Konservativec gleda South Park

                                                               – SPOILER ALERT –

 

  South Park je ena izmed najbolj prodornih in kontroverznih ameriških animiranih serij, ki – svojemu formatu navkljub – ni namenjena otroškim gledalcem. Norčuje se namreč iz tako rekoč vsega – tudi iz politične levice, kar je v nekaterih krogih v ZDA  tudi botrovalo nastanku politične oznake ”South Park Republican’.’ Slednja se je kasneje razvodenela, saj je South Park kritiziral tudi republikance.  Vendarle pa je med (grobo rečeno) politično desnico interes za South Park, vnovič porasel tekom zadnje  (19.) sezone, ki je bila v celoti posvečena norčevanju iz nekaterih prvovrstnih prismodarij anglosaških naprednjakov, kot so politična korektnost in t. i. safe spaces.

V zadnji sezoni se pojavi tudi novi ravnatelj šole, ki jo obiskujejo junaki South Parka, ki nosi ”ime” PC Principal, torej politično korektni ravnatelj. Toda na tem mestu vam ne nameravam razkriti vseh čarov nove sezone, ki je definitivno vredna ogleda ter ob kateri je urednik portal The American Conservative Rod Dreher dejal, da potrebujemo South Park vsaj toliko, kot potrebujemo First Things. Prav tako ne bom pisal o temah celotne serije, temveč bom predstavil deset epizod, ki si jih resnično velja pogledati, saj na izredno piker, sarkastičen in celo malce nesramen način razkrivajo marsikatere neumnosti naše dobe. V njih lahko ugledamo tudi svojevrsten upor proti kulturi politične korektnosti, ki je South Park naredil popularen tudi pri konservativcih, kar bi zaradi njegove provokativnosti bilo npr. v sedemdesetih letih 20. stoletja nepredstavljivo.

 

  1. Garrison’s Fancy New Vagina

 

V 1. epizodi 9. sezone South Parka gospoda Garrisona, učitelja glavnih junakov, ki se je bil nedavno v seriji razkril kot homoseksualec, prešine misel, da je v bistvu ženska ujeta v moškem telesu in se zato odloči za spremembo spola. Splet dogodkov nato pripelje tudi do tega, da se eden izmed glavnih junakov, Kyle Broflovski, prične identificirati kot »transrasna oseba«. Z namenom, da bi postal boljši košarkar, si namreč želi postati visok črnec. Njegov oče se medtem začne identificirati kot »transvrstna oseba« in se odloči za operacijo, s katero naj postane delfin. Razočaranje za junake nastopi tedaj, ko – sedaj gospa – Garrison, ker ji ”zamuja” menstruacija, hoče splaviti, a ji povedo, da ne more zanositi, saj nima za to potrebnih organov. Razplet dogodkov je podoben tudi pri Kylu in njegovem očetu. Epizoda nam tako razkriva zgrešenost konstituiranja identitete zgolj na podlagi občutij, in na realnost biološkega dejstva telesa, ki je, ne glede na vse napore in poskuse, konstantno in neobhodno.

 

  1. The Death Camp of Tolerance

  Epizoda iz 6. sezone se loti obsesije s strpnostjo in sprejemanjem, ki lahko vodi do popolnih idiotizmov in zgodba se ponovno plete okoli gospoda Garrisona, ki se je bil ravnokar vrnil k poučevanju kot odkriti homoseksualec. Pri pogovoru z ravnateljico nato izve, da bi lahko – v kolikor bi bil odpuščen zaradi svoje spolne usmerjenosti – tožil šolo za milijone. Iz tega razloga v šolo pripelje svojega sado-mazo ljubimca mr. Slave – a (gospoda Sužnja), s katerim nato, da bi bil mr. Garisson odpuščen, izvajata razne ogabne dejavnosti. Vsemu temu navkljub, pa otrokom nihče ne verjame. Njihovi starši in širša skupnost raje slavijo mr. Garrisona zaradi domnevnega poguma,  otroke pa celo pošljejo v posebno taborišče, kjer naj bi se naučili resnične strpnosti.

 

 (Vir: wiki.southpark.cc.com )

  1. Butt Out

 

Šola, ki jo obiskujejo junaki South Parka, gosti protikadilsko skupino Butt Out. Ob koncu izredno bednega in patetičnega nastopa (podobnih skupin se verjetno mnogi spominjamo iz časa našega obiskovanja izobraževalnih inštitucij), člani skupine otrokom povedo, da bodo, tudi če ne bodo kadili, lahko odrasli v takšne ljudi, kot so oni sami. Glavni junaki South Parka napoved vzamejo dobesedno, gredo kadit in pri tem ponesreči požgejo šolo. Moralne panike v South Parku pa ne sproži požig šole, temveč kajenje. Zato pokličejo režiserja Roba Reinerja, ki je znan kot velik nasprotnik kajenja. Ta svoje nasprotovanje izraža izredno obsesivno ter svoje poglede poskuša na vsak način uveljaviti, pri čemer konstantno trdi, da so njegovi nasprotniki pod vplivom tobačne industrije. Epizoda odlično prikaže pomen svobodnega odločanja, sprejemanja odgovornosti za svoja dejanja ter snobovstvo in elitizem mnogih nasprotnikov kajenja.

 

  1. Rainforest Smainforest

 

Tokrat so se glavni junaki South Parka prisiljeni udeležiti pevskega zbora, čigar namen je opozarjati na ohranitev pragozdov v Srednji in Južni Ameriki, in ga vodi zagrizena okoljevarstvenica. Stvari pa se zapletejo, ko vodiča ubije in poje kača in so se junaki prisiljeni sami soočiti s pragozdom ter pripadniki enega izmed tam živečih primitivnih plemen. Epizoda sicer daje vtis zagovarjanja določene brezbrižnosti do okoljske problematike, ki avtorju pričujočega prispevka nikakor ni blizu, a hkrati vendarle prikaže tudi odlično kritiko idealiziranja narave kot nekakšnega stanja ljubezni in miru, ki pa je zelo daleč realnosti življenja v takšnem okolju in življenja živali nasploh, ter predstavlja izvrstno kritiko ideologije plemenitega divjaka. Istočasno pa pokaže tudi na odmaknjenost tistih ljudi, ki so pristaši tovrstnih stališč, od objektov njihove ideologije.

