Credo reakcionarja

Erik Maria vitez von Kuehnelt-Leddihn je bil avstrijski politični teoretik in pisatelj; med drugim tudi svetovalec Otta von Habsburga in prijatelj Friedricha von Hayeka. Njegov članek o različnih rabah pojma liberalizma smo že objavili.  Kuehnelt-Leddihn je namreč pred nacizmom je prebežal v ZDA, kjer je deloval do konca življenja. Pričujoči članek je bil objavljen julija leta 1943 v časopisu American Mercury na pobudo uredništva, ki se je sredi vojne odločilo predstaviti »izpovedi vere« s strani predstavnikov različnih svetovnih nazorov, nedvomno kot način, da bi prikazala široko paleto ideologij in miselnih tradicij, zbranih v skupnem boju proti fašizmu. Von Kuehnelt-Leddihn je svoj »credo« objavil pod psevdonimom Francis Stuart Campbell, da bi sorodnike, ki so ostali v Avstriji, zaščitil pred nacističnimi povračili. V besedilu, napisanem v ironičnem tonu, značilnem tako za avtorja kot za revijo, v kateri je bil esej objavljen, se je Kuehnelt-Leddihn predstavil kot »reakcionar«, pri čemer je meril predvsem na kritiko moderne masovne družbe ter kolektivističnih kulturnih in političnih vzorcev, vezanih nanjo. Tudi kritiko »demokracije«, kakor je predstavljena v tekstu, velja razumeti predvsem iz tega vidika – kot polemiko proti egalitaristični politiki, utemeljeni na mobilizaciji množic; pri čemer se seveda navezuje na starejše rabe pojma demokracije, ki ga zasledimo tudi še pri Tocquevillu in najde odmev v konservativnih kritikah fašizma in nacizma kot »totalitarne demokracije«, kakršno najdemo npr. pri izraelskemu zgodovinarju Jacobu Talmonu.

Tekst je eden najbolj nazornih predstavitev kritične miselne tradicije, ki je cvetela predvsem po prvi svetovni vojni; danes za njenega najbolj znanega zastopnika velja Nicolás Gómez Dávila, čigar aforizme smo tudi že objavili.

 

“Univerzalnost Nikolaja Kuzanskega ali Alberta Velikega, slava katedrale v Chartresu in poznega avstrijskega baroka, navdihujoče figure, kot so Marija Terezija, George Washington ali Leibniz me fascinirajo mnogo bolj kot tri običajni možje našega časa – Mussolini, Stalin in Hitler –, demokratični blišč veleblagovnice ali duhovna praznina komunističnih in fašističnih množičnih zborovanj.”

I.

Sam se ne obotavljam pri razglasitvi dejstva, da sem reakcionar. To dejstvo me navdaja z velikim ponosom. Ne vidim nič več vrline v hrepenečem zorenju v prihodnost kot pa v nostalgičnem gledanju nazaj k poznanim in preizkušenim vrednotam. Izraz reakcionar, kot ga sam uporabljam, ne izraža definitivnega in nesprejemljivega kompleta idej, temveč opisuje stanje duha. Kot reakcionar preziram in nasprotujem stanju duha in trendom časa, v katerem sem prisiljen živeti, in poskušam obnoviti duh, ki je bil najbolje poosebljen v preteklih obdobjih. Dejstvo, da se izraz reakcionar uporablja kot sopomenka za fašiste in ostale zvrsti sodobnega človeka, ki jih pravi reakcionar prezira, ni moja krivda.

