Sprava mora biti širša, ali je ne bo

V Sloveniji je ena izmed vročih političnih tem narodna sprava, pri čemer je problem, da se jo pogosto zreducira zgolj na dihotomijo partizani proti domobrancem, osvoboditelji proti kolaborantom ali revolucija proti kontrarevoluciji. Pa je tovrstna perspektiva zadostna? Ali je preko te, omejene optike videti celotno sliko polpretekle zgodovine?

Po mojem mnenju ne; pravzaprav bom šel tukaj še dlje in dejal, da takšen pogled spravo onemogoča. Medvojno in povojno dogajanje na Slovenskem in širše po Srednji, Jugovzhodni in Vzhodni Evropi je bilo namreč mnogo bolj komplekso in zgolj upoštevanje vseh faktorjev lahko da realno zgodovinsko podobo, ki bo vodila do resnične sprave. Sodoben pogled na medvojno dogajanje je namreč v veliki meri kranjski, tj. specifičen za osrednji del slovenskega ozemlja, nikakor pa se z njim ne more pojasniti celotne slike na, takrat fragmentiranem, slovenskem ozemlju. Zgodovinska izkušnja Primorske, ki je po prvi svetovni vojni postala del Italije, je namreč drugačna od Kranjske, prav tako je bila drugačna situacija na Štajerskem, ki je bila zasedena neposredno s strani Tretjega rajha in za katero je Adolf Hitler dejal: »naredite mi to dežel ponovno nemško«. Kranjska izkušnja torej ni bila občeslovenska, saj je bila npr. na Primorskem in Koroškem tudi protikomunistična stran v veliki meri udeležena znotraj NOB.

Italijanska tiralica za Jankom Premrlom – Vojkom

Poleg regionalne omejenosti pa takšno slikanje polpretekle zgodovine izgublja še vprašanja ostalih uporniških skupin, kot je bila Stara pravda, iz slike odvzame slovenske četnike ali pa jih obravnava zgolj kot posebneže med kolaboranti, pozablja na meščanske stranke in vse njihove predstavnike, pozablja na katoliško sredino Andreja Gosarja in Engelberta Besednjaka, in predvsem izključuje izkušnje ostalih narodnosti na našem ozemlju, se pravi Nemcev, Italijanov, Judov in Madžarov, pri čemer je pogled, kjer se slednje avtomatično izenačuje z okupatorji, milo rečeno enostanski in neumen.

 

Hagiografija, demonologija in zgodovinopisje

 

Kot smo zgoraj omenili, je podoba polpretekle zgodovine poenostavljena, in sicer tako, kot je v svojem članku na tem portalu zapisal že Roosevelt, da se sklada z antifašistično naracijo oz. diskurzom, pri čemer je le tega treba razumeti širše kot nasprotovanje fašizmu. Gre namreč za slikanje zgodovine skozi perspektivo epohalnega boja dobrega proti zlu – pri čemer je fašizem tisto absolutno zlo. Da ne bo pomote, nikakor ne želim zanikati inherentne zločinskosti fašističnih režimov in gibanj, je pa ta naracija problematična, ker izpušča nianse in zamegljuje celotno sliko.

Vprašajmo se npr., koliko lahko enačimo fašističnost italijanskega režima in režima Engelberta Dolfussa v Avstriji? Ali lahko enako gledamo na kolaboracijo domobrancev, ustašev in Miklósa Horthyja? Kako razumeti dejanja pripadnikov nemških, italijanskih in madžarskih manjšin na okupiranih ozemljih? Kako razumeti odnos med totalitarizmi? Se lahko vprašamo npr. o vplivu komunizma in marksizma na fašizem? Tovrstna vprašanja, ki bi morala biti sestavni del vsake javne razprave o polpretekli zgodovini, so namreč potisnjena na rob oz. prepuščena redkim »disidentskim« zgodovinarjem in publicistom.