 

  1. Gnomes

 

Epizoda Gnomes je posvečena kapitalizmu in hkrati ena najbolj artikuliranih obramb prostotržne ekonomije, ki je bila kadarkoli ustvarjena znotraj popularne kulture. V njej se Tweek, lastnik kavarne, bori proti prihodu velike korporacije Harbucks (aluzija na Starbucks), pri čemer skoraj ne izbira sredstev in se tako izkaže za enako pohlepnega kot korporacija sama. Epizoda prikaže korporacije kot podjetja, ki so rasla preko kakovosti svojega dela – ponekod pa sicer tudi kot produkt premišljenega marketinga, kar epizoda tudi nakaže s tem, ko Harbucks nudi otrokom napitke z veliko kofeina in sladkorja. S pomočjo manjše inkorporirane zgodbe epizoda pokaže tudi na pomanjkljive strategije mnogih podjetij. Zagotovo bo všeč vsem klasičnim liberalcem, pri čemer velja pripomniti, da smo konservativci vendarle bolj skeptični do vpliva velikih korporacij ne le na ekonomijo, temveč tudi na družbo in kulturo.

 

  1. Chinpokomon

 

Epizoda Chinpokomon, nas ne spomni le na priljubljene risanke, video igrice in zbiralne karte, ki so bile del naše mladosti, temveč ponuja tudi nekakšen uvid v genezo totalitarizmov. Med otroci, ki jih prevzame nasilna propaganda produktov podjetja Chinpokomon, namreč začne prevladovati dejansko čaščenje teh produktov in velika težnja po istosti – tokrat preko posedovanja igrač in udeležbe dogodkov v povezavi s Chinpokomoni. To izkorišča japonska vlada s cesarjem na čelu skuša otrokom oprati možgane z namenom stvarjenja novih kamikaz v službi japonske države. Poleg uvida v razvoj totalitarizma pa epizoda ponudi tudi kritiko masovne kulture in potrošništva (ter nakaže določene korelacije med omenjenimi fenomeni).

 

  1. Cartman’s Silly Hate Crime 2000

 

Eric Cartman, najkotroverznejša figura v seriji, je tokrat obtožen zločina iz sovraštva, ko vrže kamen v črnega sošolca Tokena, četudi razlog napada ni bila Tokenova rasa, temveč dejstvo, da je ta malo poprej Cartmana ozmerjal z debeluhom. Epizoda dobro kritizira problematičnost koncepta zločina iz sovraštva ter tudi možnost njegove zlorabe, posebej pa je pomenljiv zaključek, v katerem Tokenov oče razloži, da sam obstoj te kategorije utrjuje ločnice med ljudmi.

 

  1. Proper Condom Use

 

Glavni junaki serije se naučijo ”pomolsti psa” oz. zdrkati penis psu. Pri tem se niti najmanj ne zavedajo kaj dejansko počno, saj so konec koncev komaj predpubertetniški otroci, kar pa ponovno vodi do moralne panike v mestu, ki zato uvede spolno vzgojo od vrtca dalje. Glavne junake poučuje šolski svetovalec mr. Mackey, ki je popolnoma nepoučen, saj ni imel spolnih odnosov od devetnajstega leta, medtem, ko dekleta iz isti šole uči učiteljica ms. Choksondick, ki jih zgolj straši o spolnih boleznih. Punce so nato prepričane o nevarnosti fantov in jih prepričajo, da kupijo in si nataknejo kondome, čeprav sploh nimajo spolnih odnosov. Srž epizode tokrat meri na nesposobnost staršev, da bi otroke vzgajali sami ter želijo vedno več odgovornosti prenesti na šolo in državo.

 

  1. Stupid Spoiled Whore Video Playset

 

Epizoda je posvečena kritiki čaščenja zvezd in slabemu vplivu slavnih osebnosti na mladino – konkretno primeru Paris Hilton in njenega spodbujanja promiskuitete in razvajenosti med mladostniškimi dekleti ter temu, kako lahko slednja celo tako negativne besede kot je npr. »kurba« začno uporabljati v pozitivnem kontekstu, starši pa na to sploh ne odreagirajo. Dekletom slednjič celo sam promiskuitetni mr. Slave razloži, da v teh rečeh ni nič častnega in pozitivnega, kar norijo počasi konča s sicer še enim, absurdno komičnim razpletom.

(Vir: wiki.southpark.cc.com )

 

  1. Goobacks

 

Najbolj aktualna epizoda South Parka pa je Gooback, ki se loteva vprašanja imigracije in kritizira obe strani, udeleženi v javni razpravi. Na eni strani desnico, ki se osredotoča zgolj na negativne vplive priseljevanja – v epizodi konkretno prevzemanje delovnih mest – na drugi strani pa levico, ki zgolj poudarja razloge za priseljevanje in spodbuja k sprejemanju, popolnoma pa ignorira vpliv priseljevanja na domače prebivalstvo, zlasti na nižje sloje. Sporočilo epizode lahko razumemo kot klic k reševanju problema pri izvoru, ki pa je še dodatno začinjen z absurdno mero in načinom spoprijemanja s problemom, možnima zgolj v South Parku.

 

Častne omembe:

 

Poleg zgornjih, po mojem mnenju najboljših epizod, naj omenim še pet epizod, ki si zaslužijo častno omembo.

 

  1. Go God Go in Go God Go XII

 

Dvodelna epizoda v kateri se norčujejo iz Richarda Dawkinsa in njegove oblike militantnega ateizma.

 

  1. The tale of Scrotie McBoogerballs

 

Odlična satira konstantnega iskanja pomenov v književnosti.

 

  1. Margaritaville

 

South Park tokrat pokaže, kaj se zgodi, če se iz ekonomije naredi religijo.

 

  1. Miss Teacher Bangs a Boy

 

Pogled na neenakost spolov iz drugačnega zornega kota.

 

  1. Die Hippie, Die

 

Advertisements

Ali smo še demokrati?

 

Po drugi svetovni vojni je, kljub poprejšnji nenaklonjenosti do nje na evropski celini, demokracija postala splošno sprejeta kot najbolj sprejemljiv politični sistem ali pa vsaj tisti, ki je najmanj slab.

Tako se dandanes praktično vse politične stranke, think – thanki ter javni intelektualci imajo za demokrate. Pravzaprav vsak poskuša javnosti dokazati, da je tista specifična oblika demokracije, ki jo sam zastopa, tista prava, ki naj bi dejansko izražala voljo ljudstva. Sklicevanje na voljo ljudstva je namreč v demokraciji nujnost, saj za je prehod od ancien regime najbolj zaslužen ravno prehod od merila legitimnosti ne več po božji milosti (dei gratia) v po volji ljudstva. Kar se tega tiče, je ena izmed najboljših interpretacij Carla Smitha v njegovem eseju Duhovno zgodovinski položaj današnjega parlamentarizma v katerem je zapisal: »V zgodovini političnih idej obstajajo epohe velikih impulzov in zatišni časi statusa quo brez idej. Tako je epoha monarhije končana, ko se izgubi občutek za načelo kraljevine, za čast, ko se pojavijo meščanski kralji, ki namesto svoje posvečenosti in časti skušajo dokazati svojo uporabnost in koristnost. Zunanji aparat monarhičnih ustanov lahko obstaja še dolgo zatem, toda monarhiji je odbila zadnja ura. Prepričanja, ki sodijo k tej in k nobeni drugi instituciji, se zdaj zdijo zastarela, ne bo manjkalo praktičnih utemeljitev, toda dejansko vprašanje je le, ali se bodo pojavili ljudje in organizacije, ki se bodo dejansko pokazali za enako uporabne ali še uporabnejše, kot so kralji, in bodo s tem preprostim dejstvom odstranili monarhijo. Podobno je s socialno – tehničnimi utemeljitvami parlamenta. Če se parlament iz institucije evidentne resničnosti spremeni v zgolj praktično – tehnično sredstvo, je treba le v kakršnemkoli postopku – ki niti ni nujno odkrita diktatura – via facti pokazati, da gre tudi drugače, in bi parlamentu tako odzvonilo.«

