Ideje evropske integracije med Slovenci v 20. stoletju (2. del)

Ideje o evropski integraciji so bile med Slovenci skozi 20. stoletje prisotne pri domala vseh političnih strankah, ne glede na idejno usmeritev. Po 1. svetovni vojni je evropska ideja prodrla dokaj hitro, in sicer kot nekaj, na kar je »potrebno računati«, v medvojnem obdobju pa so se Slovenci v glavnem navduševali nad konceptom panevropskega gibanja. Šele čas 2. svetovne vojne je z zamislijo dr. Lamberta Ehrlicha prinesel projekt, ki je bil v celoti slovenskega izvora. Ideja “Medmorja” (Intermarium) je bila po drugi strani že plod skupnega dela večih narodov. Znotraj Osvobodilne fronte se po drugi strani pojavi celo ideja o socialistični Evropi. Nato se je misel o povezani Evropi preselila med slovensko emigracijo, pri čemer je v glavnem šlo za odzive na dogajanja v Evropi (začetki povezovanja sredi petdesetih). Z omilitvijo komunističnega režima v Jugoslaviji pa se konec osemdesetih let pojavijo želje po povezovanju z ostalimi evropskimi narodi tudi na domačih tleh.

Razprava je nastala na podlagi raziskav, ki jih je opravil dr. Andrej Rahten v svoji znanstveni monografiji o Ivanu Šušteršiču (Dunaj: Avstrijska akademija znanosti, 2012), in v zborniku Evropski izzivi (2000-2003). Ta nujna opomba je sprva izpadla iz objave, za kar se dr. Rahtenu iskreno opravičujemo.

Koncepcije ob koncu 2. svetovne vojne

Poleti 1944 so visoki predstavniki Poljske v Rimu osnovali »Srednjeevropski zvezni klub«, ki bi naj gradil prihodnjo poljsko zvezo s predstavniki narodov »vmesne Evrope«, ki so tudi bili v Rimu. Programatični cilj kluba so poimenovali Intermarium (tudi Intermarum ali Medmorje) kot oznaka za skupnost narodnih držav med štirimi morji. Poljakom so se pridružili Latvijci, Litovci, Čehi, Slovaki, Srbi, Hrvatje, Slovenci, itd. Poljaki bi naj mesto predsednika kluba celo ponudili Cirilu Žebotu, ki pa je kot najmlajši član kluba zavrnil to mesto, saj se ni čutil kos funkciji. Zato je predlagal dr. Miho Kreka, sam pa je nato sprejel mesto glavnega tajnika. Nato so pripravili »Listino svobodnega Intermariuma«, ki je imela dve temeljni točki: »Posamezni suvereni narodi intermariuma morajo v njegovem okviru uresničiti skupno zunanjo obrambo in skupen notranji trg.« (Žebot, 334). Oziroma – kot so še bolj poudarili leta 1944 – sta »vodilni misli-trajnici vseh narodov ‘vmesne Evrope’: (1) lastna suverenost vsakega strnjeno naseljenega in osveščenega naroda na prostoru med nemškim narodnim ozemljem in Sovjetsko zvezo; ter (2) skupno zavarovanje celotnega vmesnega prostora, da se tako v kali zatre skušnjava ponovnih imperialističnih posegov v prostor „vmesne Evrope“ s strani Nemčije ali Rusije, ki sta poleg razpadle Habsburške monarhije in izginulega Otomanskega imperija v jugovzhodni Evropi male narode „vmesne Evrope“ zgodovinsko ogrožali in uničevali z zahoda in vzhoda. (Žebot, 334)

Dr. Ciril Žebot

Continue reading

Ideje evropske integracije med Slovenci v 20. stoletju (1. del)

Slovenci so se skozi 20. stoletje, bivajoč v različnih državnih tvorbah, navduševali nad različnimi idejami evropskega združevanja, pri nekaterih pa tudi sami sodelovali. Po dosedanjih dognanjih so se razmišljanja o evropski integraciji pri Slovencih pojavila tik pred koncem 1. svetovne vojne. Šele tedaj so se Slovenci znašli v navidezno brezizhodnem položaju, ki je porodil prva razmišljanja o mnogo-narodni evropski skupnosti. Oktobra 1918 je bila Avstro-Ogrska tik pred razpadom in edino še neodgovorjeno vprašanje za slovenske politike in izobražence je bilo: “kako in s kom naprej?” Dotedanje državne ideje so se namreč skoraj vse opirale na žezlo Habsburžanov.

Razprava je nastala na podlagi raziskav, ki jih je opravil dr. Andrej Rahten v svoji znanstveni monografiji o Ivanu Šušteršiču (Dunaj: Avstrijska akademija znanosti, 2012), in v zborniku Evropski izzivi (2000-2003). Ta nujna opomba je sprva izpadla iz objave, za kar se dr. Rahtenu iskreno opravičujemo.

