Sprava mora biti širša, ali je ne bo

V Sloveniji je ena izmed vročih političnih tem narodna sprava, pri čemer je problem, da se jo pogosto zreducira zgolj na dihotomijo partizani proti domobrancem, osvoboditelji proti kolaborantom ali revolucija proti kontrarevoluciji. Pa je tovrstna perspektiva zadostna? Ali je preko te, omejene optike videti celotno sliko polpretekle zgodovine?

Po mojem mnenju ne; pravzaprav bom šel tukaj še dlje in dejal, da takšen pogled spravo onemogoča. Medvojno in povojno dogajanje na Slovenskem in širše po Srednji, Jugovzhodni in Vzhodni Evropi je bilo namreč mnogo bolj komplekso in zgolj upoštevanje vseh faktorjev lahko da realno zgodovinsko podobo, ki bo vodila do resnične sprave. Sodoben pogled na medvojno dogajanje je namreč v veliki meri kranjski, tj. specifičen za osrednji del slovenskega ozemlja, nikakor pa se z njim ne more pojasniti celotne slike na, takrat fragmentiranem, slovenskem ozemlju. Zgodovinska izkušnja Primorske, ki je po prvi svetovni vojni postala del Italije, je namreč drugačna od Kranjske, prav tako je bila drugačna situacija na Štajerskem, ki je bila zasedena neposredno s strani Tretjega rajha in za katero je Adolf Hitler dejal: »naredite mi to dežel ponovno nemško«. Kranjska izkušnja torej ni bila občeslovenska, saj je bila npr. na Primorskem in Koroškem tudi protikomunistična stran v veliki meri udeležena znotraj NOB.

Italijanska tiralica za Jankom Premrlom – Vojkom

Poleg regionalne omejenosti pa takšno slikanje polpretekle zgodovine izgublja še vprašanja ostalih uporniških skupin, kot je bila Stara pravda, iz slike odvzame slovenske četnike ali pa jih obravnava zgolj kot posebneže med kolaboranti, pozablja na meščanske stranke in vse njihove predstavnike, pozablja na katoliško sredino Andreja Gosarja in Engelberta Besednjaka, in predvsem izključuje izkušnje ostalih narodnosti na našem ozemlju, se pravi Nemcev, Italijanov, Judov in Madžarov, pri čemer je pogled, kjer se slednje avtomatično izenačuje z okupatorji, milo rečeno enostanski in neumen.

 

Hagiografija, demonologija in zgodovinopisje

 

Kot smo zgoraj omenili, je podoba polpretekle zgodovine poenostavljena, in sicer tako, kot je v svojem članku na tem portalu zapisal že Roosevelt, da se sklada z antifašistično naracijo oz. diskurzom, pri čemer je le tega treba razumeti širše kot nasprotovanje fašizmu. Gre namreč za slikanje zgodovine skozi perspektivo epohalnega boja dobrega proti zlu – pri čemer je fašizem tisto absolutno zlo. Da ne bo pomote, nikakor ne želim zanikati inherentne zločinskosti fašističnih režimov in gibanj, je pa ta naracija problematična, ker izpušča nianse in zamegljuje celotno sliko.

Vprašajmo se npr., koliko lahko enačimo fašističnost italijanskega režima in režima Engelberta Dolfussa v Avstriji? Ali lahko enako gledamo na kolaboracijo domobrancev, ustašev in Miklósa Horthyja? Kako razumeti dejanja pripadnikov nemških, italijanskih in madžarskih manjšin na okupiranih ozemljih? Kako razumeti odnos med totalitarizmi? Se lahko vprašamo npr. o vplivu komunizma in marksizma na fašizem? Tovrstna vprašanja, ki bi morala biti sestavni del vsake javne razprave o polpretekli zgodovini, so namreč potisnjena na rob oz. prepuščena redkim »disidentskim« zgodovinarjem in publicistom.

 

Prague uprising

Pripadniki Ruske osvobodilne armade (vlasovci) in češki uporniki med praško vstajo, maja 1945

 

Tukaj se pa velja spomniti na znamenito in kontroverzno nemško zgodovinsko razpravo in sicer na historikerstreit iz 80-ih let prejšnjega stoletja, kjer so soočala mnenja različnih zgodovinarjev o pogledih na Tretji rajh, nemško krivdo itd. V tovrstni razpravi so se soočili razni pogledi in eden od zanimivih rezultatov je bil članek zgodovinarja Martina Brozsata, sicer nasprotnika revizionistov, v katerem je pozival k historizaciji nacionalsocializma, se pravi k obravnavi obdobja kot ostalih obdobij zgodovine. Brozsatov poziv pa bi bilo potrebno še dodatno razširiti in pozvati k začetku historizacije celotnega »časa skrajnosti« oz. kratkega dvajsetega stoletja, ki se je začelo s koncem prve svetovne in posledično padcem starega sveta.

Po padcu starega reda s koncem prve svetovne vojne in Wilsonovimi štirinajstimi točkami, se je v srednji in vzhodni Evropi začel vrtiljak ekstremizmov, revolucij, kontrarevolucij itd. in vsak udeleženec te velike igre je pripravil svoj pogled, z lastnimi hagiografijami in lastno demonologijo, ki so še zmeraj izredno pomembni znotraj sodobnega razumevanja zgodovine. To pa je posebej ključno zato, ker vsaka skupina poskuša dokazati svojo vlogo žrtve in s tem argumentirati svoje težnje ter afirmirati svojo identiteto, ki velikokrat temelji na negaciji drugega, in ti drugi vstopijo v sodobne demonologije, žrtve pa postanejo subjekti novodobnih hagiografij, pa naj bodo to pobiti domobranci v Kočevskem rogu, izgnani sudetski Nemci ali pa pobiti partizani pri Sv. Urhu ali Poljaki s strani ukrajinskih kolaborantov.

