarnega zgodovinarja dr. Janka Kosa, ki je v postavil tezo, da so bili naši predniki med letoma 740 in 962 člani plemenskih skupnostih ter da so od leta 962 postali ljudstvo

Gre za razširitev pojma Karantanija, ki je prevzel pomen celotne bavarske vzhodne prefekture, kar je s pridom uporabljal tudi avtor spisa o spreobrnitvi Bavarcev in Karantancev (Conversio Bagoariorum et Carantanorum) okoli leta 870. Na razširitev kaže tudi učenjak Herman Koroški iz 12. stoletja, ki je verjetno izviral iz osrednje Istre in Koroške v ožjem pomenu niti videl ni. Karantanska oziroma koroška identiteta se je tako precej razširila, iz česar sledi, da slovensko idealiziranje »lastne« karantanske preteklosti vendarle ni tako zelo netočno, čeprav je splošno opozarjanje na napačno enačenja Karantancev in Slovencev pravilno. V času Hermana Koroškega se približujemo času, ko lahko z večjo pravilnostjo začnemo uporabljati izraz Slovenci ali, zaradi modernosti našega pogleda, Protoslovenci. Tukaj se nam zdi smotrno izpostaviti interpretacijo literarnega zgodovinarja dr. Janka Kosa, ki je v svoji knjigi Duhovna zgodovina Slovencev postavil tezo, da so bili naši predniki med letoma 740 in 962 člani plemenskih skupnostih ter da so od leta 962 postali ljudstvo, torej skupnost, ki se je ločevala od drugih, neslovanskih posameznikov na istem ozemlju, saj med pripadniki tega slovenskega oziroma protoslovenskega ljudstva ni bilo večjih razlik. Pri tem je bil pomemben dejavnik tudi ustalitev meje na jugu, to je z današnjo Hrvaško, in naselitev Madžarov, kar je v večji meri ločilo Protoslovence od ostalih slovanskih ljudstev v soseščini. Takrat so bili tako postavljeni temelji za kasnejšo preobrazbo etnije v narod, od koder o kontinuiteti ni prevelikih dvomov. Tukaj lahko vidimo, kako so bili postavljeni etnični temelji za kasnejši razvoj iz etnije v narod, saj je etnija, kot prepričljivo kaže Anthony D. Smith v svojih številnih študijah, pomemben temelj pri prehodu v narod.

Zgodnji srednji vek in začetek etničnih držav

Pri vprašanju o odnosu med etnijo in narodom pa smo prišli še do enega pomembnega vprašanja, in sicer vloge etnije in etnične identitete v zgodnjem srednjem veku. Marsikateri radikalni pristaš modernističnega pristopa zagovarja tezo o praktični nepomembnosti etnične identitete v predmodernih obdobjih, kar pa je izrazito netočno, kot nam pokaže odličen prispevek Walterja Pohla z naslovom Etnični preobrat zgodnjega srednjega veka in njegov vpliv na srednjevzhodno Evropo, v katerem je pokazal na dejstvo, da je bil zgodnji srednji vek obdobje, ko se je razvil evropski način razmišljanja o ljudstvih in etničnost kot temelju razumevanja samega sebe, pa tudi politične pripadnosti in moči. Tukaj se po Pohlovem mnenju skriva najpomembnejši učinek zgodnjega srednjega veka na poznejšo zgodovino, saj evropski politični prostor že več kot tisočletje obvladujejo stabilne in etnično definirane države, ki se navadno imenujejo po ljudstvu ali pa se ljudstvo imenuje po državi (npr. Španija in Italija). Takšno dojemanje etnične identitete je evropska specifika, kar nam pokaže primerjava z rimskim cesarstvom, islamskim svetom in Indijo. Posebej od 5. stoletja naprej so se namreč začela uveljavljati kraljestva (regna) na etnični osnovi, denimo kraljestva Gotov in Langobardov. Tovrstne tvorbe je sicer napačno enačiti s sodobnimi nacionalnimi državami, a vendar nam Pohlov članek pokaže, da je etničnost kot politični dejavnik starejši od modernih nacionalnih gibanj. Hkrati pa so tudi procesi iz časa pokristjanjevanja Evrope bili ponekod izredno podobni t. i. fazi A nacionalizma, kot jo je definiral Miroslav Hroch. Zgodovinar Peter Brown je namreč v svoji knjigi Vzpon zahodnega krščanstva opozoril na dejstvo, da so izobraženi kleriki iz barbarskih plemen komaj čakali, da svoje poznavanje metod rimskega zgodovinopisja in krščanske eshatologije aplicirajo pri pisanju zgodovin svojih plemen. Tako je bilo obdobje pokristjanjevanja zadnje veliko obdobje nastajanja mitov. Ob tem velja poudariti, da so brez dvoma tudi takrat preteklost prikazovali mitično, a vendar nam ravno to pričuje o pomenu in stvarnosti etnične identitete v zgodnjem srednjem veku, ko etničnost le ni bila popolnoma psihološki fenomen. (Razen če ne sprejmemo predpostavke izraelskega zgodovinarja Yuvala Noaha Hararija, da so vsi človeški fenomeni zgolj abstrakcije).