V zadnjih urah Habsburške monarhije

V zadnjih dneh pred razpadom Avstro-Ogrske je zadnji kranjski glavar dr. Ivan Šusteršič v časniku Novice, objavil serijo člankov o preureditvi trenutno še obstoječe države v »Zedinjene podunavske države«, ki bi obsegale Jugoslavijo, Nemško Avstrijo, Češkoslovaško, Poljsko, Ukrajino in Romunijo. Zveza bi bila enotna ekonomsko, carinsko in monetarno območje združeno v veliko, čeprav samo »rahlo državno zvezo«. Za denarno enoto je predlagal frank, dinar ali lev. Zveza bi imela tudi skupno zunanjo politiko, skupna predstavništva v tujini, lahko pa bi imela tudi vsaka država lastna predstavništva. Ker bi po »veliki vojni« prišlo do razoroževanja, bi vsaka država imela le toliko vojaštva, da bi ohranjali notranji red in mir, sicer pa bi vojaštvo spadalo pod skupne zadeve. O obliki državne ureditve – republiki ali monarhiji – bi se odločala vsaka država posebej. Za skupne zadeve bi bil pristojen »zvezni svet«, katerega predsedstvo in »skupna reprezentativa pa naj bi kot sledno pravo pristojala habsburški dinastiji«. Pristojnosti zveznega predsednika bi bile primerljive pravicam švicarskega zveznega predsednika ali britanskega kralja.

Ivan Šušteršič

Istega leta je podobno razmišljal tudi ideolog Jugoslovanske socialdemokratske stranke dr. Henrik Tuma. Po njegovem mnenju bi bilo treba ohraniti veliki podonavski državni sklop, ki lahko edini nudi zaščito majhnim srednjeevropskim narodom pred imperialističnimi ambicijami Nemčije, Rusije in Italije. Ta sklop je videl kot vzor neki večji, prihodnji evropski državni zvezi, ki bi naj temeljila na delavski solidarnosti. A-O bi tej zvezi služila kot vzor, vodilna vloga pa ne bi pripadla Nemčiji, ampak avstro-ogrsko-slovanski jadransko, donavski, sudetski in karpatski državi. »Samo osvoboditev vseh narodnih sil med Baltikom in Jadranom, med Egejskim in Črnim morjem, bi ustvarila temelj svobodne suverene evropske zveze držav. /…/ Samo z ustanovitvijo prave Srednje Evrope Poljakov, Čehov, Madžarov, Romunov in južnih Slovanov bodo Nemčija, Rusija in Italija omejene na svoje geografske ter etnografske meje in istovrstna organska povezava evropskih držav bo s tem postala ne le mogoča, ampak tudi nujna. /…/ To je osvoboditev Evrope.« (Henrik Tuma: „Zur südslawischen Frage,“ v: Der Kampf 11/1918, str. 87 in 90.) Po Tumovem vzoru se je za ustanovitev »Sudobe« (Sudetsko-donavsko-balkanska federacija) zavzemal v začetku dvajsetih let 20. stoletja tudi komunist Dragotin Gustinčič.

V prvi Jugoslaviji – Panevropsko gibanje med Slovenci

Slovenci so se po koncu prve svetovne vojne znašli v novi državi z narodi, ki so jih relativno slabo poznali. Vladni krogi Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev nad morebitnimi povezovanji v Srednji Evropi niso bili navdušeni. S Čehoslovaško in Romunijo je jugoslovanska država sicer tvorila »malo antanto«, ki je bila zaveznica Francije, najpomembnejše branilke versajskega sistema. Večina sosednjih držav pa je medtem imela želje ravno po reviziji tega sistema. Tako je na gluha ušesa naletel Josip Hohnjec, ko je v beograjski skupščini marca 1926, očitno pod vtisom ideje francoskega državnika Aristidea Brianda, pozval za »evropsko mirovno zvezo narodov«. Vlada je menila, da bi evropski integracijski proces oslabil državno suverenost in spodbudil revanšistične težnje sosed. V takratnem času pa Hohnjec ni bil sam v svojem razmišljanju. Leto prej je Janko Brejc v Času razmišljal, da bi lahko Dunaj nekoč postal glavno mesto prihodnje »Zveze evropskih držav«. »Dunaj je eno izmed naravnih evropskih središč z veliko zgodovino. Bila bi kulturna škoda, ako bi moral kot provincialno mesto na skrajni periferiji Nemčije izhirati. Kot središče majhne samostojne nevtralizirane vmesne države pa bi utegnil nekoč postati metropola bodoče Zveze evropskih držav! Ne bi bilo napačno, če bi Dunaj tudi sam na svojo bodočnost mislil.« (Janko Brejc: „Avstrijski problem,“ v: Čas 20/1925-1926, str. 19-20 in 22-23)

