O različnih načinih mišljenja

Še ne tako dolgo nazaj smo lahko opazovali televizijsko in tudi internetno debatiranje, ki se je razvilo ob poizkusu redefinicije zakonske zveze in družine skozi nov družinski zakonik. Svoje mnenje o njem smo že jasno predstavili, zato ga na tem mestu nimamo namena obnavljati. V tem zapisu želimo obravnavati drug pojav, ki je doslej v Sloveniji ostal bolj ali manj neopažen. Razpravljanje okrog te pereče tematike je namreč zaznamovalo nekakšno vrtenje v krogu, iz katerega ni izhoda. Pri tem ne mislimo samo na večino komentatorjev, ki ne želijo dobronamerno razpravljati, ampak bolj ali manj nasilno prepričevati, temveč predvsem na dejstvo, da je jezik in način argumentacije zagovornikov in nasprotnikov v veliki meri radikalno drugačen, razprava pa posledično v glavnem neplodna, pravzaprav že a priori nemogoča. Seveda se postavlja vprašanje, kako je to v družbi, ki vsaj navidezno nenehno poudarja svojo racionalnost, sploh mogoče. Še pomembnejše pa se zdi vprašanje o posledicah za nadaljnji razvoj zahodnih demokracij. V pričujočem prispevku nameravamo nanizati nekaj misli, ki bodo lahko služile kot nastavek za nadaljnjo razpravo.

Moderni preobrat

Razmišljanje lahko začnemo s preverljivim dejstvom, da je med zagovorniki in nasprotniki zakona  mogoče najti veliko razliko v navajanju argumentov, ki končno temelji na drugačnem gledanju na svet oz. načinu mišljenja. Tako globoke razlike končno pomenijo to, da se sodobni zahodnjaki ne strinjamo več o tem, kaj pomeni biti racionalen, kot je opozoril ameriški tradicionalistični avtor James Kalb. Kalb razlikuje med tradicionalističnim in tehnicističnim načinom mišljenja, na katerem temelji tudi t. i. kulturni boj. K njegovemu konceptu se bomo še vrnili, sedaj pa lahko opozorimo, da je na preobrat v načinu mišljenja, ki v veliki meri označuje prehod iz predmoderne v moderno dobo, v svojem klasičnem delu Uvod v krščanstvo opozoril že Joseph Ratzinger. Po njegovem mnenju prehod v moderno zaznamuje konec antičnega mišljenja, ki je usmerjeno v bit, v bivajoče, v metafiziko. Moderni obrat, ki se začenja z Descartesom in italijanskim filozofom Giambattistom Vicom, je najprej prinesel historicizem. V skladu s historicizmom lahko človek resnično pozna le tisto, kar je storil sam, kajti resnično pozna le samega sebe. Človekov duh se ne more več poglabljati v bitje, ampak le v storjeno – edini resnični znanosti tako postaneta zgodovina in matematika. Filozofija nadalje postane s Heglom vprašanje zgodovine, nekoliko kasneje si Marx zamišlja ekonomijo na zgodovinski način, Darwin pa pojmuje sistem življenja kot zgodovino življenja. Historicističnemu preobratu je nato sledil še storilnostni preskok – bistvena postane resnica, nanašajoča se na prihodnost, na zmožnost nekaj spremeniti. Zgodovino izpodrine techne, človek lahko zares spozna samo tisto, kar je ponovljivo, kar vodi k popolni prevladi naravoslovne metode ter k neustavljivemu napredku naravoslovnih in tehničnih znanosti.

Ratzingerjev pogled zajema zgodovinske spremembe skozi nekakšen longue duree [tok dolgega trajanja]. Ker tak pristop marsikaj izpušča oz. poenostavlja, lahko kot ilustracijo teze navedemo tudi ožji in natančnejši primer iz sodobne znanosti, na katerega se sklicuje Kalb. V krogih, ki se ukvarjajo s preučevanjem inteligence, je dobro poznan t. i. Flynnov efekt. Slednji označuje nenehno naraščanje rezultatov standardiziranih IQ testov vse od začetka rednega merjenja do danes. Povprečni rezultati le-teh namreč od začetka 20. stoletja vsako desetletje konstantno naraščajo za približno 3%. V reviji New Yorker je Malcolm Gladwell takole opredelil to presenetljivo spremembo:

If an American born in the nineteen-thirties has an IQ of 100, the Flynn Effect says that his children will have IQs of 108, and his grandchildren IQs of close to 120—more than a standard deviation higher. If we work in the opposite direction, the typical teenager of today, with an IQ of 100, would have had grandparents with average IQs of 82—seemingly below the threshold necessary to graduate from high school. And, if we go back even farther, the Flynn Effect puts the average IQs of the school children of 1900 at around 70, which is to suggest, bizarrely, that a century ago the United States was populated largely by people who today would be considered mentally retarded […]

Naši predniki seveda niso zares bili mentalno zaostali, kot opozarja tudi James Flynn. Po njegovih ugotovitvah imamo v zadnjem stoletju resnično opraviti z velikim dvigom inteligence na nekaterih področjih, predvsem na področju abstraktnega, kategoričnega in hipotetičnega mišljenja. Toda pri ostalih vidikih mišljenja napredka ni opaziti. Sledeč Flynnovim ugotovitvam, lahko torej sklenemo, da je moderni človek postal bolj vizualen, abstrakten ter »logično-posledičen« kot njegovi predniki. To pa hkrati pomeni, da pripisuje veliko manjšo vrednost narativnemu in odnosnemu načinu razmišljanja. Skratka, moderni preobrat ni pomenil le velikega preskoka v pogledu na človeka ter njegovo mesto v naravi in družbi, temveč je pomembno vplival tudi na sam način mišljenja.

Tehnicistični um

Sodobni človek sebe ne doživlja več kot del svojega okolja, temveč kot nekaj zunanjega. Stvari nimajo več svojega reda v stvarstvu in posledično nimajo svojega bistva, temveč so podvržene človeški ustvarjalnosti in manipulaciji. Na tak način človek izgublja stik s svojo telesnostjo in materialnostjo sveta okrog sebe. C. S. Lewis je zapisal, da je srednjeveški človek z začudenjem in občudovanjem stremel v svet poln svetlobe, luči in glasbe. Nasprotno pa moderni človek v njem vidi le praznino in tišino. Sodobni zahodni človek ne zmore več vzpostaviti pristnega odnosa do svojega okolja, saj živi v svojem abstraktnem svetu, kjer mavrica ni nič drugega kot poseben barvni spekter, krava pa le štirinožni vretenčar, ki proizvaja mleko in meso. Bistveno se je spremenil tudi odnos do samega sebe. Spričo radikalnega antropocentrizma, ko zmore človek zares spoznati le še svoje lastno delo, mora hkrati tudi na samega sebe gledati le kot na nekaj, kar je nastalo čisto slučajno. Že opisani obrat k storilnosti, k ponovljivosti in gotovosti naravoslovnih eksperimentov je gotovo odprl pot velikemu razvoju naravoslovnih znanosti ter posledično omogočil doslej nezamisljivo materialno udobje, a hkrati na drugih področjih povzročil močno nazadovanje.

Sodobni človek resda bolje razmišlja v sledenju abstraktnim principom, a hkrati ne zna več upoštevati določene konkretne zgodbe ali pripovedi. Tako zanj svet ni več kompleksen skupek avtonomnih človeških skupnosti (kot so družina, soseska, sindikat, država) in naravnih danosti, ki jih moramo spoštovati, temveč zbirka virov, ki jih lahko oblikujemo v skladu z lastnimi željami in predstavami. Podobno tudi ravnanja ljudi ne ureja več transcendentni in splošno veljavni moralni zakon (naravno pravo), temveč je to pravzaprav le človeška konvencija, ki jo lahko poljubno spreminjamo in prilagajamo. Sodobni liberalni model stremi predvsem k enakovredni zadovoljitvi posamičnih želja. S podobno situacijo imamo opravka tudi pri razpravah, s katerimi smo začeli to razmišljanje v prvem delu. Tradicionalistično sklicevanje na naravno pravo in izkušnje preteklosti se zdi sodobnemu tehnicističnemu umu, ki je navajen razmišljati v jasnih abstraktno-logičnih kategorijah (npr. takole: diskriminacija je slaba – če se dve osebi istega spola ne smeta poročiti, je to diskriminacija – torej je potrebno dovoliti homoseksualne poroke), preprosto nerazumljivo in nepomembno. Razprava se zato preprosto izteče v preprost poizkus prevpitja nasprotnika, kjer imajo liberalci spričo svojega gospostva nad večino množičnih medijev in drugih državnih institucij neprekosljivo prednost.