Sicer ni nobenega dvoma o tem, da je vojno začela nacistična Nemčija, ki predstavlja tudi režim unikatne krutosti in genocidnosti, a vendarle nam zgolj historizacija celotnega obdobja lahko razkrije vse vzročno-posledične povezave, od vpliva versajske pogodbe in konca monarhije Hohenzollernov, na vzpon nacizma, od Stalinovega holodomora na prostovoljno priključitev mnogih Ukrajincev v Waffen SS, do krutosti fašističnega režima in usodo mnogih Italijanov v Istri, Kvarnerju in Dalmaciji. Hkrati pa nas tudi to ne sme zavesti, da ne bi priznali, da pri fojbah ni šlo zgolj za maščevanje, temveč da so bili poboji ukazani predvsem z vrha jugoslovanske oblasti, kot nam priča dnevnik Ivana Mačka–Matije in Kidričeve izjave, da nemška manjšina ne bo imela pravic, ker je ne bo, pri čemer se vsega ne da pojasniti s paradigmo okupacije in kolaboracije, saj so bili med partizani tudi nekateri Kočevarji.

Partizani nemškega rodu v Suhi Krajini (vir: www.mladina.si)

Pri nacionalnih odnosih pa je potrebno vzeti v račun tudi socialni faktor, koliko se npr. skladalo sovraštvo med narodi z ideologijo razrednega boja, kar na Slovenskem posebej drži glede odnosa do Nemcev, saj se je večina plemstva prištevala v nemški oz. avstrijski kulturni prostor. Historizacija polpretekle zgodovine bi tako pomenila resnejši spoprijem z vsemi temi faktorji in vzročno-posledičnimi povezavami, a vendar bi to pomenilo tisto, kar smo nakazali že v uvodu, prekinitev s tradicionalno slovensko naracijo sodobne zgodovine.

 

Sprava bo srednjeevropska ali pa je ne bo

 

Celotno sliko tega fenomena pa tako lahko vidimo zgolj, če upoštevamo tako fragmentiranost slovenskega prostora, ki je bil produkt tako rapalske pogodbe kakor tudi prejšnjih deželnih in državnih meja, kot tudi širšo srednjeevropsko sliko. Če se namreč osredotočimo zgolj na naš nacionalni okvir, bo namreč slika preozka in premalo kompleksna, če se ozremo na celotni prostor bivše Habsburške monarhije in širše Srednje Evrope, pa postanejo pojavi bolje osvetljeni in so postavljeni v svoj dejanski zgodovinski kontekst, ki ne dopušča hagiografij in demonologij ter upošteva vse dejavnike.

Hkrati pa nas današnja podoba srednjeevropskih držav ne sme zavesti. Kakor je zapisal angleški zgodovinar Tony Judt, so namreč srednjevropske države šele po koncu druge svetovne vojne, ob ”pomoči” celotne karavane genocidov in preganjanj postale nacionalno (in pogosto tudi razredno) vsaj približno homogene. Tukaj se nam odseva globok propad wilsonovske politike, ki je preko 14. točk poskušala v Srednjo Evropo pripeljati ameriški model odločitve za nacijo in jo poskušala aplicirati na neko popolnoma drugačno stvarnost, ki ji je razpad starega reda omogočil popolno razkritje svoje temne plati.

Zato mora sprava biti srednjeevropska, upoštevajoč ne zgolj politična nesoglasja znotraj narodov, temveč tudi medrazredna in mednacionalna sovraštva, s historiziranim in jasnim pogledom na preteklost in ponovno prebujeno zavedanje o skupni zgodovini, šele takrat bo lahko ta naš del Evrope, vključno s Slovenijo, zares zadihal s polnimi pljuči.

Lahko pa ostanemo pri naših ljubih in domačih, kranjskih razprtijah.

Koliko smo stari Slovenci?

Članek o stranpoteh slovenskega zgodovinopisja je zbudil mnogo zanimanja ter tudi odgovor dr. Roka Stergarja z ljubljanske Filozofske fakultete. Njegov odgovor temelji na stališču, da modernistična interpretacija naroda v slovenskem zgodovinopisju ni prevladujoča. To zgodovinsko sicer drži, a vendar je sedanja situacija popolnoma drugačna, saj se je pri gledanju na slovensko zgodovino v zadnjem času zgodil velik paradigmatski preobrat, ki ga lahko v največji pripišemo dr. Petru Štihu.