Former Flag of the International Paneuropean Union.svg

Zastava Panevropskega gibanja

Več kot očitno je, da so na razmišljanje slovenskih politikov v tem času vplivale ideje dr. Richarda Nikolausa grofa Coudenhove-Kalergija, očeta Panevropskega gibanja, ki je 1922 predlagal ustanovitev »Panevrope«, razvil program panevropskega gibanja in ga 1924 objavil v Panevropskem manifestu (gibanje še vedno deluje, svojo izpostavo pa ima tudi v Sloveniji).  Prvega kongresa Panevropske unije na Dunaju oktobra 1926 so se udeležili predstavniki 24 narodov. Slovenski predstavniki so bili: vodilni slovenski politik tistega časa in predsednik Slovenske ljudske stranke (SLS) dr. Anton Korošec ter dr. Engelbert Besednjak in dr. Josip Wilfan, ki sta bila najpomembnejši politični avtoriteti med Slovenci v Italiji, Wilfan pa tudi predsednik Kongresa evropskih narodnosti. Besednjaka je kot slovenskega poslanca v rimskem parlamentu najbolj zanimalo manjšinsko vprašanje. Nad načinom reševanja tega problema naj ne bi bil navdušen, a je vendarle ocenil, če Panevropa res pride, je bolje, da »smo pravočasno notri«. Podoben vtis je dobil tudi Korošec, ki je ocenil, da je gibanje prešlo iz utopije do resničnega načrta in za Slovenca dejal: »Zato je treba panevropsko gibanje ne le pozorno zasledovati, ampak se ga tudi udeleževati. Najmanjša korist, ki jo nam lahko prinese, je ena možnost več za prijateljsko zbliževanje narodov, in to nam je posebno potrebno, na političnem kakor na kulturnem polju, da bi ‒ kot narod in država ‒ lažje branili svoj status quo in pomagali izvestne šikane, ki nikomur ne koristijo in nam zagrenjujejo obstanek.« (Slovenec, 21. 10. 1926)

Že leta 1927 je bil v Ljubljani ustanovljen odbor Društva za pospeševanje ciljev Lige narodov, ki sta ga vodila že omenjeni dr. Janko Brejc in dr. Leonid Pitamic. Leta 1930 je bilo tudi v Jugoslaviji ustanovljen odsek Panevropske unije, predsednik je postal dr. Momčilo Ninčić, nekdanji jugoslovanski zunanji minister. Namen združenja je bilo širjenje panevropske misli in delovanje v smeri čim bolj tesnega zbliževanja vseh evropskih držav. Tudi v Jugoslaviji je bilo združenje nadstrankarska organizacija. Med Slovenci je treba omeniti dr. Andreja Gosarja, ki je več let predsedoval ljubljanski organizaciji, tajnika dr. Ferdinanda Majarona in dr. Vladimirja Ravniharja.

Med temi tremi slovenskimi predstavniki zagotovo izstopa Andrej Gosar, ki je bil evropsko razgledan mislec. V svojem delu Za nov družabni red, izdanem v Ljubljani leta 1933, je ugotavljal, da je gospodarsko gledano Evropska razdrobljenost v veliko število držav nesmisel in da ekonomski niso najvažnejši. »… kaj bi nam koristilo, ako bi nam v panevropski uniji bili teoretično dani vsi pogoji za gospodarski napredek in blagostanje, pa bi bili na drugi strani kot udje majhnega naroda potisnjeni na nižji, morda brezpomemben položaj.« Svojega delovanja v panevropskem gibanju pred drugo svetovno vojno, pa se je spominjal Ravnihar takole: »Tudi Jugoslavija je imela v vseh svojih glavnih mestih odbore, tako tudi v Ljubljani. Član tega odbora sem bil z vsega početka. Temeljna misel Panevropi je bila: mir, sožitje med evropskimi narodi in državami na temelju pravičnosti in mirnega sporazuma na kulturnih področjih, z ureditvijo velikih gospodarskih problemov z vidika gospodarske nove ‘Evrope’, ki bodo eno samo carinsko področje, naj bi se zamisel praktično ustvarila. Pa če bi se zamisel na prvi pogled tudi zdela fantom, utvara, utopija, ni je bilo, a priori zavračati. /…/ Saj je gotovo, da taka stremljenja ne vedejo do cilja čez noč.« (Vladimir Ravnihar: Mojega življenja pot, Ljubljana 1997, str. 263-264)