Poudariti moramo, da abstraktno-logični način razmišljanja ne predstavlja višje točke v kontekstu napredka kot takega. Večina bo danes sicer gotovo trdila, da je sodobni znanstveni način razmišljanja neprimerno boljši kot »zaostale« omejitve preteklosti. Toda težava tehnicističnega mišljenja ni v tem, da je samo po sebi napačno. Težava je v tem, da je redukcionistično, da večplastno in kompleksno stvarnost reducira le na en vidik. Globinska pomanjkljivost tehnicističnega mišljenja tudi pojasnjuje, zakaj veličastne mentalne zgradbe oz. ideologije, kot je npr. liberalizem, socializem ali spolna revolucija ne delujejo. Drznemo si trditi, da se večina ljudi te pomanjkljivosti še danes intuitivno zaveda. Libertarni koncepti družbe se tako denimo veliki večini zdijo nesprejemljivi, kar dejansko tudi so. Toda njihovo zavračanje ni toliko povezano s tem, da je v teh konceptih mogoče najti očitne logične napake, temveč preprosto v zavedanju o njihovem redukcionističnem razumevanju človeške narave, v katerem ni mesta za lepo in resnično človeško.

Sodobni tehnicistični mislec je zelo podoben Chestertonovemu norcu. Po velikem angleškem mislecu norec namreč nikakor ni nekdo, ki bi izgubil razum. Norec je tisti, ki je izgubil vse razen razuma. Pri njem lahko opazimo izurjen um, a brez prisotnosti »zdrave pameti«. Kot opozarja Chesterton, je za norost značilna zmes logične popolnosti in duhovne skrčitve. Ni težava v tem, da bi norec napačno logično-posledično sklepal, temveč v tem, da ne vidi »celovite slike«, da je njegov svet omejen na ozek krog. Iz tega kroga se ne more rešiti z navajanjem logičnih dokazov, reši ga lahko samo nenaden in drzen skok, nekakšen »skok vere«, s katerim končno zapusti svoj umski zapor in svobodno zadiha na svežem zraku normalnosti.  

Konservativni odgovor

Kaj torej storiti? Sodobnega tehnicista samo navajanje logičnih argumentov verjetno ne bo prepričalo. Bistvo ni toliko v tem, da na tej ravni pobijemo njegove argumente (seveda je tudi to potrebno), temveč da pokažemo, kako njegov logično-posledični krog morda razloži veliko, a ne vsega. Pomembno je torej, da pokažemo na širšo resničnost, ki je sama tehnicistična miselnost ne more zajeti. Kot tipičen primer lahko izpostavimo problem znanosti. Po naravoslovni paradigmi naj bi do trdnega znanja prišli preko postavljanja hipotez, ki jih je potrebno nato preveriti s pomočjo eksperimentiranja. Težava je, kot je ugotovil madžarski filozof in kemik Michael Polanyi, da znanja dejansko ne pridobivamo na tak način. Kemik, ki se sooča z nekim vprašanjem, ne postavi najprej stotine različnih hipotez, ki jih nato sistematično preverja, temveč preko nekakšnega dojemanja (Polanyi je to imenoval intuicija) zazna bistvo problema in ga nato začne reševati. Znanost je torej vedno osebna, ugotovitve pa nujno vsebujejo določene prvine, ki jih ne moremo eksplicitno opredeliti. Polanyi se je pogosto skliceval na Kantovo ugotovitev, da noben sistem pravil ne določa, kako in kdaj naj bo določeno pravilo uporabljeno.  

"Kot nujno pa se kaže tudi nadaljnje ustanavljanje zasebnih šol, ki bodo znale posredovati resnično humanistično izobrazbo. Kot zgled nam lahko služijo ZDA, kjer čedalje več staršev svoje otroke šola doma, obstaja pa tudi mreža visoko kakovostnih institucij visokega šolstva, ki študentom nudijo klasično humanistično izobrazbo."