Štihovo delo je velikega pomena, saj je pometlo z marsikaterim nevzdržnim stališčem pri preučevanju starejše slovenske zgodovine in hkrati odprlo recepcijo modernih zgodovinskih pristopov pri njenem preučevanju. Štih je posebej apliciral teorijo etnogeneze dunajskega profesorja Herwiga Wolframa pri preučevanju Karantancev. Ta teorija ima sicer kar precej veljave, toda za pravilno razumevanje jo je potrebno bolje pogledati. Bistvo Wolframove teorije je, da so bila zgodnjesrednjeveška ljudstva precej bolj heterogena in osnovana okoli vojaške moči. Tudi sage in t. i. origo gentis (izvor rodu), ki je bila posebna zvrst zgodnjesrednjeveškega zgodovinopisja, so ljudstvo in vojsko pogosto enačila. Najpomembnejši nosilci etnične identitete in tradicije pa so bile knežje in plemiške rodbine, ki so predstavljala t. i. tradicijska jedra (nem. Tradizionskerne). Pri Gotih so bili nosilci tovrstne moči denimo Amali, pri Karantacih pa rodbina kneza Boruta, ki je najverjetneje obsegala kneze že pred Borutom, Gorazdom in Hotimirjem. Na pomen knežje moči kažejo denimo upori, povezani s pokristjanjevanjem. Glavno središče upora so sicer najverjetneje predstavljali sloji poganskih svečenikov, ki bi s pokristjanjevanjem največ izgubili, a pomenljivo je dejstvo, da je upor po Hotimirjevi smrti prerastel v pravo vojno. Ni odveč domnevati, da bi pokristjanjevanje steklo bolj gladko, v kolikor bi Borutova linija obstala. Drugi pomemben del aplikacije sodobnih pristopov pa je pomenil opisovanje etničnih identitet z njihovimi sočasnimi imeni. Karantanci se namreč povsod imenujejo kot Karantanci oziroma kot Slovani, ki si pravijo Karantanci. Hkrati je Štihova zamenjava paradigme zgodovine Slovencev s slovensko zgodovino pomenila tudi boljšo vključitev plemstva in meščanstva tujega izvora ter odstranitev hlapčevskega mita, ki je prevladoval od Ljudmila Hauptmanna naprej. Naslednja velika zasluga Štihovega dela pa je ta, da je pokazal na obstoj še ene slovanske kneževine, in sicer Karniole, daljne predhodnice kasnejše Kranjske. A vendar ima takšen pogled, kljub svojim velikim zaslugam, nekaj napak, ki jih bo poskusil nasloviti pričujoči prispevek.

Zanikanje kontinuitete

Z veliko verjetnostjo lahko trdimo, da so se Karantanci imeli za Karantance in Karniolci za Karniolce, čeprav lahko na tej točki poudarimo opazko, ki jo je pri pisanju o gotskem misijonarju Vulfili podal britanski zgodovinar Peter Heather. Po njegovem so različne etnične identitete v zgodnjem srednjem veku lahko obstajale skorajda ločeno ena od druge. Vulfila je bil denimo potomec »rimskega« prebivalstva, zajetega na ozemlju današnje Turčije. Nosil je sicer že gotsko ime in dobro znal gotski jezik, saj je v gotščino prevedel celo Biblijo, vendar je še vedno ohranjal zavest o svojem izvoru. Heather na tej točki dodaja, da so takšne skupnosti lahko ohranile svojo identiteto skozi več generacij, zato se velja tudi povprašati, ali so šle etnična, politična in državna identiteta z roko v roki. Podobno dvoumno lahko razumemo tudi navedbe o sestavljenosti Alemanov in zgodnjih Frankov iz različnih skupin ter primer nagrobne plošče frankovskega bojevnika iz Panonije, na kateri piše: »Sem frankovski državljan, pod orožjem pa rimski vojak«. Te primere lahko razumemo bodisi kot neizpodbiten dokaz za heterogenost ljudstev ali pa tudi kot dejstvo o ne vselej nujnem prekrivanju etnične in politične identitete, ki bi lahko bila prisotna tudi v alpsko slovanskih kneževinah, čeprav nam znameniti stavek spisa o spreobrnjenju Bavarcev in Karantancev – Sclavi qui dicunur Quarantani (Slovani, ki si pravijo Karantanci) – kaže na obstoj karantanske identitete. Prav tako ni dvoma, da so bili pripadniki obeh etničnih identitet med seboj izredno sorodni. Eden od pomembnih indicev je prisotnost kosezov na obeh straneh Karavank, čeprav obstaja tudi možnost, da je bila njihova prisotnost posledica kasnejših kolonizacij. A vendarle mislimo, da dvoma v sorodnosti ni, in to ne zgolj na podlagi jezikovne sorodnosti. Govorjenje o Slovencih je v tem kontekstu najverjetneje še prezgodnje, zato predlagamo termin alpski Slovani, in sicer zaradi ločevanja od ostalih Slovanov takratnega časa. Poleg tega jezikovne raziskave brižinskih spomenikov in ostalih srednjeveških dokumentov jasno kažejo na sorodnost in jezikovno kontinuiteto. Nemški zgodovinar Hans-Dietrich Kahl obravnavane pojave označuje celo z izrazom protoslovenski. Izganjanje Slovencev iz srednjega veka je tako malce pretirano, ne glede na neobstoj slovenske identitete. Obstaja pa še nek drug pogosto spregledan moment, ki se ga velja dotakniti.