Časopis Slovenec, glavno glasilo SLS pa je tudi kasneje budno spremljalo panevropsko gibanje. Tako so leta 1932, ko je potekal III. kongres Panevropske unije v Baslu zapisali, da v tam sedijo idealisti, romantiki in mladina, ki jim ni mar za tradicije, ki jo je naredila zgodovina, da se ne brigajo za predsodke nacionalizma in supernacionalizma, oni naj ne bi niti priznavali glavnih meja. Zapisali so še da v Ženevi (mišljeno je Društvo narodov) gledajo na njih s skepso in cinizmom. »V Ženevi branijo prošlost, v Baselu pa se borijo za bodočnost.« (Slovenec, 5. 10. 1932)
Za Panevropo se je pred drugo svetovno vojno zanimal tudi zgodovinar Bogo Grafenauer. Združevala naj bi 10 malih narodov od Baltika do Jadrana, ki živijo med italijansko-nemško ter rusko-ukrajinsko mejo. V istem obdobju pa so se pojavili tudi „evroskeptiki“, kot je bil Oton Župančič, ki je svoje nasprotovanje Panevropi predstavil v pesmi Fragmenti. Slovenska levica je sicer pozdravila Briandov načrt, vendar je bila skeptična, po njihovem bi naj šlo za »sanjarijo«. Če pa bi se ideja že uresničila, bi po njihovem največjo moč imeli Francija in Nemčija.

Ehrlichov načrt „Srednjevzhodnoevropske unije“

Leta 1941 je dr. Lambert Ehrlich ustvaril načrt »Srednjevzhodnoevropske unije«, katere naloga bi bila upreti se nemški grožnji. »Proti temu barbarizmu, ki se mu je udinjala osemdesetmilijonska nemška masa, je treba postaviti trdno in močno bariero, ki bi segala od Severnega in Vzhodnega morja do Jadrana in Egeja in ki bi združila Poljake, Ukrajince, Čehe, Slovake, Madžare, Slovence, Hrvate, Srbe, morda še Romune, Bolgare in Grke v veliko mednarodno državno sožitje oz. v veliko unijo samostojnih narodnih držav. Ta velika srednjevzhodnoevropska unija, ki bi bila organizirana podobno kot britanski imperij, bo razumela potrebo svojega nastanka in obstoja, ker so jo izkušnje dveh svetovnih vojn do temelja izučile in ker samo v taki uniji najdejo varnost in zagotovitev svojega obstoja slovanski narodi, ki prebivajo na tem prostoru. Slovenci, ki smo prav na sredini tega razburkanega evropskega prostora, pred vrati Trsta, čutimo, da je treba postaviti namesto osi Berin-Rim os Gdansk-Varšava-Praga-Bratislava-Dunaj-Ljubljana-Zagreb-Beograd-Solun. Samo v taki res evropski koncepciji bodo potem mogli najti šele pravo sožitje Poljaki in Ukrajinci, Čehi in Slovaki, Srbi in Hrvati, ker bo ta višja upravna sila mogla neposredno varovati interese posameznih enot in preprečiti ponovitev usodnih predvojnih trenj med temi narodi.« (Ciril Žebot: Neminljiva Slovenija, Celovec 1998, str. 222-223)

Če je Janko Brejc še 15 let pred Ehrlichom pisal o Dunaju kot morebitni evropski metropoli, je Ehrlich to zavračal. Dunaj je bil po njegovem mnenju obremenjen z zgodovino protislovanskega stremljenja in germanske hegemonije. Kot središče je izpostavil Slovenijo. Slovenci bi bili dobra izbira, ker niso zgodovinsko obremenjeni, niso delali drugim narodom krivic in imajo majhno število prebivalcev. S to unijo bi tudi vprašanje o obnovitvi Poljske, Čehoslovaške ali Jugoslavije že bilo rešeno, saj bi vsi živeli v večji državnopravni enoti in tudi zahteva Slovencev po Trstu bi bila iz tega vidika popolnoma »naravna«. Prednostna naloga unije bi bil razvoj gospodarstva in miroljubna naravnanost. »Ta unija bi merila ca. 1,200. 000 kvadratnih kilometrov in bi štela nad sto milijonov ljudi. Imela bi edinstven gospodarski položaj: izhod na štiri morja, velike plovne reke in kanale, bogate žitne predele, vse glavne rudnine in surovine, zelo razvito industrijo, najlepše letoviške in turistične predele. Ta unija bi predstavljala blok transverzalne Evrope, ki bi miroljubno in prijateljsko družila evropsko tradicijo Zapada z mistiko ruskega Vzhoda, rešenega boljševiških zablod.«

(nadaljevanje sledi)

Janez Janša in slovensko politično manihejstvo

jansa

Iz zapora je bil spuščen vodja slovenske opozicije Janez Janša. Glede na dejstvo, da je Janša tisti politik, ki najmočneje buri duhove slovenske javnosti, so bili tudi odzivi na ta dogodek silni in pogojeni z močnim čustvovanjem. Na eni strani smo tako videli evforijo, veselje, saj se je iz zapora vrnil človek, ki v očeh tega dela javnosti predstavlja že skorajda religiozno figuro. Od mučenika za demokracijo in slovenstvo do odrešenika Slovenije, saj naj bi zgolj on imel »moč« ali pa celo »dar« za odrešitev Slovenije pred pogubo, v katero naj bi jo vodili ostanki socializma in komunizma.

