Tolstoj in napoleoni sodobnega naprednjaštva

Nedolgo nazaj sem si na TV Slovenija po naključju ogledal oddajo o novi gledališki priredbi slavnega Tolstojevega romana Ana Karenina. Oddaja, ki jo bila s tehničnega stališča sicer čisto spodobno pripravljena, me je nekoliko presenetila z razumevanjem romana, kot so ga predstavili gostje (igralci in režiser). Glavna junakinja Ana je bila predstavljena kot ženska  pred svojim časom, kot žrtev tradicionalne spolne morale, žrtev zavrte družbe, skratka kot prototip zatirane ženske v meščansko-plemiškem okolju. Nikomur nimam namena odrekati lastnega razumevanja literarnega dela, a dejstvo je, da tako ideološko branje klasikov, ki niti nima dobre podlage v samem tekstu, kaže na izrazito krizo sodobnega kulturnega in intelektualnega »establishmenta«, ki je postal žrtev popolne prevlade levičarsko-progresivne paradigme.

Od smešnega Napoleona …

Ustavimo se najprej pri samem Tolstoju in njegovih delih. Ruskega pisatelja je povprečnemu dijaku slovenski šolski sistem vbil v glavo kot avtorja dveh velikih romanov, absolutnih klasikov svetovne literature: Vojne in mir ter Ane Karenine. Sam sicer nisem nikakršen strokovnjak za Tolstojevo literaturo (oba romana sem prebral le enkrat in še to že v svojih gimnazijskih letih), a že iz te izkušnje mi je jasno, da Ana Karenina gotovo ni delo, ki bi ga morali razumeti kot nekakšen predmoderni feministični manifest. Ravno nasprotno, drznem si trditi, da se v obeh svojih velikih delih mojster iz Jasne Poljane kaže kot konservativec par exellence.

"Nepozabno je avtorjevo slikanje francoskega cesarja, tedaj absolutnega gospodarja Evrope, kot pravzaprav komične figure, ki si v svoji aroganci domišlja, da resnično usmerja tok zgodovine. "

“Nepozabno je avtorjevo slikanje francoskega cesarja, tedaj absolutnega gospodarja Evrope, kot pravzaprav komične figure, ki si v svoji aroganci domišlja, da resnično usmerja tok zgodovine. “

Vojna in mir je tako denimo predvsem delo, ki bi ga lahko še najbolje označili kot »polemiko« proti Zahodu. Ena izmed njegovih osrednjih tem je namreč Napoleonova invazija Rusije ter boj ruskega ljudstva proti osvajalcu. Boj Zahoda proti Vzhodu torej, kar Tolstoj pogosto poudarja v resnici na ljubo dolgih in mučnih filozofskih pasusih. Zahod, ki ga uteleša Napoleon, je individualističen, materialističen ter predvsem ignorantski. Nepozabno je avtorjevo slikanje francoskega cesarja, tedaj absolutnega gospodarja Evrope, kot pravzaprav komične figure, ki si v svoji aroganci domišlja, da resnično usmerja tok zgodovine. Kljub svoji vojaški premoči doživi katastrofalen poraz proti ruski deželi, predvsem pa proti ruskemu ljudstvu. Moč slednjega izvira iz duhovne globine in modrosti, ki jo pooseblja preprost kmet Platon Karatajev. V ospredju so sicer junaki iz najvišjega, plemiškega, razreda ruske družbe, katerih zmožnost za odrešenje pa leži prav v povezanosti z ljudstvom in domovino. Tako nemoralna in zahodnemu načinu življenja popolnoma predana Hélène in njen brat Anatol propadeta, uspejo pa osebe, ki se zmorejo vrniti k »tradicionalnim vrednotam.« To so predvsem Nataša, njen brat Nikolaj in njegova žena Marja ter seveda Pierre Bezuhov. Duhovno odrešitev pred smrtjo najde tudi Andrej Bolkonski. V tem kontekstu moramo razumeti tudi strupen odnos do jezuitov, slednji namreč predstavljajo racionalistični in hipokritski zahodni vdor v pristno rusko krščansko religioznost. V veliki ruski intelektualni debati 19. stoletja med prozahodnimi intelektualci in slovanofili zaseda torej Vojna in mir gotovo častno mesto na slovanofilski strani.

… do nesrečne Ane

Na sicer bistveno drugačen način pravzaprav podobno misel izraža tudi Ana Karenina. Slednja je na prvi pogled res zgodba, ki pripoveduje o tragičnem spopadu med usodno ljubeznijo Ane ter Vronskega in rigidno, hipokritsko plemiško družbo. A sam roman je bistveno bolj prefinjen. Ana je res ujeta v nesrečen zakon, a njeno iskanje izpolnitve v strastno-romantičnem razmerju z Vronskim, kateremu je pripravljena žrtvovati vse, tudi stik s svojim otrokom, ni predstavljeno kot prava pot k rešitvi. Ne ker tega ne bi dopuščala družba, temveč ker samo po sebi ne more predstavljati resničnega temelja za srečno in izpolnjeno življenje. Za neuspeh Aninega zakonolomskega razmerja ni bistveno nasprotovanje konservativne družbe, razmerja se upeha in končno izživi iz svoje lastne dinamike. Ana je tako bolj kot žrtev družbe, žrtev lastnih strasti.

Poleg tega avtor kot protipol Aninemu iskanju sreče v roman postavi svoj alter-ego, Konstantina Levina. Slednji po burni in razuzdani mladosti (ki spominja na Tolstojevo), neuspešnih poskusih utopičnega kmetovanja s svojimi kmeti ter filozofsko-religioznega iskanja smisla končno najde svoj notranji mir v družinskem življenju z ljubljeno Kitty. Izpostaviti moramo, da njuno razmerje nikakor ni strastno-romantično, je resnična ljubezen, ki pozna napake sozakonca (Kitty je tako npr. globoko prizadeta, ko ji Levin pred poroko da brati svoje mladostne dnevnike; Levinovo prvo snubitev Kitty zavrne, ker je zagledana v Vronskega itd.), a jih sprejema ter odpušča. V normalnem družinskem življenju se Levinu nato končno povrne tudi vera v Boga.

Pri vsem tem seveda ni bistveno, da je Vojna in mir slaba zgodovina, bistveno je, da je ta vidik dela slovenskemu dijaku, ki sam ne poseže po epopeji, v šoli, ki naj bi vendarle vodila v razvoj kritičnega mišljenja na vseh področjih, popolnoma nepredstavljen. Prav tako ni bistveno, da obstajajo še številni drugačni vidiki branja Anine zgodbe. Ne trdim namreč, da sem v zgornjih odstavkih zajel vso bistvo obeh romanov, a sem prepričan, da pravkar napisano predstavlja smiseln način branja, ki ima trdno podlago v samem besedilu.