Tukaj se nam zdi smotrno izpostaviti interpretacijo literarnega zgodovinarja dr. Janka Kosa, ki je v svoji knjigi Duhovna zgodovina Slovencev postavil tezo, da so bili naši predniki med letoma 740 in 962 člani plemenskih skupnostih ter da so od leta 962 postali ljudstvo, torej skupnost, ki se je ločevala od drugih, neslovanskih posameznikov na istem ozemlju

Tu se nam zdi smotrno izpostaviti interpretacijo literarnega zgodovinarja dr. Janka Kosa, ki je v postavil tezo, da so bili naši predniki med letoma 740 in 962 člani plemenskih skupnostih ter da so od leta 962 postali ljudstvo

Gre za razširitev pojma Karantanija, ki je prevzel pomen celotne bavarske vzhodne prefekture, kar je s pridom uporabljal tudi avtor spisa o spreobrnitvi Bavarcev in Karantancev (Conversio Bagoariorum et Carantanorum) okoli leta 870. Na razširitev kaže tudi učenjak Herman Koroški iz 12. stoletja, ki je verjetno izviral iz osrednje Istre in Koroške v ožjem pomenu niti videl ni. Karantanska oziroma koroška identiteta se je tako precej razširila, iz česar sledi, da slovensko idealiziranje »lastne« karantanske preteklosti vendarle ni tako zelo netočno, čeprav je splošno opozarjanje na napačno enačenja Karantancev in Slovencev pravilno. V času Hermana Koroškega se približujemo času, ko lahko z večjo pravilnostjo začnemo uporabljati izraz Slovenci ali, zaradi modernosti našega pogleda, Protoslovenci. Tukaj se nam zdi smotrno izpostaviti interpretacijo literarnega zgodovinarja dr. Janka Kosa, ki je v svoji knjigi Duhovna zgodovina Slovencev postavil tezo, da so bili naši predniki med letoma 740 in 962 člani plemenskih skupnostih ter da so od leta 962 postali ljudstvo, torej skupnost, ki se je ločevala od drugih, neslovanskih posameznikov na istem ozemlju, saj med pripadniki tega slovenskega oziroma protoslovenskega ljudstva ni bilo večjih razlik. Pri tem je bil pomemben dejavnik tudi ustalitev meje na jugu, to je z današnjo Hrvaško, in naselitev Madžarov, kar je v večji meri ločilo Protoslovence od ostalih slovanskih ljudstev v soseščini. Takrat so bili tako postavljeni temelji za kasnejšo preobrazbo etnije v narod, od koder o kontinuiteti ni prevelikih dvomov. Tukaj lahko vidimo, kako so bili postavljeni etnični temelji za kasnejši razvoj iz etnije v narod, saj je etnija, kot prepričljivo kaže Anthony D. Smith v svojih številnih študijah, pomemben temelj pri prehodu v narod.

Zgodnji srednji vek in začetek etničnih držav

Pri vprašanju o odnosu med etnijo in narodom pa smo prišli še do enega pomembnega vprašanja, in sicer vloge etnije in etnične identitete v zgodnjem srednjem veku. Marsikateri radikalni pristaš modernističnega pristopa zagovarja tezo o praktični nepomembnosti etnične identitete v predmodernih obdobjih, kar pa je izrazito netočno, kot nam pokaže odličen prispevek Walterja Pohla z naslovom Etnični preobrat zgodnjega srednjega veka in njegov vpliv na srednjevzhodno Evropo, v katerem je pokazal na dejstvo, da je bil zgodnji srednji vek obdobje, ko se je razvil evropski način razmišljanja o ljudstvih in etničnost kot temelju razumevanja samega sebe, pa tudi politične pripadnosti in moči. Tukaj se po Pohlovem mnenju skriva najpomembnejši učinek zgodnjega srednjega veka na poznejšo zgodovino, saj evropski politični prostor že več kot tisočletje obvladujejo stabilne in etnično definirane države, ki se navadno imenujejo po ljudstvu ali pa se ljudstvo imenuje po državi (npr. Španija in Italija). Takšno dojemanje etnične identitete je evropska specifika, kar nam pokaže primerjava z rimskim cesarstvom, islamskim svetom in Indijo. Posebej od 5. stoletja naprej so se namreč začela uveljavljati kraljestva (regna) na etnični osnovi, denimo kraljestva Gotov in Langobardov. Tovrstne tvorbe je sicer napačno enačiti s sodobnimi nacionalnimi državami, a vendar nam Pohlov članek pokaže, da je etničnost kot politični dejavnik starejši od modernih nacionalnih gibanj. Hkrati pa so tudi procesi iz časa pokristjanjevanja Evrope bili ponekod izredno podobni t. i. fazi A nacionalizma, kot jo je definiral Miroslav Hroch. Zgodovinar Peter Brown je namreč v svoji knjigi Vzpon zahodnega krščanstva opozoril na dejstvo, da so izobraženi kleriki iz barbarskih plemen komaj čakali, da svoje poznavanje metod rimskega zgodovinopisja in krščanske eshatologije aplicirajo pri pisanju zgodovin svojih plemen. Tako je bilo obdobje pokristjanjevanja zadnje veliko obdobje nastajanja mitov. Ob tem velja poudariti, da so brez dvoma tudi takrat preteklost prikazovali mitično, a vendar nam ravno to pričuje o pomenu in stvarnosti etnične identitete v zgodnjem srednjem veku, ko etničnost le ni bila popolnoma psihološki fenomen. (Razen če ne sprejmemo predpostavke izraelskega zgodovinarja Yuvala Noaha Hararija, da so vsi človeški fenomeni zgolj abstrakcije).