Po drugi strani pa je Janša izrazito temačna figura. Ne odrešenik, temveč skušnjavec. Tisti, ki pelje slovenski narod nazaj v mračnjaštvo, v avtoritarizem, klerikalizem, ruralno zaprtost ipd. Tako lahko z minimalnim pretiravanjem rečemo, da je Janša postal alfa in omega slovenskega političnega življenja. Odnos do njega oziroma njegove podobe je tista točka, ki usodno zaznamuje pozicijo vsake politične opcije ali celo posameznikove politične identitete.

Continue reading

Za kaj se borimo na desnici (del II.)

V prvem delu tega spisa smo poskusili opredeliti osnovne točke socialne pravičnosti, kot jo vidimo na desnici v Sloveniji. V središče in izvor družbenega smo postavili posameznika – slehernika – v vsej svoji bivanjski problematičnosti in v svoji horizontalni in vertikalni odprtosti.

Ta dinamični posameznik v srečevanju z drugimi posamezniki želi ustvarjati dobro in to njegovo delovanje je materializirano v mnogih med seboj različnih človeških institucijah. Delovanje posameznika v in skozi družbo bi danes lahko imenovali delujoča civilna sfera.

Eden izmed vidikov te interakcije med posamezniki je nedvomno tudi ekonomija. Zato smo rekli, da je tudi v tej sferi nujno postaviti posameznika in njegovo odgovornost v samo središče. Način, kako ekonomija deluje na teritoriju, mora biti vzpostavljen od spodaj – višje instance naj bi le skrbele, da sankcionirajo prestopke in zlorabo, ki bi uničila možnost gospodarske interakcije med posamezniki. Ker smo v Sloveniji zaznali, da je ekonomska sfera dispriporcionalna in disfunkcionalna, zaradi prvotne akumulacije kapitala, ki se je zgodila pri t. i. nacionalizaciji, menimo, da je potrebno vzpostaviti pogoje za razvoj malega gospodarstva, ki bo organsko izhajal iz prostora tu in zdaj in bo lahko delovalo kot humus za vzpostavitev zdravega, politično neodvisnega gospodarstva, ki bo pogoj možnosti za razvoj in blaginjo vseh medčloveških sfer.

Accountability proti sovjeticizmu

Ravno tako kot v ekonomiji mora tudi v zadevah javnega biti posameznik in njegova odgovornost v samem jedru sistema, saj lahko le posameznik sprejema odgovornost za svoje odločitve. Bistveni problem v Sloveniji je, da se odločitve na vseh nivojih vedno skrivajo s sklicevanjem na takšne in drugačne strokovne skupine ali svete. Pri nas je redna praksa ne le, da minister sprejema odločitve na podlagi strokovnih služb in mnenj, temveč da pri tem popolnoma pozabi na svojo odgovornost glede končne odločitve – na to, da je pravzaprav njegovo glavno poslanstvo, da sprejema prave in razumne odločitve in da so strokovne službe le nujno pomagalo pri odločanju. Ne obstaja nobena strokovna skupina, ki ne bi bila tudi politična, saj je že s tem, ko predlaga določene politične spremembe, politična. Poleg tega ni nikoli tako, da ima »stroka« neko mnenje, politika pa drugo: tudi znotraj stroke različni strokovnjaki mislijo različno. Diskurz strokovnosti ni nič drugega kot uveljavljanje specifičnih interesov mimo javne debate tako, da ne odgovarja nikoli nihče.

prudentia

Podobno so na študentskem protestu pred tremi leti in kasneje na t. i. vseslovenskih vstajah protestniki zahtevali več paralelnih odborov, ki bi nadzirali in sodelovali pri odločitvah. Temu bi lahko rekli sovjetski sistem, pri čemer izraz sovjetski nočemo uporabiti diskreditorno. Gre namreč za predpostavko, da sistem, kjer bo več odborov delalo isto delo, bolj pravičen, saj bo večja skupina ljudi vključenih v soodločanje. Vendar to v praksi pripelje do popolnoma obratnih rezultatov, saj se znotraj vse te kopice ljudi izgubi tista različnost, ki je nujna pri ugotavljanju odgovornosti za sprejete odločitve. Poleg tega se hitro izkaže, da večina ljudi, ki sedi po teh odborih, niti zares ne ve, kaj naj bi počela, saj so do teh služb prišli po netransparentnih in nejasnih kanalih. Takšna oblika odločanja pa je zelo dovzetna za vnašanje interesne in drugačne nepravične zakonodaje, saj nikoli nihče zares ne odgovarja.