Kot iskren reakcionar seveda zavračam nacizem, komunizem, fašizem in ostale ideologije, ki so pravzaprav reductio ad absurdum t. i. demokracije in prevlade drhali. Zavračam absurdno predpostavko vladavine večine, parlamentarni hokuspokus, lažni materialistični liberalizem manchestrske šole ter lažni konservativizem velikih bankirjev in industrialcev. Preziram centralizem in uniformiranost črednega življenja, neumni drhalni duh rasizma, tako privatni kot državni kapitalizem (socializem), ki so vsi prispevali k postopnemu uničenju naše civilizacije v zadnjih dveh stoletij. Pravi reakcionar sedanjosti je upornik proti prevladujočim predpostavkam in »radikalec« v tem, da gre nazaj vse do korenin. Osebno sem reakcionar tradicionalne krščanske vere, z liberalnim pogledom in agrarnimi nagnjenji. V svetu, kjer mnogi okoli mene častijo novo, sam spoštujem oblike in institucije, ki so rasle organsko skozi dolgo časovno obdobje. Obdobja, ki so se prebila skozi velike nevihte, se pravi srednji vek in renesansa – ki se je končala z reformacijo – in osemnajsto stoletje – ki se je končalo s francosko revolucijo –  so bogata s pravili in idejami trajnega pomena. Univerzalnost Nikolaja Kuzanskega ali Alberta Velikega, slava katedrale v Chartresu in poznega avstrijskega baroka, navdihujoče figure, kot so Marija Terezija, George Washington ali Leibniz me fascinirajo mnogo bolj kot tri običajni možje našega časa – Mussolini, Stalin in Hitler –, demokratični blišč veleblagovnice ali duhovna praznina komunističnih in fašističnih množičnih zborovanj, kjer ekstatični vodje očarajo drhal.

Uvod k temu zatonu civilizacije so zapisali: Martin Luther, ki je častil narod, povzdigoval državo in rohnel proti Judom, kraljevi barbar na angleškem prestolu, ki je katoliški duh svoje države zamenjal s hromečim provincializmom, prvi moderni Ženevčan, ki je zanikal filozofsko podlago človekove svobode – svobodno voljo –,  in še en ženevski meščan, ki je pridigal vrnitev v džunglo in idilično barbarstvo. Ti štirje jezdeci: Luther, Henrik VIII., Kalvin in Rousseau so bili zgolj glasniki usodnejših prihajajočih reči. Katastrofa je bila dokončna, ko se je francoska revolucija, soočena z večno dilemo med svobodo in enakostjo, odločila za enakost. Giljotina in strasbourški magistrati, ki so določili uničenje zvonika katedrale, ker se je s svojo lepoto vzdigoval nad egalitarnost ostalih stavb, so večni simboli modernizma in perverznega »napredka«. Množice, ki tvorijo organizirane večine z identičnimi idejami in uniformiranim sovraštvom do vsakega, ki si upa biti drugačen, so sodoben produkt teh uporov. Duhovnik in Jud, plemič in berač, genij in bedak, politični nekonformist in filozofski raziskovalec so vsi na spisku prepovedanih. Dandanes tako čreda vlada povsod, a z različnimi sredstvi in pod zelo različnimi oznakami. Ta tiranija pa je tisto, čemur nasprotujem.

“Uvod k temu zatonu civilizacije so zapisali: Martin Luther, ki je častil narod, povzdigoval državo in rohnel proti Judom, kraljevi barbar na angleškem prestolu, ki je katoliški duh svoje države zamenjal s hromečim provincializmom, prvi moderni Ženevčan, ki je zanikal filozofsko podlago človekove svobode – svobodno voljo –, in še en ženevski meščan, ki je pridigal vrnitev v džunglo in idilično barbarstvo. “

II.

Kot reakcionar verjamem v svobodo, a ne v enakost. Edina enakost, ki jo lahko sprejmem, je duhovna enakost dveh novorojenčkov, ne glede na barvo, vero ali raso njihovih staršev. Sam ne sprejemam ne poniževalnega egalitarizma demokratov ne umetne delitve rasistov, enako pa zavračam tudi razredno razlikovanje komunistov in snobov.