Za konec

Kot je bilo že omenjeno, nikakor nimam namena komurkoli odrekati pravice do lastnega razumevanja literarnega dela. Seveda lahko režiser Ano Karenino predstavi kot prototip feministične borke za pravice žensk. A povsem drugo vprašanje je, koliko podpore ima tako branje v dejanskem tekstu. In tu nastopi problem. V sodobnih kulturnih in intelektualnih krogih uživa levičarsko-progresivna paradigma tako hegemonijo, da preprosto ne zmore razumeti, da bi kateri izmed priznanih klasikov svetovne literature izražal ideje in vrednote, ki niso skladne z njenim lastnim pogledom na svet. To pa vodi v izrazito ideološko branje, kjer v tekstu iščemo predvsem to, kar želimo najti. Po eni strani je to seveda slabo za vsakega bralca in obiskovalca kulturnih prireditev, ki je tako prikrajšan za izrazito večplastno izkušnjo, ki mu jo lahko nudi vrhunska literatura, po drugi strani pa je to slabo za samo levičarsko kulturno elito. Slednja, prepričana, da poseduje vso modrost tega sveta ter da mukoma usmerja tok zgodovine v razsvetljeno prihodnost, deluje pravzaprav smešno. Kot Napoleon.

Advertisements

Ali smo še demokrati?

 

Po drugi svetovni vojni je, kljub poprejšnji nenaklonjenosti do nje na evropski celini, demokracija postala splošno sprejeta kot najbolj sprejemljiv politični sistem ali pa vsaj tisti, ki je najmanj slab.

Tako se dandanes praktično vse politične stranke, think – thanki ter javni intelektualci imajo za demokrate. Pravzaprav vsak poskuša javnosti dokazati, da je tista specifična oblika demokracije, ki jo sam zastopa, tista prava, ki naj bi dejansko izražala voljo ljudstva. Sklicevanje na voljo ljudstva je namreč v demokraciji nujnost, saj za je prehod od ancien regime najbolj zaslužen ravno prehod od merila legitimnosti ne več po božji milosti (dei gratia) v po volji ljudstva. Kar se tega tiče, je ena izmed najboljših interpretacij Carla Smitha v njegovem eseju Duhovno zgodovinski položaj današnjega parlamentarizma v katerem je zapisal: »V zgodovini političnih idej obstajajo epohe velikih impulzov in zatišni časi statusa quo brez idej. Tako je epoha monarhije končana, ko se izgubi občutek za načelo kraljevine, za čast, ko se pojavijo meščanski kralji, ki namesto svoje posvečenosti in časti skušajo dokazati svojo uporabnost in koristnost. Zunanji aparat monarhičnih ustanov lahko obstaja še dolgo zatem, toda monarhiji je odbila zadnja ura. Prepričanja, ki sodijo k tej in k nobeni drugi instituciji, se zdaj zdijo zastarela, ne bo manjkalo praktičnih utemeljitev, toda dejansko vprašanje je le, ali se bodo pojavili ljudje in organizacije, ki se bodo dejansko pokazali za enako uporabne ali še uporabnejše, kot so kralji, in bodo s tem preprostim dejstvom odstranili monarhijo. Podobno je s socialno – tehničnimi utemeljitvami parlamenta. Če se parlament iz institucije evidentne resničnosti spremeni v zgolj praktično – tehnično sredstvo, je treba le v kakršnemkoli postopku – ki niti ni nujno odkrita diktatura – via facti pokazati, da gre tudi drugače, in bi parlamentu tako odzvonilo.«

Demokracija, kakršno poznamo, seveda ni zgolj katera koli. Gre namreč za demokracijo, ki je zrasla iz humusa liberalne in nacionalne države 19. stoletja. V taistem eseju je Carl Smith pokazal tudi, da demokracija teži k homogenosti, ki jo je nacionalna država do neke mere ponudila, hkrati pa prave homogenosti nikoli ni bilo – ne socialne, ne mnenjske, ne verske, ne etnične. In zato je liberalno načelo o javnem mnenju, o diskusiji, porodilo parlament – specifično institucijo, ki je vsaj do neke mere bila sposobna zgladiti nasprotja med različnimi skupinami znotraj države. Že pred tem so sicer obstajale podobne institucije, kot so npr. stanovske skupščine, ki pa takrat še niso bile suverene ter so imeli pretežno posvetovalno vlogo. Tako ima parlament svoje načelo, t. j. načelo diskusije, goverment by discussion, ki igra podobno vlogo kot jo je v monarhiji načelo časti. Ravno diskusija je namreč sredstvo, ki je do določene mere omogočilo izraz volje ljudstva – tistega ljudstva, ki podeljuje legitimnost brez popolne nuje po homogenizaciji. Vendar nam dogodki v zadnjem času kažejo na to, da to načelo prihaja h koncu podobno kot načelo časti pri monarhiji. Kot nova načela legitimnosti se kažejo predvsem napredek in človekove pravice. Nekateri krogi postmoderne levice sicer sam koncept napredka do neke mere zavračajo kot produkt zastarele dialektike razsvetljenstva, a se vendarle v javnem diskurzu še zmeraj kaže kot ključen. V velikem delu javnih razprav so namreč krogi »progresivne« levice vedno pripravljeni označiti svoje nasprotnike, kot tiste, ki ne sprejemajo napredka. Poglejmo npr. dogodke na univerzah v tujini, predvsem v anglosaškem svetu, kjer smo bili priča odpovedim debat o spornih temah, pojavom ti. safe spaces ter vsesplošno zmago ti. »pravice do udobja« in politične korektnosti, ki dejansko delata načelo diskusije zastarelo, saj lahko marsikatero stališče koga užali (podobnosti s slovensko levico in razpravo o družinskem zakoniku seveda niso naključne). Tovrstne ideje, ki počasi prihajajo iz zahodne in severne Evrope v Slovenijo nam torej kažejo na resno omajanost načela na katerem temelji sodobna liberalna demokracija. Ti ekscesi naše dobe pa niso edini faktorji pri novih vrednotenjih demokracije.