Zato na desnici zagovarjamo, da je potrebno iti v nasprotno smer, kjer odločevalci nosijo popolnoma celotno politično odgovornost – temu v angleško govorečem svetu pravijo accountability. Seveda nihče ni vseveden, vendar je strokovna skupina del politične ekipe tistega, ki prevzame odgovornost, zato za njihove argumente in rešitve v celoti odgovarja odločevalec: pa naj bo to minister, župan, poslanec ali direktor javnega zavoda. Še več: zakoni bi morali – kot v mnogih evropskih državah – biti poimenovani po predlagatelju ali pač po tistemu, ki bi neposredno stal za njimi. Kaj dela in kako je zgrajen strokovni svet, ki stoji za njimi, je v celoti stvar tistega, ki je na tem položaju: kakovost odločitev, sprejetih politik, pa tudi usposobljenost ljudi, ki jih delegira na nižja odločevalska mesta – vse to je njegova odgovornost in mora biti tudi v vsakem trenutku klican nanjo.

Podobno velja tudi za poslance. Trenuten sistem je zgrajen okoli političnih strank, kar je posledica številnih med seboj povezanih dejavnikov. V takšnem sistemu poslanci odgovarjajo predvsem lastnim strankam, saj v parlamentu sedijo zaradi njih in ne zaradi svojega dobrega dela. Zato je pomembno, da poslanec spet svojo dobi odgovornost do volivcev, predvsem tako, da se uredi volilni sistem, v katerem bi lahko volivci lahko nagrajevali in kaznovali dejanja poslancev, tako da bi se ti čutili odgovorne do svoje volilne baze. To bi na mah rešilo dva problema: volivci bi na tak način lahko čistili in spreminjali delovanja določene stranke, hkrati pa bi se izognili scenarijem zadnjih dveh volitev, kjer so kandidirali posamezniki, ki so bili popolni politični analfabeti in popolni anonimneži, brez osebne zgodovine delovanja za javno dobro ali drugih atributov, ki bi jih upravičile za izvolitev na takšno visoko funkcijo.

Za kaj se borimo na desnici (del I.)

Politična razporeditev se razlikuje od države do države, posledično obstajajo razlike tudi glede specifičnih interesov določenega političnega pola. Predvsem v Evropi so ti zelo odvisni od preteklih zgodovinskih izkušenj, predvsem v minulem krvavem stoletju, zlasti pa v času po drugi svetovni vojni.

V Italiji je na primer celotno povojno obdobje obvladovala Krščanska demokracija (Democrazia cristiana, DC), ki je po eni strani zagovarjala tradicionalne in konservativne vrednote, po drugi pa vodila neke vrste korporativni kapitalizem z močno socialno noto ter hkrati izvajala skrajno pragmatično, skoraj tehnokratsko politiko. Zato veliko število ljudi, ki bi jih lahko imenovali interesni volivci, na Apeninskem polotoku voli stranke desnice. To so, da se razumemo, volivci, ki hočejo ohraniti bodisi osebne bodisi korporativne privilegije, ki so jih nakopičili skozi finančno napajanje iz javne blagajne in paradržavnega gospodarstva v dolgih desetletjih hladne vojne. Pri nas takšni volivci glasujejo skoraj izključno za stranke levega centra (LDS, SD, DeSUS, SMC).

Berlusconijeva Naprej Italija in kasneje Ljudstvo svobode se je sicer rada predstavljala kot predstavnica podjetniške in napredne Italije, a dejansko so njeni uspehi temeljili na podpori interesnih volivcih nekdanje Krščanske demokracije (pa tudi njene dolgoletne zaveznice Socialistične stranke). Pri Berlusconijevem projektu je šlo za cinično kleptokracijo, ozaljšano z barvami ideološkega antikomunizma , ki je slonela interesnih volivcev starega sistema. Skratka: enak fenomen kot Jankovićeva Pozitivna Slovenija, le z drugim ideološkim predznakom, ki je posledica različne zgodovine.

Toda kljub temu vendarle obstajajo neke obče razlike, ki združujejo tako levico kot desnico po vsej Evropi (da ne rečem po celem svetu). Nekaj teh vidikov smo se, iz različnih pogledov, poskušali dotakniti v zadnjih mesecih na tem portalu.

V tem sestavku bom skušal podati nekaj izhodiščnih točk, za kaj se desnica v Sloveniji tukaj in zdaj bori (oziroma bi se morala boriti). Upam, da bo moje izvajanje vsaj okvirno razložilo, zakaj so konservativci in liberalci v Sloveniji politični zavezniki – oziroma bi po naravi stvari to morali biti.