Človeška bitja so edinstvena in bi morala imeti možnost za razvoj svojih osebnosti, to pa pomeni odgovornost, trpljenje in samoto. Sam nisem zgolj ljubitelj monarhije, temveč vseh kronanih ljudi. In najplemenitejša izmed vseh kron je trnova krona. Moderni človek – ta urbanizirana, krotka in kooperativna žival – ni po okusu reakcionarja. Sam verjamem v družino, v naravno hierarhijo znotraj nje in v naravni prepad med spoloma. Rad imam stare može, polne dostojanstva, in ponosne očete. Prav tako pa imam rad tudi pogumne in pokončne otroke. V hierarhiji je namreč najnižji član ravno tako pomemben kot najvišji. In brezno med moškimi in ženskami se mi zdi ravno tako dobro. Noben triumf ni izgradnja mostu čez lužo. Rad imam ljudi z lastnino in nisem preveč navdušen nad blokovskim dečkom, z emšom kot svojim glavnim znamenjem. Preziram tako kapitalizem, ki koncentrira lastnino v roke peščice, kot socializem, ki jo želi prenesti velikemu nikomur, Hidri z milijoni glav in brez duše – družbi. Rad imam ljudi z lastnimi prebivališči, polji in pogledi, ki jih vodijo k samostojnim dejanjem. Bojim se črede: 51 % ljudi, so volili za Hitlerja in Hunenberga, kričeče drhali, ki je podpirala francosko revolucijo, 55 % belcev iz ameriškega juga, ki želijo držati črnce »na njihovem mestu« s pomočjo bakle in vrvi.

Preziram vse množice sestavljene iz ljudi, ki se bojijo biti edinstveni, biti osebe, in ki jim je bolj mar za varnost kot za svobodo. Ki se bojijo svojih sosedov in »skupnosti« bolj kot Boga in svoje vesti. To so ljudje, ki si ne želijo zgolj enakosti, temveč tudi identitete. Tako sumijo vsakogar, ki si upa biti drugačen. Želijo si biti zgolj ordinary, decent chaps po britanskem, regular guys po ameriškem ali rechte Kerle po nemškem vzorcu. Sodobni človek ima namreč eno samo željo: videti vse oblikovano po svojem vzorcu, on sovraži osebnost in se želi asimilirati. Česar pa ne more asimilirati, izkorenini. Vsa naša doba je zaznamovana s širokim sistemom asimilacijih agencij, kamor spadajo šole, oglasi, barake, masovno proizvedene dobrine, množični časopisi, knjige in ideje. Temna stran tega procesa je vidna v družbenem ostrakizmu manjšin v liberalnih demokracijah, v človeških klavnicah in koncentracijskih taboriščih super-demokratičnih totalitarnih režimov in v neskončnih tokovih brezdomskih beguncev, ki tavajo po svetu. Običajni človek, v kateremkoli seštevku, je neusmiljen in mu hudo primanjkuje radodarnosti.

Svoboda je konec koncev aristokratski ideal. V Washingtonu, takoj pred Belo hišo, na Jacksonovem trgu, je čudovit simbol. Spomenik prvega ameriškega egalitarca, obkrožen s spomeniki štirih evropskih plemičev, ki so se v Ameriko prišli borit za svobodo, in ne za identiteto, in sicer: poljsko-beloruski plemič Kościuszko, baron von Steuben, grof de Rochambeu in markiz de Lafayette. Baron de Kalb je počaščen drugje in ime grofa Pulaskega krasi avtocesto v New Jerseyu. Pulaski pa ima tudi spomenik v Savannah. Pulaski je bil namreč edini general, ubit v veliki vstaji ameriških whigov. Mi reakcionarji (pa če to vemo ali ne) smo namreč vsi whigi. Naša tradicija v angleško govorečem svetu je utemeljena na Magni Charti, ki bi jo samo ignorant opisal kot demokratično. Sam ne gojim nobenega navdušenja nad liberalizmom 19. stoletja, z njegovim materializmom in poganskim, se pravi kar najbolj brezvestnem, prepričanjem o preživetju najmočnejših. V evropskih razmerah sem seveda monarhist, ker je monarhija nad-nacionalna in nad-rasna. Ne le, da so svobodne institucije boljše preživele v monarhijah evropskega severozahoda kot pa v republikanskem srcu celine: v etnično mešanem območju Srednje in Vzhodne Evrope smo dolžni imeti raje monarhe s tujimi ženami in materami ter tujimi zeti in snahami kot pa politične voditelje, ki strastno pripadajo specifični narodnosti, razredu ali politični stranki.

