Konservativec gleda South Park

                                                               – SPOILER ALERT –

 

  South Park je ena izmed najbolj prodornih in kontroverznih ameriških animiranih serij, ki – svojemu formatu navkljub – ni namenjena otroškim gledalcem. Norčuje se namreč iz tako rekoč vsega – tudi iz politične levice, kar je v nekaterih krogih v ZDA  tudi botrovalo nastanku politične oznake ”South Park Republican’.’ Slednja se je kasneje razvodenela, saj je South Park kritiziral tudi republikance.  Vendarle pa je med (grobo rečeno) politično desnico interes za South Park, vnovič porasel tekom zadnje  (19.) sezone, ki je bila v celoti posvečena norčevanju iz nekaterih prvovrstnih prismodarij anglosaških naprednjakov, kot so politična korektnost in t. i. safe spaces.

V zadnji sezoni se pojavi tudi novi ravnatelj šole, ki jo obiskujejo junaki South Parka, ki nosi ”ime” PC Principal, torej politično korektni ravnatelj. Toda na tem mestu vam ne nameravam razkriti vseh čarov nove sezone, ki je definitivno vredna ogleda ter ob kateri je urednik portal The American Conservative Rod Dreher dejal, da potrebujemo South Park vsaj toliko, kot potrebujemo First Things. Prav tako ne bom pisal o temah celotne serije, temveč bom predstavil deset epizod, ki si jih resnično velja pogledati, saj na izredno piker, sarkastičen in celo malce nesramen način razkrivajo marsikatere neumnosti naše dobe. V njih lahko ugledamo tudi svojevrsten upor proti kulturi politične korektnosti, ki je South Park naredil popularen tudi pri konservativcih, kar bi zaradi njegove provokativnosti bilo npr. v sedemdesetih letih 20. stoletja nepredstavljivo.

 

  1. Garrison’s Fancy New Vagina

 

V 1. epizodi 9. sezone South Parka gospoda Garrisona, učitelja glavnih junakov, ki se je bil nedavno v seriji razkril kot homoseksualec, prešine misel, da je v bistvu ženska ujeta v moškem telesu in se zato odloči za spremembo spola. Splet dogodkov nato pripelje tudi do tega, da se eden izmed glavnih junakov, Kyle Broflovski, prične identificirati kot »transrasna oseba«. Z namenom, da bi postal boljši košarkar, si namreč želi postati visok črnec. Njegov oče se medtem začne identificirati kot »transvrstna oseba« in se odloči za operacijo, s katero naj postane delfin. Razočaranje za junake nastopi tedaj, ko – sedaj gospa – Garrison, ker ji ”zamuja” menstruacija, hoče splaviti, a ji povedo, da ne more zanositi, saj nima za to potrebnih organov. Razplet dogodkov je podoben tudi pri Kylu in njegovem očetu. Epizoda nam tako razkriva zgrešenost konstituiranja identitete zgolj na podlagi občutij, in na realnost biološkega dejstva telesa, ki je, ne glede na vse napore in poskuse, konstantno in neobhodno.

 

  1. The Death Camp of Tolerance

  Epizoda iz 6. sezone se loti obsesije s strpnostjo in sprejemanjem, ki lahko vodi do popolnih idiotizmov in zgodba se ponovno plete okoli gospoda Garrisona, ki se je bil ravnokar vrnil k poučevanju kot odkriti homoseksualec. Pri pogovoru z ravnateljico nato izve, da bi lahko – v kolikor bi bil odpuščen zaradi svoje spolne usmerjenosti – tožil šolo za milijone. Iz tega razloga v šolo pripelje svojega sado-mazo ljubimca mr. Slave – a (gospoda Sužnja), s katerim nato, da bi bil mr. Garisson odpuščen, izvajata razne ogabne dejavnosti. Vsemu temu navkljub, pa otrokom nihče ne verjame. Njihovi starši in širša skupnost raje slavijo mr. Garrisona zaradi domnevnega poguma,  otroke pa celo pošljejo v posebno taborišče, kjer naj bi se naučili resnične strpnosti.

 

 (Vir: wiki.southpark.cc.com )

  1. Butt Out

 

Šola, ki jo obiskujejo junaki South Parka, gosti protikadilsko skupino Butt Out. Ob koncu izredno bednega in patetičnega nastopa (podobnih skupin se verjetno mnogi spominjamo iz časa našega obiskovanja izobraževalnih inštitucij), člani skupine otrokom povedo, da bodo, tudi če ne bodo kadili, lahko odrasli v takšne ljudi, kot so oni sami. Glavni junaki South Parka napoved vzamejo dobesedno, gredo kadit in pri tem ponesreči požgejo šolo. Moralne panike v South Parku pa ne sproži požig šole, temveč kajenje. Zato pokličejo režiserja Roba Reinerja, ki je znan kot velik nasprotnik kajenja. Ta svoje nasprotovanje izraža izredno obsesivno ter svoje poglede poskuša na vsak način uveljaviti, pri čemer konstantno trdi, da so njegovi nasprotniki pod vplivom tobačne industrije. Epizoda odlično prikaže pomen svobodnega odločanja, sprejemanja odgovornosti za svoja dejanja ter snobovstvo in elitizem mnogih nasprotnikov kajenja.