 

Prague uprising

Pripadniki Ruske osvobodilne armade (vlasovci) in češki uporniki med praško vstajo, maja 1945

 

Tukaj se pa velja spomniti na znamenito in kontroverzno nemško zgodovinsko razpravo in sicer na historikerstreit iz 80-ih let prejšnjega stoletja, kjer so soočala mnenja različnih zgodovinarjev o pogledih na Tretji rajh, nemško krivdo itd. V tovrstni razpravi so se soočili razni pogledi in eden od zanimivih rezultatov je bil članek zgodovinarja Martina Brozsata, sicer nasprotnika revizionistov, v katerem je pozival k historizaciji nacionalsocializma, se pravi k obravnavi obdobja kot ostalih obdobij zgodovine. Brozsatov poziv pa bi bilo potrebno še dodatno razširiti in pozvati k začetku historizacije celotnega »časa skrajnosti« oz. kratkega dvajsetega stoletja, ki se je začelo s koncem prve svetovne in posledično padcem starega sveta.

Po padcu starega reda s koncem prve svetovne vojne in Wilsonovimi štirinajstimi točkami, se je v srednji in vzhodni Evropi začel vrtiljak ekstremizmov, revolucij, kontrarevolucij itd. in vsak udeleženec te velike igre je pripravil svoj pogled, z lastnimi hagiografijami in lastno demonologijo, ki so še zmeraj izredno pomembni znotraj sodobnega razumevanja zgodovine. To pa je posebej ključno zato, ker vsaka skupina poskuša dokazati svojo vlogo žrtve in s tem argumentirati svoje težnje ter afirmirati svojo identiteto, ki velikokrat temelji na negaciji drugega, in ti drugi vstopijo v sodobne demonologije, žrtve pa postanejo subjekti novodobnih hagiografij, pa naj bodo to pobiti domobranci v Kočevskem rogu, izgnani sudetski Nemci ali pa pobiti partizani pri Sv. Urhu ali Poljaki s strani ukrajinskih kolaborantov.

Sicer ni nobenega dvoma o tem, da je vojno začela nacistična Nemčija, ki predstavlja tudi režim unikatne krutosti in genocidnosti, a vendarle nam zgolj historizacija celotnega obdobja lahko razkrije vse vzročno-posledične povezave, od vpliva versajske pogodbe in konca monarhije Hohenzollernov, na vzpon nacizma, od Stalinovega holodomora na prostovoljno priključitev mnogih Ukrajincev v Waffen SS, do krutosti fašističnega režima in usodo mnogih Italijanov v Istri, Kvarnerju in Dalmaciji. Hkrati pa nas tudi to ne sme zavesti, da ne bi priznali, da pri fojbah ni šlo zgolj za maščevanje, temveč da so bili poboji ukazani predvsem z vrha jugoslovanske oblasti, kot nam priča dnevnik Ivana Mačka–Matije in Kidričeve izjave, da nemška manjšina ne bo imela pravic, ker je ne bo, pri čemer se vsega ne da pojasniti s paradigmo okupacije in kolaboracije, saj so bili med partizani tudi nekateri Kočevarji.

Partizani nemškega rodu v Suhi Krajini (vir: www.mladina.si)

Pri nacionalnih odnosih pa je potrebno vzeti v račun tudi socialni faktor, koliko se npr. skladalo sovraštvo med narodi z ideologijo razrednega boja, kar na Slovenskem posebej drži glede odnosa do Nemcev, saj se je večina plemstva prištevala v nemški oz. avstrijski kulturni prostor. Historizacija polpretekle zgodovine bi tako pomenila resnejši spoprijem z vsemi temi faktorji in vzročno-posledičnimi povezavami, a vendar bi to pomenilo tisto, kar smo nakazali že v uvodu, prekinitev s tradicionalno slovensko naracijo sodobne zgodovine.

 

Sprava bo srednjeevropska ali pa je ne bo

 

Celotno sliko tega fenomena pa tako lahko vidimo zgolj, če upoštevamo tako fragmentiranost slovenskega prostora, ki je bil produkt tako rapalske pogodbe kakor tudi prejšnjih deželnih in državnih meja, kot tudi širšo srednjeevropsko sliko. Če se namreč osredotočimo zgolj na naš nacionalni okvir, bo namreč slika preozka in premalo kompleksna, če se ozremo na celotni prostor bivše Habsburške monarhije in širše Srednje Evrope, pa postanejo pojavi bolje osvetljeni in so postavljeni v svoj dejanski zgodovinski kontekst, ki ne dopušča hagiografij in demonologij ter upošteva vse dejavnike.