Continue reading

Faktor Markeš

Foto: Požar Report

Foto: Požar Report

Časnikov kolumnist Luka Lisjak je v svojem zadnjem članku Anatomija pomladnega poraza izpostavil tezo, da SDS glasov ni izgubljala na račun volilne abstinence. Ta naj bi po vsej državi padla enakomerno, kar izključuje možnost, da bi volivci ene od večjih strank ostajali doma v večjem številu kot ostali. Čeprav bi jo bilo treba natanko preveriti, se vsaj na prvi pogled zdi, da ta ugotovitev kar drži.

Kam je torej šlo skoraj šest odstotkov glasov, ki jih je izgubila SDS? Avtor postavlja nekoliko presenetljivo tezo: eden od petih nekdanjih volivcev SDS-a, ki so prejšnjo nedeljo prišli na volitve, je glasoval za Stranko Mira Cerarja.

Še več: avtorjeva osrednja teza je, da se je SDS v prejšnjih letih »premaknil na desno«, tj. prevzel dobršen del volilne baze ostalih, socialno konservativnejših in pretežno podeželskih, pomladnih strank, in istočasno izgubljal volivce na svojem »levem krilu«. Z drugimi besedami to pomeni, da je Cerar prevzel kar lep delež SDS-ovih jedrnih volivcev – tistih, torej, ki so za Janševo stranko glasovali še v časih izpred desetih let, preden je postala hegemonična sila na desnici.

Čeprav se zdi teza podprta s solidnimi argumenti, se um nekako samodejno upira temu zaključku. Teza se zdi težko verjetna, skoraj neprebavljiva. Kako je mogoče, da so volivci SDS množično prešli k Cerarju? Še več: da je k Cerarju presedlal del »starih volivcev« SDS-a?

Pa vendar – je med obema, na videz tako različnima, skoraj antitetičnima silama, mogoče videti kakšno skupno potezo?

Continue reading

Franc Zagožen in njegova vizija

Franc Zagožen l. 1990. Foto: Tone Stojko

Franc Zagožen l. 1990. Foto: Tone Stojko

Nedavno slovo Franca Zagožna je ponudilo priložnost za pogled nazaj na zgodovino desnosredinskega pragmatizma v času slovenske tranzicije.

Dogodki zadnjih petih, šestih let – kriza »slovenskega modela«, tj. naveze neokorporativizma v gospodarstvu in konsenzualizma v politiki – so dodobra delegitimirali Zagožnovo vizijo: veliko konservativno stranko, ki bi svojo moč črpala predvsem iz volilnega bazena katoliškega podeželja, bi bila ekonomsko trdno zasidrana v slovenskem neokorporativnem modelu in bi znotraj velike nadideološke koalicije »nacionalnega interesa« predstavljala tradicionalne vrednote.

Vizija, ki jo je zagovarjal Zagožen, je bila dolgo žrtev lastne nerodnosti in politične naivnosti; pa tudi nekonsistentnosti, saj je bila razpeta med nejasnimi prizadevanji po »žlahtnem konservativizmu« in poskusi politične mobilizacije s pomočjo populizma, bodisi na ekonomski, stanovsko-podeželski, pravičniški (»poštenjakarstvo«), regionalni, nacionalistični ali celo šovinistični podlagi. Karizmatičnega voditelja, sposobnega, da združi njeni duši, zmerno in populistično, in jo s pomočjo brutalnega pragmatizma pripelje do uveljavitve, je dobila skoraj desetletje prepozno v osebi Bojana Šrota. Stampedo dogodkov, ki so med letoma 2007 in 2009 globoko predrugačili Slovenijo, je pokopala tudi ta projekt. Verjetno, in k sreči, dokončno.

Continue reading

Kateri demokratični socializem?

delavska_zbornica

Demokratični socializem je na Slovenskem svoj čas imel močne korenine in razmeroma dolgo tradicijo. Med njegove najpomembnejše predstavnike nedvomno šteje tudi dr. Peter Celestin Jelenc, ki je skoraj polnih 60 let – vse od svojega pristopa k socialni demokraciji leta 1909 pa do smrti v argentinskem zdomstvu leta 1968 – deloval v socialističnem gibanju.

V spodnjih vrsticah povzemamo nekatere misli tega demokratičnega socialista iz zadnjih let njegovega življenja, ko je kot zastopnik Socialistične stranke Jugoslavije svojo politično usmeritev predstavljal v izgnanskem Narodnem odboru. Navedki so iz knjige Kaj sodim o komunizmu?, izdane l. 1965 v Buenos Airesu, ter iz njegovih spominov, kot jih je kasneje povzel časopis Slovenska država:

Če komunizma kar vnaprej ne zavračam, pa odklanjam tisti komunizem, ki ga je započel Lenin, ki ga je do zločinske popolnosti uveljavil Stalin in ki se ga je v Moskvi pri Stalinu naučil Tito in ga prenesel v Jugoslavijo. Odklanjam ga, ker je ta komunizem organizirana podlost.