Začetki slovenske etnogeneze

Kot smo videli v zgornjih vrsticah, je kontinuiteta pri Slovencih vseeno bila prisotna. Pri tem pa je potrebno še jasneje definirati, kdaj lahko govorimo o začetkih slovenske etnogeneze kot take. Z naselitvijo Slovanov lahko govorimo o res grobem začetku. Slovani, ki so se priselili v zgodnjem srednjem veku, so namreč le zelo okvirno etnično in jezikovno definirali širši vzhodnoalpsko-jadranski prostor ter definirali dve kneževini z najverjetneje lastno politično in etnično identiteto. O začetku specifično slovenske identitete pa nam pričajo trije že omenjeni pojavi: razmejitev od ostalih Slovanov z ustalitvijo meje s Hrvati na jugu cesarstva ter prihod Madžarov, kar je pomenilo ločitev od panonskih Slovanov, prav tako pa razširitev koroške identitete, na kar kaže primer učenjaka Hermana Koroškega. Podobno je šel v prid nastanku slovenskega ljudstva tudi razvoj dežel in njihove povezave skozi celoten srednji vek, posebej združitev pod eno dinastijo, to je habsburško, ter kasneje v zgodnjem novem veku povezava velikega dela s pripadniki slovenskega ljudstva poseljenih dežel v skupno upravno enoto Notranje Avstrije. Razvoj sicer ni vedno potekal linearno, a kljub temu lahko vidimo položene temelje za poznejši narodni razvoj Slovencev skozi celotno predmoderno obdobje, kar potrjuje dojemanje Primoža Trubarja o precejšnji enotnosti ljudstva na tem prostoru, čeprav je prepoznaval tudi kulturne razlike med posameznimi regijami.

Zaključek

Zgoraj prikazana dejstva nam tako kažejo na to, da so etnije stari fenomeni, ki so ključni pri razvoju sodobnih narodov vključno s Slovenci ter zanikajo modernistični pristop, ki trdi, da so tovrstne identitete zgolj fenomen dobe po razsvetljenstvu. Tako se kaže, da je razvoj kljub vsemu potekal v določeni okvirni kontinuiteti od alpskih Slovanov preko Protoslovencev oziroma Slovencev kot ljudstva do Slovencev kot naroda in nazadnje nacije oziroma naroda z lastno državo.

Traktat o fenomenologiji hipohondrične epistemologije

 (Esej je bil prvič objavljen pomladi 2012 v 7. številki , posvečeni temi “zdravje”. Z njim sem hotel predvsem v javno razpravo uvesti pojem “družbene hipohondrije”. Skoraj tri leta kasneje ugotavljam, da bi bil ta pojem še bolj koristen kot tedaj.)

Continue reading

O političnem brezdomovinstvu – zadnjič

Zastava (takrat še brez grba) na vrhu zasneženega Triglava 12. junija 1990 / Foto: Joco Žnidaršič

S pričujočim zapisom bom poskusil zaključiti serijo člankov o pojavu političnega brezdomovinstva. Poskusil, saj gre za temo, ki je ni lahko izčrpati, trenutne politične razmere pa ne kažejo, da bi se to v kratkem kanilo kaj bistveno spremeniti.

V prvem delu so bili podani splošni obrisi obravnavanega pojava ter nakazani vzroki za njegove tako neobičajno široke razsežnosti na Slovenskem. Drugi del se je posvetil problemu slabe politične ponudbe, tretji pa povpraševanja. Izvajanja tretjega dela so bila sklenjena z ugotovitvijo, da je potrebno več širokega angažmaja v smeri normalizacije slovenske politike, pri čemer bodo morali današnji „politični brezdomovinci“ igrati ključno vlogo.