Hkrati pa nas današnja podoba srednjeevropskih držav ne sme zavesti. Kakor je zapisal angleški zgodovinar Tony Judt, so namreč srednjevropske države šele po koncu druge svetovne vojne, ob ”pomoči” celotne karavane genocidov in preganjanj postale nacionalno (in pogosto tudi razredno) vsaj približno homogene. Tukaj se nam odseva globok propad wilsonovske politike, ki je preko 14. točk poskušala v Srednjo Evropo pripeljati ameriški model odločitve za nacijo in jo poskušala aplicirati na neko popolnoma drugačno stvarnost, ki ji je razpad starega reda omogočil popolno razkritje svoje temne plati.

Zato mora sprava biti srednjeevropska, upoštevajoč ne zgolj politična nesoglasja znotraj narodov, temveč tudi medrazredna in mednacionalna sovraštva, s historiziranim in jasnim pogledom na preteklost in ponovno prebujeno zavedanje o skupni zgodovini, šele takrat bo lahko ta naš del Evrope, vključno s Slovenijo, zares zadihal s polnimi pljuči.

Lahko pa ostanemo pri naših ljubih in domačih, kranjskih razprtijah.

Rok Stergar: Stranpoti nekega besedila

Na članek “Stranpoti slovenskega zgodovinopisja” se je z daljšo repliko odzval dr. Rok Stergar,  izredni profesor na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Za zelo zanimiv in tehten zapis se avtorju zahvaljujemo in se mu hkrati opravičujemo za razmeroma pozno objavo njegovega besedila.

***

Rok Stergar 

Stranpoti nekega besedila

Ob prebiranju teksta “Stranpoti slovenskega zgodovinopisja” sem prikimaval avtorju, ko je opozoril, da slovenskemu zgodovinopisju primanjkuje polemičnih diskusij, ki bi skozi soočenje argumentov pripomogle k boljšemu razumevanju preteklosti. Res je, sem pomislil, argumentiranih razprav je premalo. Toda potem sem v sklepu prebral, da sem kot modernist – torej nekdo, ki misli, da so Slovenci in drugi narodi vsebinsko in kronološko nov pojav in ne evolucija starejše identitetne kategorije – prav jaz med tistimi “zagovorniki prevladujočih stališč”, ki si “na vse pretege trudijo dokazati svoj prav, pri čemer se izogibajo soočenju z nasprotnimi mnenji.” Ker nerad mislim eno in počnem nasprotno, sem o očitku resno razmislil. Toda bolj kot sem razmišljal in večkrat kot sem prebral omenjeni tekst, bolj se mi je dozdevalo, da ga avtor ni napisal ravno sine ira et studio in so zato njegovi sklepi dvomljive vrednosti. Naj to svoje mnenje argumentiram!

Continue reading

Stranpoti slovenskega zgodovinopisja

Preživeli smo več kot mesec dni trajajoči vihar »zgodovinske resnice« o drugi svetovni vojni. Ta sicer še ne pojenja, saj bodo kmalu sledile komemoracije v Kočevskem rogu, na Teharjah, v Hudi jami in drugih mestih spomina na množične usmrtitve po vojni. V luči nedavnih polemik bi povprečni spremljevalec historiografske scene utegnil misliti, da se stroka, in vsi ljubitelji preteklosti, ukvarjajo in prepirajo zgolj na relaciji partizani-domobranci. Pa seveda ni tako. Zato se mi zdi bralce nujno opozoriti na probleme, ki so v slovenskem zgodovinopisju najbolj aktualni.

Continue reading

Caporetto za vse totalitarizme

Jutri se v Gorici napoveduje pohod neofašistične skupine Casa Pound. Pod geslom “Nekateri Italijani se ne predajo” naj bi v večnarodno obmejno mestece prispelo več tisoč „patriotov“ iz Rima in drugih delov Italije ter praznovalo 100-letnico vstopa Italije v prvo svetovno vojno. Pod sloganom „Fašiste ven iz Gorice“ se je na drugi strani organizirala mreža nasprotnikov in napovedala protishod. Ta namerava združiti protestnike različnih političnih nazorov, iz obeh strani meje – iz stare in Nove Gorice. Pridružile pa naj bi se tudi okrepitve iz Ljubljane, Trsta in drugod.

Ravno, ker je namen mojega zapisa polemičen – ta polemičnost pa se dotika problemov širših razsežnosti – naj, v izogib vsakršnim nesporazumom, že na tem mestu jasno poudarim, da namero protishoda trdno podpiram. Namera italijanskih neofašistov je zavržena. Molk, deloma pa celo odobravanje s strani goriških lokalnih oblasti pa sta zastrašujoča.