 

Liberalna in naprednjaška omejitev demokracije

Klasično liberalna misel, četudi po svoji naravi vedno podpira diskusijo in svobodo govora, ni nujno povezana z demokratičnostjo. Demokracija namreč predvsem daje odgovor na vprašanje, kdo naj vlada in ne kako naj se vlada, ali kaj so vrednote vladavine. Prva omejitev demokracije se kaže že v parlamentarizmu, kar pa je vseeno še zmerna omejitev, ki bi, dosledno izpeljana, lahko preprečila marsikatero tiranijo. Pravzaprav je ravno Platonova teorija o degradaciji demokracije v tiranijo klasičen argument proti ljudskemu udejstvovanju v javnem in političnem življenju. Zgodovinar Moses I. Finley je v svoji knjigi Antična in moderna demokracija citiral kaj nekaj modernih političnih znanstvenikov, ki branijo apatijo in ljudsko neudeležbo. Iz njih vejejo podobni argumenti kot iz Platona in Aristotela, a z dvema pomembnima razlikama. Ne Platon, ne Aristotel se nikoli nista imela za demokrata, temveč sta demokracijo zavračala, medtem ko se sodobni avtorji s pogledi kot so, da ekstremistična gibanja privlačijo ekstremiste (Platon in nasprotovanje udeležbi čevljarjev v politiki) ali da je politična apatija znak strpnosti in protiutež fanatikom, ki so resnična nevarnost za demokracijo (Aristotel in njegovo pisanje o tem, da bo demokracija najboljša v državi kjer so številni poljedelci in živinorejci, ki so raztreseni po državi in nimajo potrebe, da bi se pogosto sestajali), kljub podobnosti z grškimi avtorji samooklicani demokrati. Druga razlika pa je, da sta Platon in Aristotel videla politiko kot pot k dobremu življenju, k višjim ciljem, medtem ko sodobni liberalizem cilje, posebej takšne moralne narave, ki težijo k temu kar sta Platon in Aristotel dojemala kot objektivno dobro življenje, življenje v skladu z vrlino, v imenu svoje pluralistične etike zavrača. Charles Taylor je opazil, da tovrstna interpretacija liberalizma, sicer močno ceni osebne in ekonomske svoboščine, precej manj pa politične, kar mnogi avtorji sami priznajo, kot je npr. knjiga Beyond democracy Franka Karstena in Karla Bekmana, oba sodelavca klasično liberalnega Mises institute. Karsten je v intervjuju za Portal plus svoje stališče formuliral takole: » Recimo, v demokraciji ni postavljena nobena meja česa večina ne more vsiliti posamezniku in v demokraciji je posameznik zgolj podvržen željam in ciljem kolektivnega. Pravzaprav obstaja v demokraciji samo ena individualna pravica in to je pravica do glasovanja. Zagovorniki demokracije trdijo, da demokracija ščiti pravice manjšin, ampak v samem jedru, v katerem je posameznik najmanjši element, manjšine nimajo nobenega vpliva na večino in nobenih pravic. Dejansko obstajajo danes pravice manjšin samo zaradi tega, ker večina selektivno podeljuje manjšinske pravice. To podeljevanje pravice manjšini pa je dostikrat podvrženo trenutno popularnim preferencam in seveda težava je, da ni nujno, da je manjšina, ki ji pripadate, takšna, da je popularna. Edina pravica, ki bi jo manjšine lahko imele, je svoboda, ampak te pravice demokracija ne zagotavlja. « To stališče odpira povsem legitimne ugovore, a vendar se s temi ugovori odprejo nova vprašanja, kot denimo od kod izvira suverenost ali pa celo praktične omejitve svoboščin, kot so na primer tiste na zahodnih univerzah.

 

 

Tukaj pa smo že prišli do naslednje točke in sicer še mnogo bolj sporne pozicije za omejitev demokracije kot je klasično liberalna – libertarna, in sicer t.i. naprednjaške (ang. progressive). Tovrstna misel je v marsičem bližja Platonovi in Aristotelovi poziciji, in sicer v tem, da je naloga države usmerjati ljudi k dobremu življenju, kar si tovrstna ideologija razlaga kot pot k socialni pravičnosti: strpnost, pravica do udobja, porazdelitev bogastva itd.. Tovrstno pozicijo se pogosto napačno enači s kulturnim marksizmom, a vendar sta si tako marksizem kot progresivizem v marsikaterih točkah presenetljivo podobna, ter vpliva Marxa in marksistov na progresivce ne gre zanikati. Obe sta namreč nekakšna oblika sekularne (politične) religije, ki obljubljata tuzemsko odrešitev ter trdita, da poznata voljo ljudstva bolje kakor ljudstvo samo. V svojem bistvu so naprednjaški ugovori demokraciji sicer podobni kot liberalni, se pravi: glasovanja o pravicah manjšin, demokratična omejitev svobode itd., a ključna razlika je, da je naprednjaška pozicija za dosego svojih ciljev dobrega in socialno pravičnega življenja pripravljena omejiti tudi osebne svoboščine kot je svoboda govora, ter ekonomske svoboščine v imenu preprečevanja neenakosti. Klasični liberalizem pa je do demokracije nezaupljiv, ker obstaja dejanska skrb, da bi prevelika moč odločanja lahko vodila do totalne oblasti in širjenja države, poleg tega pa mu je pomembneje kako se vlada, kot pa kdo vlada. Progresivizem na drugi strani ni občutljiv za širjenje države, dokler gre pri temu širjenju za prave cilje. Zgoraj opisane omejitve demokracije hkrati pokažejo na nekatere druge probleme premika od demokracije in sicer vprašanja izvira legitimnosti in suverenosti.

 