Demokracija, kakršno poznamo, seveda ni zgolj katera koli. Gre namreč za demokracijo, ki je zrasla iz humusa liberalne in nacionalne države 19. stoletja. V taistem eseju je Carl Smith pokazal tudi, da demokracija teži k homogenosti, ki jo je nacionalna država do neke mere ponudila, hkrati pa prave homogenosti nikoli ni bilo – ne socialne, ne mnenjske, ne verske, ne etnične. In zato je liberalno načelo o javnem mnenju, o diskusiji, porodilo parlament – specifično institucijo, ki je vsaj do neke mere bila sposobna zgladiti nasprotja med različnimi skupinami znotraj države. Že pred tem so sicer obstajale podobne institucije, kot so npr. stanovske skupščine, ki pa takrat še niso bile suverene ter so imeli pretežno posvetovalno vlogo. Tako ima parlament svoje načelo, t. j. načelo diskusije, goverment by discussion, ki igra podobno vlogo kot jo je v monarhiji načelo časti. Ravno diskusija je namreč sredstvo, ki je do določene mere omogočilo izraz volje ljudstva – tistega ljudstva, ki podeljuje legitimnost brez popolne nuje po homogenizaciji. Vendar nam dogodki v zadnjem času kažejo na to, da to načelo prihaja h koncu podobno kot načelo časti pri monarhiji. Kot nova načela legitimnosti se kažejo predvsem napredek in človekove pravice. Nekateri krogi postmoderne levice sicer sam koncept napredka do neke mere zavračajo kot produkt zastarele dialektike razsvetljenstva, a se vendarle v javnem diskurzu še zmeraj kaže kot ključen. V velikem delu javnih razprav so namreč krogi »progresivne« levice vedno pripravljeni označiti svoje nasprotnike, kot tiste, ki ne sprejemajo napredka. Poglejmo npr. dogodke na univerzah v tujini, predvsem v anglosaškem svetu, kjer smo bili priča odpovedim debat o spornih temah, pojavom ti. safe spaces ter vsesplošno zmago ti. »pravice do udobja« in politične korektnosti, ki dejansko delata načelo diskusije zastarelo, saj lahko marsikatero stališče koga užali (podobnosti s slovensko levico in razpravo o družinskem zakoniku seveda niso naključne). Tovrstne ideje, ki počasi prihajajo iz zahodne in severne Evrope v Slovenijo nam torej kažejo na resno omajanost načela na katerem temelji sodobna liberalna demokracija. Ti ekscesi naše dobe pa niso edini faktorji pri novih vrednotenjih demokracije.

 

Liberalna in naprednjaška omejitev demokracije

Klasično liberalna misel, četudi po svoji naravi vedno podpira diskusijo in svobodo govora, ni nujno povezana z demokratičnostjo. Demokracija namreč predvsem daje odgovor na vprašanje, kdo naj vlada in ne kako naj se vlada, ali kaj so vrednote vladavine. Prva omejitev demokracije se kaže že v parlamentarizmu, kar pa je vseeno še zmerna omejitev, ki bi, dosledno izpeljana, lahko preprečila marsikatero tiranijo. Pravzaprav je ravno Platonova teorija o degradaciji demokracije v tiranijo klasičen argument proti ljudskemu udejstvovanju v javnem in političnem življenju. Zgodovinar Moses I. Finley je v svoji knjigi Antična in moderna demokracija citiral kaj nekaj modernih političnih znanstvenikov, ki branijo apatijo in ljudsko neudeležbo. Iz njih vejejo podobni argumenti kot iz Platona in Aristotela, a z dvema pomembnima razlikama. Ne Platon, ne Aristotel se nikoli nista imela za demokrata, temveč sta demokracijo zavračala, medtem ko se sodobni avtorji s pogledi kot so, da ekstremistična gibanja privlačijo ekstremiste (Platon in nasprotovanje udeležbi čevljarjev v politiki) ali da je politična apatija znak strpnosti in protiutež fanatikom, ki so resnična nevarnost za demokracijo (Aristotel in njegovo pisanje o tem, da bo demokracija najboljša v državi kjer so številni poljedelci in živinorejci, ki so raztreseni po državi in nimajo potrebe, da bi se pogosto sestajali), kljub podobnosti z grškimi avtorji samooklicani demokrati. Druga razlika pa je, da sta Platon in Aristotel videla politiko kot pot k dobremu življenju, k višjim ciljem, medtem ko sodobni liberalizem cilje, posebej takšne moralne narave, ki težijo k temu kar sta Platon in Aristotel dojemala kot objektivno dobro življenje, življenje v skladu z vrlino, v imenu svoje pluralistične etike zavrača. Charles Taylor je opazil, da tovrstna interpretacija liberalizma, sicer močno ceni osebne in ekonomske svoboščine, precej manj pa politične, kar mnogi avtorji sami priznajo, kot je npr. knjiga Beyond democracy Franka Karstena in Karla Bekmana, oba sodelavca klasično liberalnega Mises institute. Karsten je v intervjuju za Portal plus svoje stališče formuliral takole: » Recimo, v demokraciji ni postavljena nobena meja česa večina ne more vsiliti posamezniku in v demokraciji je posameznik zgolj podvržen željam in ciljem kolektivnega. Pravzaprav obstaja v demokraciji samo ena individualna pravica in to je pravica do glasovanja. Zagovorniki demokracije trdijo, da demokracija ščiti pravice manjšin, ampak v samem jedru, v katerem je posameznik najmanjši element, manjšine nimajo nobenega vpliva na večino in nobenih pravic. Dejansko obstajajo danes pravice manjšin samo zaradi tega, ker večina selektivno podeljuje manjšinske pravice. To podeljevanje pravice manjšini pa je dostikrat podvrženo trenutno popularnim preferencam in seveda težava je, da ni nujno, da je manjšina, ki ji pripadate, takšna, da je popularna. Edina pravica, ki bi jo manjšine lahko imele, je svoboda, ampak te pravice demokracija ne zagotavlja. « To stališče odpira povsem legitimne ugovore, a vendar se s temi ugovori odprejo nova vprašanja, kot denimo od kod izvira suverenost ali pa celo praktične omejitve svoboščin, kot so na primer tiste na zahodnih univerzah.