 

  1. Rainforest Smainforest

 

Tokrat so se glavni junaki South Parka prisiljeni udeležiti pevskega zbora, čigar namen je opozarjati na ohranitev pragozdov v Srednji in Južni Ameriki, in ga vodi zagrizena okoljevarstvenica. Stvari pa se zapletejo, ko vodiča ubije in poje kača in so se junaki prisiljeni sami soočiti s pragozdom ter pripadniki enega izmed tam živečih primitivnih plemen. Epizoda sicer daje vtis zagovarjanja določene brezbrižnosti do okoljske problematike, ki avtorju pričujočega prispevka nikakor ni blizu, a hkrati vendarle prikaže tudi odlično kritiko idealiziranja narave kot nekakšnega stanja ljubezni in miru, ki pa je zelo daleč realnosti življenja v takšnem okolju in življenja živali nasploh, ter predstavlja izvrstno kritiko ideologije plemenitega divjaka. Istočasno pa pokaže tudi na odmaknjenost tistih ljudi, ki so pristaši tovrstnih stališč, od objektov njihove ideologije.

 

  1. Gnomes

 

Epizoda Gnomes je posvečena kapitalizmu in hkrati ena najbolj artikuliranih obramb prostotržne ekonomije, ki je bila kadarkoli ustvarjena znotraj popularne kulture. V njej se Tweek, lastnik kavarne, bori proti prihodu velike korporacije Harbucks (aluzija na Starbucks), pri čemer skoraj ne izbira sredstev in se tako izkaže za enako pohlepnega kot korporacija sama. Epizoda prikaže korporacije kot podjetja, ki so rasla preko kakovosti svojega dela – ponekod pa sicer tudi kot produkt premišljenega marketinga, kar epizoda tudi nakaže s tem, ko Harbucks nudi otrokom napitke z veliko kofeina in sladkorja. S pomočjo manjše inkorporirane zgodbe epizoda pokaže tudi na pomanjkljive strategije mnogih podjetij. Zagotovo bo všeč vsem klasičnim liberalcem, pri čemer velja pripomniti, da smo konservativci vendarle bolj skeptični do vpliva velikih korporacij ne le na ekonomijo, temveč tudi na družbo in kulturo.

 

  1. Chinpokomon

 

Epizoda Chinpokomon, nas ne spomni le na priljubljene risanke, video igrice in zbiralne karte, ki so bile del naše mladosti, temveč ponuja tudi nekakšen uvid v genezo totalitarizmov. Med otroci, ki jih prevzame nasilna propaganda produktov podjetja Chinpokomon, namreč začne prevladovati dejansko čaščenje teh produktov in velika težnja po istosti – tokrat preko posedovanja igrač in udeležbe dogodkov v povezavi s Chinpokomoni. To izkorišča japonska vlada s cesarjem na čelu skuša otrokom oprati možgane z namenom stvarjenja novih kamikaz v službi japonske države. Poleg uvida v razvoj totalitarizma pa epizoda ponudi tudi kritiko masovne kulture in potrošništva (ter nakaže določene korelacije med omenjenimi fenomeni).

 

  1. Cartman’s Silly Hate Crime 2000

 

Eric Cartman, najkotroverznejša figura v seriji, je tokrat obtožen zločina iz sovraštva, ko vrže kamen v črnega sošolca Tokena, četudi razlog napada ni bila Tokenova rasa, temveč dejstvo, da je ta malo poprej Cartmana ozmerjal z debeluhom. Epizoda dobro kritizira problematičnost koncepta zločina iz sovraštva ter tudi možnost njegove zlorabe, posebej pa je pomenljiv zaključek, v katerem Tokenov oče razloži, da sam obstoj te kategorije utrjuje ločnice med ljudmi.

 

  1. Proper Condom Use

 

Glavni junaki serije se naučijo ”pomolsti psa” oz. zdrkati penis psu. Pri tem se niti najmanj ne zavedajo kaj dejansko počno, saj so konec koncev komaj predpubertetniški otroci, kar pa ponovno vodi do moralne panike v mestu, ki zato uvede spolno vzgojo od vrtca dalje. Glavne junake poučuje šolski svetovalec mr. Mackey, ki je popolnoma nepoučen, saj ni imel spolnih odnosov od devetnajstega leta, medtem, ko dekleta iz isti šole uči učiteljica ms. Choksondick, ki jih zgolj straši o spolnih boleznih. Punce so nato prepričane o nevarnosti fantov in jih prepričajo, da kupijo in si nataknejo kondome, čeprav sploh nimajo spolnih odnosov. Srž epizode tokrat meri na nesposobnost staršev, da bi otroke vzgajali sami ter želijo vedno več odgovornosti prenesti na šolo in državo.

 

  1. Stupid Spoiled Whore Video Playset

 

Epizoda je posvečena kritiki čaščenja zvezd in slabemu vplivu slavnih osebnosti na mladino – konkretno primeru Paris Hilton in njenega spodbujanja promiskuitete in razvajenosti med mladostniškimi dekleti ter temu, kako lahko slednja celo tako negativne besede kot je npr. »kurba« začno uporabljati v pozitivnem kontekstu, starši pa na to sploh ne odreagirajo. Dekletom slednjič celo sam promiskuitetni mr. Slave razloži, da v teh rečeh ni nič častnega in pozitivnega, kar norijo počasi konča s sicer še enim, absurdno komičnim razpletom.