Začetki slovenske etnogeneze

Kot smo videli v zgornjih vrsticah, je kontinuiteta pri Slovencih vseeno bila prisotna. Pri tem pa je potrebno še jasneje definirati, kdaj lahko govorimo o začetkih slovenske etnogeneze kot take. Z naselitvijo Slovanov lahko govorimo o res grobem začetku. Slovani, ki so se priselili v zgodnjem srednjem veku, so namreč le zelo okvirno etnično in jezikovno definirali širši vzhodnoalpsko-jadranski prostor ter definirali dve kneževini z najverjetneje lastno politično in etnično identiteto. O začetku specifično slovenske identitete pa nam pričajo trije že omenjeni pojavi: razmejitev od ostalih Slovanov z ustalitvijo meje s Hrvati na jugu cesarstva ter prihod Madžarov, kar je pomenilo ločitev od panonskih Slovanov, prav tako pa razširitev koroške identitete, na kar kaže primer učenjaka Hermana Koroškega. Podobno je šel v prid nastanku slovenskega ljudstva tudi razvoj dežel in njihove povezave skozi celoten srednji vek, posebej združitev pod eno dinastijo, to je habsburško, ter kasneje v zgodnjem novem veku povezava velikega dela s pripadniki slovenskega ljudstva poseljenih dežel v skupno upravno enoto Notranje Avstrije. Razvoj sicer ni vedno potekal linearno, a kljub temu lahko vidimo položene temelje za poznejši narodni razvoj Slovencev skozi celotno predmoderno obdobje, kar potrjuje dojemanje Primoža Trubarja o precejšnji enotnosti ljudstva na tem prostoru, čeprav je prepoznaval tudi kulturne razlike med posameznimi regijami.

Zaključek

Zgoraj prikazana dejstva nam tako kažejo na to, da so etnije stari fenomeni, ki so ključni pri razvoju sodobnih narodov vključno s Slovenci ter zanikajo modernistični pristop, ki trdi, da so tovrstne identitete zgolj fenomen dobe po razsvetljenstvu. Tako se kaže, da je razvoj kljub vsemu potekal v določeni okvirni kontinuiteti od alpskih Slovanov preko Protoslovencev oziroma Slovencev kot ljudstva do Slovencev kot naroda in nazadnje nacije oziroma naroda z lastno državo.

Ideje evropske integracije med Slovenci v 20. stoletju (2. del)

Ideje o evropski integraciji so bile med Slovenci skozi 20. stoletje prisotne pri domala vseh političnih strankah, ne glede na idejno usmeritev. Po 1. svetovni vojni je evropska ideja prodrla dokaj hitro, in sicer kot nekaj, na kar je »potrebno računati«, v medvojnem obdobju pa so se Slovenci v glavnem navduševali nad konceptom panevropskega gibanja. Šele čas 2. svetovne vojne je z zamislijo dr. Lamberta Ehrlicha prinesel projekt, ki je bil v celoti slovenskega izvora. Ideja “Medmorja” (Intermarium) je bila po drugi strani že plod skupnega dela večih narodov. Znotraj Osvobodilne fronte se po drugi strani pojavi celo ideja o socialistični Evropi. Nato se je misel o povezani Evropi preselila med slovensko emigracijo, pri čemer je v glavnem šlo za odzive na dogajanja v Evropi (začetki povezovanja sredi petdesetih). Z omilitvijo komunističnega režima v Jugoslaviji pa se konec osemdesetih let pojavijo želje po povezovanju z ostalimi evropskimi narodi tudi na domačih tleh.

Razprava je nastala na podlagi raziskav, ki jih je opravil dr. Andrej Rahten v svoji znanstveni monografiji o Ivanu Šušteršiču (Dunaj: Avstrijska akademija znanosti, 2012), in v zborniku Evropski izzivi (2000-2003). Ta nujna opomba je sprva izpadla iz objave, za kar se dr. Rahtenu iskreno opravičujemo.

Koncepcije ob koncu 2. svetovne vojne

Poleti 1944 so visoki predstavniki Poljske v Rimu osnovali »Srednjeevropski zvezni klub«, ki bi naj gradil prihodnjo poljsko zvezo s predstavniki narodov »vmesne Evrope«, ki so tudi bili v Rimu. Programatični cilj kluba so poimenovali Intermarium (tudi Intermarum ali Medmorje) kot oznaka za skupnost narodnih držav med štirimi morji. Poljakom so se pridružili Latvijci, Litovci, Čehi, Slovaki, Srbi, Hrvatje, Slovenci, itd. Poljaki bi naj mesto predsednika kluba celo ponudili Cirilu Žebotu, ki pa je kot najmlajši član kluba zavrnil to mesto, saj se ni čutil kos funkciji. Zato je predlagal dr. Miho Kreka, sam pa je nato sprejel mesto glavnega tajnika. Nato so pripravili »Listino svobodnega Intermariuma«, ki je imela dve temeljni točki: »Posamezni suvereni narodi intermariuma morajo v njegovem okviru uresničiti skupno zunanjo obrambo in skupen notranji trg.« (Žebot, 334). Oziroma – kot so še bolj poudarili leta 1944 – sta »vodilni misli-trajnici vseh narodov ‘vmesne Evrope’: (1) lastna suverenost vsakega strnjeno naseljenega in osveščenega naroda na prostoru med nemškim narodnim ozemljem in Sovjetsko zvezo; ter (2) skupno zavarovanje celotnega vmesnega prostora, da se tako v kali zatre skušnjava ponovnih imperialističnih posegov v prostor „vmesne Evrope“ s strani Nemčije ali Rusije, ki sta poleg razpadle Habsburške monarhije in izginulega Otomanskega imperija v jugovzhodni Evropi male narode „vmesne Evrope“ zgodovinsko ogrožali in uničevali z zahoda in vzhoda. (Žebot, 334)