 

 

Tukaj pa smo že prišli do naslednje točke in sicer še mnogo bolj sporne pozicije za omejitev demokracije kot je klasično liberalna – libertarna, in sicer t.i. naprednjaške (ang. progressive). Tovrstna misel je v marsičem bližja Platonovi in Aristotelovi poziciji, in sicer v tem, da je naloga države usmerjati ljudi k dobremu življenju, kar si tovrstna ideologija razlaga kot pot k socialni pravičnosti: strpnost, pravica do udobja, porazdelitev bogastva itd.. Tovrstno pozicijo se pogosto napačno enači s kulturnim marksizmom, a vendar sta si tako marksizem kot progresivizem v marsikaterih točkah presenetljivo podobna, ter vpliva Marxa in marksistov na progresivce ne gre zanikati. Obe sta namreč nekakšna oblika sekularne (politične) religije, ki obljubljata tuzemsko odrešitev ter trdita, da poznata voljo ljudstva bolje kakor ljudstvo samo. V svojem bistvu so naprednjaški ugovori demokraciji sicer podobni kot liberalni, se pravi: glasovanja o pravicah manjšin, demokratična omejitev svobode itd., a ključna razlika je, da je naprednjaška pozicija za dosego svojih ciljev dobrega in socialno pravičnega življenja pripravljena omejiti tudi osebne svoboščine kot je svoboda govora, ter ekonomske svoboščine v imenu preprečevanja neenakosti. Klasični liberalizem pa je do demokracije nezaupljiv, ker obstaja dejanska skrb, da bi prevelika moč odločanja lahko vodila do totalne oblasti in širjenja države, poleg tega pa mu je pomembneje kako se vlada, kot pa kdo vlada. Progresivizem na drugi strani ni občutljiv za širjenje države, dokler gre pri temu širjenju za prave cilje. Zgoraj opisane omejitve demokracije hkrati pokažejo na nekatere druge probleme premika od demokracije in sicer vprašanja izvira legitimnosti in suverenosti.

 

Legitimnost iz človekovih pravic

Stephane Hessel, francoski diplomat, ter človek, ki je preživel Dachau, je nekoč zapisal, da smo končno prišli do točke, ko suverenost izhaja iz človekovih pravic. To bi lahko poimenovali kot lep idealizem, a se pri tem kaže kljub vsemu nekaj problemov. Eden izmed drugih snovalcev listine o človekovih Jacques Maritain je namreč že malo po kreaciji tega dokumenta napisal, da so takrat sicer lahko sporazumeli o tem kaj so človekove pravice, niso pa se mogli sporazumeti o tem, na čemer te pravice stojijo. Na prvi pogled to seveda ni nič problematičnega, a vendar se kmalu pokaže, da ni tako. Filozof Rok Svetlič je namreč v svojem zadnjem intervjuju v Primorski novicah opozoril na pomembno dejstvo glede prava in zakonov: Sleherni pravni red sestavljata dve sestavini. Eno je formalni del; to je tisto, kar lahko preberete v zakonu. Vedno pa je še tu druga polovica prava, ki ni napisana in se je ne da napisati; to je naš način razmišljanja, tisto, kar imamo v glavah, forma mentis. V sebi imamo nekega avtopilota, s pomočjo katerega razumemo svet. Problem je, če nastane med tistim, kar je napisano v pravu, in tistim, kar ljudje razmišljajo, prevelika razlika. Lepa ilustracija tega so zadnji primeri demokratizacije Bližnjega vzhoda, kjer smo naivno verjeli, da bomo dobili demokracijo zgolj s kopiranjem našega pravnega reda, na primer v Afganistanu ali Iraku. Verjamem, da imata Afganistan in Irak zdaj zelo podobno zakonodajo, kot jo imamo mi, ampak način razmišljanja je tam tako silovito drugačen, da se vsi pravni predpisi razpočijo kot milni mehurček.” . Tako pridemo do tega, da bodo isto listino o človekovih pravicah ljudje različnih političnih, filozofskih, verskih in/ali ideoloških pozicij brali različno, in tako hitro pridemo do problemov. Ljudje progresivnih, liberalnih in konservativnih pozicij bodo tukaj izrazito trčili, posebej takrat, ko nekateri izmed njih vidijo svojo pozicijo, kot tisto, ki po vodilo do imanence eshatona, do zemeljskega raja. Zato pa se velja spomniti na preroška svarila Edmunda Burka iz njegovega dela Razmišljanja o revoluciji v Franciji, kjer je opozoril kako lahko metafizične doktrine o človekovih pravicah vodijo v razrušenje konkretnih pravic, ki jih človek uživa kot pripadnik neke politične skupnosti, stanu itd. Se pravi, tudi človekove pravice, ne glede na hvalevreden namen tovrstnega sklepa, se prav tako kot ideologije lahko izkažejo kot vir za legitimacijo imperialističnih ali avtokratskih teženj še posebej če zavračajo pluriverzum kot konstanto političnega življenja.

 

 

Zavračanje pluriverzuma in problem suverenosti

Iz istega obdobja kakor Edmund Burke je izhajal tudi Francoz Joseph de Maistre, ki je prav tako bil skeptičen do razsvetljenskega idealizma in je svojo kritiko povzel z besedami, da je že srečal Francoza, Angleža in Rusa, ni pa še srečal človeka o katerem govorijo razsvetljenci. Kaj pa to pomeni za nas? De Maistrova izjava nam kaže na zavedanje, da človek povečini živi znotraj manjših, manj abstraktnih skupnosti kot je celo človeštvo in da po svoji naravi ne more političnega sveta dojemati drugače kot raznolikega, sestavljenega iz različnih enot se pravi, kot pluriverzuma. Ta pluriverzum pa tako sestavljajo različne enote, se pravi države ali ljudstva, iz katerih prebivalcev je izpeljana suverenost po volji ljudstva, ki je splošno sprejet temelj suverenosti v moderni Evropi. V primeru suverenosti iz človekovih pravic, ki imajo za svoj predmet celotno človeštvo, pogosto izredno abstraktno razumljeno (kot razsvetljenci časa Burka in de Maistra), pa se avtomatsko zavrne teorijo suverenosti iz ljudstva in pridemo do naslednjega problema, ki ga je prav tako že pravilno razumel Carl Schmitt in sicer, da v kolikor neka politična enota nase pripne legitimnost po volji človeštva, lahko to izrabi za legitimacijo uporabe najhujših sredstev proti nasprotniku, bolj kot če bi se borila za kak drugi, bolj zemeljski cilj. Prav tako takšna legitimnost, lahko prepreči ljudstvu izražati svojo voljo v kolikor nasprotuje specifični interpretaciji človekovih pravic ali človeštva in s tem legitimira omejitev demokratičnega odločanja. Seveda omenjeni argumenti zgoraj ne pomenijo, da so bili kritiki demokracije od Platona do Hayeka nujno v zmoti, problem pa je, da omejevanje demokratičnega odločanja ne more biti več demokratično, čeprav bi mnogi njegovi zagovorniki to radi verjeli. Prav tako je to v marsičem v nasprotju s splošno sprejeto teorijo vlade po volji ljudstva. Javna razprava o demokraciji in njeni vrednosti bo tako potrebna tudi v prihodnje, a vendar ne bo mogla biti brez jasne razprave o vseh povezanih faktorjih od suverenosti, do človekovih pravic, do naravnega prava itd., če noče postati farsa, opremljena s puhlicami in populističnimi slogani.