Tudi Marx je bil otrok svojega časa. Če se izvzame njegova sociološka analiza kapitalizma, je življenje samo ovrglo velik del njegovih trditev. Bil je fanatik pravičnosti in demokratični socialisti s spoštovanjem izrekajo njegovo ime.

Danes že ni več nesporazuma med katoliško socialno vedo in mnenjem demokratičnega socializma. Znanost brez vere je hroma, vera brez znanosti slepa. Pravi socializem ni proti veri, je za svobodo.

Državljanske vojske niso začeli gen. Mihajlović. ne četniki ne legionarji ne vaške straže, temveč manjšinski komunisti.

Vsi smo ljudje. Tudi na naši strani se je med okupacijo zgodilo nekaj stvari, o katerih bi raje videli, da se ne bi bile zgodile. Razlika pa je v tem: Kar je bila na naši strani neljuba izjema v podivjanem času, je bil pri komunistih premišljen sistem. Vsi smo grešni ljudje, komunisti pa so hudodelci.

Poleg Šentjernejske noči, Hitlerjevih grozodejstev in Katyna bodo tudi Vetrinj in kraška brezna po kočevskih gozdovih in pri Bazovici ostala v zgodovini kakor v nebo vpijoči spomeniki nečloveštva in komunistične podlosti.

Zveza komunistov je po svoji socialni sestavi organizacija funkcionarjev in uslužbencev vladnega aparata, ne pa delovnih ljudi. Danes je nasičena in povampirjena, po svojem značaju konservativna in celo reakcionarna politična sila.

Ni tako važno, kdo je na oblasti v državi, bolj važno je, da se med samimi ljudmi v državi ustvarijo človeka vredni odnosi. Taki odnosi pa so izključeni, dokler na primer komunisti kljub boljši vednosti obrekujejo naše pokojnike, ki so dali življenje v boju proti komunizmu, da so narodni izdajalci in vojni zločinci.

Svet nas danes pozna, pozna naš boj. Nismo več zaprti med gorami v domovini in jasneje vidimo bodočnost slovenskega naroda. Prišel bo čas, ko bodo novi rodovi zahtevali resnico tudi od komunistov.

***

Ne vemo sicer, ali naši današnji slovenski »demokratični socialisti« poznajo Celestina Jelenca ali zanj še niso slišali. Kar nekaj znakov pa kaže na to, da so jim tradicije demokratičnega socializma v slovenskem prostoru tuje.

Na njihovi Facebook strani tako lahko opazimo spominske zapise v čast »demokratom« takšnega kova, kakršna sta bila Edvard Kardelj in Vladimir Iljič Lenin, ter veliko naklonjene pozornosti namenjene obdobju SFRJ, torej tistemu času, ko je bila oblast v izključnih rokah Komunistične partije. Sklepati gre torej na zavestno navezavo na tradicije revolucionarnega, predvsem pa totalitarnega socializma in pa nedemokratičnega režima, ki se je na takšnem socializmu utemeljeval.

So predstavniki Iniciative za demokratični socializem zavestno ali iz nevednosti »pozabili« na to, da niso vsi socialisti v slovenski zgodovini, predvsem pa ne tisti demokratični, bili člani KP, ali pa njeni sopotniki? Glede na to, da sedaj stopajo v zavezništvo s stranko, katere predsednik je pred nekaj meseci z  boljševiškimi simboli mahal pred obrazi svojcev žrtev boljševizma, se to vprašanje zdi še toliko bolj umestno.

Mladih inteligentov iz Iniciative za demokratični socializem s tem zapisom nikakor ne želimo diskvalificirati. Četudi se ne strinjamo z rešitvami, ki jih ponujajo, se zdijo v svojih stremljenjih iskreni, njihova kritika etablirane »levice« pa je vredna pohvale.

Vsekakor pa se v luči enostranske osredotočenosti na »tekovine« revolucije njihove sicer umestne ocene o izrabljanju zgodovine za dnevnopolitične namene s strani »velikih igralcev« ter spodbudna trditev, da se sami ne mislijo iti »partizanov in domobrancev«, ne izkažejo za najbolj iskrene in verodostojne. Ravno tako je tudi dvomljiv njihov odnos do institucionaliziranih sindikatov, te – če naj se poslužimo nam sicer nelastnega izraza iz levičarskega besednjaka – najbolj reakcionarne sile v slovenski družbi.

Glede vsega navedenega bi bila zelo dobrodošla jasna beseda z njihove strani: še zlasti pa glede vprašanja, katere tradicije socializma jemljejo za svoje in katerih ne.