Sam se počutim svobodneje pod človekom, ki ga ni izbral nihče, kot pa pod človekom, ki ga je izbrala večina v slepem sledenju svojim razgretim čustvom. Voltaire je imel več možnosti vplivati na dvore v Postdamu, Parizu in St. Petersburgu kot pa so Dawson, Sorokin, Ferrero ali Bernanos lahko vplivali na »demokratične« množice. Evropski monarhi so intelektualno in moralno presegali svoje republikanske epigone v cilindrih. Burboni izpadejo boljši v primerjavi s politiki treh francoskih republik. Führerji totalitarne dobe so seveda bili bolj »nadarjeni« in uspešni, ker so bili bolj brezvestni. Podprti s strani v celoti zrežiranih plebiscitov so se počutili upravičene, da se spuščajo v pokole, ki jih ne bi dopustil noben Hohenzollern, Habsburg ali Burbon. Platon nam je že pred več kot 2000 leti povedal, da se demokracije nujno izrodijo v diktature, kar je leta 1835 ponovno poudaril Tocqueville. Veličina bedakov na obeh straneh Atlantika tako še vedno meša demokracijo in liberalizem, ki sicer lahko sobivata – ali pa tudi ne. Prepoved, podprta z 51 % volilnega teles, a je seveda demokratična, a le stežka liberalna.

III.

To, kar mi reakcionarji želimo, je svoboda in različnost. Mi celo verjamemo, da je v različnosti posebna moč. Madžarski kralj Sv. Štefan je tako dejal svojemu sinu: »Kraljestvo s samo enim jezikom in običaji je neumno in krhko«. To pa je v nasprotju z demo-totalitarnim prepričanjem naše dobe uniformiranosti. Italijanski fašisti, ki so uničili vse kulturne ustanove Neitalijanov v svoji državi, so našli posnemovalce v učinkovitih in naprednih tehnokratih demokratičnih držav, ki so klicali k zaplembi vsega tujejezičnega tiska.

Sam imam kot reakcionar rad patriote, ki so navdušeni nad svojo patrio, domovino, ne maram pa nacionalistov, ki se navdušujejo nad jezikom in krvjo. Reakcionar tako zagovarja idejo zemlje in svobode nasproti kompleksu krvi in enakosti.

“Mi celo verjamemo, da je v različnosti posebna moč. Madžarski kralj Sv. Štefan je tako dejal svojemu sinu: »Kraljestvo s samo enim jezikom in običaji je neumno in krhko«. To pa je v nasprotju z demo-totalitarnim prepričanjem naše dobe uniformiranosti. Italijanski fašisti, ki so uničili vse kulturne ustanove Neitalijanov v svoji državi, so našli posnemovalce v učinkovitih in naprednih tehnokratih demokratičnih držav, ki so klicali k zaplembi vsega tujejezičnega tiska.”

Kot reakcionar imam tako stalne poglede kot začasna mnenja. »V nujnih rečem enotnost, v dvomljivih rečeh svoboda, v vseh pa usmiljenje«, je dober reakcionarni program. Če nekaj smatram za resnico, izključim vsa mnenja, ki temu nasprotujejo, toda ne strinjam se z nekaterimi srednjeveškimi cerkvenimi dostojanstveniki in mnogimi kratkovidnimi konservativci, ki verjamejo, da se je možno proti zmotam boriti s silo. Vsako pedantno izkoreninjenje zmote z umetnimi sredstvi (ki so vedno naperjena proti osebam in ne proti ideji sami) se konča s tem, da resnica sama postane neprivlačna, neprijetna in obrabljena. Kot reakcionar spoštujem vsako osebo, ki v skladu s svojo vestjo pogumno in iskreno zagovarja zmotne poglede. Mnogo več spoštovanja imam do fanatičnega katalonskega anarhista, ortodoksnega Juda, prekaljenega kalvinista, ekstatičnega derviša kot pa do humanitarnega psevdoliberalca, ki na skrivaj časti vsemogočno državo. Pravi reakcionar je človek absolutne vere in absolutne velikodušnosti. On pomiri dogmo in svobodo.