Antifašizem in skrajna desnica: tovariša v orožju v Donbasu

V sodelovanju s katalonskim portalom za politično misel Cercle Gerrymandering objavljamo prevod članka, ki sta ga napisala politologa in strokovnjaka za postsovjetska območja Abel Riu in Marta Ter.

*

V zadnjega pol leta je cela vrsta dogodkov uporniško območje na vzhodu Ukrajine zelo oddaljila od države, h kateri mednarodnopravno še vedno pripadajo. Oblikovala se je alternativna oblast, trdno zasidrana v lokalni družbeni stvarnosti, o naravi in značilnostih katere v zahodnih medijih slišimo zelo malo ali sploh ničesar. Ta članek želi omogočiti vpogled na to stvarnost, pri čemer se osredotočava na fenomen vojaških prostovoljcev, ki pomagajo pri njenem ohranjanju.

Boji v Donbasu privabili prostovoljce iz zelo različnih okolij. Njihovo število se je okrepilo predvsem od lanske jeseni. V vrste borcev Ljudske republike Doneck in Lugansk so se vključili pripadniki prostovoljnih milic iz Srbije, Češke, Nemčije, Madžarske, Poljske, Italije, Španije, Grčije, Izraela, Brazilije, Avstralije in celo Združenih držav. Poleg, seveda, prostovoljcev iz Rusije in drugih nekdanjih sovjetskih republik, predvsem iz Belorusije in Kazahstana.

Točnih podatkov o njihovem številu ni, prav tako ni mogoče natančno oceniti ravni njihove vključenosti v vojaške spopade. Jasno pa je, da gre za zelo raznolike skupine, ki pokrivajo ideološki spekter, ki gre od skrajne desnice do skrajne levice. Analiza teh skupin je zato nepogrešljiva pri boljšem razumevanju narave boja, ki se odvija v Donbasu.

Kdo so te skupine in kako si vsaka od njih predstavlja naravo boja, v katerega so se vpletli?

Continue reading

Gejevski aktivist in konservativni kolumnist razpravljata o katolištvu

Naslov je nekoliko provokativen. Označiti Andrewa Sullivana za “gejevskega aktivista” je premalo. Prvič zato, ker je mnogo več od tega: v 80-ih in 90-ih je bil eden najmlajših in najbolj prodornih urednikov slovite revije The New Republic, je avtor, ugledni komentator in eden od stebrov ameriškega žurnalističnega establišmenta. Drugič zato, ker je mnogo več kot “aktivist”: je eden od glavnih teoretikov sodobnega LGBT gibanja in avtor ene najbolj kontroverznih idej zadnjih destletij, ki se je razširila po vsem zahodnem svetu in povsod vzbudila žgoče polemike – ideje o istospolnih porokah.

Sullivan je bil konec 80-ih let prvi, ki je resno predlagal to idejo kot program LGBT gibanja. Z neomajnih aktivizmom v nekaj letih premagal skepticizem v lastnih vrstah. Od tedaj dalje je zgodba bolj ali manj znana – posledice te ideje so nedavno dosegle tudi Slovenijo.

Manj pa je znano, da je Sullivan liberalni konservativec in da je začetne argumente za istospolne poroke osnoval na argumentih, ki izhajajo iz njegovega burkovskega konservativizma (odmeve te pozicije najdemo pri Davidu Cameronu, ki trdi, da se zavzema za uzakonitev istospolnih porok, ker je konservativec in ne kljub temu, da je konservativec).

Sam se s Sullivanovimi stališči glede tega ne strinjam. Moram pa mu priznati veliko mero koherentnosti pri zagovarjanju njegovih pogledov. Pa tudi intelektualni pogum – v zadnjih letih se je namreč večkrat odločno zoperstavil radikalizmu sodobnega LGBT aktivizma, predvsem njegovim poskusom cenzuriranja nasprotnih stališč, in napadom na versko svobodo.

V spodnjem posnetku, ki si zasluži ogled, Sullivan razpravlja z Rossom Douthatom, verjetno najbolj znanim konservativnim kolumnistom pri sicer liberalnem dnevniku The New York Times. Douthat je Sullivana pred leti v eni svojih kolumn označil za najvplivnejšega ameriškega intelektualca zadnjega pol stoletja, saj je tako rekoč iz niča oblikoval idejo (istospolne poroke), ki se je razširila po vsem Zahodu.

Toda na posnetku ne razpravljata o tem vprašanju, temveč predvsem o njuni skupni veri – katolištvu. In o religiji nasploh. Sullivan, tudi sam veren katoličan, je namreč Douthata pred dvema letoma izzval na pogovor o njegovi zadnji knjigi Bad Religion: How We Became A Nation of Heretics (Slaba vera: kako smo postali narod heretikov), v kateri izpostavlja nedoslednosti in površnosti ameriškega religioznega življenja.

Tako se je porodila ta zanimiva razprava, iz katere se lahko tudi pri nas marsikaj naučimo. Predvsem kulture dialoga.

p. s. Brez skrbi – govora je tudi tudi o spolnosti.

Venezuela: med mitom in realnostjo

Pred kratkim je BBC objavil kratek dokumentarni feljton o kroničnem pomanjkanju osnovnih potrošnih dobrin v Venezueli.

Simpatični prispevek je pri mnogih navdušencih bolivarske republike na Zahodu vzbudil zmrdovanje, češ da skuša omalovaževati »dosežke revolucije« z izpostavljanjem izključno potrošniškega vidika venezuelskega vsakdana, ki – to morajo priznati še tako zagreti chavistični navijači iz domačih logov – zelo spominja na zadnja desetletja socializma, kot smo ga poznali v vzhodni Evropi.