(Vir: wiki.southpark.cc.com )

 

  1. Goobacks

 

Najbolj aktualna epizoda South Parka pa je Gooback, ki se loteva vprašanja imigracije in kritizira obe strani, udeleženi v javni razpravi. Na eni strani desnico, ki se osredotoča zgolj na negativne vplive priseljevanja – v epizodi konkretno prevzemanje delovnih mest – na drugi strani pa levico, ki zgolj poudarja razloge za priseljevanje in spodbuja k sprejemanju, popolnoma pa ignorira vpliv priseljevanja na domače prebivalstvo, zlasti na nižje sloje. Sporočilo epizode lahko razumemo kot klic k reševanju problema pri izvoru, ki pa je še dodatno začinjen z absurdno mero in načinom spoprijemanja s problemom, možnima zgolj v South Parku.

 

Častne omembe:

 

Poleg zgornjih, po mojem mnenju najboljših epizod, naj omenim še pet epizod, ki si zaslužijo častno omembo.

 

  1. Go God Go in Go God Go XII

 

Dvodelna epizoda v kateri se norčujejo iz Richarda Dawkinsa in njegove oblike militantnega ateizma.

 

  1. The tale of Scrotie McBoogerballs

 

Odlična satira konstantnega iskanja pomenov v književnosti.

 

  1. Margaritaville

 

South Park tokrat pokaže, kaj se zgodi, če se iz ekonomije naredi religijo.

 

  1. Miss Teacher Bangs a Boy

 

Pogled na neenakost spolov iz drugačnega zornega kota.

 

  1. Die Hippie, Die

 

Advertisements

»Živel Prvi in Drugi maj!« ali kako težko se je upirati samemu sebi

Obstajajo ljudje, ki ne marajo valentinovega. Pravijo, da zaljubljenci ne potrebujejo posebnega praznika, saj je za prave zaljubljence valentinovo vsak dan. Analogno kritiko nekateri namenjajo tudi prazniku dela. Za nekatere (teh je letos prijavljenih slabih 130 tisoč, realna številka pa je seveda bistveno večja) to ni le dan ali dva v letu, temveč način bivanja. Seveda z dvema bistvenima razlikama: da se ne vsak dan bašejo s čevapčiči v Opatjem selu in da za njihovo zabavo ne skrbi sindikat. No, seveda, ti redni praznikarji pravzaprav sploh nimajo sindikalnega zastopstva, niso »socialni partner« v pogajanjih o reformah, niso, razen z lepimi besedami, vključeni v program kakšne stranke. In vendar so. Obstajajo kot določen nevidni sloj. Nezaposlenost v Sloveniji namreč ni neko prehodno obdobje, nekaj začasnega, neka trenutna nemilost, v katero smo padli samo zato, da bi se lahko kmalu – in opremljeni z novo izkušnjo – spet postavili na noge. Ne, tako kot obstajajo redno zaposleni, obstajajo tudi redno nezaposleni.

Zanimivo je seveda to, da vseh teh stotisoč in več nezaposlenih ne sedi nujno križemrok, jokajoč nad svojo usodo. Mnogo nezaposlenih dela dosti, tako kot mnogo zaposlenih ne dela ničesar. Vsi moramo jesti, piti in plačati položnice za telefon. Z dvesto pa nekaj evrov socialke, ki jih lahko dobijo od države, brezposelni tega gotovo ne zmorejo. Vendar, bi dejala zaposlena gospa na zavodu za zaposlovanje, njihovo dodatno delo je nezakonito. To je žalostna zgodba tega sloja: ne le, da niso reprezentirani, niti zakoniti niso.

Continue reading

Alenka in klerikalna zarota

Tako kot kraljica Elizabeta I. je tudi naša Alenka velika borka proti katoliškemu mračnjaštvu (vse druge podobnosti so naključne).

Tako kot kraljica Elizabeta I. je tudi naša Alenka velika borka proti klerikalnemu mračnjaštvu (vse druge podobnosti so naključne).

Opažamo, da so podporniki Alenke Bratušek (vseh pet) precej zmedeni nad zadnjimi dogodki v Bruslju. Kar ne najdejo dovolj dobre racionalizacije za to, kar se je zgodilo. Zato smo se v duhu solidarnosti odločili, da jim priskočimo na pomoč z izvrstno teorijo zarote, ki jo lahko uporabljajo kot razlago za njeno zavrnitev pred Evropskim parlamentom. Teorija je primerna za vse letne čase in jo je mogoče uporabiti v kombinaciji z mnogovorstnimi modnimi dodatki iz progresivnega repertoarja.

Pripravljeni?

Bratuškova je bila zrušena zaradi cerkveno-vatikanske zarote, ki jo je organiziral kardinal Rode ob pomoči Sv. Janeza iz Puščave. Znano je, da je Alenka velika borka proti RKC in klerikalizmu. Pred volitvami je zbrala izjemen državljanski pogum in – pisala v Vatikan! Slovenska farška zalega ji tega ni odpustila in prek svojih vez, ki delajo na skrivnem, stran od budnega očesa dobrega papeža Frančiška, dosegla, da so jo v Evropskem parlamentu potopili.

Kako so dosegli, da je imela tako slab nastop pred parlamentarnim odborom, še ni jasno – toda vemo, da imajo cerkvenjaki na zalogo veliko trikov iz zakladnice črne magije.