Kot reakcionar bi rad videl, da bi ta dežela uresničila več proti-demokratičnih idej svojih ustanovnih očetov. Dejansko je le peščica evropskih piscev močneje rohnela proti demosu (ljudstvu) kot Madison, Hamilton, Marshall, John Adams ali celo Jefferson, ki je zagovarjal meritokratsko aristokracijo, in ne vladavine množice. Hamiltonov centralizem je sicer precej levičarski in ne sme prevladati ne tukaj (v ZDA) ne v Evropi. To, kar potrebujemo na obeh straneh Atlantika, je več osebnega odnosa. Megalomanija in kolektivizem sta sovražnika. Kmet Schmidt iz Hindelanga bi npr. moral najprej biti ponosen, da je glava družine, gospodar kmetije in nato, da je prebivalec Hindelanga. Ob nadaljnjem premisleku bi našel ponos v dejstvu, da je kmet iz doline Allgau in tudi v tem, da je Bavarec. Njegovo nemštvo bi moralo biti mistična enota nekje na obzorju njegovih misli. Toda moderna težnja je vzpostaviti ravno obratno hierarhijo lojalnosti. Nacisti so tako poudarjali devetdeset milijonov Nemcev, Sovjeti so poudarjali množice, nasploh pa enačenje večjega z boljšim kaže našo degradacijo, ki se manifestira v čaščenju kvantitete, preziru do osebe in naš celotni moderni obup v človeško edinstvenost.

Sam menim, da so država, biznis in manufakture veliki sužnjelastniki našega časa. John Doe dela kot njegov duhovni prednik, srednjeveški tlačan, en dan in pol na teden za svojega najemodajalca. Od štirih mesečnih plač mora vsaj eno dati korporaciji, ki mu oddaja bivališče. Če pa tega ne stori, sledi izselitev – nadloga, ki je tlačan trinajstega stoletja ni poznal. V tovarni gara, za razliko od člana ceha, za neznanega investitorja in pokvarjene delovodje, če ne, tako kot v Sovjetski zvezi, za leviathansko zmes države in družbe. Delavci bi morali biti lastniki sredstev proizvodnje; pravzaprav ne poznamo nobenega razloga, zakaj delavci ne bi bili dobesedno lastniki tovarn ali pa lastniki deležev, razdeljenih po določenem ključu. Proizvodni obrat bi lahko bil življenjska skupnost, nič manj kot srednjeveška delavnica.

Rad imam svobodne ljudi, ki pa so pogosto »nazadnjaki«, kot so npr. Tirolci, Švicarji iz goratih predelov, Škoti, Navarci, Baski, mrki kmetje iz Balkana in Kurdi. Oni so ubežali manjšemu zlu srednjeveškega hlapčevstva in velikemu zlu sodobne urbanizacije. So reakcionarni, konservativni in svobodoljubni. Privoščijo si lahko biti konservativni, ker njihova kultura ni uglašena s sodobnostjo in ker imajo nekaj, kar je vredno ohraniti. Urbani konservativec pa ni po drugi strani nič drugega kot zadržani naprednjak. Sam verjamem v človeka odličnosti in dolžnosti kot nasprotja navadnemu človeku, čigar edina moč leži v številčnosti, čigar politična manifestacija je podreditev vnaprej pripravljenim »prepričanjem« ali »vodjem«, ki se za razliko od »vladarjev« ne razlikujejo od množice, temveč poosebljajo njene najslabše značilnosti.

Danes peščica reakcionarjev nosi breme boja proti ultra-naprednjaštvu v njegovi totalitarni obliki. Vedo, da se demokracija kot sila ne more postaviti na pot totalitarizmu in da začetne oblike ne morejo uspeti proti svojim zrelejšim izrazom. Platon, Tocqueville, Donoso Cortés in Burckhardt so vse to vedeli. Tako progresivna demokracija kot psevdo-liberalizem nista nič drugega kot žironde, predhodnica terorja. Med to peščico spadajo Winston Churchill in grof Galen, grof Preysin in von Faulhaber, Niemoller in Georges Bernanos, Giraud in d’Ormesson, grof Teleki, Calvo Sotelo, Schuschnigg in Edgar Jung. Nobeden izmed njih ni sklepal kompromisov ne z žirondo ne s terorjem v njihovih sodobnih oblikah. Na življenje in smrt, ne bodo se vdali. In se niso. Prav tako kot niso nujno verjeli v krasno staro preteklost v nasprotju s krasnim novim svetom, temveč so videli katastrofe sedanjosti kot nekaj, kar raste iz zmot preteklosti v katastrofe prihodnosti. Izolirani so zaradi suma, ki jih obdaja. Dojema se jih kot »špilferderberje«, ker se ne pridružujejo univerzalnemu panegiriku napredka. Postali so nepopustljivi in strastni in svoje prapore bodo nosili vse v smrti. In njihovi prapori so stari, ponosni in častni.