“Kot nujno pa se kaže tudi nadaljnje ustanavljanje zasebnih šol, ki bodo znale posredovati resnično humanistično izobrazbo. Kot zgled nam lahko služijo ZDA, kjer čedalje več staršev svoje otroke šola doma, obstaja pa tudi mreža visoko kakovostnih institucij visokega šolstva, ki študentom nudijo klasično humanistično izobrazbo.”

Za vsakršen trajnejši uspeh »konservativcev« je torej potrebno predvsem to, da predstavimo pomanjkljivosti izključno abstraktno-logičnega načina razmišljanja kot takega. To mišljenje je seveda globoko ukoreninjeno v zahodno družbo in se začenja že v osnovni šoli s pozitivistično delitvijo znanja na posamezne predmete. Tak koncept znanja je seveda osiromašen (obravnavanje Homerja je denimo nesmiselno v izključno literarnem kontekstu, brez sočasnega spoznavanja zgodovine in religije), a se čedalje bolj širi tudi na univerze, kjer se denimo pri študiju zgodovine širi tematsko poučevanje. Študentje se tako čedalje manj seznanjajo s celotno zgodovinsko pripovedjo, temveč se osredotočajo na izbrano zgodovinsko (mikro)obdobje ali socialno skupino, ki ga/jo nato secirajo do onemoglosti. Da takšen način preučevanja ne more pripeljati do resničnega razumevanja, kar je končno bistvo zgodovinskega raziskovanja, je povsem jasno.

Konservativno gibanje mora torej predstaviti svoj koncept znanja in načina razmišljanja, ki je mnogo širši od sodobnega abstraktno-logičnega mišljenja (čeprav tega seveda ne izključuje). Spričo neprijaznega javnega prostora, prežetega s tehnicistično paradigmo, bi se moralo to začeti predvsem v družini. Kot nujno pa se kaže tudi nadaljnje ustanavljanje zasebnih šol, ki bodo znale posredovati resnično humanistično izobrazbo. Kot zgled nam lahko služijo ZDA, kjer čedalje več staršev svoje otroke šola doma, obstaja pa tudi mreža visoko kakovostnih institucij visokega šolstva, ki študentom nudijo klasično humanistično izobrazbo. Seveda ne smemo pričakovati, da bo klasični koncept mišljenja v bližnji prihodnosti znova postal večinsko sprejet, a na daljši rok se spričo inherentnih prednosti zdi njegova ponovna uveljavitev skorajda nujna.   

Tolstoj in napoleoni sodobnega naprednjaštva

Nedolgo nazaj sem si na TV Slovenija po naključju ogledal oddajo o novi gledališki priredbi slavnega Tolstojevega romana Ana Karenina. Oddaja, ki jo bila s tehničnega stališča sicer čisto spodobno pripravljena, me je nekoliko presenetila z razumevanjem romana, kot so ga predstavili gostje (igralci in režiser). Glavna junakinja Ana je bila predstavljena kot ženska  pred svojim časom, kot žrtev tradicionalne spolne morale, žrtev zavrte družbe, skratka kot prototip zatirane ženske v meščansko-plemiškem okolju. Nikomur nimam namena odrekati lastnega razumevanja literarnega dela, a dejstvo je, da tako ideološko branje klasikov, ki niti nima dobre podlage v samem tekstu, kaže na izrazito krizo sodobnega kulturnega in intelektualnega »establishmenta«, ki je postal žrtev popolne prevlade levičarsko-progresivne paradigme.

Od smešnega Napoleona …

Ustavimo se najprej pri samem Tolstoju in njegovih delih. Ruskega pisatelja je povprečnemu dijaku slovenski šolski sistem vbil v glavo kot avtorja dveh velikih romanov, absolutnih klasikov svetovne literature: Vojne in mir ter Ane Karenine. Sam sicer nisem nikakršen strokovnjak za Tolstojevo literaturo (oba romana sem prebral le enkrat in še to že v svojih gimnazijskih letih), a že iz te izkušnje mi je jasno, da Ana Karenina gotovo ni delo, ki bi ga morali razumeti kot nekakšen predmoderni feministični manifest. Ravno nasprotno, drznem si trditi, da se v obeh svojih velikih delih mojster iz Jasne Poljane kaže kot konservativec par exellence.

