Konservativna demonologija

demonologyPo Binsfeldovi klasifikaciji demonov poznamo 7 princev pekla, ki ustrezajo sedmim smrtnim pregreham. Te pa so sledeče:

1) Lucifer – ponos
2) Mammon – pohlep
3) Asmodeus – pohota
4) Leviathan – zavist
5) Beelzebub – požrešnost
6) Aamon – srd
7) Belphegor – lenoba

Sedaj pa poglejmo, kaj bi lahko rekli o demonologiji konservativca. Kateri so tisti pojavi, ki si zaslužijo primerjavo z njimi, in zakaj:

1) Utopije. Utopija, ta velika kreacija sv. Thomasa Mora, je skozi tok zgodovine pridobila popolnoma drugačno konotacijo. Ustvarjanje utopij je povezano s človeškim ponosom, grehom Luciferja, in teži k ustvarjanju nebes na zemlji. Takšen proces, ki zanika človekovo nepopolnost in sprevrže njegova čustva do najvišjih zadev, pa je do zdaj še vedno vodil do prelivanja rek krvi, saj najvišji cilj posvečuje vsa sredstva, mar ne?

2) Potrošništvo. Človeški pohlep nima meja in se posebej negativno manifestira znotraj pojava, potrošništva – zlasti sodobnega. Gre za željo imeti vse in takoj. Želja imeti čim več s čim manjšim trudom pa skozi procese, namenjene zadovoljitvi vseh želja, neusmiljeno trga družbene vezi in sili človeka k nemoralnosti v njegovih postopanjih do drugih, njihove lastnine in narave.

3) Hedonizem. Iskanje užitka, in še toliko bolj izogibanje bolečini, je naravno za vsa čuteča bitja, a le človek je uspel to postaviti med najvišje smotre svojega življenja. Sodobni hedonizem nadaljuje duh potrošništva v želji človeka, da takoj doseže svoje želje. Duh hedonizma še globlje razjeda človeško družbo in posebej njeno temeljno celico, družino, saj je slednja popolno nasprotje hedonizma. Če ustvarjanje družine terja ”ukrotitev” nagona za življenje v skladu z vrlino, pa hedonizem nagone sprosti in njunihovo brzdanje šteje za greh.

4) Socializem. Lepa je vrlina pomoč sočloveku, nekaj drugega pa je socializem. Če je socialna skrb, v različnih oblikah, pozitivna, pa je socializem, posebej v marksistični obliki, popolna negacija tega. Njegov cilj ni pomoč pomočí potrebnim in izboljšanje njihovega položaja, temveč uničenje tistih, ki imajo več. Ideologija razrednega boja je popolna manifestacija greha zavisti.

5) Ideologije. Kakšno povezavo ima duh ideologij s požrešnostjo, grehom Beelzebuba? Veliko. Ideologije, ta človeška kreacija, težijo k zajetju vsega v en svetovni nazor. Požrešnost po celotnem stvarstvu. Ideologije, ki se ustvarjajo skozi tok zgodovine, namreč skušajo podrejati in požreti vse. Od Boga do družine, družbe, države, narave in posameznika. Svoj temačen obraz razkrivajo vedno znova in človek jim vedno znova nasede.

6) Militarizem. Srd je še kako utelešen v duhu militarizma, čaščenju nasilja za vsako ceno. Nasilje, ki je samo sebi namen in ustvarja božanstvo Države in njenih organov. Nadaljuje duh ideologije in tepta oziroma uničuje vse, kar mu pride na pot.

7) Pacifizem. Vsem je jasno, kako si je militarizem prislužil mesto znotraj demonologije. Kako pa to pripada pacifizmu, želji po miru, eni izmed najvišjih vrednot? Problem pacifizma je, da izhaja iz greha lenobe. Želja po miru za vsako ceno je zgolj lenoba, poročena s strahopetnostjo. Višje vrednote, kot sta npr. življenje in odrešenje, ne smejo biti žrtvovane na oltarju miru. Pravzaprav je mir posledica višjih vrednot in ne obratno.

Konservativna negacija

Sedaj pa se še vprašajmo: v čem se konservatizem razlikuje od duha zgoraj opisanih demonov? Predvsem v tem, da ni ne ideologija niti ne verjame v utopije. Je previdnost in zdrava pamet. Je nasprotovanje spremembi zavoljo spremembe in cilju zavoljo cilja. Priznava nepopolnost in grešnost človeka in ju poskuša brzdati. Zlasti na področju javnega. Ker pa zanikamo možnost tuzemske odrešitve, so naša sredstva omejena. In zavoljo previdnosti je tako tudi prav.

V kakšnem smislu “desni”?

SDSS
Verjetno ste opazili, da se na naših straneh kot samooznaka pogosto pojavljajo pojmi, kot so “desnica”, “desno” oziroma “desno od sredine”, ter se morda tudi vprašali, na kaj točno z njimi merimo.