Advertisements

Jugoslovenskemu narodu!

Краљ Александар I у униформи Војводе Краљевине Југославије

Jutro, 10. 10. 1934:

Naš veliki kralj Aleksander I. je padel 9. oktobra ob 4. popoldne v Marseillu kot žrtev podlega atentata.

S svojo krvjo je kralj mučeniško zapečatil delo za mir, radi katerega se je napotil v zavezniško Francijo.

Na prestol kraljevine Jugoslavije je po členu 36 ustave stopil njegov prvorojeni sin Nj. Vel. kralj Peter II.

Kraljevska vlada, vojska in mornarica so položili prisego zvestobe Nj. Vel. kralju Petru II.

Vlada kraljevine Jugoslavije, ki vrši začasno na osnovi čl. 45 ustave kraljevsko oblast, je sklicala Narodno predstavništvo k skupnemu zasedanju na dan 11. oktobra, da položi prisego v zmislu člena 59 in čl. 42 ustave.

S svojimi zadnjimi besedami, ki jih je blagopokojni kralj umirajoč jedva izgovoril, je v svojem neizmernem rodoljubju zapustil našemu narodu tole sporočilo:

„Čuvajte Jugoslaviju!“

Kraljevska vlada poziva ves jugoslovenski narod, da to sveto zapoved zvesto in spoštljivo izpolni.

Ne Mussolini, ne Hitler, ne Stalin, ne razkroj – sam zase trden, zvezan z vsemi, ki hočejo mir, red, delo, sigurnost, to mora biti naš narod in biti mora zavarovan za sedanjost in za bodočnost. Zato zveza s Francijo, zato Mala antanta, Čehoslovaki in Rumuni, zato balkanska zveza, zato bratsko pomirjenje z Bolgari. Zato pot v Sofijo – triumf. Zato pot v Francijo – pripravljajoč se nov triumf svetovnega pomena. In zdaj – tragični streli v junaška prsa, zdaj brutalni konec velikega dela!

(Spomenik kralju Aleksandru I. Zedinitelju v Ljubljani, postavljen 1940. 1941 čez noč uničen s strani italijanskih oblasti.)

Avgust Jenko – Kladivar Jugoslavije

                      

Te dni poteka sto let od Cerske bitke, v kateri je vojska Kraljevine Srbije izvojevala veliko zmago nad številčnejšimi in neprimerno bolje opremljenimi avstro-ogrskimi četami, ki so bile po porazu prisiljene k umiku s srbskega ozemlja. S prvo veliko zmago antante v Veliki vojni je bil odbit prvi vdor centralnih sil v Srbijo.

V noči iz 16. na 17. avgust je na pobočjih Cera v boju z 28. polkom iz Prage padel tudi slovenski prostovoljec Avgust Jenko (1894-1914), eden glavnih snovalcev narodno-revolucionarnega mladinskega gibanja Preporod. Svoje mlado življenje je položil na oltar jugoslovanske ideje, ki je tedaj prevevala srca in vlivala upanja številnim mladim slovenskim domoljubom.

V počastitev njegovega spomina objavljamo besede, ki sta jih ob dvajseti obletnici Cerske bitke in odkritju spominske plošče na Jenkovi rojstni hiši na Gosposvetski cesti v Ljubljani izrekla njegova preporodovska tovariša Rajko Paulin in Vladislav Fabjančič – Jenkov cerski soborec. Spomin na Avgusta Jenka pa naj bo tudi opomin na mnoge druge mlade narodnjake – idealiste, ki so mu sledili skozi štiri leta Velike vojne kot tudi v kasnejših spopadih slovenske zgodovine, se za podobne ideale borili pod različnimi zastavami in gesli ter se pri tem vse prepogosto gledali preko puškinih cevi.

“Padel je mladi vitez iz vojske Kralja Matjaža. Odšel je v zarje Vidove junak med junaki. Dva tisoč jih spi pod Cerom… Njegov duh je zmagal ko so poletele jugoslovanske dobrovoljske legije po njegovi poti – v svobodo !