"Nepozabno je avtorjevo slikanje francoskega cesarja, tedaj absolutnega gospodarja Evrope, kot pravzaprav komične figure, ki si v svoji aroganci domišlja, da resnično usmerja tok zgodovine. "

“Nepozabno je avtorjevo slikanje francoskega cesarja, tedaj absolutnega gospodarja Evrope, kot pravzaprav komične figure, ki si v svoji aroganci domišlja, da resnično usmerja tok zgodovine. “

Vojna in mir je tako denimo predvsem delo, ki bi ga lahko še najbolje označili kot »polemiko« proti Zahodu. Ena izmed njegovih osrednjih tem je namreč Napoleonova invazija Rusije ter boj ruskega ljudstva proti osvajalcu. Boj Zahoda proti Vzhodu torej, kar Tolstoj pogosto poudarja v resnici na ljubo dolgih in mučnih filozofskih pasusih. Zahod, ki ga uteleša Napoleon, je individualističen, materialističen ter predvsem ignorantski. Nepozabno je avtorjevo slikanje francoskega cesarja, tedaj absolutnega gospodarja Evrope, kot pravzaprav komične figure, ki si v svoji aroganci domišlja, da resnično usmerja tok zgodovine. Kljub svoji vojaški premoči doživi katastrofalen poraz proti ruski deželi, predvsem pa proti ruskemu ljudstvu. Moč slednjega izvira iz duhovne globine in modrosti, ki jo pooseblja preprost kmet Platon Karatajev. V ospredju so sicer junaki iz najvišjega, plemiškega, razreda ruske družbe, katerih zmožnost za odrešenje pa leži prav v povezanosti z ljudstvom in domovino. Tako nemoralna in zahodnemu načinu življenja popolnoma predana Hélène in njen brat Anatol propadeta, uspejo pa osebe, ki se zmorejo vrniti k »tradicionalnim vrednotam.« To so predvsem Nataša, njen brat Nikolaj in njegova žena Marja ter seveda Pierre Bezuhov. Duhovno odrešitev pred smrtjo najde tudi Andrej Bolkonski. V tem kontekstu moramo razumeti tudi strupen odnos do jezuitov, slednji namreč predstavljajo racionalistični in hipokritski zahodni vdor v pristno rusko krščansko religioznost. V veliki ruski intelektualni debati 19. stoletja med prozahodnimi intelektualci in slovanofili zaseda torej Vojna in mir gotovo častno mesto na slovanofilski strani.

… do nesrečne Ane

Na sicer bistveno drugačen način pravzaprav podobno misel izraža tudi Ana Karenina. Slednja je na prvi pogled res zgodba, ki pripoveduje o tragičnem spopadu med usodno ljubeznijo Ane ter Vronskega in rigidno, hipokritsko plemiško družbo. A sam roman je bistveno bolj prefinjen. Ana je res ujeta v nesrečen zakon, a njeno iskanje izpolnitve v strastno-romantičnem razmerju z Vronskim, kateremu je pripravljena žrtvovati vse, tudi stik s svojim otrokom, ni predstavljeno kot prava pot k rešitvi. Ne ker tega ne bi dopuščala družba, temveč ker samo po sebi ne more predstavljati resničnega temelja za srečno in izpolnjeno življenje. Za neuspeh Aninega zakonolomskega razmerja ni bistveno nasprotovanje konservativne družbe, razmerja se upeha in končno izživi iz svoje lastne dinamike. Ana je tako bolj kot žrtev družbe, žrtev lastnih strasti.

Poleg tega avtor kot protipol Aninemu iskanju sreče v roman postavi svoj alter-ego, Konstantina Levina. Slednji po burni in razuzdani mladosti (ki spominja na Tolstojevo), neuspešnih poskusih utopičnega kmetovanja s svojimi kmeti ter filozofsko-religioznega iskanja smisla končno najde svoj notranji mir v družinskem življenju z ljubljeno Kitty. Izpostaviti moramo, da njuno razmerje nikakor ni strastno-romantično, je resnična ljubezen, ki pozna napake sozakonca (Kitty je tako npr. globoko prizadeta, ko ji Levin pred poroko da brati svoje mladostne dnevnike; Levinovo prvo snubitev Kitty zavrne, ker je zagledana v Vronskega itd.), a jih sprejema ter odpušča. V normalnem družinskem življenju se Levinu nato končno povrne tudi vera v Boga.

