Danilu Slivniku v spomin

(besedilo je nastalo natanko pred tremi leti, 6. 1. 2012, nato je bilo v spremenjeni verziji objavljeno v reviji Razpotja; ob tretji obletnici Slivnikove smrti ga ponovno objavljam)

slivnik

mav•er•ick, n.
1. An unbranded range animal, especially a calf that has become separated from its mother, traditionally considered the property of the first person who brands it.
2. One that refuses to abide by the dictates of or resists adherence to a group; a dissenter.
adj.
Being independent in thought and action or exhibiting such independence.

 

Na svete tri kralje se je v Ljubljani s strelom v glavo ubil moški poznih srednjih let. Tragična novica, ki pa si ne bi prislužila kaj več od krajše omembe v rubriki »Črna kronika«, če ne bi šlo za enega najpomembnejših slovenskih publicistov zadnjih dveh desetletij. Nenavadno je, da si je kljub temu prislužila ravno tolikšno ali še manjšo pozornost.

Continue reading

Advertisements

Demos kot zgodovina

Ustanovitev-Demosa

Letos praznujemo 25. obletnico ustanovitve Demosa. Le da je ne praznujemo. Podobno kot pri drugih pomembnih dogodkov iz obdobja slovenske pomladi je tudi ta obletnica padla v nekakšno gluho lozo. Obeležujejo jo v glavnem le tisti, ki izhajajo iz Demosove politične tradicije. Pri ostalih mineva skoraj brez pozornosti.

To znova izpričuje, da se slovenska pomlad, čeprav predstavlja ključni moment slovenske zgodovine, v katerem je dokončna nacionalna emancipacija sovpadla z edinstvenim – in zato izjemno dragocenim – trenutkom demokratičnega preobrata, ni vpisala v zgodovinsko zavest širšega prebivalstva. Gibanje, ki bi zaradi svojega notranjega pluralizma lahko služilo kot referenčna točka sodobne slovenske državljanske zavesti, ostaja domena zgolj enega političnega tabora. Dejstvo, da slovenska pomlad ni dobila svojega mesta v nacionalnem kanonu, je eden od razlogov, da je postala del politične mitologije ene same strani.

V tej mitologiji ima Demos posebno mesto. Ni bil le za notranje najbolj pluralna, temveč tudi najbolj uspešna politična koalicija v slovenski zgodovini. Zastavila si je široke, jasno definirane in ambiciozne cilje – demokratizacija, prehod v tržno gospodarstvo, osamosvojitev – in jih tudi izpeljala. In nato izginila za vedno. Zaradi te svoje usode je Demos poleg ustanovnega mita prevzel tudi vlogo izvorne travme.

Vsak globok politični ali družbeni preobrat popolnoma spremeni to, čemur je nemški zgodovinar Reinhart Koselleck pravil obzorje pričakovanj. Naenkrat se zdi, da je mogoče vse, kar se je še včeraj zdelo kot utvara. Takemu času, radikalno odprtemu za priložnosti, so stari Grki pravili kairos.

A že v naslednjem trenutku se vzpostavi novo ravnovesje, ki sicer ni vrnitev na prejšnje stanje, a je zelo drugačno od tega, kar so si udeleženci sprememb želeli ali pričakovali. Neizpolnjeni upi prevzamejo obliko ideje o nedokončanih nalogah, ki jih je za seboj pustil prehitro zaprti kairos.

Zato se v vsakem kriznem ali zgolj zagatnem trenutku, ko se zdi, da so vzvodi postopne, dolgočasne in mukotrpne izboljšave odpovedali, pojavi želja po vrnitvi k izvornemu trenutku, po obuditvi ustanovnega zagona, ko bo znova vse mogoče in se bodo udejanjile vse neizpolnjene obljube.

Takšni poskusi, čeprav izhajajo iz pristnega občutka frustracije nad krivicami, nedoslednostmi in neumnostmi sedanjega stanja (opis, ki bi lahko veljal za večino situacij v zgodovini človeških združb), so obsojeni na neuspeh. Obnova izvornega trenutka je nemogoča, saj bi ji umanjkali dve ključni razsežnosti, ki sta omogočili uspeh ustanovnega kairosa: izvirnost in spontanost.

Sam vidim na obzorju mnogo pomembnejšo nalogo: omogočiti, da ustanovni trenutek resnično postane del zgodovinske dediščine. Le kot tak bo lahko služil kot vir navdiha za nove generacije.

 

(Članek je bil izvorno objavljen v Slovenskem času in je plod sodelovanja med to revijo, portalom Časnik in Kritiko konservativno).

Ostrakizem Janeza Janše in interes slovenske levice

Janez Janša, Dob

Nihče verjetno ni zamudil novice, da so konec prejšnjega tedna poslanci Državnega zbora odvzeli mandat Janezu Janši.

Še preden podam svoj komentar glede tega srhljivo precendenčnega primera v političnem prostoru naše dežele, hočem prehiteti slučajne (tudi čisto legitimne) ugovore s strani naših bralcev z desne. Gotovo so vsi dogodki v zvezi z njegovo osebo v zadnjega dobrega pol leta za vse, ki so mu blizu– za njegovo ženo, otroke, sorodnike, njegove sodelavce, pa tudi podpornike, tako nove kot tiste, ki ga že od Roške ali vsaj od afere Depala vas imajo za simbol upora, antiestablišmenta, za zgled človeške pokončnosti, stanovitnosti, nepopustljivosti – zelo travmatični, zaskrbljujoči in razžaljujoči. Najprej zelo sumljiva in čudna obtožba, ki si je noben pravnik ni upal zagovarjati. Potem še hujši udarec – potrditev te obtožbe na višji instanci. Za konec pa še zelo pravno sporen – če že ne rečem nelegalen – odvzem mandata. Razumem, da vas boli in vam je osebno hudo. Resnično sem empatičen. Vendar ne morem mimo tega, da o temu, kar se dogaja, razmišljam striktno politično.