Vstopil je v ono dolgo vrsto narodnih mučenikov – od Matije Gubca do septembrskih žrtev, do revolucionarnih ‘Preporodovcev’ in junakov ogabnih avstrijskih veleizdajniških procesov, do Endlicherja, do groba Janžeta Novaka, do jetnikov Ljubljanskega gradu z Ivanom Cankarjem in drugimi, do žrtev Judenburga, do v trpljenju preizkušenih dobrovoljcev Albanije, Dobrudže in Soluna, do koroških junakov Maistra, Malgaja, Puncerja, do nesvobodnih primorskih rojakov Gortana in drugih, ki so jih še po vojni streljali v hrbet… Ena sama velika družina, ki je do dna izkusila, kako težko in nehvaležno je resnično delo za narod, kako težko je prostovoljno vzeti na ramo križ – t o d a  k a- k o  l e p  i n  v z v i š e n  j e  c i l j ! Vse sta gnali neomajna ljubezen in vera v naš trpeči milijon.

Narod bo še in še potreboval junake, kakršen je bil naš Avgust Jenko.  M l a d i n a  n a j  m u  j i h   d á,  ker mu jih le       o n a  more dati. Od srca do srca naj gre čista misel nanj – iz nje naj se rodi zdrav up v našo  b o l j š o  bodočnost!

S l a v a  s p o m i n u  n e s m r t n e g a  A v g u s t a  J e n k a !  S l a v a  n j e m u  –  p r v e m u  P r e p o r o d o v c u,  p r a v e m u  j u g o s l o v a n s k e m u  d o b r o v o l j c u  b e s e d e,  p e r e s a  i n  –  d e j a n j a !“

***

„Naš Jenko spi svoj zadnji sen nekje na hribu Ceru blizu vasi Tekeriša tam nad Šabcem. Nima svojega groba; kje je njegova jama, kdo ve; morda v skupni grobnici vojakov, padlih v strašnem klanju na Ceru, morda leže njegove kosti kje samotno pod žitnim poljem ali v družbi z avstrijskim vojakom, ki sta si drug drugemu zadala smrtne rane ? Kdo ve ?“

(Vir: Dobrovoljci kladivarji Jugoslavije 1912 – 1918, ur. E. Turk, J. Jeras, R. Paulin, samozaložba “Sreskih  organizacij Saveza ratnih dobrovoljaca Kraljevine Jugoslavije” v Ljubljani in Mariboru, Ljubljana, 1936.)

Vse najboljše, Vaše veličanstvo

Na današnji dan se je v letu Gospodovem 1830 na Dunaju rodil Franc Jožef I.,

cesar

po milosti Božji cesar avstrijski, apostolski kralj ogrski, kralj Češke, Dalmacije, Hrvaške, Slavonije, Galicije in Lodomerije, Ilirije; kralj Jeruzalema; nadvojvoda avstrijski; veliki vojvoda toskanski, krakovski; vojvoda lotarinški, solnograški, štajerski, koroški, kranjski in bukovinski; veliki knez sedmograški; mejni grof na Moravskem, vojvoda Zgornje in Spodnje Šlezije, Modene, Parme, Piacenze, Guastalle, Auschwitza, Zatora, Tešina, Furlanije, Dubrovnika in Zadra; pokneženi grof habsburški, tirolski, kyburški, goriški in gradiščanski; knez tridentinski in brixenški, mejni grof v Zgornji in Spodnji Lužici ter v Istri, grof Hohenemsa, Feldkirchna, Bregenza in Sonnenberga, gospod Trsta, Kotora in Slovenske krajine, veliki vojvoda Vojvodine Srbije itd. itd.

Viribus unitis

90 JAHRESTAG ATTENTAT VON SARAJEWO: GEMAELDE FRANZ FERDINAND

Vsa Avstro-Ogrska je potopljena v veliko žalost radi strašnega dogodka, ki se je zvršil dopoldne v Sarajevu, stolnem mestu bosensko-hercegovskem. Cesarski princ prestolonaslednik nadvojvoda Franc Ferdinand, glavna opora starega cesarja Franca Jožefa in upanje vse avstrijske monarhije, je bil s soprogo Zofijo vojvodinjo Hohenberg vred v Sarajevu na ulici zavratno umorjen.