Legitimnost iz človekovih pravic

Stephane Hessel, francoski diplomat, ter človek, ki je preživel Dachau, je nekoč zapisal, da smo končno prišli do točke, ko suverenost izhaja iz človekovih pravic. To bi lahko poimenovali kot lep idealizem, a se pri tem kaže kljub vsemu nekaj problemov. Eden izmed drugih snovalcev listine o človekovih Jacques Maritain je namreč že malo po kreaciji tega dokumenta napisal, da so takrat sicer lahko sporazumeli o tem kaj so človekove pravice, niso pa se mogli sporazumeti o tem, na čemer te pravice stojijo. Na prvi pogled to seveda ni nič problematičnega, a vendar se kmalu pokaže, da ni tako. Filozof Rok Svetlič je namreč v svojem zadnjem intervjuju v Primorski novicah opozoril na pomembno dejstvo glede prava in zakonov: Sleherni pravni red sestavljata dve sestavini. Eno je formalni del; to je tisto, kar lahko preberete v zakonu. Vedno pa je še tu druga polovica prava, ki ni napisana in se je ne da napisati; to je naš način razmišljanja, tisto, kar imamo v glavah, forma mentis. V sebi imamo nekega avtopilota, s pomočjo katerega razumemo svet. Problem je, če nastane med tistim, kar je napisano v pravu, in tistim, kar ljudje razmišljajo, prevelika razlika. Lepa ilustracija tega so zadnji primeri demokratizacije Bližnjega vzhoda, kjer smo naivno verjeli, da bomo dobili demokracijo zgolj s kopiranjem našega pravnega reda, na primer v Afganistanu ali Iraku. Verjamem, da imata Afganistan in Irak zdaj zelo podobno zakonodajo, kot jo imamo mi, ampak način razmišljanja je tam tako silovito drugačen, da se vsi pravni predpisi razpočijo kot milni mehurček.” . Tako pridemo do tega, da bodo isto listino o človekovih pravicah ljudje različnih političnih, filozofskih, verskih in/ali ideoloških pozicij brali različno, in tako hitro pridemo do problemov. Ljudje progresivnih, liberalnih in konservativnih pozicij bodo tukaj izrazito trčili, posebej takrat, ko nekateri izmed njih vidijo svojo pozicijo, kot tisto, ki po vodilo do imanence eshatona, do zemeljskega raja. Zato pa se velja spomniti na preroška svarila Edmunda Burka iz njegovega dela Razmišljanja o revoluciji v Franciji, kjer je opozoril kako lahko metafizične doktrine o človekovih pravicah vodijo v razrušenje konkretnih pravic, ki jih človek uživa kot pripadnik neke politične skupnosti, stanu itd. Se pravi, tudi človekove pravice, ne glede na hvalevreden namen tovrstnega sklepa, se prav tako kot ideologije lahko izkažejo kot vir za legitimacijo imperialističnih ali avtokratskih teženj še posebej če zavračajo pluriverzum kot konstanto političnega življenja.

 

 

Zavračanje pluriverzuma in problem suverenosti

Iz istega obdobja kakor Edmund Burke je izhajal tudi Francoz Joseph de Maistre, ki je prav tako bil skeptičen do razsvetljenskega idealizma in je svojo kritiko povzel z besedami, da je že srečal Francoza, Angleža in Rusa, ni pa še srečal človeka o katerem govorijo razsvetljenci. Kaj pa to pomeni za nas? De Maistrova izjava nam kaže na zavedanje, da človek povečini živi znotraj manjših, manj abstraktnih skupnosti kot je celo človeštvo in da po svoji naravi ne more političnega sveta dojemati drugače kot raznolikega, sestavljenega iz različnih enot se pravi, kot pluriverzuma. Ta pluriverzum pa tako sestavljajo različne enote, se pravi države ali ljudstva, iz katerih prebivalcev je izpeljana suverenost po volji ljudstva, ki je splošno sprejet temelj suverenosti v moderni Evropi. V primeru suverenosti iz človekovih pravic, ki imajo za svoj predmet celotno človeštvo, pogosto izredno abstraktno razumljeno (kot razsvetljenci časa Burka in de Maistra), pa se avtomatsko zavrne teorijo suverenosti iz ljudstva in pridemo do naslednjega problema, ki ga je prav tako že pravilno razumel Carl Schmitt in sicer, da v kolikor neka politična enota nase pripne legitimnost po volji človeštva, lahko to izrabi za legitimacijo uporabe najhujših sredstev proti nasprotniku, bolj kot če bi se borila za kak drugi, bolj zemeljski cilj. Prav tako takšna legitimnost, lahko prepreči ljudstvu izražati svojo voljo v kolikor nasprotuje specifični interpretaciji človekovih pravic ali človeštva in s tem legitimira omejitev demokratičnega odločanja. Seveda omenjeni argumenti zgoraj ne pomenijo, da so bili kritiki demokracije od Platona do Hayeka nujno v zmoti, problem pa je, da omejevanje demokratičnega odločanja ne more biti več demokratično, čeprav bi mnogi njegovi zagovorniki to radi verjeli. Prav tako je to v marsičem v nasprotju s splošno sprejeto teorijo vlade po volji ljudstva. Javna razprava o demokraciji in njeni vrednosti bo tako potrebna tudi v prihodnje, a vendar ne bo mogla biti brez jasne razprave o vseh povezanih faktorjih od suverenosti, do človekovih pravic, do naravnega prava itd., če noče postati farsa, opremljena s puhlicami in populističnimi slogani.



Komentar k „Slovenskim burkam“ ali “O blagoslovu zakotnosti”

Prispevek pisca Philopatrida, s čigar osnovnim sporočilom o demagoškosti predloga SDS za prepoved burke se sicer strinjam, me je vzpodbudil, da se obenj obregnem z nekaj pripombami.

Prvič: z zapisom se strinjam, kolikor gre za kritiko delovanja strankarske politike z iznajdevanjem novih in novih velikih političnih „problemov“, ki služijo preusmerjanju pozornosti javnosti od realnih problemov k navideznim. Tako kot je zdaj že večletno razplamtevanje kulturnobojevniških strasti z radikalnimi pobudami za spremembo družinske zakonodaje bržkone v veliki meri instrument za odvračanje pozornosti od ključnih, zlasti ekonomskih vprašanj, se SDS-ov predlog za prepoved burke in nikaba resnično nanaša na trenutno za Slovenijo irelevanten, neobstoječ problem. V toliko se s piscem strinjam.

Ne morem pa se strinjati s kazanjem s prstom na raznorazne „fobije“, ki naj bi baje prebivale med našim narodom ter po širši Evropi. Kolikor je psevdomedicinski besednjak za politično rabo nasploh nepošten, predvsem pa izjemno aroganten, kadar gre za diskvalifikacijo drugačnih mnenj, je zahteve – pa četudi ta trenutek politično irelevantne – po zoperstavitvi barbarskim praksam podrejanja žensk enačiti z nekakšno vsesplošno „islamofobijo“ malce deplasirano. Nekontroliran in blazen strah, značilen za resnične „fobije,“ kot sta denimo strah pred pajki ali pa zaprtimi prostori je v družbenem in političnem življenju brez dvoma škodljiv. Nasprotno pa je neka raven opreznosti za preživetje nujna. In današnje evropsko stanje, kar se tiče islamskega radikalizma in njegovih raznovrstnih javnih manifestacij, česar se je v svojem nedavnem zapisu dotaknil S. Kleinbürger, nam Slovencem brez dvoma ponuja dobre razloge za previdno držo. Statistike, ki jih navaja Philopatridus, pri tem ne delujejo tako pomirjujoče, kot bi to morda želeli, če vzamemo v ozir tudi nataliteto na eni ter vidike, ki jih statistika ne zajema, denimo trende radikalizacije, na drugi strani. Sploh, če pomislimo, da kljub razmeroma nizkemu odstotku znotraj celotnega prebivalstva v Angliji, Belgiji in na Švedskem obstajajo deli mest, kjer nemuslimani niso dobrodošli ali kjer se državni zakoni ne izvajajo v celoti.