Različni odzivi na sicer zelo nazorni prispevek so razumljivi. Kadarkoli začnemo diskusijo o Venezueli, stopimo v svet zakoreninjenih predstav, ki ne dopušča nians. V tem črno-belem svetu se spopadata dva diametralno nasprotna pogleda: na eni strani zagovorniki venezuelske poti v socializem, na drugi njeni neoliberalni kritiki. Razprava o venezuelski stvarnosti se zato praviloma sprevrže v obmetavanje z readymade argumenti. Podobno kot pri palestinskem vprašanju se zdi, kot da racionalna debata ni mogoča, saj takoj pademo nazaj v svet pred padcem Berlinskega zidu. Nedvomno je prav zaradi tega tema tako priljubljena na levi in na desni: navijačem z obeh strani omogoča, da se z varne razdalje igrajo hladno vojno.

Tu bom poskušal nekaj drugega: na venezuelsko realnost pogledati z zornega kota dejstev in številk.

Continue reading

Pat pozicija v grški politiki

Od grških volitev sta minila že več kot dva tedna, ampak glede na histerijo, ki so jih povzročile na levici (zmaga!) in desnici (komunizem!), se jim še vedno splača posvetiti kratko analizo. Kot (bodoči) politolog bi rad zelo jasno povedal, da se na grško politiko ne spoznam tako dobro kot na razmere v nekaterih drugih mediteranskih državah niti ne berem grško. Svoje analize zato baziram na poročanju tujih medijev in pa iz pogovorov s kolegi iz drugih držav, med katerimi je tudi nekaj Grkov, ki jih zelo cenim.

Že ti skromni viri pa so dovolj, da se človek izogne nekaterim ideološkim pastem, ki jih nastavljajo »alternativni« mediji. Recimo nad »presenečenjem« nad koalicijskim sporazumom med Sirizo in desničarskim ANEL-om. Informirani opazovalci so namreč že tedne pred volitvami opozarjali, da je takšen sporazum najverjetnejši scenarij v primeru, če Siriza ne dobi absolutne večine.

Po drugi strani je res, da je centristična stranka To Potami prek ALDE-ja lobirala, da bi bruseljski krogi Ciprasu poslali signale, da bodo bolj popustljivi do njegovih zahtev, če vstopi v koalicijo z reformističnimi liberalci. Ciprasova odločitev za koalicijo z evroskeptičnimi (in proruskimi) desničarji je zato tudi strateška igra: Evropi pokazati, kdo je gospodar razmer in jo opozoriti, da lahko v času konfrontacije s Putinom Grčija (vojaško najmočnejša sila na Balkanu in druga najmočnejša na vzhodu Evropske unije) postane nezanemarljiv faktor regionalnega ravnotežja.

greek-elections

Continue reading

Žongliranje po turško

Med poročanjem o krizi ruskega rublja in ukrajinskem konfliktu, dvigu embarga na Kubo, grozljivih zgodbah o islamskem terorizmu na domačih tleh – in še grozljivejših zgodbah o terorizmu v Afriki in na Bližnjem vzhodu – so evropski mediji bolj ali manj spregledali zelo pomemben geopolitičen premik na lastnem pragu.

Ampak preden preidem k bistvu problema, ki bi ga želim prestaviti, stopimo korak nazaj. Pogled od dlje nam omogoča širšo perspektivo.

Continue reading

Intimno srečanje z Noamom Chomskim

Za razliko od številnih soljudi negujem zdravo navado, da redno berem članke in knjige avtorjev, s katerimi se v izhodišču niti malo ne strinjam. To se morda zdi nekoliko mazohistična praksa; praviloma je res. Je pa tudi najboljši način, kako spoznati in razumeti, kako razmišljajo ljudje, s katerimi se znajdemo na nasprotnih okopih.

Pred dvema tednoma smo se doma lotili velike čistke: izkoristili smo naključje, da smo vsi beroči člani družine imeli nekaj prostih dni in se odločili, da bomo naredili nekaj reda na preobloženih knjižnih policah našega doma. Med pozabljenimi naslovi smo mdr. našli Failed States: The Abuse of Power and the Assault on Democracy (2006), eno bolj znanih knjig ameriškega jezikoslovca in političnega aktivista Noama Chomskega. Brez oklevanja sem vzkliknil: »To bom pa jaz vzel!«

Takoj sem se lotil branja. Danes sem zaključil.

chomsky

Branje Chomskega me je spominjalo na slab seks. Kot debata, iz katere se nikakor ne moreš izvleči, ali zabava, na kateri se zadržuješ v nedogled, čeprav ti je v resnici dolgčas, in se zato vedno bolj napijaš, ne da bi se pri tem zabaval. Ali pa kot povabilo k prijateljevemu stricu, ki dela »ful dober domač šnopc«, in potem se moraš skremženo smehljati in hvaliti, čeprav bi mu najraje zabrisal štamperli v gobec. Prijatelju, namreč, ne stricu. Stric je pač samozadovoljen kmet, si misliš, ampak prijatelj … jebemti! Ne vem, kako bi razložil. Od znamenitega ameriškega intelektualca sem pričakoval bolj dodelane argumente od tistih, ki jih srečujem v fragmentih njegovih tekstov in člankih, ki jih moji kolegi objavljajo na družabnih omrežjih. Ugotovil pa sem, da je to to: naj sem se še tako trudil, da bi se angažiral z njegovimi argumenti, nisem mogel mimo ugotovitve, da je vse skupaj žalostna farsa in da so v njej glavni problem tisti, ki jo vzdržujejo. Ko sem knjigo prebral do konca, mi je postalo jasno: ljudje, ki se navdušujejo nad Chomskem, niso pripravljeni, da postanejo vodstvena elita v državi. Kljub temu bom napadel strica, čeprav se mi malo smili.

Continue reading

Geopolitika velesilaka ali kaj Rusijo legitimira kot globalno silo

V zadnjem času, predvsem od ukrajinske krize sem, Ruska federacija ne skriva več svoje ambicije, da bi – kot pravijo – ponovno postala pomemben globalen center moči. Tako kot njen predsednik na fotografijah v ruskih Janah in Lady-jih, tako tudi njegova država nerada izgubi trenutka, da ne bi kazala svojih mišic celotnemu svetu.

Russian Prime Minister Vladimir Putin is

Seveda bi se to moralo vsakemu povprečnemu umnemu prebivalcu naše zemlje zdeti zelo infantilno in žal tudi nevarno. Vendar ne. Mnogim posameznikom in skupinam širom našega globa, od ZDA pa vse do male državice na razporku med Balkanom in Mediteranom, se zdi takšen razvoj dogodkov povsem upravičen. Svet naj bi bil sestavljen na več pomembnih vplivnih sfer – tem pravijo velesile – okoli katerih naj bi gravitirale preostale države. Temu pojavu pravijo geopolitika.