Zakaj je namera Case Pound zavržena?

Continue reading

Zakaj ne pristajam na antifašistični diskurz?

Moram priznati, da me je bolelo srce, predvsem pa ušesa in oči, ko sem v teh nekaj dneh, recimo od srede aprila dalje, bral kolumne in poslušal razne komentarje ob 70-letnici konca druge svetovne vojne. Nekaterim očitno še vedno ni jasno, za kaj se gre. Govorijo in pišejo sicer o pomembnih pojmih, kot so svoboda, totalitarizem, sprava, izdaja itd., vendar je vprašanje, če jih sploh razumejo.

Nekaj faktov za lažje razumevanje

Neposredni vzrok za drugo svetovno vojno je vsekakor moč pripisati nacistom in Adolfu Hitlerju osebno. Vendar, če ta ne bi podpisal pakta s Stalinom konec avgusta 1939, do napada na Poljsko najverjetneje sploh ne bi prišlo. Hitler je po zasebi Češke, ki je zahodnim silam dokončno odprla oči glede njegovih namer, nujno potreboval močnega zaveznika, ki bi mu ščitil hrbet med obračunom s Poljsko in njenimi zahodnimi zaveznicami.

Kar je sledilo, je znano. Stalin in Hitler sta si razdelila interesne sfere v Evropi, sovjetski voditelj pa je svojega nemškega zaveznika zalagal s surovinami, nujno potrebne za vojskovanje na zahodu. Stalin je svojo novo prijateljstvo z nacističnim diktatorjem tako cenil, da mu je lastnoročno čestital ob uspešni nemški invaziji nevtralnih Danske in Norveške pomladi 1940. Nemški uspehi na zahodu so Stalina opogumili, da je tudi sam začel uveljavljati skrite klavzule sporazuma s Hitlerjem in poleg vzhodne Poljske zasedel in priključil še baltske države ter dele Romunije. Apetite je imel tudi po Finski, ki pa se mu je uspešno uprla, a mu je kljub temu morala prepustiti Karelijo, od koder je moralo domove zapustiti več kot 400 tisoč tamkašnjih prebivalcev oz. kar 12 % tedanjega finskega prebivalstva. Tudi ta tragedija je po vojni padla v pozabo, ker pač ni imela mesta v »antifašistični« podobi zgodovine, ki je kljub hladni vojni ostala prevladujoča naracija na obeh straneh železne zavese.

“Če Hitler ne bi podpisal pakta s Stalinom konec avgusta 1939, do napada na Poljsko najverjetneje sploh ne bi prišlo. Kar je sledilo, je znano. Stalin in Hitler sta si razdelila interesne sfere v Evropi, sovjetski voditelj pa je svojega nemškega zaveznika zalagal s surovinami, nujno potrebne za vojskovanje na zahodu” (karikatura ob nemško-sovjetskem razkosanju Poljske septembra 1939)

Continue reading

Dan odraslosti. Dva vidika zgodovinske pozabe na Slovenskem

Pričujoči članek je bil napisan novembra 2012 ter objavljen v 10. številki Razpotij, reviji humanistov Goriške (jesen-zima 2012). Ker v njem razgrnjeno razmišljanje danes (žal) ni prav nič manj aktualno, kot je bilo v času svojega nastanka, ga ob 96. obletnici prevrata objavljamo tudi na našem portalu.

***

Devetindvajsetega oktobra Slovenija beleži zelo pomembno obletnico, ki pa gre še vsako leto mimo skoraj popolnoma neopažena. Tega dne pred 96. leti je bila na veliki narodni manifestaciji na Kongresnem trgu v Ljubljani razglašena odcepitev Slovenskih dežel od avstrijske monarhije. Z izdvojitvijo iz šeststoletnega okvira habsburških dednih dežel je Slovenija prvič v zgodovini postala državnopravni pojem in državna enota v okviru konfederalne Države Slovencev, Hrvatov in Srbov. Dna dneva zatem je bila imenovana tudi slovenska Narodna vlada, prva v zgodovini. Kako to, da je ta, za narodno zgodovino tako pomemben datum prav vsako leto znova in znova prezrt? Kje se skrivajo razlogi za žalostno dejstvo, da je v javnih občilih omenjen kvečjemu v rubrikah vrste “Zgodilo se je na ta dan” skupaj denimo z obletnico dne, ko je z Revozovega tekočega traku prišla prva katrca?