Teorija ima več prednosti: da se jo cepiti na feminizem (“to so ji storili zato, ker je ženska!”), prav tako pa se sklada z Alenkinim novoodkritim imidžem borke za LGTB pravice. In najpomembnejše: vsaki teoriji zarote, kjer nastopa RKC, je na Slovenskem uspeh zagotovljen.

Le korajžno, torej, dragi zavezniki Alenke Bratušek: mi smo vam ponudili osnovni scenarij, na vas pa je, da ga izpopolnite do potankosti! Veseli bomo, če boste to storili kar med komentarji.

Evropska Slovenija Igorja Prodnika

Sklicevanje na »pravičnost«, »enakost«, »moralnost« in »etiko«, kakor jo razume najprej hudič in po njegovih navdihih tudi večina ljudi /poudarek ur./, je vedno učinkovito propagandno in zapeljevalno sredstvo. Z gendersko, nacionalistično, a enako z antinacionalistično, socialno in avtoritarno ali enako antiavtoritarno retoriko je brez vsakega konkretnega znanja v upravljanju državnih reči mogoče delati hitro in dobro kariero, enako pa tudi v drugih človeških ustanovah, posebej še v velikih religioznih sistemih in cerkvah /poudarek ur./. Dalai Lama in trenutni rimski škof Frančišek sta dovolj prepoznavna primera take uspešnosti. Oba se sklicujeta na »pravičnost » in »enakost«. Ni slučaj, da imamo sovraštvo med Izraelom in predniki današnjega arabskega sveta in z njim vseh islamskih narodov že v isti Abrahamovi družini med Izakom, sinom zakonite žene Sare in Izmaelom, sinom dekle Hagare, ki z isto neizprosnostjo traja do danes, kar v naslednji generaciji pa v isti maternici spor dveh sorodnih narodov Jakobovega in Ezavovega potomstva, ki ju Bog sam napove Rebeki, Izakovi ženi: „Dva naroda sta v tvojem telesu, dve ljudstvi se bosta ločili iz tvojega naročja. Eno bo močnejše od drugega in starejše bo služilo mlajšemu” (1 Mz 25,23). Bog v vsej zgodovini poleg temeljnih razlik iz začetka stvarstva vzpostavlja vedno nove dodatne razlike – njegov nasprotnik, Satan, skuša te razlike izničiti, za ceno človeške krvi seveda.

Ne, to ni najbolj bizaren odlomek iz eseja Kača, ki ga je v tedniku Demokracija objavil Igor Prodnik, slovenski javnosti znan kot avtor dokumentarca Maske demokracije, filmskim ustvarjalcem pa kot kratkotrajni direktor Vibe filma, kjer je v praksi uveljavljal odločen odmik od antiavtoritarne logike (verjetno v strahu, da ga ne bi kdo metal v isto malho s papežem Frančiškom).

Prodnik je v naši prosvetljeni napredni javnosti že vzbujal pohujšanje zaradi vehemence svojih verskih nazorov. Vzbujanje pohujšanja pri prosvetljeni javnosti seveda pozdravljamo, nekoliko bolj pa smo skeptični do verskih nazorov koroškega režiserja, ki se nam zdijo najbolj goreči tedaj, ko so usmerjeni v zelo posvetna obračunavanja:

Danes mora kača seči v svojem obupnem poskusu odprave razlike med Stvarnikom in stvarstvom še nižje. Velik del okoljske ideologije, ki danes zamenjuje diskvalificirano razredno ideologijo marksizma, je v bistvu podržavljena ali vsaj v program nekaterih strank sprejeta religija čaščenja mrtve narave. Pot od nacionalnega do ekološkega socializma je samo nadaljevanje iste poti ukinjanja temeljnih razlik med Stvarnikom in stvarstvom.

Če ste pomislili, da je zgornje enačenje ekološke levice z nacizmom višek intelektualne nepoštenosti in zlorabe krščanske teologije v namene plehke ideološke polemike, se motite. Pozorno preberite spodnji odlomek: ne pustite se zapeljati visokim in hvalevrednim kulturnim referencam in navidezno pravoverni teološki izpeljavi; pozorni bodite na poanto:

Continue reading

Hitlerjeve zahteve – izzivanje ali roka sprave?

hitlerjeve_zahteve

Če prav pomislimo, zgledajo zahteve, ki jih Herr Hitler daje Poljski, čisto razumne. Treba je razumeti, da je bil še pred dobrima dvema desetletjema dobršen del Poljske integralni del Nemčije in z razpadom Nemškega cesarstva, ki je sledil zahodni zmagi v prvi svetovni vojni, se je na sto tisoče Nemcev znašlo v mejah nove Poljske države.

Nemčijo danes v medijih pogosto obtožujejo nacionalizma in ekspanzionizma – ampak vprašajmo se: so Poljaki kaj boljši? Poljski vlada vojaška hunta, ki vsebuje najhujše nacionalistične elemente. Pravijo, da je v Nemčiji na pohodu antisemitizem. Morda je kaj na tem, a ne pozabimo, da na Poljskem ni čisto nič bolje: ukrepi, ki jih je uvedla nova poljska oblast, so še bolj sovražno nastrojeni proti Židom. Morda zato, ker večina poljskih Židov govori nemško? …

Zlasti, če pogledamo iz geostrateškega vidika, so nemške zahteve v bistvu logične in razumljive. Versajska pogodba, plod arogantnega zmagoslavja zahodnih sil, je Vzhodno Prusijo odsekala od ostalega nemškega ozemlja. Danzig, mesto z ogromno nemško večino, je dobilo nekakšno avtonomijo, čeprav si njegovi prebivalci v veliki meri želijo priključitev k matici. Nemške vojake bi, takoj ko bi prestopili mejo, pozdravili s cvetjem!