Ker je osnovni namen Kritike konſervativne sproščena in umna javna razprava, hkrati pa vse prepogosta nereflektirana raba tovrstnih (samo)oznak zadeve prej megli kot pa jasni – česar učinek je navadno umanjkanje inteligentne debate in reduciranje pluralizma na bipolarnost – sem mnenja, da bralstvu v tem vprašanju dolgujemo popolno jasnost.

Najprej je potrebno poudariti, da naš portal ni strankarski. Njegov cilj ni postati politično gibanje ali programski lobi niti ne želi težiti k enotnosti ali celo monolitnosti mnenj, nazorov in idejnih izhodišč. V prvi vrsti želi biti prostor srečevanja in enakopravnega, konstruktivnega dialoga različnih pogledov in stališč.

“Čemu potlej izrecna opredelitev ‘desno od sredine?'” – boste upravičeno porekli. Na načelni ravni takšnemu ugovoru brez težav pritegnem. Popreproščena binarna delitev mi je nasploh tuja, nazorsko se v polni meri ne vidim niti na “desni” niti na “levi”, največji problem pa vidim v popolni zmedenosti oznak “levo” in “desno”, kot se uporabljata na Slovenskem.

Po drugi strani bi bilo napak ignorirati dejanske politične razmere, kakršne vladajo pri nas. Politične sile, ki si pravijo “levica”, neposredno ali posredno obvladujejo pretežni del javne sfere. V javni razpravi – in v tem Slovenija nikakor ni osamljena – pa dominirajo diskurzi, ki svojo “levost” neredko eksplicitno poudarjajo. Z le majhnim kančkom pretiravanja je moč reči, da je slednja v omenjenih diskurzih pogosto sinonim za  “dobro”, “pozitivno” in “napredno”, medtem ko “desno” implicitno označuje vse kar je na tem svetu “mračnjaškega” in “antihumanističnega” – ali pa vsaj “zahojenega” in “antiintelektualnega”. Posledica vsega naštetega je, da se je – za razliko od levičarjev, ki svojo pripadnost vselej radi ponosno in glasno poudarjajo – mnogim drugače mislečim nelagodno identificirati z desnico, ki jim (povsem po nepotrebnem) zbuja negativne asociacije.

Pri Kritiki konſervativni takšen način razmišljanja odklanjamo. Desnico in levico razumemo kot komplementarna gradnika, ki ju nujno potrebuje vsak normalen politični prostor. To je tisti poglavitni razlog, ki nas – nazorsko sorodne, a raznolike – združuje v prizadevanju proti enostranski prevladi (samoopredeljene) levice. Prizadevanju, čigar cilj je odpiranje svobodnih prostorov razprave in ne utišanje drugačnih mnenj. Eno izmed bistvenih izhodišč takšnega prizadevanja je vsekakor tudi spodbuditi debato v tistem delu slovenske javne sfere, ki sebe razume kot “desnega”, pri čemer pa ni nikakršnega razloga, da bi ta debata ostala omejena izključno nanj.

V izogib možnim nesporazumom in napačnim asociacijam med bralstvom tako predlagam da se – v kolikor se definiramo kot “desni” medij – docela jasno opredelimo glede tega, kako razumemo to svojo “desno” pozicijo. Ponuja se nam več možnosti:

  1. V smislu trenutnih strankarskih delitev.
  2. V smislu “tradicij slovenske pomladi” – kar pa vključuje tudi usmeritve, ki se jih navadno označuje kot “leve” oziroma bi jih v običajni evropski politiki težko iskali na “desni” –  denimo socialno demokracijo.
  3. V ideološkem smislu in s čim manj oziranja na specifike slovenske politike ter njenega izrazoslovja –  torej kot jasna konservativna oziroma (konservativno) liberalna usmeritev.  V primeru, da vztrajamo pri izrecno desni poziciji, mi je samemu ta opcija najbližje.
  4. Še bližje pa mi je zastavitev, ki bi ciljala onkraj “desne sredine” in bi vabila k dialogu vse, ki so pripravljeni nanj, ne glede na nazorsko pripadnost. To nikakor ne bi pomenilo odpovedi osnovnemu cilju kritične prevetritve “desnega” dela slovenske javne sfere. Izognili pa bi se nepotrebnemu zamejevanju in zapiranju v ta okvir ter pretiranemu poudarjanju “desne” usmerjenosti. Kaj lahko se sicer zgodi, da bomo s strani dobršnega dela potencialne publike bili razumljeni kot predstavniki “desnice” iz točke 1., kar vsaj po mojem mnenju popolnoma zgreši naš namen; ali pa točke 2., kar nekako izvotli našo konservativnost.

Sam bi najraje videl, da se v prvi vrsti definiramo skozi kritiko in preseganje levo-desne paradigme, še zlasti, kot se je razvila v Sloveniji, in skušamo nagovarjati tudi in predvsem tiste ljudi, ki razmišljajo onkraj nje oziroma so jim tovrstne identifikacije tuje.

To ne pomeni, da se kot pisci odpovemo lastnim konservativnim – oziroma liberalnim – pozicijam, temveč nasprotno: da se med drugim trudimo pokazati, kako slovenska “desnica” v veliki meri sploh ni desna, “levica” pa v največji meri ne normalna!