Zdaj, jaz iskreno tega izrazoslovja ne razumem – sem pač fantič iz province provincialne države. Razumem seveda, kaj pomeni vpliv, kaj pomeni moč, kaj ugled, kaj slava. Ni mi pa povsem jasno, zakaj nekim državam to kar tako pripada. Ker države namreč niso kot monarhi, ki se kar rodijo z legitimno oblastjo, morajo to, da se imajo za velesilo, nekako upravičiti. V naslednjih vrsticah bom tako poskušal premisliti, zakaj bi lahko Rusija bila do te oznake upravičena in pripoznana tako od bližnjih, ki naj bi gravitirale v njeni interesni sferi, kot od drugih velesil in držav, ki živijo gravitirajoč na druga gravitacijska polja.

Continue reading

Razmislek o Evropi

europa

Zadnje evropske volitve so pokazale velik vzpon evroskeptičnih strank. Britanska Ukip, nemška Alternative fur Deutschland, francoska Front National, če omenim zgolj najbolj »razvpite«, so dosegle kar zavidljiv rezultat. Marsikateri komentatorji, naklonjeni evropski integraciji, so v takšnem izidu videli skorajda katastrofo, medtem ko so se ga drugi veselili. Poleg omenjenih konservativnih strank pa se evroskeptizem močno pojavlja tudi na politični levici, kar kaže na širši spekter tega pojava. Dejavniki, kot so gospodarska kriza, širitev na vzhod, vse večje število priseljencev itd., so poleg marsikaterih zgrešenih politik Evropske unije, kot je npr. vse večja centralizacija in birokratizacija, privedli do razočaranja nad združeno Evropo. A vendar je potrebno biti previden. Če se spomnimo zgolj prispevka, ki ga je projekt evropskega združevanja doprinesel k miru na Stari celini in olajšanju življenja obmejnemu prebivalstvu, vidimo, da ideje združene Evrope ne velja prehitro odpisati. Ravno nasprotno! Kljub temu so kritike in skepsa več kot na mestu, zlasti če upoštevamo sedanje stanje.

Continue reading

Pozni kapitalizem?

rockefeller-center

Ste opazili, da številni neomarksistični avtorji uporabljajo pojem »pozni kapitalizem«? Fredric Jameson  piše o »kulturni logiki poznega kapitalizma«, guru naše nove radikalne levice David Harvey ne izgubi priložnosti, da v svoja predavanja in tekste vnese ta pojem – in tem zgledom sledijo tudi v naših logovih.

Sprašujem se – zakaj je trenutni kapitalizem pozen? Na kateri zgodovinski zmenek zamuja, da je pozen? Morda na socializem, ki je bil za vogalom še pri vsaki krizi od leta 1873 dalje?

Logika, ki tiči za rabo tega pojma, je, da živimo v zadnji fazi kapitalistične produkcije. Zgodnji kapitalizem je bil pred 19. stoletjem, visoki ali razviti kapitalizem je sistem, ki ga je opisal Marx, pozni kapitalizem pa je sistem, ki se sicer razkraja, a ne ravno točno na način, kot je predvidel Marx.

Osebno se mi zdi ta perspektiva zelo ozka.

Continue reading

Hitlerjeve zahteve – izzivanje ali roka sprave?

hitlerjeve_zahteve

Če prav pomislimo, zgledajo zahteve, ki jih Herr Hitler daje Poljski, čisto razumne. Treba je razumeti, da je bil še pred dobrima dvema desetletjema dobršen del Poljske integralni del Nemčije in z razpadom Nemškega cesarstva, ki je sledil zahodni zmagi v prvi svetovni vojni, se je na sto tisoče Nemcev znašlo v mejah nove Poljske države.

Nemčijo danes v medijih pogosto obtožujejo nacionalizma in ekspanzionizma – ampak vprašajmo se: so Poljaki kaj boljši? Poljski vlada vojaška hunta, ki vsebuje najhujše nacionalistične elemente. Pravijo, da je v Nemčiji na pohodu antisemitizem. Morda je kaj na tem, a ne pozabimo, da na Poljskem ni čisto nič bolje: ukrepi, ki jih je uvedla nova poljska oblast, so še bolj sovražno nastrojeni proti Židom. Morda zato, ker večina poljskih Židov govori nemško? …

Zlasti, če pogledamo iz geostrateškega vidika, so nemške zahteve v bistvu logične in razumljive. Versajska pogodba, plod arogantnega zmagoslavja zahodnih sil, je Vzhodno Prusijo odsekala od ostalega nemškega ozemlja. Danzig, mesto z ogromno nemško večino, je dobilo nekakšno avtonomijo, čeprav si njegovi prebivalci v veliki meri želijo priključitev k matici. Nemške vojake bi, takoj ko bi prestopili mejo, pozdravili s cvetjem!

Kar je resnično šokantno, je trma poljske nacionalistične vlade, ki zavrača, da bi se usedla za mizo z Nemci in začela pogajanja o miroljubnem razkosanju svoje dežele. Še bolj nesprejemljivo je, da s to svojo trmo celotno Evropo vleče v vojno!

Pri tem je treba omeniti še vse protinemške predsodke, ki jih je brati v zahodnem – predvsem angleškem! – tisku. Seveda, Hitlerjeva Nemčija ni “demokratična” država po zahodnem zgledu. Vendar – ali je morda “demokratična” Anglija, ki zatira Indijce in je ravnokar poslala gospoda Gandhija v zapor? Je mar demokratična Francija, kjer smo brali o novem valu aretacij v Alžiru in pregonu protestnikov v Indokini?

Ne pustite se vleči za nos, dragi čitatelji: tu ne gre za nobena načela, za nobeno demokracijo. Gre za brutalno igro interesov na plečih malih držav. Iste pravice, ki si jih zahodne sile same jemljejo od Palestine do Singapurja, odrekajo Nemčiji, ki hoče le zaščiti legitimne interese svojega preivalstva v sosednjih državah.

Neverjetno je, kako petindvajset let po koncu velike vojne znova vznikajo protinemški predsodki, za katere smo upali, da so dokončno pokopani. Iste predsodke o “barbarskih Nemcih”, “Hunih”, “Gotih” ipd, ki smo jih slišali od zahodne propagande pred tremi in več desetletji, se znova ponavljajo v drugi obliki. Pri tem se objektivne razlike v politični kulturi izkoriščajo za zasmehovanje nemške politike in celo ustvarjanju nekakšne paranoje pred “nacistično nevarnostjo” itd.