Kar je resnično šokantno, je trma poljske nacionalistične vlade, ki zavrača, da bi se usedla za mizo z Nemci in začela pogajanja o miroljubnem razkosanju svoje dežele. Še bolj nesprejemljivo je, da s to svojo trmo celotno Evropo vleče v vojno!

Pri tem je treba omeniti še vse protinemške predsodke, ki jih je brati v zahodnem – predvsem angleškem! – tisku. Seveda, Hitlerjeva Nemčija ni “demokratična” država po zahodnem zgledu. Vendar – ali je morda “demokratična” Anglija, ki zatira Indijce in je ravnokar poslala gospoda Gandhija v zapor? Je mar demokratična Francija, kjer smo brali o novem valu aretacij v Alžiru in pregonu protestnikov v Indokini?

Ne pustite se vleči za nos, dragi čitatelji: tu ne gre za nobena načela, za nobeno demokracijo. Gre za brutalno igro interesov na plečih malih držav. Iste pravice, ki si jih zahodne sile same jemljejo od Palestine do Singapurja, odrekajo Nemčiji, ki hoče le zaščiti legitimne interese svojega preivalstva v sosednjih državah.

Neverjetno je, kako petindvajset let po koncu velike vojne znova vznikajo protinemški predsodki, za katere smo upali, da so dokončno pokopani. Iste predsodke o “barbarskih Nemcih”, “Hunih”, “Gotih” ipd, ki smo jih slišali od zahodne propagande pred tremi in več desetletji, se znova ponavljajo v drugi obliki. Pri tem se objektivne razlike v politični kulturi izkoriščajo za zasmehovanje nemške politike in celo ustvarjanju nekakšne paranoje pred “nacistično nevarnostjo” itd.

Jasno je: Nemčija je – ob sicer neortodoksnih in za naše okuse morda včasih nekoliko grobih politikah Herr Hitlerja – znova postala velesila, ki ne sledi diktatu zahodnih držav. Zato jo je treba na vsak način zaustaviti. Poljska, ta umetna in šibka tvorba, o kateri pred dvajsetimi leti nihče pri nas ni niti vedel, da obstaja, je pri tem le priročna lutka anglo-francoskih interesov. Pod generalom Piłsudskim je vodila pronemško politiko, ki je šla v nos predvsem Francozom, zato so sedanjega predsednika Becka dobesedno prisilili (z ekonomskimi in drugimi pritiski), da je ubral protinemški kurz. In še to šele v zadnjih mesecih, ko je Herr Hitler dokazal svojo daljnovidnost in prvi med velikimi silami v Evropi sklenil sporazum s progresivnim režimom Jožefa Stalina v Rusiji. Zahodne sile so izkoristile protirusko paranojo Poljakov in jo speljali na svoj mlin.

Tako smo zdaj, namesto, da bi se pogovarjali o načinih za mirno razrešitev konflikta, na robu nove vojne. In zakaj? Zato, ker “demokratični” Zahod ne more trpeti samostojne in močne Nemčije – še zlasti pa ne take, ki v domači politiki gradi krepko in široko državo blaginje, na tujem pa stopa v zavezništvo s progresivnimi silami sveta. Ne, tako Nemčijo je treba na vsak način zaustaviti – in vsa ta komedija okoli nekega Danziga (kdo pa sploh ve, kje je to?) priča zgolj o tej antinemški obsesiji Zahoda, dragi čitatelji. Bomo nasedli? Upam, da ne.

Mira Cerarja bi bil podprl, če …

  • bi svojo visoko etično držo znal uveljavljati tudi v konkretnih primerih, ko se je od njega zahteval pogum in pokončna drža;
  • bi imel vsaj kakšen indic za domnevo, da ima smisel za izbiro sodelavcev (tri leta Pahorjevega kadrovanja so bila dovolj);
  • bi se jasno zavzel za simbolno in pravno prekinitev s komunističnim režimom, za izločitev sodnikov in tožilcev, ki so sodelovali pri ukrepih zoper človekove pravice, in se jasno izrekel proti enostranskemu posiljevanju z imaginarijem, ki izhaja iz bivšega nedemokratičega režima;
  • bi imel vsaj osnovno vizijo ekonomskega razvoja;
  • bi predstavil konkretne ukrepe za ponoven zagon gospodarske aktivnosti;
  • bi ne žalil inteligence volivcev z banalnostmi svojega power point programa na srednješolski ravni;

Continue reading

Morski pozdrav (predlog začasne državne himne)

Foto: Mladina

Foto: Mladina

Izredne državnozborske volitve so bile razpisane za 13. julij. Tisti dan torej, ko:

  • bodo vsi res zavedni državljani Republike Slovenije na dopustu;
  • bodo vsi res zavedni državljani Republike Slovenije na dopustu neodložljivega značaja (v nadaljevanju neodložljivi dopust);
  • bodo vsi res zavedni državljani Republike Slovenije na neodložljivem dopustu, čigar neodložljivost bo pričela trajati vsaj 5 dni pred nastopom dneva volitev, zaradi česar jim bo onemogočeno predčasno glasovanje;
  • bodo vsi res zavedni državljani Republike Slovenije skozi celotno trajanje neodložljivega dopusta tako zaposleni, da glasovanje po pošti ali odhod do najbližjega konzularnega predstavništva Republike Slovenije zanje ne bosta mogoča.