Drugič: pisec izpostavlja potrebo po „veliki meri občutljivosti, ko govorimo o teh vprašanjih.“ „Občutljivosti,“ ki naj bi manjkala „povprečnemu volivcu naše postsocialistične dežele,“ kateremu „je burka predvsem simbol tuje in nevarne družbe, o kateri ne ve ničesar, razen tega, da je polna nasilja in krivic.“ Ne bi želel zanikati neizmernega pomena in vrednosti širjenja obzorij o daljnih deželah in tujih kulturah ter izobrazbe nasploh – te nikdar ni dovolj in nam je lahko vedno le v prid! Kar pa še ne pomeni, da smo naenkrat kar obvezani k „občutljivosti“ za tuje običaje in navade, tudi če se te nepovabljeno prično udejanjati v naši sredi. Ali pa če so morda celo v opreki s splošnimi civilizacijskimi normami, s svobodo posameznika kot tudi varnostno zakonodajo (v banke denimo je zaenkrat prepovedano vstopati maskiran). Sploh če se – kot je dokaj običajno v nekaterih zahodnih deželah – enake vrste občutljivosti ne pričakuje od prišlekov in njihovih potomcev.

Nasprotno – sem mnenja, da je pretirano gojenje tovrstne „občutljivosti“ škodljivo in da je ravno neobčutljivost, ki jo „povprečnemu volivcu“ očita Philopatridov zapis tisto, kar slovensko družbo (zaenkrat) še ohranja razmeroma imuno za raznorazne prismodarije, sicer vse preveč značilne za sodobno zahodno stvarnost. Če je cena za to zmerna mera provincialnosti in rovtarstva, je izkupiček še vedno kar dober. Imamo svojo domovino v času, ko je Nemcem skorajda prepovedano izreči besedo „Heimatland“ in ko švedskim otrokom prepovedujejo majice v barvah švedske zastave. In – če želite bolj banalen primer – še vedno lahko v miru pijemo kavo “Zamorček” in žvečimo bonbone “Negro” brez da bi nam kak dežurni dušebrižnik pričel podtikati kako uvoženo postkolonialno krivdo. To so blagoslovi naše zakotnosti in ta (včasih resda tudi surova!) neobčutljivost je, hočeš nočeš, del tiste trdoživosti, ki je našim prednikom skozi stoletja omogočila previhariti viharje ter se obdržati in razviti na tem majhnem koščku sveta kot poseben narod in to kljub odsotnosti državnosti.

Zato ne potrebujemo „občutljivosti,“ temveč odločnost obraniti naš način življenja, da bi našo domovino potomcem predali vsaj tako dobro, kakor smo jo bili prejeli v dar. To ni nikakršen šovinizem, temveč nasprotno le takšna zdrava samozavest omogoča dostojanstveno sprejetje prišlekov – sprva kot gostov in kasneje morda kot enakopravnih članov skupnosti, sodržavljanov, eventuelno sonarodnjakov. Ni naloga domačinov biti „občutljiv“ do kapric in posebnosti prišlekov, je pa stvar naše odgovornosti do samih sebe, da odločno pokažemo, da pri nas nindža kostumi (razen ob pustu) niso dobrodošli v javnem prostoru, siljenje žensk v njihovo uporabo pa je kaznivo. Razlogi za morebitno željo po preoblačenju v nindže so tu docela nepomembni in ključ k pravilni obravnavi raznih na religijo sklicujočih se zahtevah po posebnih privilegijih leži ravno v naši neobčutljivosti zanje. Ta naj bo načelna in neomajna. Če že kdo, mora biti posebej občutljiv za kulturne specifike tisti, ki je v nekem okolju tujec in bi želel postati domačin. In – opomba na stran: tudi za domačine staroselce, ki se odločijo sprejeti novo vero, še naprej veljajo povsem enaka pravila, vera pa je njihova zasebna stvar.

Še na kratko k vprašanju džamije. Glede pravice verske skupnosti do lastnega svetišča vprašanja ni oziroma ga ne bi smelo biti. Ta je zajamčena z ustavo in prav žalostno je, da bodo slovenski muslimani svoje svetišče zgradili šele sedaj, po desetletjih boja z birokratskimi mlini in resničnimi predsodki. A razmišljanja dr. Črnčeca, ki jih je tako ostro kritiziral Philopatridus, se sploh niso nanašala na to temeljno pravico ter njeno udejanjanje! Zadevala pa so dejstvo, da se v Ljubljani ne gradi skromno svetišče, temveč velikanski „versko-kulturni center“, ki bo simbolno zaznamoval slovensko prestolnico in ne bo služil zgolj zadovoljevanju dušnih potreb verske skupnosti. Medtem, ko bi slednjemu namenu verjetno mnogo bolje služilo večje število majhnih mošej po vseh tistih slovenskih krajih, kjer biva večje število muslimanov, ima projekt Islamskega versko-kulturnega centra širše namene, ki niso izključno verskega značaja. S čimer seveda v osnovi ni nič narobe, če so reči transparentne.

Ker pa je znano, da bo denar za kulturni center priskrbel arabski emirat Katar, kjer so na oblasti vahabiti, v veljavi pa striktno šeriatsko pravo, se pojavljajo zelo legitimni pomisleki o možnostih vplivanja financerjev na slovensko islamsko skupnost – zlasti preko nastavljanja verskih učiteljev in določanja učnih vsebin. Bojazen, ki se poraja, torej ni tista o islamizaciji Slovenije temveč o možnosti arabizacije v Sloveniji prisotnega islama, ki je povečini bosenskega in albanskega porekla in zato kulturno in civilizacijsko dobro integriran v našo sredino.

K navedenemu gre dodati tudi, da je Katar ena izmed tistih bogatih zalivskih držav, ki niso bile pripravljene sprejeti enega samega begunca iz Sirije, hkrati pa so z veliko radodarnostjo pripravljene poskrbeti za njihov „dušni blagor“ v Evropi. Zanemariti ne gre slednjič tudi mnogih dokazov, da se lep del islamističnega terorizma financira iz virov v taisti državici. Tako ne gre izključiti možnosti, da bi zalivski financerji lahko stremeli tudi k radikalizaciji slovenskega islama. So to mar nelegitimni, brezpomembni in nepotrebni premisleki? Ali morda kar „islamofobija“?