Continue reading

Premislek o državnem prazniku

Ob praznovanju letošnjega dneva državnosti objavljam nekoliko dopolnjeno refleksijo izpred dveh let, ki so jo spodbudile polemike glede prisotnosti partizanskih simbolov na osrednji proslavi na Kongresnem trgu. Prvotno je bila objavljena v reviji Razpotja – in z nekoliko grenkobe lahko rečem, da je danes še bolj aktualna kot pred dvema letoma.

***

Tudi letošnji [l. 2012] državni praznik ob dnevu državnosti ni minil brez polemik. Dan, ki naj bi bil trenutek veselja in ponovnega odkrivanja tega, kar nam je skupno, so zaznamovale zagrenjenost, medsebojno nagajanje in jalove polemike. Povprečni državljan (v kolikor ni le brezbrižno zamahnil z roko), se je ob tem verjetno odzval podobno kot Jack Nicholson v filmu Mars Attacks (Tim Burton, 1996), ko v vlogi naivno liberalnega ameriškega predsednika nagovori marsovskega ambasadorja z legendarnim vprašanjem: »Why can’t we all just … get along?«

Čeprav takšni dobronamernosti ne moremo odrekati pristnosti – in čeprav je nedvomno boljša od skandiranja strankarskih navijačev in od molilnih mlinčkov njihovih intelektualnih sekundantov –, je žal (kot kmalu za tem, ko izreče omenjeni stavek, ugotovi Nicholson sam) obsojena na neuspeh. Kajti vsak spor, še zlasti, če je dolgotrajen, ima svoje razloge. Jonathan Swift je bil žal prevelik optimist, ko je v Guliverjevih potovanjih domneval, da so ti razlogi povečini banalni. Sam se, nasprotno, bojim, da za našimi liliputanskimi spori tiči vse prej kot banalna dilema in da si glede tega ne moremo nadejati pomiritve, dokler je ne bomo razrešili – pošteno, temeljito in brez rokohitrstva. Ta premislek je skromen poskus v to smer.

Continue reading

Odnos ZZB NOB do zgodovine: primer Kitajske

ImageImage

 

Ob Dnevu boja proti okupaturju je Zveza združenj borcev NOB Slovenije povabila na glasbeno scenski spektakel z več kot petsto nastopajočimi z naslovom »Upor! Zavezniki v boju«, ki se je odvil včeraj zvečer v Centru Stožice. V poudarek širšemu zavezniškemu vidiku so na vabilu upodobljene zastave glavnih držav protiosne koalicije – Združenih držav Amerike, Sovjetske zveze, Velike Britanije, Francije in Kitajske – pri čemer pa ni težko opaziti očitne napake.

Kitajske na plakatu namreč ne predstavlja uradna kitajska zastava iz časa druge svetovne vojne temveč današnja. Ta je stopila v veljavo šele leta 1949, potem ko so komunisti zmagali v državljanski vojni in razglasili Ljudsko republiko Kitajsko. Omenimo naj še, da je slednja s svojo zastavo s strani mednarodne skupnosti bila priznana za legitimno predstavnico Kitajske šele leta 1971.

Glede na to, da je bilo pri Sovjetski zvezi upoštevano načelo zgodovinske natančnosti, saj je bila uporabljena sovjetska in ne morebiti današnja ruska zastava, se lahko le vprašamo čemu organizatorji niso enako ravnali tudi pri Kitajski. Je šlo “le” za veliko šlamparijo, izvirajočo iz zgodovinske nevednosti? Saj gre konec koncev le za “tam neko Kitajsko,” ki je v borbi proti silam osi izgubila okoli 2 milijona vojakov in desetkrat toliko civilnih življenj.

Ali pa se je maoistična zastava na plakatu znašla namenoma in so s tem organizatorji morda želeli podati neko globlje sporočilo? Morebiti celo povleči kakšno paralelo s svojim razumevanjem dogajanja med vojno v Sloveniji ali nakazati svoj model razumevanja “narodnoosvobodilnih gibanj” nasploh? V slednjem primeru se seveda ponuja kar nekaj možnih interpretacij, ki pa jih na tem mestu ne bomo razvijali dalje.