Tisti, ki razpolagamo z zadostno mero patriotične razgledanosti ter poznavanja osnovnih pravni(ški)h pojmov, se dobro zavedamo ne le dejstva, da je julijski dopust temeljna človekova pravica, temveč tudi, da gre vsak pravi Slovenec julija na morje. S tem ne goji le častitljivih ferijalnih tradicij našega naroda, temveč tudi budno brani (poletne) postojanke slovenstva vzdolž jadranske obale.

Volijo pa, kot tudi vemo, tako ali tako le ovce.

Odločitev za razpis volitev na 13. julij je tako – poleg tega, da je morebiti neustavna in da brez dvoma nakazuje grob napad na osnovne človekove, kot tudi državljanske pravice (te pa so, kot vemo, „priborjene in ne podeljene“) – sila nedržavotvorna, saj skuša s sklicevanjem na državljansko zavest državljane Republike Slovenije na pretkan način zmotiti ali celo zvabiti stran od opravljanja njihove osnovne državljanske dolžnosti.

 

Na podlagi gornjih razmislekov ter –

V protest proti nedržavotvornemu vedenju in iz spoštovanja do ustave in institucij RS;

V podporo vsem brezpravnim siromakom, ki jim želi država vzeti njihovo temeljno pravico do dopusta;

V poklon in priznanje vsem politično osveščenim državljanom, ki bodo, vsem podlim intrigam politike navkljub, opravili svojo temeljno patriotsko dolžnost in bili 13 julija na morju;

In v prijazen poduk ter opomin vsem ovcam

– predlagam uvedbo poletne himne Republike Slovenije, ki naj vsako leto v času mesecev julija in avgusta začasno nadomesti siceršnjo državno himno. V ta namen predlagam pesnitev Morski pozdrav zasedbe Don Mentony Band, ki na najbolj doživet in pristen način izraža pravi patriotski duh in sporočilo osveščenih državljanov RS:

 

Peticija za prepoved krsta dojenčkov? Definitivno premalo!

cute-baby-crying

Opazil sem, da že dobra dva tedna skupina pod imenom Koalicija za ločitev države in Cerkve zbira podpise za prepoved krsta dojenčkov.

Argumentacija, ki jo lahko zasledimo na spletni strani, je naravnost fantastična (skorajda že znanstvenofantastična). V duhu sodobnega postateističnega sekularnega vraževerja in TRS metafizike pobudniki apodiktično zatrjujejo, da krst »pomeni poseg v duševnost, saj vtisne v dušo neizbrisno duhovno znamenje« in zato »dojenček postane nova stvar in ud cerkve ter ne pripada več samemu sebi.« Kaj natančno hočejo s tem povedati, mi ni znano, kot kaže, pa to neverjetno duhovno znamenje v ljudeh povzroči, da krščeni kot po nekem avtomatizmu »mora biti poslušen cerkvenim predstojnikom, jih ubogati in materialno podpirati cerkev« in »se mora udeleževati misijonske dejavnosti cerkve ter vedno in povsod širiti in braniti katoliško vero.« (Gotovo bi bil marsikateri župnik zelo vesel, da zmore s krstom ustvariti tako zveste vojščake.)

Namen pobudnikov sicer najverjetneje ni nov spiritualistični nauk o delovanju zakramentov, temveč obramba najsvetejših svetinj enakosti, svobode in demokracije. In, moram priznati, mi je dalo misliti. Če zmore zgolj en navaden krst narediti tolikšno spremembo v našem nedolžnem malčku in mu nalaga dolžnosti, ki jih ni sprejel, in mu tako za vekomaj onemogoči zmožnost svobodnega bivanja, kaj potem šele ostale reči, ki so otroku vsiljene in ga nepreklicno zaznamujejo!

Zato predlagam (in upam, da mi bodo kolegi iz Kritike konservativne pritrdili, kakor tudi drugi dobromisleči posamezniki, ljubitelji svobode in enakosti), da se pridružijo peticiji za prepoved vsiljevanja česarkoli, kar bi dojenčke lahko kakorkoli spremenilo in za to niso kot že polnoletni dali privoljenja.

Zato pozivamo ustrezne inštitucije, da v ustavi in v ustreznih zakonih nedvomno obvarujejo naslednje pravice:

  • Pravico do izrekanja glede pravice do izobraževanja: izobraževanje v izobraževalnih ustanovah oz. šolah je v Republiki Sloveniji obvezno. Vendar šolanje na zelo pomemben način spreminja kognitivni aparat našega malčka in ga s tem odteguje od njegove igrive samosvojosti in ga daje v službo javnega in občega. Otrok ni več samosvoj, saj se mora učiti stvari, ki jih ne pozna, delati naloge, ki si jih ni izbral, in ubogati ljudi, ki jih ni izvolil. V tem vidimo globoko kršenje demokratičnih vrednot, ki so (oziroma bi morale biti) vpisane v ustavo. Poleg tega beseda šola izhaja iz prostega časa, kar pomeni, da krši svojo lastno etimologijo.