Teh nekaj pripomb pa nas pripelje k osnovnemu in v Philopatridovem zapisu nikdar postavljenemu vprašanju: čemu bi se pravzaprav morali mi toliko ukvarjati s tem, kaj delamo »prav« in kaj »narobe«, da ne bi slučajno zmotili kakega prišleka? Nikakor ne zanikam potrebe po širši debati o tem „kako vzpostaviti bolj kohezivno družbo in privlačno javno kulturo, v katero se bodo integrirali migranti,“ kot pravi pisec. Toda – ta lahko resno in konstruktivno steče le, ko je zadoščeno osnovnejšim pogojem. Mednje sodi jasna zavest o tem, da je usoda naše dežele v naših rokah in da je nanjo tesno vezana tudi usoda našega potomstva, ki si zasluži domovino; da nismo nikomur, ki pride v goste, prav ničesar dolžni ter so zato takšne širše debate resnično potrebne zgolj, kolikor so v prid nam samim. Da je dolžnost prišlekov, da se prilagajajo našim običajem, naša dolžnost do prihodnjih generacij pa, da to od njih jasno zahtevamo.

Kot rečeno – burke v Sloveniji niso realno vprašanje in je zato zakonska pobuda SDS resnično burkaška. Tudi to je ena izmed posledic edinstvenega blagoslova naše zakotnosti. Resnična naloga, ki jo nalaga čas, pa je zagotoviti, da burke in nikabi pri nas nikdar ne postanejo resna politična tema. Zato naj bosta na prvem mestu – in pred vsemi intelektualističnimi rezoniranji – budnost in opreznost prosto po geslu: „Niso nas zatrli spečih, ne bodo nas bdečih!

Slovenske burke

Pred desetletjem, sredi polemik okoli lokacije ljubljanske džamije, je Drago Jančar v eseju za Sobotno prilogo opisal izkušnjo iz časov socializma, ko je delal kot scenarist za Viba film. Ta je ta dolga leta domovala v ljubljanski cerkvi Sv. Jožefa, ki jo je oblast po vojni odvzela jezuitom in jo spremenila v filmski studio.

To je med zaposlenimi rodilo šalo, češ, pride delegacija iz tujine, peljejo jo na izlet po Sloveniji in eden od gostov navdušeno vzklikne: »Kako prosvetljena dežela! Na vsakem gričku filmski studio«.

Ob rojstni uri islamofobije na Slovenskem je pisatelj opozoril na nespoštovanje do verskih pravic in religije nasploh, ki se je v socializmu zasidralo v družbo in privrelo na dan v nasprotovanju osnovni pravici verske manjšine, da postavi svojo shodnico.

Toda to je le del zgodbe. Že res, da je protimuslimanstvo črpalo iz protiverskih predsodkov in pogosto šlo z roko v roki s protikatolištvom. To je bilo očitno pri Jelinčičevi SNS. Toda sredi prejšnjega desetletja se je v krogih, bližjih tradicionalni desnici katoliške provenience (glavni junak kampanje proti džamiji je bil nekdanji član N.Si) pojavil nov tip islamofobije. Služila ni nabiranju političnih točk med katoliškimi volivci (ki jih, roko na srce, v mestni občini ljubljanski ni zelo veliko), temveč kot vaba za ribarjenje v širšem bazenu postkomunistične mentalitete; kot orodje za preseganje omejitev lastne volilne baze in »širjenje v sredino«.

To je bila preživetvena strategija obrobnih skupinic, ki so jim desnosredinske stranke obrnile hrbet. Zbor za Ljubljano, platforma intelektualcev za podporo županskemu kandidatu desnice, je tedaj izjavil, da v moderni evropski prestolnici mošeja sodi v samo središče mesta.

"Ob rojstni uri islamofobije na Slovenskem je pisatelj opozoril na nespoštovanje do verskih pravic in religije nasploh, ki se je v socializmu zasidralo v družbo in privrelo na dan v nasprotovanju osnovni pravici verske manjšine, da postavi svojo shodnico."

“Ob rojstni uri islamofobije na Slovenskem je pisatelj opozoril na nespoštovanje do verskih pravic in religije nasploh, ki se je v socializmu zasidralo v družbo in privrelo na dan v nasprotovanju osnovni pravici verske manjšine, da postavi svojo shodnico.”

Continue reading

Feindbild ali Bild eines Feindes?

 

V nemškem prostoru je v družboslovnem besedišču, pa tudi v javni govorici, dokaj priljubljena besedica Feindbild. Slovenskega ustreznika nimamo – najustreznejši prevod bi se glasil „podoba sovražnika,“ „sovražna predstava“ ali pa preprosto „strašilo.“ Nanaša se na abstraktne, posplošene predstave, ki vsebujejo nabor (negativnih) karakteristik, katere naj bi bile lastne določenim ljudem, skupinam ali vrstam ljudi, narodom, organizacijam, državam ali ideologijam. Bistveno zanje je, da svoj objekt na podlagi črno-belega razumevanja sveta konstruirajo kot „sovražnika“ ter ga naslikajo v čim slabši možni luči. Feindbilder zato sodijo med najljubša orodja ekstremističnih, demagoških in populističnih gibanj ter pogost in pomemben element v teorijah zarot. Eden najnazornejših primerov je denimo podoba podlega in pretkanega „Juda“, kakršna se je pojavljala v nacistični propagandi.

V sodobni evropski stvarnosti poznamo kar nekaj tovrstnih razširjenih kolektivnih mentalnih podob in predstav, skozi katere se izražajo različni predsodke – Feindbild Cigana, levičarja/komunista, desničarja/fašista, bogataša/kapitalista, če naj jih naštejem le nekaj. Na njih se pogosto utemeljuje tudi danes tako „popularni“ „sovražni govor“. Ena izmed ključnih nevarnosti sovražnih predstav pa je, da s svojo abstraktno in na binarni logiki temelječo naravo težijo k prelivanju in prepletanju z drugimi – podoba islamskega skrajneža se tako lahko hitro razširi na vse muslimane (v okvirih migrantske krize pa preplete tudi s podobo bljižnevzhodnega migranta). V trenutkih, kot je današnji, je to še posebej nevarno, saj se predstave o krvoločnem islamistu lahko aplicirajo celo na ljudi, ki so se podali na beg pred temi istimi krvoločnimi islamisti. Zato je potrebno biti izredno pazljiv in se izogibati posploševanjem in stereotipom – torej skušnjavi, da bi gojili sovražne podobe.