Veselega srca je šel Franc Ferdinand nadzorovat v Bosno vojaške vaje. Ko pa je izpolnil svojo dolžnost in nehal poveljevati, ko je hotel pri poklonstvu v Sarajevu naznaniti, kako toplo mu bije srce za enotni slovanski narod, pa sproži zverinski mladenič nanj revolver in njemu in njegovi blagi soprogi neusmiljeno prestriže nit življenja.

Žalujeta danes vsa Avstrija in Svetoštefanska krona v spominu na svetlega njunega prestolonaslednika in vsa njuna ljudstva se ob tej hudi uri, še bolj nego včeraj, goreče zaklinjajo, da ob prestolu stoje in hočejo stati v bodoče, držeč se z zvestim in neomajnim srcem gesla cesarskega – Viribus unitis!

Od komunistov

05 1848 February, Vernet, Barricade, Rue Soufflot

Pred dnevi smo se spominjali obletnice rojstva štajerskega ljudskega pesnika Jožefa Lipolda (1786 – 1855), bolj znanega kot Lipold Rečiški, po imenu svojega rojstnega kraja Rečica ob Savinji. V mladosti je skladal brambovske pesmi – brambovci so bili neke vrste kmečka gverila proti Napoleonovi armadi, ki jo je vzpostavila avstrijska vojska pod nadvojvodo Karlom, bratom cesarja Franca I.

Lipoldov plebejski habsburški patriotizem se je skladal z veliko ljubeznijo do slovenske besede in ljudskih šeg. Njegov talent v kovanju stihov je opazil Anton Martin Slomšek, ki je izdal večino njegovih pesmi.

Med njimi je tudi pesmica Od komunistov, objavljena v Celovcu za novo leto 1850, torej tik po zaključku revolucionarnega leta 1848/1849 in le dve leti po objavi Marxovega in Engelsovega Komunističnega manifesta.

Čeprav je bila izvorno objavljena v gajici, pa jo objavljamo v bohoričici, ker se nam zdi, da se lepo sklada z njenim tonom in slogom. S tem uresničujemo poslanstvo te strani, da promovira to staro in plemenito slovensko pisavo.

Şvet miſli ſi slo premetén,
od vſih ſtrani jako uzhén.
She vſak lenuh goſpod zhe bit,
vſak potepuh ſtrarino pit.

Kar pridni ſo pridelali
ſe komuniſtam laſtno sdi
ſaj, pravijo, vſi bratzi ſmo,
kar gleſhtamo je vſih blagó.

Kar ſi poerbal, tvoje ni,
to ſliſhi tud med vſe ljudí.
Kar ti v darilo ſi dobil,
boſh ravno tak med naſ delíl.

Tak vboshnih ljudi vezh ne bo,
vſi lehko tak bogati ſo.
Kar ſi prihraniſh, pridobiſh,
sopet med druge rasdeliſh.

Poſeſtva tvojiga vezh ni
kakor dosdaj pod kluzhami;
raslozhna ſtanov vezh ne bo,
tak komuniſti hozhejo.

Vſi ſo goſpodje in goſpé;
kaj s tiga bo, vſak lehko vé:
kedar posherto vſe blagó,
po tim ſromak tud vſaki bo.

Lenuh ni ſjal, tud nima shret
kar je pridelal priden kmet;
pokaj bi potepuh sapil
kar je goſpod ſi pridobil?

Meſtlan, tershan doſt truda ma,
ki rokodeli, barantá;
naj vshiva kar pridelal je,
ne potepuh ki krisham gre.

Na kmete ſe snaſhajo,
de tumpzi s njim potegnejo;
alj Bog je kmetu glavo dal,
de bo goljfijo berſh ſposnal.

Katolſhka véra naſ uzhí
de Bog talente rasdelí,
da enmu dva, pa drugmu pet,
ne vſakmu enga, ne deſét.

O komuniſt, poberi ſe!
Tvoj nauk ſlepá is pekla je,
ljubesin Bog od naſ shelí,
ne pa oropati ljudí.

Le pridno radi delajmo,
in vbogim pa pomosimo;
to naſ uzhi kerſhanſki nauk,
to je ſrezhnih ljudi opravk.