Dr. Ciril Žebot

Continue reading

Ideje evropske integracije med Slovenci v 20. stoletju (1. del)

Slovenci so se skozi 20. stoletje, bivajoč v različnih državnih tvorbah, navduševali nad različnimi idejami evropskega združevanja, pri nekaterih pa tudi sami sodelovali. Po dosedanjih dognanjih so se razmišljanja o evropski integraciji pri Slovencih pojavila tik pred koncem 1. svetovne vojne. Šele tedaj so se Slovenci znašli v navidezno brezizhodnem položaju, ki je porodil prva razmišljanja o mnogo-narodni evropski skupnosti. Oktobra 1918 je bila Avstro-Ogrska tik pred razpadom in edino še neodgovorjeno vprašanje za slovenske politike in izobražence je bilo: “kako in s kom naprej?” Dotedanje državne ideje so se namreč skoraj vse opirale na žezlo Habsburžanov.

Razprava je nastala na podlagi raziskav, ki jih je opravil dr. Andrej Rahten v svoji znanstveni monografiji o Ivanu Šušteršiču (Dunaj: Avstrijska akademija znanosti, 2012), in v zborniku Evropski izzivi (2000-2003). Ta nujna opomba je sprva izpadla iz objave, za kar se dr. Rahtenu iskreno opravičujemo.

V zadnjih urah Habsburške monarhije

V zadnjih dneh pred razpadom Avstro-Ogrske je zadnji kranjski glavar dr. Ivan Šusteršič v časniku Novice, objavil serijo člankov o preureditvi trenutno še obstoječe države v »Zedinjene podunavske države«, ki bi obsegale Jugoslavijo, Nemško Avstrijo, Češkoslovaško, Poljsko, Ukrajino in Romunijo. Zveza bi bila enotna ekonomsko, carinsko in monetarno območje združeno v veliko, čeprav samo »rahlo državno zvezo«. Za denarno enoto je predlagal frank, dinar ali lev. Zveza bi imela tudi skupno zunanjo politiko, skupna predstavništva v tujini, lahko pa bi imela tudi vsaka država lastna predstavništva. Ker bi po »veliki vojni« prišlo do razoroževanja, bi vsaka država imela le toliko vojaštva, da bi ohranjali notranji red in mir, sicer pa bi vojaštvo spadalo pod skupne zadeve. O obliki državne ureditve – republiki ali monarhiji – bi se odločala vsaka država posebej. Za skupne zadeve bi bil pristojen »zvezni svet«, katerega predsedstvo in »skupna reprezentativa pa naj bi kot sledno pravo pristojala habsburški dinastiji«. Pristojnosti zveznega predsednika bi bile primerljive pravicam švicarskega zveznega predsednika ali britanskega kralja.

Ivan Šušteršič

Istega leta je podobno razmišljal tudi ideolog Jugoslovanske socialdemokratske stranke dr. Henrik Tuma. Po njegovem mnenju bi bilo treba ohraniti veliki podonavski državni sklop, ki lahko edini nudi zaščito majhnim srednjeevropskim narodom pred imperialističnimi ambicijami Nemčije, Rusije in Italije. Ta sklop je videl kot vzor neki večji, prihodnji evropski državni zvezi, ki bi naj temeljila na delavski solidarnosti. A-O bi tej zvezi služila kot vzor, vodilna vloga pa ne bi pripadla Nemčiji, ampak avstro-ogrsko-slovanski jadransko, donavski, sudetski in karpatski državi. »Samo osvoboditev vseh narodnih sil med Baltikom in Jadranom, med Egejskim in Črnim morjem, bi ustvarila temelj svobodne suverene evropske zveze držav. /…/ Samo z ustanovitvijo prave Srednje Evrope Poljakov, Čehov, Madžarov, Romunov in južnih Slovanov bodo Nemčija, Rusija in Italija omejene na svoje geografske ter etnografske meje in istovrstna organska povezava evropskih držav bo s tem postala ne le mogoča, ampak tudi nujna. /…/ To je osvoboditev Evrope.« (Henrik Tuma: „Zur südslawischen Frage,“ v: Der Kampf 11/1918, str. 87 in 90.) Po Tumovem vzoru se je za ustanovitev »Sudobe« (Sudetsko-donavsko-balkanska federacija) zavzemal v začetku dvajsetih let 20. stoletja tudi komunist Dragotin Gustinčič.