Continue reading

Preseganje liberalne paradigme. Poskus odgovora o vprašanju sekularizma

Spomladi sem objavil svoj članek o neliberalnosti sodobnega sekularnega liberalizma. Menim, da so nedavni dogodki, pri čemer imam v mislih predvsem ostro in popolnoma nepotrebno zaporno kazen za ameriško uradnico Kim Davis, ki ni želela poročati istospolnih parov v ameriški zvezni državi Kentucky, še dodatno potrdili pravilnost moje teze, pri kateri zato vztrajam. Na moj takratni prispevek se je sicer kmalu zatem odzval pisec Philopatridus, ki me je, sklicujoč se na kanadskega filozofa Charlesa Taylorja, opozoril, da zamenjujem liberalizem s progresivizmom. Če je slednji res inherentno neliberalen, saj dialektično proizvaja vedno nove grešne kozle ter tako sledi ideji napredka, naj bi za pravi sekularni liberalizem to ne veljalo. Z omenjenim člankom se sicer v veliki meri strinjam, a kljub temu moram na nekatere trditve odgovoriti. Nameraval sem začeti s kratkim odgovorom, a sem med pisanjem čedalje bolj ugotavljal, da je Philopatridus načel področje, kjer lahko opazimo nekatere pomembne razlike med najinim pogledom na vprašanje politične skupnosti ter splošnega razvoja zahodnega sveta v moderni dobi. »Odgovor« se je zato podaljševal ter se vsebinsko v določeni meri oddaljil od začetne problematike, zato lahko do neke mere služi tudi kot nadaljnji prispevek v razpravi o razlikah med konservatizmom in liberalizmom.

Continue reading

Nekaj opazk k migrantski krizi (II.) – kje je odločnost v odločilnem času?

Ko sem pred dvema tednoma objavil prvi del svojih opazk k t. i. migrantski krizi, sem načrtoval naslednji zapis začeti tam, kjer sem bil končal in nadaljevati z analizo vloge medijev ter širših vidikov evropske krize identitete in vprašanj migracijske politike. Ker pa se je položaj vmes korenito zaostril in Slovenija pravkar nosi glavno breme množičnega eksodusa iz bližnjega Vzhoda, gre komentar trenutni situaciji oziroma akutni politični krizi, v kateri se je bila znašla Evropska unija. Trenutek to zahteva, medtem ko bo za širše razprave brez dvoma še dovolj časa.

Kot sem izpostavil že v prejšnjem zapisu, je naravnost strašljivo, kako je migrantska kriza – ki sicer nedvomno predstavlja zelo velik izziv – do obisti razgalila klavrno stanje evropskega projekta, ki je očitno povsem zašel v slepo ulico. Ne le, da Evropska unija ne deluje, kot bi morala delovati prava unija. Danes se zdi, kot da sploh ne obstaja. Njene težave so nam bile dobro znane že prej, a najbrž si je le redko kdo mislil, da bo že malce večji sunek, ki pa ga kljub njegovi resnosti nikakor (še) ne gre obravnavati kot katastrofo, ne le zamajal evropski projekt, temveč tudi postavil pod vprašaj njegov nadaljnji razvoj.

Continue reading

Rok Stergar: Stranpoti nekega besedila

Na članek “Stranpoti slovenskega zgodovinopisja” se je z daljšo repliko odzval dr. Rok Stergar,  izredni profesor na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Za zelo zanimiv in tehten zapis se avtorju zahvaljujemo in se mu hkrati opravičujemo za razmeroma pozno objavo njegovega besedila.

***

Rok Stergar 

Stranpoti nekega besedila

Ob prebiranju teksta “Stranpoti slovenskega zgodovinopisja” sem prikimaval avtorju, ko je opozoril, da slovenskemu zgodovinopisju primanjkuje polemičnih diskusij, ki bi skozi soočenje argumentov pripomogle k boljšemu razumevanju preteklosti. Res je, sem pomislil, argumentiranih razprav je premalo. Toda potem sem v sklepu prebral, da sem kot modernist – torej nekdo, ki misli, da so Slovenci in drugi narodi vsebinsko in kronološko nov pojav in ne evolucija starejše identitetne kategorije – prav jaz med tistimi “zagovorniki prevladujočih stališč”, ki si “na vse pretege trudijo dokazati svoj prav, pri čemer se izogibajo soočenju z nasprotnimi mnenji.” Ker nerad mislim eno in počnem nasprotno, sem o očitku resno razmislil. Toda bolj kot sem razmišljal in večkrat kot sem prebral omenjeni tekst, bolj se mi je dozdevalo, da ga avtor ni napisal ravno sine ira et studio in so zato njegovi sklepi dvomljive vrednosti. Naj to svoje mnenje argumentiram!

Continue reading

Nekaj opazk k migrantski krizi (I.)

V vsaki krizi se vedno skriva tudi priložnost. Priložnost za premisleke in priložnost za odločitve. Evropa in Slovenija se v zadnjih mesecih soočata s takšno krizo. V koncentrirani obliki so privrele na dan frustracije in problemi, ki so bili že dolgo tu. Pri tem je povsem jasno: kriza ni „begunska.“ Ne prinašajo je trume nesrečnikov, ki so se valile in se valijo preko balkanskega polotoka proti obljubljeni (West) Germany. Kriza je povsem avtohtona, povsem „naša“. Je to evropska kriza.

Continue reading

Stranpoti slovenskega zgodovinopisja

Preživeli smo več kot mesec dni trajajoči vihar »zgodovinske resnice« o drugi svetovni vojni. Ta sicer še ne pojenja, saj bodo kmalu sledile komemoracije v Kočevskem rogu, na Teharjah, v Hudi jami in drugih mestih spomina na množične usmrtitve po vojni. V luči nedavnih polemik bi povprečni spremljevalec historiografske scene utegnil misliti, da se stroka, in vsi ljubitelji preteklosti, ukvarjajo in prepirajo zgolj na relaciji partizani-domobranci. Pa seveda ni tako. Zato se mi zdi bralce nujno opozoriti na probleme, ki so v slovenskem zgodovinopisju najbolj aktualni.