Pri vsem tem seveda ni bistveno, da je Vojna in mir slaba zgodovina, bistveno je, da je ta vidik dela slovenskemu dijaku, ki sam ne poseže po epopeji, v šoli, ki naj bi vendarle vodila v razvoj kritičnega mišljenja na vseh področjih, popolnoma nepredstavljen. Prav tako ni bistveno, da obstajajo še številni drugačni vidiki branja Anine zgodbe. Ne trdim namreč, da sem v zgornjih odstavkih zajel vso bistvo obeh romanov, a sem prepričan, da pravkar napisano predstavlja smiseln način branja, ki ima trdno podlago v samem besedilu.

Za konec

Kot je bilo že omenjeno, nikakor nimam namena komurkoli odrekati pravice do lastnega razumevanja literarnega dela. Seveda lahko režiser Ano Karenino predstavi kot prototip feministične borke za pravice žensk. A povsem drugo vprašanje je, koliko podpore ima tako branje v dejanskem tekstu. In tu nastopi problem. V sodobnih kulturnih in intelektualnih krogih uživa levičarsko-progresivna paradigma tako hegemonijo, da preprosto ne zmore razumeti, da bi kateri izmed priznanih klasikov svetovne literature izražal ideje in vrednote, ki niso skladne z njenim lastnim pogledom na svet. To pa vodi v izrazito ideološko branje, kjer v tekstu iščemo predvsem to, kar želimo najti. Po eni strani je to seveda slabo za vsakega bralca in obiskovalca kulturnih prireditev, ki je tako prikrajšan za izrazito večplastno izkušnjo, ki mu jo lahko nudi vrhunska literatura, po drugi strani pa je to slabo za samo levičarsko kulturno elito. Slednja, prepričana, da poseduje vso modrost tega sveta ter da mukoma usmerja tok zgodovine v razsvetljeno prihodnost, deluje pravzaprav smešno. Kot Napoleon.

Temna stran Walterja Whita

walter white

Nobena skrivnost ni, da se je televizija oziroma, natančneje, televizijska serija v zadnjih letih dokončno uveljavila kot vrhunski žanr umetniškega ustvarjanja. Če je v preteklosti bila predvsem sinonim za »žajfnice«, kot sta denimo Dallas ali Dinastija, predstavljajo danes prav nekatere televizijske serije vrhunske umetniške izdelke, ki se lahko mirno postavijo ob bok najboljšim filmom. Prednosti serije proti filmu so očitne: serije lahko raziskuje ideje oz. karakterni razvoj na način, kot jih dvourni film preprosto ne more. Zato tudi ni čudno, da se čedalje več nadarjenih ustvarjalcev ukvarja s serijo, ki je presegla zgolj zabavno vlogo.

Rezultat tega so serije na vrhunskem produkcijskem nivoju, kot so The Sopranos,Breaking Bad, Deadwood, The Wire, Game of Thrones in mnoge druge. Zanimivo vprašanje, ki se ob tem postavlja, je idejna usmerjenost priznanih novejših serij; pri tem seveda umetniškega izdelka nočemo zreducirati na neko banalno »sporočilo«, temveč pogledati samo tematiko, predvsem pa način njene obravnave. Kot konservativce nas seveda zanima predvsem to, ali lahko katero od teh serij gledamo konservativno. Za izredno popularno Martinovo Igro prestolov lahko tako npr. takoj rečemo, da tega nikakor ne moremo trditi. HBO-jev izdelek je namreč produkcijsko na najvišjem nivoju, a v svojem bistvu prazen. Podaja nam podobo skrajno krutega sveta, kjer zaman iščemo najmanjše sledi milosti in moralne jasnosti. Na prvi pogled nam njen fiktivni svet deluje fascinantno (serija gledalca pritegne z napeto zgodbo, razkošno kostumografijo in, nikar ne pozabimo, tudi bolj ali manj mehkimi pornografskimi prizori), a se ne moremo znebiti vtisa, da je to le tista lažna zunanja privlačnost oz. skušnjava, ki jo krščanska tradicija pripisuje zlu.