Kako torej lahko v takšni smeri delujemo državljani, volilci – še zlasti „brezdomovinci?“ Kako se tvorno zoperstaviti politični neizbirčnosti ter apatiji? Kako zagotoviti boljšo raven politične izbire? Kako prispevati k dvigu politične kulture?

Continue reading

»Duša rase navznoter«

Nadaljujemo z objavljanjem prevodov aforizmov kolumbijskega misleca Nicolasa Gómeza Dávile.

Nicolás Gómez Dávila

Nicolás Gómez Dávila

  • Vsak boj proti krivici, ki se ne izteče v svetništvo, se konča v krvavem prevratništvu.
  • Najprej izberemo, kar občudujemo; nazadnje občudujemo, kar smo izbrali.
  • Največja prebrisanost zla je njegova preobrazba v domačo, preprosto, skromno božanstvo, čigar domačna prisotnost nas pomirja.
  • Pogosto si mislimo, da imamo določene vrline, dejansko pa imamo le hibe, ki jih spremljajo.
  • Moder človek ni preudaren iz strahu pred ekscesom, temveč iz ljubezni do uravnovešenosti in omejevanja.
  • Iskrenost čustva je odvisna od jasnosti ideje.
  • Mišljenje je bolj odgovor na trčenje kot na vprašanje.
  • Ironični človek je skeptičen do lastnih stališč, ne da bi zaradi tega domneval, da so nasprotna stališča resnična.
  • Resen človek je enako bedast kot neresno razmišljanje.
  • Kdor ne razume, da lahko vsak predmet označimo z dvema nasprotnima pridevnikoma, ne bi smel govoriti o ničemer.
  • Razmišljati enako kot naši sodobniki je recept za uspeh in neumnost.
  • Modrost duha se začenja, ko se nehamo čutiti odgovorni za svet.
  • Modrost je sprijaznjenje z edinim možnim, ne da bi ga razglašali za edino nujno.
  • Nič ni težjega kot odpoved hlinjenja razumevanja.
  • Za Boga obstajajo le posamezniki.
  • Ko se nam stvari zdijo zgolj kot to, kar se zdijo, se nam bo kmalu zdelo, da so še manj od tega.
  • Psiholog se giblje v predmestjih duše, podobno kot se sociolog giblje na periferijah družbe.
  • Svoboda je edina, ki nas lahko ubrani vsiljive nevednosti. Politika je veda o družbenih strukturah, primernih za sobivanje nevednih bitij.
  • Modra politika je umetnost poživitve družbe in omejevanja države.
  • »Popolna družba« bi bila pokopališče človeške veličine.
  • Ljubezen do ljudstva je poslanstvo aristokrata. Demokrat ga ljubi le v predvolilnem času.
  • Prezir do ljudstva izdaja preoblečenega plebejca.
  • »Napredek« ne uspe doseči tega, po čem hrepeni, zato svoje dosežke razglasi za vire svojega hrepenenja.
  • Zgodovina nam ne izpričuje neučinkovitosti dejanj, temveč ničevost namer.
  • Človek verjame, da je njegova nemoč merilo vseh stvari.
  • Nesposobnost občudovanja je znak zverinskosti.
  • Prostak občuduje nejasno namesto zapletenega.
  • Mišljenje se pogosto reducira na izmišljevanje razlogov za dvom v to, kar je očitno.
  • Kdor se odpoveduje, se zdi nemočen v očeh tistega, ki ni sposoben odpovedi.
  • Odsotnost upanja nima nobenega plemenitega nadomestka.
  • Človek se raje kot z lastno nedolžnostjo opravičuje s tujo krivdo.
  • Časa se ne bojimo zato, ker ubija, temveč predvsem zato, ker razkrinkava.
  • Popolnosti ljubljenega bitja niso utvare ljubezni. Ljubezen je privilegij, ki nam omogoča, da zaznamo popolnost, ki je skrita ostalim.
  • Vse je trivialno, če vesolje ni vpeto v metafizično avanturo.
  • Pisatelj poskrbi, da skladnja povrne misli preprostost, ki so ji jo odvzele besede.
  • Življenje resnično živi le tisti, ki ga opazuje, ga misli, ga izreka; ostali se mu prepuščajo. Življenje je tisto, ki živi: ne oni.
  • Zrelost si mora svojo lucidnost priboriti vsak dan znova.
  • Za ganljive okoliščine pridejo prav le splošne fraze. Bedasta popevka bolje izrazi veliko bolečino kot plemenit verz. Inteligentnost je dejavnost za neomajne duše.
  • Duša rase navznoter.

prevod: Luka Lisjak Gabrijelčič

Kaj konzervira konzerva konzervativca?