V prvi Jugoslaviji – Panevropsko gibanje med Slovenci

Slovenci so se po koncu prve svetovne vojne znašli v novi državi z narodi, ki so jih relativno slabo poznali. Vladni krogi Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev nad morebitnimi povezovanji v Srednji Evropi niso bili navdušeni. S Čehoslovaško in Romunijo je jugoslovanska država sicer tvorila »malo antanto«, ki je bila zaveznica Francije, najpomembnejše branilke versajskega sistema. Večina sosednjih držav pa je medtem imela želje ravno po reviziji tega sistema. Tako je na gluha ušesa naletel Josip Hohnjec, ko je v beograjski skupščini marca 1926, očitno pod vtisom ideje francoskega državnika Aristidea Brianda, pozval za »evropsko mirovno zvezo narodov«. Vlada je menila, da bi evropski integracijski proces oslabil državno suverenost in spodbudil revanšistične težnje sosed. V takratnem času pa Hohnjec ni bil sam v svojem razmišljanju. Leto prej je Janko Brejc v Času razmišljal, da bi lahko Dunaj nekoč postal glavno mesto prihodnje »Zveze evropskih držav«. »Dunaj je eno izmed naravnih evropskih središč z veliko zgodovino. Bila bi kulturna škoda, ako bi moral kot provincialno mesto na skrajni periferiji Nemčije izhirati. Kot središče majhne samostojne nevtralizirane vmesne države pa bi utegnil nekoč postati metropola bodoče Zveze evropskih držav! Ne bi bilo napačno, če bi Dunaj tudi sam na svojo bodočnost mislil.« (Janko Brejc: „Avstrijski problem,“ v: Čas 20/1925-1926, str. 19-20 in 22-23)

Former Flag of the International Paneuropean Union.svg

Zastava Panevropskega gibanja

Več kot očitno je, da so na razmišljanje slovenskih politikov v tem času vplivale ideje dr. Richarda Nikolausa grofa Coudenhove-Kalergija, očeta Panevropskega gibanja, ki je 1922 predlagal ustanovitev »Panevrope«, razvil program panevropskega gibanja in ga 1924 objavil v Panevropskem manifestu (gibanje še vedno deluje, svojo izpostavo pa ima tudi v Sloveniji).  Prvega kongresa Panevropske unije na Dunaju oktobra 1926 so se udeležili predstavniki 24 narodov. Slovenski predstavniki so bili: vodilni slovenski politik tistega časa in predsednik Slovenske ljudske stranke (SLS) dr. Anton Korošec ter dr. Engelbert Besednjak in dr. Josip Wilfan, ki sta bila najpomembnejši politični avtoriteti med Slovenci v Italiji, Wilfan pa tudi predsednik Kongresa evropskih narodnosti. Besednjaka je kot slovenskega poslanca v rimskem parlamentu najbolj zanimalo manjšinsko vprašanje. Nad načinom reševanja tega problema naj ne bi bil navdušen, a je vendarle ocenil, če Panevropa res pride, je bolje, da »smo pravočasno notri«. Podoben vtis je dobil tudi Korošec, ki je ocenil, da je gibanje prešlo iz utopije do resničnega načrta in za Slovenca dejal: »Zato je treba panevropsko gibanje ne le pozorno zasledovati, ampak se ga tudi udeleževati. Najmanjša korist, ki jo nam lahko prinese, je ena možnost več za prijateljsko zbliževanje narodov, in to nam je posebno potrebno, na političnem kakor na kulturnem polju, da bi ‒ kot narod in država ‒ lažje branili svoj status quo in pomagali izvestne šikane, ki nikomur ne koristijo in nam zagrenjujejo obstanek.« (Slovenec, 21. 10. 1926)

Že leta 1927 je bil v Ljubljani ustanovljen odbor Društva za pospeševanje ciljev Lige narodov, ki sta ga vodila že omenjeni dr. Janko Brejc in dr. Leonid Pitamic. Leta 1930 je bilo tudi v Jugoslaviji ustanovljen odsek Panevropske unije, predsednik je postal dr. Momčilo Ninčić, nekdanji jugoslovanski zunanji minister. Namen združenja je bilo širjenje panevropske misli in delovanje v smeri čim bolj tesnega zbliževanja vseh evropskih držav. Tudi v Jugoslaviji je bilo združenje nadstrankarska organizacija. Med Slovenci je treba omeniti dr. Andreja Gosarja, ki je več let predsedoval ljubljanski organizaciji, tajnika dr. Ferdinanda Majarona in dr. Vladimirja Ravniharja.

Med temi tremi slovenskimi predstavniki zagotovo izstopa Andrej Gosar, ki je bil evropsko razgledan mislec. V svojem delu Za nov družabni red, izdanem v Ljubljani leta 1933, je ugotavljal, da je gospodarsko gledano Evropska razdrobljenost v veliko število držav nesmisel in da ekonomski niso najvažnejši. »… kaj bi nam koristilo, ako bi nam v panevropski uniji bili teoretično dani vsi pogoji za gospodarski napredek in blagostanje, pa bi bili na drugi strani kot udje majhnega naroda potisnjeni na nižji, morda brezpomemben položaj.« Svojega delovanja v panevropskem gibanju pred drugo svetovno vojno, pa se je spominjal Ravnihar takole: »Tudi Jugoslavija je imela v vseh svojih glavnih mestih odbore, tako tudi v Ljubljani. Član tega odbora sem bil z vsega početka. Temeljna misel Panevropi je bila: mir, sožitje med evropskimi narodi in državami na temelju pravičnosti in mirnega sporazuma na kulturnih področjih, z ureditvijo velikih gospodarskih problemov z vidika gospodarske nove ‘Evrope’, ki bodo eno samo carinsko področje, naj bi se zamisel praktično ustvarila. Pa če bi se zamisel na prvi pogled tudi zdela fantom, utvara, utopija, ni je bilo, a priori zavračati. /…/ Saj je gotovo, da taka stremljenja ne vedejo do cilja čez noč.« (Vladimir Ravnihar: Mojega življenja pot, Ljubljana 1997, str. 263-264)