V tem prispevku se bomo posvetili drugi televizijski seriji, ki jo številni razglašajo celo za najboljši izdelek, ki je v zadnjih letih prišel na televizijo: gre za Breaking Bad (v slovenščini prevedena kot Kriva pota), ki v Sloveniji sicer ni bila deležna take pozornosti kot v ZDA (kot izjemo velja izpostaviti esej Matije Potočnika Pribošiča Virtuozno zlo, objavljen v reviji Razpotja, ki pa izhaja iz drugačnih teoretskih podmen kot pričujoči zapis in ga zato tu ne bom komentiral). Njena kakovost seveda ni pod vprašajem, navsezadnje je osvojila 16 emijev, 2 zlata globusa in številne druge priznane nagrade. A v tem zapisu bomo poskušali pokazati nekaj drugega, kar bo mogoče presenetilo marsikaterega bralca – Breaking Bad lahko namreč vsaj po skromnem mnenju avtorja teh vrstic razglasimo za konservativno serijo par excellence.

Continue reading

Zakaj je lepota pomembna?

V ogled priporočam izvrsten dokumentarec o pomenu lepote in njenem izginotju v sodobnem svetu. Zanimiv bo tako za tiste, ki se zanimajo za vprašanja umetnosti, kot – morda še bolj – za tiste, ki se do zdaj zanje niso zanimali, morda tudi zato, ker ne vidijo smisla v sodobni umetnosti. Avtor, angleški filozof Roger Scruton, odgovarja na preposto vprašanje: “Zakaj je lepota pomembna?” To počne na zelo dostopen in razumljiv način, ki je dostopen najširšemu občinstvu, pri tem pa ostaja na visoki ravni.

Scruton je namerno polemičen proti konceptualni umetnosti in moderni ter postmoderni arhitekturi. Pri svoji kritiki je intelekualno pošten, vendar včasih nedosleden. V svojem pregledu tako preskoči celotno obdobje modernizma, moderno arhitekturo pa izvede izključno iz funkcionalizma, kar je vprašljivo; poleg tega ne upošteva, da je bila izvorna funkcionalistična arhitektura zelo elegantna ter je poudarjala estetsko vrednost objektov.

Kljub tem in še nekaterim manjšim pomankljivostim je dokumentarec izvrsten in poučen tudi za tiste, ki se s Scrutonivimi konservativinimi pogledi na estetiko ne bodo strinjali. Predvsem pa je zares lep izdelek.

Why Beauty Matters – Por que a beleza importa from jinacio on Vimeo.

Freak King (hommage Robinu Williamsu)

robin-williams-fish

Filmi Robina Williamsa sledijo istemu obrazcu. V nekem rigidnem režimu, denimo v vojaški bazi, meščanski družini, bolnišnici ali na fakulteti, se nenadoma znajde čudak. Ta freak je lahko kdorkoli. Lahko je norec ali zdravnik, starejša gospa ali flamboyant gej, klepetavi prijatelj ali molčeči, “antisocialni” tip. Pomembna je samo ena stvar: čudak prekine obstoječi red. Ker štrli ven, freak nujno privablja poglede. Ko se med predavanjem o literarni zgodovini spozabi in skoči na mizo, ga skozi okno na vratih opazi mimoidoči predstojnik. Ko na vojaški radijski postaji spregovori o norosti vojne, ga po naključju sliši poveljnik vojaške baze.

Toda poglavarjev režima ne zmoti zgolj njegovo čudaštvo, za katero je vedno pripravljena jasna procedura. Freak zmoti obstoječi red zato, ker svojo vez z drugimi podložniki tega reda napolni s karitas. Svojim sojetnikom sporoča, da substanca njihovih razmerij ni zgolj naključje, ki jih je samovoljno zbralo pod okriljem te bolnišnice, te vojašnice, te fakultete ali tega življenja, temveč – ljubezen. Naše bivanje v okviru institucije ni začasno stanje, razglaša freak, ki bo minilo v skladu z nekim določenim rokom (zaključkom študija ali odpoklicom s fronte), temveč priložnost za vzajemno in ljubeče udejanjenje tega, kar smo. Kaj torej prekine uveljavljeni režim? Natanko ta freakova sila, zaradi katere institucije reda izgubijo svojo prehodno naravo. Poglavarji reda si želijo eno samo stvar: da bi študentje, vojaki, družinski člani, prebivalci nekega delovnega okolja ali otroci v bolnišnici vstopili v režim, preživeli v njem nek predpisan čas in ga nato zapustili spremenjeni v skladu z omejenimi nalogami tega reda. Poglavarji hočejo, da zakon ostane zgolj zakon. Njihova najhujša nočna mora je zakon, ki bi bil dopolnjen z ljubeznijo.