Na socialnih omrežjih se za desničarje ali konservativce s strani naprednejših članov našega občestva že nekaj let pojavlja diskreditacijska oznaka konzerva. Ta oznaka naj bi na šaljiv način označevala umsko zaprtost, moralno hermetičnost in nezmožnost odprtega soočanja z novimi idejami in miselnimi tokovi. Konzervativnost (oz. konzerva) naprednjakom torej predstavlja predvsem osebnostno pohabljenost, ki ima določene politične posledice – saj je normalno, da je človek odprt in da hlepi vedno po novem in boljšem.

Po takšnem razumevanju naj bi bil konzervativec nek zadrt človek, sovražen intelektu in kulturi, ki malikuje preteklost in preživete inštitucije in je zato nezmožen misliti novo in sprejemati čas, v katerem živi. A že površen pogled na slovensko kulturno-politično sceno nam pokaže, da te opredelitve ne moremo ustrezno umestiti v naš prostor. V deželah, kjer še živo vztraja spomin na socializem, se zdi, da so ravno progresivci tisti, za katere bi veljala zgornja opredelitev (no, glede sovražnosti do intelekta med seboj še tekmujejo), konzervativci pa bi – tako zgleda – najraje kar vse spremenili. In vendar volivcev Združene levice nihče ne imenuje »konzerve«, ravno tako tistih, ki glasujejo za Novo Slovenijo, ne nazivajo »naprednjake«. Torej, če želimo, da imajo besede ustrezen pomen, bi bilo več kot dobrodošlo, da sploh razumemo, kaj naj bi bilo tisto, kar bi morali konzervativci konzervirati in na kakšen način naj bi se to manifestiralo v političnem mišljenju.

riba3

Continue reading

Ortega y Gasset: O mentaliteti vstajništva

Objavljamo nov prevod razmišljanj filozofa Ortege y Gasseta. Gre za nadaljevanje njegove kritike partikularizma, ki smo jo objavili pred poldrugim mesecem. Tudi tokrat gre za besedilo, za katerega se zdi, da je bilo, kljub časovni in geografski oddaljenosti, napisano skoraj po meri trenutnih razmer v Sloveniji. Ponekod je treba le zamenjati datume in imena in slovenskemu bralcu se bo zazdelo, da – kot je opozoril že Zorko Simčič – tekst “govori o nas”.

Pred branjem je potrebna ena sama opomba: v besedilu se Ortega poigrava s pojmom pronunciamiento: beseda dobesedno pomeni “razglas” oziroma “proglas”, nanaša pa se na obliko državnih udarov, značilnih za Španijo (a tudi Portugalsko in Latinsko Ameriko) v 19. stoletju. Gre za pojav, ko so poveljniki posameznih vojaških enot javno odrekli legitimnost obstoječi civilni oblasti in začasno razglasili prevzem oblasti v državi. Beseda je postala sinonim za vojaško vstajništvo – in Ortega jo vzame kot simptom širše mentalitete izključevalnega partikularizma.

José Ortega y Gasset

José Ortega y Gasset

Continue reading

Mira Cerarja bi bil podprl, če …

  • bi svojo visoko etično držo znal uveljavljati tudi v konkretnih primerih, ko se je od njega zahteval pogum in pokončna drža;
  • bi imel vsaj kakšen indic za domnevo, da ima smisel za izbiro sodelavcev (tri leta Pahorjevega kadrovanja so bila dovolj);
  • bi se jasno zavzel za simbolno in pravno prekinitev s komunističnim režimom, za izločitev sodnikov in tožilcev, ki so sodelovali pri ukrepih zoper človekove pravice, in se jasno izrekel proti enostranskemu posiljevanju z imaginarijem, ki izhaja iz bivšega nedemokratičega režima;
  • bi imel vsaj osnovno vizijo ekonomskega razvoja;
  • bi predstavil konkretne ukrepe za ponoven zagon gospodarske aktivnosti;
  • bi ne žalil inteligence volivcev z banalnostmi svojega power point programa na srednješolski ravni;