Jasno je: Nemčija je – ob sicer neortodoksnih in za naše okuse morda včasih nekoliko grobih politikah Herr Hitlerja – znova postala velesila, ki ne sledi diktatu zahodnih držav. Zato jo je treba na vsak način zaustaviti. Poljska, ta umetna in šibka tvorba, o kateri pred dvajsetimi leti nihče pri nas ni niti vedel, da obstaja, je pri tem le priročna lutka anglo-francoskih interesov. Pod generalom Piłsudskim je vodila pronemško politiko, ki je šla v nos predvsem Francozom, zato so sedanjega predsednika Becka dobesedno prisilili (z ekonomskimi in drugimi pritiski), da je ubral protinemški kurz. In še to šele v zadnjih mesecih, ko je Herr Hitler dokazal svojo daljnovidnost in prvi med velikimi silami v Evropi sklenil sporazum s progresivnim režimom Jožefa Stalina v Rusiji. Zahodne sile so izkoristile protirusko paranojo Poljakov in jo speljali na svoj mlin.

Tako smo zdaj, namesto, da bi se pogovarjali o načinih za mirno razrešitev konflikta, na robu nove vojne. In zakaj? Zato, ker “demokratični” Zahod ne more trpeti samostojne in močne Nemčije – še zlasti pa ne take, ki v domači politiki gradi krepko in široko državo blaginje, na tujem pa stopa v zavezništvo s progresivnimi silami sveta. Ne, tako Nemčijo je treba na vsak način zaustaviti – in vsa ta komedija okoli nekega Danziga (kdo pa sploh ve, kje je to?) priča zgolj o tej antinemški obsesiji Zahoda, dragi čitatelji. Bomo nasedli? Upam, da ne.

Evropa kot periferija

Evropejci smo nekoliko počasnejši v doumevanju tega, kar se dogaja okoli nas. V nas je še vedno močno prisotna zavest, da smo začetniki vsega, kar se v svetu pripeti, in da smo, kot na zemljevidih sveta, ki smo jih navajeni bolščati od osnovnošolskih dni dalje, središče sveta – nek standard, h kateremu stremi ali se mu upira preostali svet. Zato je bil velik šok, ko je predsednik ZDA ob nastopu funkcije pred štirimi leti med vrsticami poudaril, da mu je več do dobrih odnosov s Kitajsko kot z Evropo. Vendar problem zavesti Evropejcev ni toliko na ravni napačne ocene svoje geostrateške moči. Ta je zanemarljiva v primerjavi z zaslepljenostjo, da smo še vedno standard na idejni, svetovnonazorski ravni. Kar se je najbolj opazilo pri komentarjih novinarjev in drugih intelektualcev v času izbora novega papeža.

Evropski predsodki na račun krščanstva

Izvolitev Jorgeja Maria kardinala Bergoglia za novega rimskega škofa je seveda revolucionarna. Novi papež je prvi Neevropejec na tem mestu po dolgih dvanajstih stoletjih, hkrati pa je prvi po več kot tisoč letih, ki si je nadel ime, ki ga papeška tradicija še ni poznala ali ni bilo iz njih sestavljeno. Vendar to so malenkosti, statistika, ki je uporabna zgolj za rubriko Ali ste vedeli?. Novi papež je revolucionaren zato, ker je po vsej verjetnosti za vedno odvzel primat papeštva in ostalih cerkvenih služb Evropejcem. Ali drugače: z izvolitvijo papeža z južne poloble se je formalno potrdilo nekaj, kar v svetu velja že nekaj časa – da krščanstvo in katolištvo nista več evropska stvar, ampak živita in raseta nekje drugje.

Tega se seveda veliko število komentatorjev ne zaveda in tako ponavlja klasično, še iz 19. stoletja privlečeno teorijo o postopnem umiranju krščanstva. Tako so se spraševali, kako se mora Cerkev reformirati, da bo nagovorila sodobno, vedno bolj sekularizirano družbo, kot da je »vedno bolj sekularizirana družba« neko dejstvo sveta. Nato se je govorilo, da bi morala Cerkev dovoljevati homoseksualne poroke, kontracepcijo ali žensko duhovščino, ukiniti celibat oz. na kratko stopiti v korak s časom, kot da je »čas« nekaj, kar je povsem enakega v Nemčiji, na Madagaskarju, v Boliviji ali na Kitajskem. Kot da je delo Cerkve prilizovanje zahodnim liberalcem. Še celo izvolitev južnoameriškega papeža se je pospremilo s komentarji, češ končno se je Cerkev toliko liberalizirala, da je dopustila, da jo vodi nekdo izven Evrope. Mogoče bo naslednji papež celo gej. Kot da bi tista stavba na Trgu Svetega Petra določala, kdo bo papež.

Treba se je namreč zavedati, da papeža ne izbira tista stavba na Trgu Sv. Petra, temveč so to ljudje, kardinali, od katerih dobršen del prihaja izven Evrope. Na tokratnih volitvah je bila sicer večina kardinalov še vedno evropskih, vendar je to najverjetneje zadnjič v zgodovini. Kar pa seveda ne pomeni, da se Cerkev liberalizira.

Continue reading

Glavna tokova ameriškega katolicizma

st-patricks-cathedral-catholic-church

Pred meseci je Patrick J. Deneen v reviji The American Conservative objavil zanimiv pregled sodobnih trendov v ameriški katoliški politični misli.

Deneen izhaja iz ugotovitve, da je delitev na liberalni in konservativni katolicizem preveč shematična in ne ustreza stvarnosti. To pa zato, ker »liberalni katolicizem«, poosebljen v katoliški politični eliti Demokratske stranke (od podpredsednika Joea Bidena, prek državnega sekretarja Kerryja do prve linije predstavnikov velikih metropol vzhodne obale), ne obstaja kot koherentno politično gibanje in nima nobene vloge v razpravah, ki se odvijajo v množici raznolikih katoliških občestev širom ZDA.

Continue reading

Timothy Snyder o fašizmu, Rusiji in Ukrajini

russia_fascism

We easily forget how fascism works: as a bright and shining alternative to the mundane duties of everyday life, as a celebration of the obviously and totally irrational against good sense and experience. Fascism features armed forces that do not look like armed forces, indifference to the laws of war in theirapplication to people deemed inferior, the celebration of “empire” after counterproductive land grabs. Fascism means the celebration of the nude male form, the obsession with homosexuality, simultaneously criminalized and imitated. Fascism rejects liberalism and democracy as sham forms of individualism, insists on the collective will over the individual choice, and fetishizes the glorious deed. Because the deed is everything and the word is nothing, words are only there to make deeds possible, and then to make myths of them. Truth cannot exist, and so history is nothing more than a political resource. Hitler could speak of St. Paul as his enemy, Mussolini could summon the Roman emperors. Seventy years after the end of World War II, we forgot how appealing all this once was to Europeans, and indeed that only defeat in war discredited it. Today these ideas are on the rise in Russia, a country that organizes its historical politics around the Soviet victory in that war, and the Russian siren song has a strange appeal in Germany, the defeated country that was supposed to have learned from it.

beri dalje