Tako ali drugače – deluje kot svojevrsten poklon Mao-Ce-Tungovemu boju, kakršnega bržkone niso pričakovali niti na veleposlaništvu Ljudske Republike Kitajske. V vsakem primeru pa gre tudi za nedopusten anahronizem, ki spričo pogoste anti-historične in politizirajoče drže vodstva ZZB NOB pravzaprav kaj dosti ne preseneča. Ob svoji neznanski občutljivosti na “spreminjanje zgodovine,”  kar radi očitajo drugim, bi morali toliko bolj paziti, da tega ne bi počeli sami.

Huda Jama ali strategija spoštljivega molka

Foto: Vlada RS

Foto: Vlada RS

Sedmega aprila je Tadej Troha v svoji kolumni – tem verjetno najbolj zgovornem, eruditskem in berljivem mešanju megle pri nas – izpostavil faux pas televizijskega kviza Moja Slovenija, ki je na neroden način in v neprimernem kontekstu izpostavil odkritje množičnega grobišča v Barbara rovu pri Hudi Jami.

Piše Troha:

Potem ko so tekmovalci pravilno uganili prvo iskano kulturno znamenitost, »Trubarjevo domačijo«, ter jo ob zvokih infantilne sintesajzerske polke in ritmičnem ploskanju celotnega studia tudi skoraj pravilno locirali na gigantskem zemljevidu Slovenije, je sledil naslednji izziv. »Zdaj pa drugi kraj, to pa je res kraj, ni znamenitost, čeprav ga vsi poznamo zaradi enega dogodka izpred par let. Toliko v pomoč, poglejmo, kaj iščemo: _ _ _ _ _ _ _ _.«

V trenutku, ko se je na zaslonu izpisalo _ U _ A JAMA, je namreč postalo jasno: kraj v bližini Laškega, ki »ga vsi poznamo zaradi enega dogodka izpred par let«, kraj, ki so se ga ob zvokih infantilne sintesajzerske polke in ritmičnem ploskanju celotnega studia zapodili iskat na gigantskem zemljevidu Slovenije ter se ob tem nadvse dobro zabavali, je – Huda Jama.

Troho je potrebno pohvaliti, da je na strnjen način izpostavil neprimernost takega postopanja s tako kočljivo temo.

Nadaljuje:

Jasno, šokantna je že sama domislica avtorja kviza, da Huda Jama nastopi kot nevtralen kraj med kraji. Kaj je zarojilo po glavi človeku, ki mu je to padlo na pamet, ne bomo nikoli vedeli in se tudi ni smiselno spraševati – odgovornost je namreč mnogo širša. Odgovoren je najprej tisti, ki je to vprašal, odgovoren je tisti, ki je izrekel pravilni odgovor, še bolj odgovoren zato, ker se v tistem trenutku ni ustavil, temveč je hitel spraševati, kje ta Huda Jama je, da jo bo našel na zemljevidu in dobil točke. Odgovorni so tudi vsi odgovorni, ki te šokantnosti niso prepoznali ter bodisi med snemanjem bodisi v montaži poskrbeli za – tokrat upravičeno – samocenzuro.

In takoj zatem dodaja: »A tu se odgovornost ne konča« … Seveda se ne konča – uganete, kdo je po Trohi dejansko odgovoren za trivializacijo Hude Jame? Ne, tokrat ni Janez Janša. Ste pa skoraj zadeli:

Prav v enaki meri so za odsotnost reakcije odgovorni tudi vsi člani tiste združbe, ki v zadnjih letih na Hudi Jami gradi svojo politično agendo ter se ne zadovolji z obsodbo tega zločina in zgodovinsko raziskavo, temveč ga pretvarja v mit, po katerem bi Hudo Jamo morali razumeti kot pratravmo slovenskega naroda, kot izvor skoraj fizično oprijemljive mračne energije, ki je povzročila moralni, posledično pa (v njihovi logiki) tudi ekonomski razpad države – pri čemer sistematično in brez racionalnih razlogov (vsaj pasivno) negirajo zgodovinska dejstva, denimo dejstvo, da med storilci in žrtvami v veliki meri sploh ni šlo za Slovence.

Kriva je torej, če poenostavimo za počasnejše bralce (navsezadnje pišemo za stran, na katero v nadpovprečnem odstotku zahajajo konservativni obiskovalci), slovenska desnica.

Continue reading