Continue reading

Hegemonija in odsotnost

V zelo lepem članku Branka Cestnika O roju ali česa se ne smemo učiti od čebel avtor prikaže, kako neka komunikacija poteka tako rekoč po inerciji, brez konkretnih centrov, ki bi z direktnimi pritiski uveljavljala svojo moč. Čebele mu služijo kot metafora za komunikacijo, ki deluje kot odsotnost komunikacije: roj sam funkcionira tako, da že vsaka posamezna čebela točno ve, kaj mora storiti, ne da bi zaznala, da sama ni agent lastnega delovanja. Ali z njegovimi besedami: »Proces uporablja posamezno članico bolj kot posamezna članica obvlada proces«.

Tu bi sam dodal: ravno odsotnost direktnega pritiska na posameznike je tista, ki roju omogoča optimalno delovanje; vsak neposreden pritisk bi bil namreč že smatran kot napad (npr. kot sršen, ki je udrl v panj) in bi s tem tudi izzval upor.

To, kar g. Cestnik opisuje skozi metaforo mehanizma roja, bi lahko z nekoliko bolj učeno besedo imenovali hegemonija. In v tem smislu lahko trdimo, da imamo v Sloveniji hegemonijo levice.

Continue reading

Premislek o državnem prazniku

Ob praznovanju letošnjega dneva državnosti objavljam nekoliko dopolnjeno refleksijo izpred dveh let, ki so jo spodbudile polemike glede prisotnosti partizanskih simbolov na osrednji proslavi na Kongresnem trgu. Prvotno je bila objavljena v reviji Razpotja – in z nekoliko grenkobe lahko rečem, da je danes še bolj aktualna kot pred dvema letoma.

***

Tudi letošnji [l. 2012] državni praznik ob dnevu državnosti ni minil brez polemik. Dan, ki naj bi bil trenutek veselja in ponovnega odkrivanja tega, kar nam je skupno, so zaznamovale zagrenjenost, medsebojno nagajanje in jalove polemike. Povprečni državljan (v kolikor ni le brezbrižno zamahnil z roko), se je ob tem verjetno odzval podobno kot Jack Nicholson v filmu Mars Attacks (Tim Burton, 1996), ko v vlogi naivno liberalnega ameriškega predsednika nagovori marsovskega ambasadorja z legendarnim vprašanjem: »Why can’t we all just … get along?«

Čeprav takšni dobronamernosti ne moremo odrekati pristnosti – in čeprav je nedvomno boljša od skandiranja strankarskih navijačev in od molilnih mlinčkov njihovih intelektualnih sekundantov –, je žal (kot kmalu za tem, ko izreče omenjeni stavek, ugotovi Nicholson sam) obsojena na neuspeh. Kajti vsak spor, še zlasti, če je dolgotrajen, ima svoje razloge. Jonathan Swift je bil žal prevelik optimist, ko je v Guliverjevih potovanjih domneval, da so ti razlogi povečini banalni. Sam se, nasprotno, bojim, da za našimi liliputanskimi spori tiči vse prej kot banalna dilema in da si glede tega ne moremo nadejati pomiritve, dokler je ne bomo razrešili – pošteno, temeljito in brez rokohitrstva. Ta premislek je skromen poskus v to smer.

Continue reading

Ortega y Gasset: Partikularizem in antiparlamentarizem

Nadaljujemo s prevodi razmišljanj filozofa Ortege y Gasseta. Gre za poglavje iz knjižice Španija brez hrbtenice (España invertebrada, 1921), kjer Ortega nadaljuje razmišljanje o razdrobljenosti politične skupnosti. Zelo aktualna tema za sedanje slovenske razmere!

Ortega oriše mentaliteto, ki vodi v enostransko nasilje: povzame jo v besedni zvezi »direktna akcija«. Pojem izvira iz revolucionarnega sindikalizma, ki se je razširil v Španiji na začetku 20. stoletja pod vplivom francoskega socialističnega misleca Georgesa Sorela, čigar teorije o vlogi nasilja v politiki so navdihnile tako fašizem kot določene radikalne levičarske struje.

Ortega ta pojem, ki je bil do tedaj vezan na revolucionarno levico, razširi in ga uporabi kot metaforo za enostransko politično miselnost kot táko in jo prikaže kot posledico partikularizma in nepripravljenosti za državljansko sobivanje.