Continue reading

Faktor Markeš

Foto: Požar Report

Foto: Požar Report

Časnikov kolumnist Luka Lisjak je v svojem zadnjem članku Anatomija pomladnega poraza izpostavil tezo, da SDS glasov ni izgubljala na račun volilne abstinence. Ta naj bi po vsej državi padla enakomerno, kar izključuje možnost, da bi volivci ene od večjih strank ostajali doma v večjem številu kot ostali. Čeprav bi jo bilo treba natanko preveriti, se vsaj na prvi pogled zdi, da ta ugotovitev kar drži.

Kam je torej šlo skoraj šest odstotkov glasov, ki jih je izgubila SDS? Avtor postavlja nekoliko presenetljivo tezo: eden od petih nekdanjih volivcev SDS-a, ki so prejšnjo nedeljo prišli na volitve, je glasoval za Stranko Mira Cerarja.

Še več: avtorjeva osrednja teza je, da se je SDS v prejšnjih letih »premaknil na desno«, tj. prevzel dobršen del volilne baze ostalih, socialno konservativnejših in pretežno podeželskih, pomladnih strank, in istočasno izgubljal volivce na svojem »levem krilu«. Z drugimi besedami to pomeni, da je Cerar prevzel kar lep delež SDS-ovih jedrnih volivcev – tistih, torej, ki so za Janševo stranko glasovali še v časih izpred desetih let, preden je postala hegemonična sila na desnici.

Čeprav se zdi teza podprta s solidnimi argumenti, se um nekako samodejno upira temu zaključku. Teza se zdi težko verjetna, skoraj neprebavljiva. Kako je mogoče, da so volivci SDS množično prešli k Cerarju? Še več: da je k Cerarju presedlal del »starih volivcev« SDS-a?

Pa vendar – je med obema, na videz tako različnima, skoraj antitetičnima silama, mogoče videti kakšno skupno potezo?

Continue reading

Misliti historično – ne histerično

 

osamosvojitev-plebis

Nedavno smo se spominjali obletnice prvih demokratičnih volitev v slovenski parlament, takrat še vedno trodomno skupščino. Od tedaj je minilo že 24 let. Od začetka slovenske pomladi jih je minilo 26. Od vrenja v letu 1987, ki je med drugim rodilo 57. številko Nove revije in je, gledano vzvratno, začelo proces, ki bi ga po Milanu Balažicu lahko poimenovali »slovenska demokratična revolucija«, je minilo 27 let.

Ta kaleidoskop številk ni poljuben. Izpostaviti želim neko perspektivo.

Primerjave so koristne, ker nam omogočajo razmišlajnje v analogijah in s tem izstop iz samoumevnosti. Če se primerjamo s povojno Nemčijo ali Italijo, smo danes, glede na trajanje demokratičnega parlamentarizma, nekako v letu 1970. Če se primerjamo s Španijo po padcu frankizma, bi lahko rekli, da smo v letu 2001.

Rečeno drugače – globoko smo zakorakali v parlamentarno demokracijo. Od časov spremembe režima živimo v radikalno drugem svetu.

Prišel je čas, da na slovensko demokracijo že gledamo kot na, sicer kratko, obdobje s svojo lastno zgodovino. Jože Pirjevec je pred kratkim napovedal, da bo napisal knjigo o tem obdobju slovenske zgodovine. To bi lahko razumeli tudi kot grožnjo.

A šalo na stran: takšna knjiga bi bila izjemno vplivna, saj bi po nujnosti stvari prispevala k ustvarjenju neke kanonične naracije tega obdobja.

Continue reading

Franc Zagožen in njegova vizija

Franc Zagožen l. 1990. Foto: Tone Stojko

Franc Zagožen l. 1990. Foto: Tone Stojko

Nedavno slovo Franca Zagožna je ponudilo priložnost za pogled nazaj na zgodovino desnosredinskega pragmatizma v času slovenske tranzicije.

Dogodki zadnjih petih, šestih let – kriza »slovenskega modela«, tj. naveze neokorporativizma v gospodarstvu in konsenzualizma v politiki – so dodobra delegitimirali Zagožnovo vizijo: veliko konservativno stranko, ki bi svojo moč črpala predvsem iz volilnega bazena katoliškega podeželja, bi bila ekonomsko trdno zasidrana v slovenskem neokorporativnem modelu in bi znotraj velike nadideološke koalicije »nacionalnega interesa« predstavljala tradicionalne vrednote.

Vizija, ki jo je zagovarjal Zagožen, je bila dolgo žrtev lastne nerodnosti in politične naivnosti; pa tudi nekonsistentnosti, saj je bila razpeta med nejasnimi prizadevanji po »žlahtnem konservativizmu« in poskusi politične mobilizacije s pomočjo populizma, bodisi na ekonomski, stanovsko-podeželski, pravičniški (»poštenjakarstvo«), regionalni, nacionalistični ali celo šovinistični podlagi. Karizmatičnega voditelja, sposobnega, da združi njeni duši, zmerno in populistično, in jo s pomočjo brutalnega pragmatizma pripelje do uveljavitve, je dobila skoraj desetletje prepozno v osebi Bojana Šrota. Stampedo dogodkov, ki so med letoma 2007 in 2009 globoko predrugačili Slovenijo, je pokopala tudi ta projekt. Verjetno, in k sreči, dokončno.

Continue reading