Ali freaku uspe poraziti poglavarje obstoječega reda? Ne; vendar ne zato, ker bi bi ga režim zatrl s predvidenimi sankcijami ali celo s surovo fizično močjo. Freak propade zato, ker podložniki reda niso sposobni prenesti silnosti ljubezni, s katero je napolnil njihovo bivanje v režimu. V svoji kratkovidnosti so namreč spregledali, da ljubezen, ki jo oznanja freak, ni uteha pred zakonom. Kajti velja ravno obratno: vseskozi je bil prav zakon tisti, ki jih je varoval pred silo prave ljubezni. Red in zakon ne zahtevata moči, temveč se dobrikata šibkosti, ujčkata zaspanost, varujeta tisto najnizkotnejše in najmanj bojevito v nas: resnična moč je potrebna šele za prenašanje freakove ljubezni.

Zato mora freak naposled oditi iz režima. Seveda vsi podložniki žalujejo za njim. Solzo potoči celo kakšen nostalgični general ali ostareli predstojnik. Toda stvari so se vrnile v svoj normalni tek: težko je prikriti, da se te vrnitve v utečene tirnice celo malce veselimo. Ljubezen, ki jo je naznanjal freak, bomo sedaj uporabljali tu pa tam, kot “človeški faktor”, kot dekoracijo bolnišnične oskrbe, poučevanja književnosti ali služenja vojaščine. Vendar ne preveč. Kajti vsi prebivalci režima se zavedamo, da kot končna človeška bitja pretrpimo samo določeno količino ljubezni, natanko toliko, kolikor nam jo je modro odmeril red.

Freak je odšel, ampak gledalec ve: vihar je morda zapustil mesto, toda sam v sebi še vedno besni. Robina Williamsa smo si lahko predstavljali v vseh možnih vlogah, v vseh spolih, rasah in kulturnih oblikah, le v mirovanju ne. Zdaj nas je prisilil v nasprotno: Robina Williamsa si moramo zamisliti mirnega.

Konservativčev vodnik po filmu – drugič

Michael-Collins-Liam-Neeson

Michael Collins – globok film o domoljubju, kakršnega Slovenci žal še nismo znali narediti.

Malo znano dejstvo je, da so se primorski Slovenci pod fašizmom zgledovali po Irski. To velja tako za narodno-napredne skupine, ki so oblikovale vstajniško organizacijo TIGR, kot za konservativne katoliške skupine, ki jih je bolj privlačila sposobnost irskega nacionalizma, da organizira široko in trdno mrežo pasivnega, nenasilnega odpora.

Continue reading

Konservativčev vodnik po filmu – prvič

Avgust je odličen čas za dejavnosti, kot so branje in gledanje filmov. Še zlasti ob vremenu, ki ni najbolj naklonjeno dejavnostim na prostem. Zato sem pripravil kratek seznam konſervativnih filmov – torej filmov, ki jih lahko gledamo iz izrazito konservativnega zornega kota, pa čeprav to ni bil nujno namen njihovih avtorjev. Ravno dvoumnost, torej odprtost za različna gledanja in interpretacije, je namreč tisto, kar loči umetnost od propagande.

Štiri priporočila s po štirimi filmi. Prva runda:

kevin

We Need to Talk about Kevin – film, ki ga lahko gledamo kot kritiko feminizma. Skrajno kruto in sarkastično kritiko, ki pa je, paradoksalno, podana tako, da je del feministk film sprejel za svojega. V sebi ima torej tisto dvoumnost, ki je značilnost vsake res dobre kritike.

Continue reading