Branje, ki bo marsikoga presunilo zaradi svoje aktualnosti.

accion-directa

 

Continue reading

Vodotesni razdelki ali kritika vrtičkarstva

Pisatelj Zorko Simčič je nekoč zapisal, da se mu je ob branju knjižice Španija brez hrbtenice (España invertebrada) filozofa Joséja Ortege y Gasseta, zazdelo, kot da bere opise slovenske družbene stvarnosti.

Knjigo je španski filozof objavil l. 1921 in v njej analiziral nekatere  »bolezni« tedanje španske družbe, ki se je v obdobju po prvi svetovni vojni znašla v globoki politični in gospodarski krizi – krizi, ki se je 15 let kasneje iztekla v krvavo državljansko vojno, ki ji je sledila 40-letna diktatura.

Če danes beremo nekatera poglavja, se še vedno zdi, da izjemno plastično in prodorno diagnosticirajo težave in pojave, s katerimi se srečujemo na Slovenskem. Zato bomo v prihodnje objavljali krajše odlomke iz tega dela, ki se nam zdijo aktualni za sedanje slovenske razmere. Upamo, da bodo pri marsikaterem bralcu spodbudili k razmišljanju.

Začenjamo s kratkim poglavjem prvega dela knjige, naslovljenim »Vodotesni razdelki« (Compartimentos estancos) – beremo ga lahko tudi kot psihološko-sociološko diagnozo pojava, ki ga na Slovenskem poznamo pod imenom »vrtičkarstvo«.

Branje, ob katerem bo marsikdo, podobno kot pred desetletji Zorko Simčič, prepoznal vzporednice s sodobno Slovenijo!

José Ortega y Gasset

José Ortega y Gasset

Continue reading

»Z dobrim humorjem in pesimizmom se ne moreš ne motiti ne dolgočasiti«

Na današnji dan pred 20. leti je preminul kolumbijski mislec Nicolás Gómez Dávila, ki velja za največjega aforista v španskem jeziku. Zaslovel je po svoji pikri in neusmiljeni kritiki modernosti.

Ob tej priliki objavljamo krajši izbor njegovih misli v prevodu Luke Lisjaka Gabrijelčiča.

gomez-davila

  • Na človekovi dobroti ne moremo zgraditi ničesar, toda ničesar ne moremo zgraditi brez nje.
  • Ko razreši določeno težavo, si človeštvo domišlja, da je v podobnih rešitvah našlo ključ vseh težav. Vsaka avtentična rešitev s seboj privleče niz grotesknih rešitev.
  • Moderni človek ne ljubi, temveč se zateka v ljubezen; ne upa, temveč se zateka v upanje; ne verjame, temveč se zateka v dogmo.
  • Modernemu človeku se še tako skromna resnica zdi kot nevzdržna nesramnost.
  • Število stvari, vrednih pohujšanja, se izjemno zmanjša, ko se znebimo zavisti.
  • Strokovnjak nikoli ne prizna, da v njegovi stroki mrgoli nepomembnih resnic.
  • Inteligenca se mora neprestano boriti proti okostenelosti svojih odkritij.

Continue reading

Timothy Snyder o fašizmu, Rusiji in Ukrajini

russia_fascism

We easily forget how fascism works: as a bright and shining alternative to the mundane duties of everyday life, as a celebration of the obviously and totally irrational against good sense and experience. Fascism features armed forces that do not look like armed forces, indifference to the laws of war in theirapplication to people deemed inferior, the celebration of “empire” after counterproductive land grabs. Fascism means the celebration of the nude male form, the obsession with homosexuality, simultaneously criminalized and imitated. Fascism rejects liberalism and democracy as sham forms of individualism, insists on the collective will over the individual choice, and fetishizes the glorious deed. Because the deed is everything and the word is nothing, words are only there to make deeds possible, and then to make myths of them. Truth cannot exist, and so history is nothing more than a political resource. Hitler could speak of St. Paul as his enemy, Mussolini could summon the Roman emperors. Seventy years after the end of World War II, we forgot how appealing all this once was to Europeans, and indeed that only defeat in war discredited it. Today these ideas are on the rise in Russia, a country that organizes its historical politics around the Soviet victory in that war, and the Russian siren song has a strange appeal in Germany, the defeated country that was supposed to have learned from it.

beri dalje