  • Pravico do izbire maternega jezika: še bolj kot izobraževanje otroka spremeni jezik, ki se ga je primoran naučiti. Sklepamo, da se pred osemnajstim letom otrok ni zmožen resno in racionalno odločiti, kateri bi bil njegov materni jezik oziroma ali bi sploh govoril.

  • Pravico do izbire staršev: otrok je z rojstvom dodeljen v oskrbo neki skupini ljudi po čisti kontingenci. Ti skrbniki (ali starši) ga v vseh vidikih njegove formacije nepreklicno in nepopravljivo zaznamujejo: na emotivni in kognitivni ravni, pa da ne govorimo o tem, da formirajo v pomembnem segmentu njegove najzgodnejše spomine na otroštvo. Pri svojem rojstvu je dojenček daleč premald, da bi lahko izbral svoje skrbnike in racionalno pregledal njihove metode vzgoje, kraj izvrševanja starševanja in recenzije njihovih drugih otrok.

Podpise lahko oddate kar v komentarjih ali na tviterju. Ko se bomo odločili, da jih je dovolj, bomo le-te izročili Zdenki Čebašek Travnik in Matjažu Hanžku, saj sta edina v tej mračni deželi, ki jima gre za stvar samo.

 

Slovenija ne vidi izhoda iz recesije. Strokovnjaki: v Sloveniji preveč Slovencev

(poročilo prevedeno iz bruseljskega časopisa The New European Times)

Foto: Delo

Foto: Delo

BRUSELJ, DUNAJ – Evropska unija izraža skrb nad ekonomskim in političnim stanjem v Republiki Sloveniji. Slovenija se z vsako uro zadolžuje v številkah, ki jih zna razumeti le še Berlusconi. Pri tem pa EU opazuje, da se v nobenem segmentu svoje ekonomije ne želi spoprijeti z reformami. Na tiskovni konferenci minuli torek je lokalna premierka Alenka Bratušek dejala: »Stanje v Sloveniji je stabilno. Trojke v našo deželo ne bo, saj smo v zadnjih pol leta uspešno privabili več tujih posojilodajalcev, ki nam bodo redno zagotavljali likvidnost v teh težkih časih, tako za Slovenijo kot tudi za naše prijateljske republike Rusijo, Azerbajdžan in Libijo«.

Toda v kuloarjih bruseljske Steklene palače je v pričakovanju evropskih volitev zaznati veliko stopnjo nezaupanja. »Sam pogled na kandidatne liste ne vzbuja preveč zaupanja – nam je zaupal vir iz hodnika – ena lista izgleda kot skupina, ki išče zatočišče pred sodnimi pregoni, druga kot da je ravnokar prikorakala iz srednje šole, tretja pa ima tistega zoprnega čebelarja«.

Če pa so na čudaške kandidatne liste na evropskih volitev še vajeni – tokratnih volitev se bodo namreč udeležili tudi na Hrvaškem, sicer južni sosedi Slovenije, s katero sta skupaj žulili klopi v socialistični Jugoslaviji – pa je ekonomsko in gospodarsko stanje tisto, ki administratorjem EU najbolj beli glavo. Predvsem zato, ker so to republiko, ki po prebivalstvu ne presega berlinskih četrti Pankow in Oraniensburg, dobrih pet let nazaj tako nemarno spustili v monetarno unijo.

V poročilu odhajajočemu komisarju EU Josetu Barosu je v sredo skupina iz Centra za organiziranje in koordininarnje lokalnih administracij (COKLA) predstavila izsledke dolgoletne raziskave o problematiki implemenatcije evropskega modela ekonomije na mejnih območjih EU in državah PIIGS. Strokovnjaki so za Slovenijo locirali predvsem dva poglavitna problema.

Prvega opažajo v tem, da je slovensko gospodarstvo čudna mešanica med fevdalnim sistemov obveznih cehov in socialistične retorike. Levji delež vidijo predvsem v slovenski medijski krajini, ki naj bi takšen sistem tudi legitimirala – njihov največji in osrednji časopis Delo je, v raziskavi kvalitete medijev za leto 2013, zasedel 78. mesto, takoj pod revijo Upanje, glasilom dekliškega zbora kolegija Edvarda VII. v Porthsmouthu, in tik nad mesečnikom Novi časi, ki ga izdaja Združenje levičarskih podjetnikov iz Bolgarije. Strokovnjaki zato ugotavljajo, da bi morala Slovenija preiti dvojno tranzicijo: najprej v modernizem in potem še v postmodernizem, da bi prišla na stopnjo Slovaške v letu 1994.

Drugi problem, ki so ga strokovnjaki izpostavili in ki bo v veliki meri otežil reševanje prvega, naj bi bil, da je v Sloveniji daleč nadpovprečno visoka koncentracija Slovencev.

»Opažamo zaskrbljujočo visoko količino Slovencev tako na vodstvenih položajih (v javnem in privatnem sektorju) kot med zaposlenimi. Najbolj skrb vzbujajoče pa je, da je enormna prisotnost Slovencev tudi v zakonodajni, sodni in izvršni oblasti,« je na tiskovni konferenci dejal Aki Rassmusen, visoki predstavnik COKLE za Srednjo Evropo. Na vprašanje, kaj ta visoka prisotnost Slovencev predstavlja za implementacijo gospodarskih reform, je Rassmusen poudaril, da so »Slovenci nenormalno obsedeni z željo po čimprejšnjem upokojevanju, za kar gre sedaj že 76 % celotnih javnih izdatkov; da ne prenesejo ideje fleksibilnega urnika, saj morajo ob 15h pustiti službo in iti delat na tem, da v predmestjih uničujejo sosedom razgled z grajenjem štirinadstropnih vil; in še tisti čas, ki ga preživijo v službi nadpovprečno porabijo na spletni strani avtomoto.si«.