Continue reading

Zakaj sekularni liberalizem ni liberalen

Pred kratkim smo lahko na spletni strani RTV Slovenije brali poročilo o dnevu boja proti homofobiji, v okviru katerega je bila organizirana okrogla miza, ki so se je udeležili številni eminentni tuji in domači gostje. Na tem mestu nimam namena obnavljati vseh razprav, ki, resnici na ljubo, niso prinesle pravzaprav nič novega. Mojo pozornost je vzbudila izjava državne sekretarke Martine Vuk, ki je poudarila, da homoseksualna skupnost ne potrebuje tolerance, temveč sprejetost. Toleranca po mnenju sekretarke namreč ni dovolj, saj smo lahko do nečesa tolerantni, a to še vedno odklanjamo. Njenemu mnenju se je pridružil finski veleposlanik, ki je opozoril: »Mi si ne želimo tolerance, ampak enakopravnost. Razlika je, ali vam nekdo reče, da vas “tolerira” ali pa da ste mu “enaki”.«

Continue reading

Caporetto za vse totalitarizme

Jutri se v Gorici napoveduje pohod neofašistične skupine Casa Pound. Pod geslom “Nekateri Italijani se ne predajo” naj bi v večnarodno obmejno mestece prispelo več tisoč „patriotov“ iz Rima in drugih delov Italije ter praznovalo 100-letnico vstopa Italije v prvo svetovno vojno. Pod sloganom „Fašiste ven iz Gorice“ se je na drugi strani organizirala mreža nasprotnikov in napovedala protishod. Ta namerava združiti protestnike različnih političnih nazorov, iz obeh strani meje – iz stare in Nove Gorice. Pridružile pa naj bi se tudi okrepitve iz Ljubljane, Trsta in drugod.

Ravno, ker je namen mojega zapisa polemičen – ta polemičnost pa se dotika problemov širših razsežnosti – naj, v izogib vsakršnim nesporazumom, že na tem mestu jasno poudarim, da namero protishoda trdno podpiram. Namera italijanskih neofašistov je zavržena. Molk, deloma pa celo odobravanje s strani goriških lokalnih oblasti pa sta zastrašujoča.

Zakaj je namera Case Pound zavržena?

Continue reading

Nekaj misli ob novem družinskem zakoniku

Priznam, da so me ob sprejemu novega Družinskega zakona preplavljala močna čustva. Čeprav sem razumsko seveda pričakoval oz. vedel, da bo levičarska večina v Državnem zboru nov zakon potrdila, sem na nek najosnovnejši način vseeno bil razočaran nad neznosno aroganco današnjih oblastnikov, ki si drznejo razmišljati o redefiniciji nečesa tako osnovnega, kot je družina. Kot je zapisal že Barbarossa v svojem prispevku, je družina skupnost oz. institucija, v katero po naravnem pravu država nima nikakršnih pravic posegati. Družina je namreč obstajala pred vsakršno državno oblastjo, je, če smem uporabiti nekoliko obrabljen izraz, osnovna celica vsakršne človeške družbe. Pri tem sploh ni važno, kakšen odnos ima ta družba do homoseksualnosti kot take. Vsakdo, ki je denimo vsaj malo bral o zgodovini antične Grčije, ve, da je v tedanji tamkajšnji družbi homoseksualnost bila splošno sprejeta. Na nek način so homoseksualni odnosi bili razumljeni celo kot moralno večvredni nasproti heteroseksualnim (spomnimo se samo Plutarhovih življenjepisov). A nihče ni razmišljal o tem, da bi te odnose označil kot poroko oz. jih skušal institucionalizirati kot družino.

Continue reading

O vprašanju prioritete

V naslednjih tednih se bodo mediji znova ukvarjali z vprašanjem družine, kar bo znova onemogočalo ukvarjanje z veliko bolj perečim vprašanjem dela. V Sloveniji se sicer skoraj nihče več ne poroča, hkrati pa je tudi vse več ljudi brez dela. Vzroke za to moramo iskati v ekonomskih dejavnikih, s katerimi pa se tudi v naslednjih tednih ne bo nihče ukvarjal. Mnogi se namreč ne poročajo zato, ker s tem ne pridobijo nikakršnih ugodnosti, mnogi pa so brez dela zaradi neprilagojenosti delovne zakonodaje dejanskemu stanju. Tako levičarjem kot desničarjem je v medsebojni bitki ljubši kulturni boj za simbolno definicijo družine, ne pa strukturne spremembe, ki bi posledično omogočile tudi večje število družin. Šele dovolj preskrbljeni posamezniki lahko začnejo razmišljati o skupnem življenju in potomstvu. Navsezadnje je poroka vedno bila ravno oblikovanje nove ekonomske celice, ne pa le goli simbolni akt oblikovanja zveze dveh posameznikov.

Manj kot tri leta po referendumu o družinskem zakoniku, kjer se je celotna kampanja pred tem bíla le glede vprašanja kdo lahko je družina, kdo se lahko poroča in kdo lahko posvaja otroke, je parlament izglasoval točno tisto točko, ki je bila kamen spotike. Predlog o izenačitvi partnerskih zvez pa sploh ni prišel iz vladajoče koalicije, temveč iz opozicijske Združene levice, kar lahko nedvomno štejemo za njihov prvi dejanski uspeh kot parlamentarne stranke. Hkrati pa je to sploh prva vidna zadeva, ki jo je ta parlament sploh naredil (če odštejemo glasovanje in posledičen odvzem mandata legalno izvoljenemu poslancu, a to je že druga zgodba, saj gre za ukvarjanje parlamenta s samim seboj). Opozicijska stranka je torej prepričala vladajočo koalicijo, da je to tako pomembna in nujna zadeva, da mora iti skozi hitro proceduro. Kot se za vse razsvetljene ideje spodobi, jih ne smemo prepustiti ljudstvu, uveljaviti jih je potrebno čim hitreje in s čim manj javne diskusije, ki itak ne pelje nikamor.

Continue reading

Janez Janša in slovensko politično manihejstvo

jansa

Iz zapora je bil spuščen vodja slovenske opozicije Janez Janša. Glede na dejstvo, da je Janša tisti politik, ki najmočneje buri duhove slovenske javnosti, so bili tudi odzivi na ta dogodek silni in pogojeni z močnim čustvovanjem. Na eni strani smo tako videli evforijo, veselje, saj se je iz zapora vrnil človek, ki v očeh tega dela javnosti predstavlja že skorajda religiozno figuro. Od mučenika za demokracijo in slovenstvo do odrešenika Slovenije, saj naj bi zgolj on imel »moč« ali pa celo »dar« za odrešitev Slovenije pred pogubo, v katero naj bi jo vodili ostanki socializma in komunizma.

Po drugi strani pa je Janša izrazito temačna figura. Ne odrešenik, temveč skušnjavec. Tisti, ki pelje slovenski narod nazaj v mračnjaštvo, v avtoritarizem, klerikalizem, ruralno zaprtost ipd. Tako lahko z minimalnim pretiravanjem rečemo, da je Janša postal alfa in omega slovenskega političnega življenja. Odnos do njega oziroma njegove podobe je tista točka, ki usodno zaznamuje pozicijo vsake politične opcije ali celo posameznikove politične identitete.

Continue reading