Kot potencialni bodoči pisci Kritike ste, spoštovani bralci, k nadaljnji razpravi o desnici, kot tudi smiselni meri identifikacije s to oznako, seveda prijazno vabljeni tudi Vi!

Za odprto razpravo na desnici

get_img

Po zatonu Nove revije in odločitvi Zbora za republiko, da se iz foruma za srečevanje in preseganje sporov na desnici preoblikuje v platformo za širjenje specifične strankarske vizije, je v političnem prostoru desno od sredine nastala vrzel. Umanjkala je tista sfera svobodne in sproščene razprave na visoki intelektualni ravni, ki edina lahko zadovolji potrebe narodovih duhovnih elit.

Seveda se da to povedati tudi manj patetično. V zasebnih pogovorih marsikdo izrazi željo po stvarnih razpravah, ki bi ne bile ukleščene v ideološke puhlice in potrebe politične mobilizacije.

V tem času krize so oživele ali pa na novo nastale številne pobude, usmerjene prav v to smer: od častivrednih Študijskih dni v Dragi, Nikodemovih večerov in Socialne akademije, Foruma za dialog med vero in kulturo, srečanj Mreže mladih, pobud okoli zbornika Evropska Slovenija, pa do uspešnih medijskih projektov, kakršen je Časnik. Revije, kot sta Tretji dan in Slovenski čas, dokazujejo intelektualno vitalnost slovenske katoliške tradicije in njeno pripravljenost, da preseže svojo zgodovinsko nezaupanje do klasične liberalne misli.

A vendar …  Slovenska desnica se pogosto čuti potisnjena v kot, vidi, da so njene vrednote prepogosto tarča zaničevanja, da se njene aspiracije ne upoštevajo. Oropana realne družbene in politične moči se zateka v mobilizacijo lastnih sil, ki pa vedno znova trči ob njeno velikansko notranjo pluralnost. Zato to pluralnost vse pogosteje doživlja z nelagodjem, ki se pogosto izteče v jamranja o notranji razdeljenosti in medsebojne obtožbe o izdajstvu, hegemoničnih težnjah in podobno.

Precej očitno je, da slovenska desnica nima potrebnih resursov za temeljit razmislek o sebi: za politični, kulturni, zgodovinski, sociološki premislek svojih o svojih pogojih možnosti, dilemah, paradoksih in vizijah. To ji onemogoča, da bi resno, torej brez klišejev, predsodkov, strahov in brez prevelikih utvar premislila o slovenski družbi in naših obetih o prihodnosti.

Tu nekje, v tem trikotniku med željo po debati na višji ravni na desnici (kakor tudi med desnico in levico), zavedanjem njene živahne pluralnosti in občutkom nuje po večjem realizmu in tudi večji sproščenosti, se je rodila ideja po tej novi platformi.

Poimenovali smo jo, kot vidite, Kritika konſervativna; tudi zato, ker se skoraj nihče na Slovenskem ne pooseblja z nazivom “konservativen” – kar je sicer škoda, nam pa omogoča, da si ga neomadeževanega posvojimo.

Tu bomo torej pisali, javno razmišljali, kdaj pa kdaj polemizirali, včasih mirili, včasih spodbujali. V vrtincu krize, ki je na vse nas naložila velikansko breme, ki nas duši in nas vleče navzdol, v nemoč, bes in brezup, hočemo zopet navzgor – k upanju, razboritosti, intelektualnemu in državljanskemu pogumu, žlahtni ironiji, realistični razumnosti, k previdnosti in blagosrčnosti. To so, zares, konſervativne vrednote.

Sursum corda!

Evo nas

churchill

Kritika konſervativna je nova platforma za politično misel in javno razpravo. Kot namiguje že njeno ime, je namenjena zlasti kritični in sproščeni debati desno od sredine.

Zamišljena je skromno in ambiciozno. Skromno, ker smo le majhna skupina zanesenjakov. Ambiciozno, ker imamo ves namen postati ena najbolj prodornih intelektualnih platform na Slovenskem.

Naše ime je ironično in resno, tako kot mi sami.

Prizadevamo si za miselno osvežitev na slovenski desnici. Desnico, ki jo nagovarjamo, pojmujemo precej široko – kot vse tiste posameznike, ki se v duhu demokratične tekmovalnosti zoperstavljajo politični, intelektualni, medijski, akademski in ekonomski prevladi levice v Sloveniji.

Naša stran je namenjena tako razmislekom o možnostih in strategijah preseganja te hegemonije, kakor vzpostavljanju strpne in artikulirane diskusije o zagatah desnosredinske alternative po izteku tranzicijske paradigme in v času očitne krize politične tradicije slovenske pomladi.

Teksti bodo prihajali polagoma. Stran bo še nekaj tednov delovala poskusno, uradni zagon lahko pričakujete v velikonočnem času. Če do svete trojice ne bomo že pisali s polno paro, nas lahko potegnete za ušesa. Še zlasti, ker se ta letos praznuje na dan Sv. Vida, zaščitnika proti zaspanosti in histeričnosti – in zavetnika te strani.