Rassmusen tako ugotavlja, da se bo, preden se reši ta drugi problem, zelo težko lotiti prvega.

Spomnimo, da je slabo leto nazaj do podobnih zaključkov prišel tudi Sveti Sedež, ko je odstavil oba nadškofa v tej mali republiki. Glede tega problema se je uradni Vatikan zavil v molk, vendar je iz krogov blizu Svetega očeta med naše dopisnike pricurljala informacija, da papež Frančišek na noben način noče imenovati še enega Slovenca na to mesto. »Ne bom dopustil, da mi bodo neki Slovenci spet srali tam, kjer poskušam jaz čistit!« je baje dejal v buenosaireškem dialektu.

Komunisti, komunajzerji, komunjarji, komiji – kratek slovarček za liberalne bralce

the_communists

Pri Kritiki konservativni se zavedamo, da je široko področje, ki ga na Slovenskem zaseda t. i. desnica – v resnici gre za dokaj suho in pusto planjavo, po kateri že dolga desetletja blodijo izgubljena slovenska plemena konservativna – sestavljeno iz jako raznolikih skupin, sekt, frakcij in občestev. Znašla so se skupaj, ker jih druži nasprotovanje levici, a imajo pogosto zelo različne kulturne, zgodovinske in druge občutljivosti. Liberalci, na primer, so zelo občutljivi na antikomunizem. Ne zato, ker bi imeli do bivšega sistema posebne simpatije, temveč predvsem zato, ker se v antikomunizmu, ki ni le drža ali stališče, temveč posebna kultura s svojimi pravili, šegami, navadami in zapletenimi diskurzivnimi praksami, ne znajdejo najbolje.

Predstavljamo si na primer povprečnega liberalca slovenskega, ki izhaja iz mestnega okolja in se umešča v to, čemur se je pred leti reklo »urbana desnica«. Ta liberalec ne mara neosocializma – zato mu tudi paleosocializem ni pri srcu. Toda o njem ne ve kaj prida, saj je bil vzgojen v dobrostoječi mestni družini, ki se je iz Blatnega Dola v srednji razred pogosto povzpela ravno v času socializma in zato ima do njega sicer kritično, a vse prej kot popolnoma negativno stališče. Spominja se vrst za puter in toaletni papir, a tudi poceni kreditov, s katerimi si je zgradila vikend na Pohorju, pa letovanja v Crikvenici. Spominja se tudi užitka, s katerim je v osemdesetih brala Žižkove kolumne v Mladini, nezaupljivega posmeha, s katerim je spremljala vzpon klerikalcev v Peterletovi vladi, predvsem pa se spominja zlatih devetdestih in vseh prikupnih načinov, s katerimi je profititala od slovenske zgodbe o uspehu.

Tedaj je biti liberalec pomenilo nekaj drugega …

Naš mladi novi liberalec na stvari gleda nekoliko drugače, a to so njegove družinske korenine. Zlata devetdeseta so mimo in naenkrat je treba izbirati: ali si liberalec ali hodiš na predavanja DPU-ja. Časi, ko je eno predpostavljalo drugo, so dokončno mimo. Zgodi se sicer včasih kakšna vstaja, ko se ta dva pola zopet srečata – a zreta si iz obličja v obličje in vedno bolj sodita, da več ne spadata skupaj. Nazadnje se odločita za open relationship – v prihodnje se bosta srečevala le, ko bo treba skupaj demonstrirati proti Janezu Janši, za legalizacijo marihuane in proti homofobiji. Sicer pa bo vsak od njiju »srečeval nove ljudi«. Vsak od njiju spremeni svoj facebook  status v »it’s complicated«: toda mladi revolucionar nadaljuje svoje živahno družabno življenje  po Ljubljani, mladi liberalec pa pravzaprav ne ve, kam bi se dal. Nekaj časa poseda doma, se udeležuje razprav na twitterju in na blogu Tomaža Štiha, nazadnje pa se odpravi na plano,  iščoč somišljenike iz mesa in krvi v tej pustniji, ki se ji reče slovenska meščanska sfera.

Pride do protikomunistov. Previdno pristopi do njih: simpatija je takojšnja, a kmalu se pojavi nelagodje, nerazumevanje, zadrega. Oni ga razumejo – a on njih ne. Njihov besednjak, reference, interne šale so mu tuje.

Zato smo za mladega liberalca pripravili kratek slovarček antikomunističnega besednjaka. Začeli bomo pri samem začetku: pri poimenovanju nasprotnika, v odnosu do katerega dobiva antikomunist svojo identiteto. To je bolj zapleteno, kot se sliši. Nemara ste opazili, da glede tega obstaja več izrazov: komunisti, boljševiki, marksisti, leninisti, stalinisti, titoisti, maoisti, trockisti, nacional-boljševiki, nacional-komunisti, rdečkarji, komunajzerji itd. itd.

Od tega se človeku zavrti v glavi. Zato bomo začeli čisto pri osnovah in razjasnili nekatere najpogostejše rabe.

Continue reading