Časopis Slovenec, glavno glasilo SLS pa je tudi kasneje budno spremljalo panevropsko gibanje. Tako so leta 1932, ko je potekal III. kongres Panevropske unije v Baslu zapisali, da v tam sedijo idealisti, romantiki in mladina, ki jim ni mar za tradicije, ki jo je naredila zgodovina, da se ne brigajo za predsodke nacionalizma in supernacionalizma, oni naj ne bi niti priznavali glavnih meja. Zapisali so še da v Ženevi (mišljeno je Društvo narodov) gledajo na njih s skepso in cinizmom. »V Ženevi branijo prošlost, v Baselu pa se borijo za bodočnost.« (Slovenec, 5. 10. 1932)
Za Panevropo se je pred drugo svetovno vojno zanimal tudi zgodovinar Bogo Grafenauer. Združevala naj bi 10 malih narodov od Baltika do Jadrana, ki živijo med italijansko-nemško ter rusko-ukrajinsko mejo. V istem obdobju pa so se pojavili tudi „evroskeptiki“, kot je bil Oton Župančič, ki je svoje nasprotovanje Panevropi predstavil v pesmi Fragmenti. Slovenska levica je sicer pozdravila Briandov načrt, vendar je bila skeptična, po njihovem bi naj šlo za »sanjarijo«. Če pa bi se ideja že uresničila, bi po njihovem največjo moč imeli Francija in Nemčija.

Ehrlichov načrt „Srednjevzhodnoevropske unije“

Leta 1941 je dr. Lambert Ehrlich ustvaril načrt »Srednjevzhodnoevropske unije«, katere naloga bi bila upreti se nemški grožnji. »Proti temu barbarizmu, ki se mu je udinjala osemdesetmilijonska nemška masa, je treba postaviti trdno in močno bariero, ki bi segala od Severnega in Vzhodnega morja do Jadrana in Egeja in ki bi združila Poljake, Ukrajince, Čehe, Slovake, Madžare, Slovence, Hrvate, Srbe, morda še Romune, Bolgare in Grke v veliko mednarodno državno sožitje oz. v veliko unijo samostojnih narodnih držav. Ta velika srednjevzhodnoevropska unija, ki bi bila organizirana podobno kot britanski imperij, bo razumela potrebo svojega nastanka in obstoja, ker so jo izkušnje dveh svetovnih vojn do temelja izučile in ker samo v taki uniji najdejo varnost in zagotovitev svojega obstoja slovanski narodi, ki prebivajo na tem prostoru. Slovenci, ki smo prav na sredini tega razburkanega evropskega prostora, pred vrati Trsta, čutimo, da je treba postaviti namesto osi Berin-Rim os Gdansk-Varšava-Praga-Bratislava-Dunaj-Ljubljana-Zagreb-Beograd-Solun. Samo v taki res evropski koncepciji bodo potem mogli najti šele pravo sožitje Poljaki in Ukrajinci, Čehi in Slovaki, Srbi in Hrvati, ker bo ta višja upravna sila mogla neposredno varovati interese posameznih enot in preprečiti ponovitev usodnih predvojnih trenj med temi narodi.« (Ciril Žebot: Neminljiva Slovenija, Celovec 1998, str. 222-223)

Če je Janko Brejc še 15 let pred Ehrlichom pisal o Dunaju kot morebitni evropski metropoli, je Ehrlich to zavračal. Dunaj je bil po njegovem mnenju obremenjen z zgodovino protislovanskega stremljenja in germanske hegemonije. Kot središče je izpostavil Slovenijo. Slovenci bi bili dobra izbira, ker niso zgodovinsko obremenjeni, niso delali drugim narodom krivic in imajo majhno število prebivalcev. S to unijo bi tudi vprašanje o obnovitvi Poljske, Čehoslovaške ali Jugoslavije že bilo rešeno, saj bi vsi živeli v večji državnopravni enoti in tudi zahteva Slovencev po Trstu bi bila iz tega vidika popolnoma »naravna«. Prednostna naloga unije bi bil razvoj gospodarstva in miroljubna naravnanost. »Ta unija bi merila ca. 1,200. 000 kvadratnih kilometrov in bi štela nad sto milijonov ljudi. Imela bi edinstven gospodarski položaj: izhod na štiri morja, velike plovne reke in kanale, bogate žitne predele, vse glavne rudnine in surovine, zelo razvito industrijo, najlepše letoviške in turistične predele. Ta unija bi predstavljala blok transverzalne Evrope, ki bi miroljubno in prijateljsko družila evropsko tradicijo Zapada z mistiko ruskega Vzhoda, rešenega boljševiških zablod.«

(nadaljevanje sledi)

Duhovi Srednje Evrope

Pričujoči prispevek je bil  nedavno objavljen v reviji “Bakh – pot,” glasilu Društva Kočevarjev staroselcev. Z velikim veseljem ga sedaj priobčujemo tudi na našem portalu. Avtorju se najlepše zahvaljujemo za dovoljenje.

***

Kaj je Srednja Evropa?

Postavljanje vprašanja, kot je „kaj je Srednja Evropa?“, marsikomu najverjetneje deluje nekoliko čudno: le čemu se namreč moramo spraševati o čem tako osnovnem. Kdo drug bo zamahnil z roko in dejal, pa saj je Srednja Evropa zgolj neka izmišljotina Vzhodnoevropejcev in Balkancev, ki se svoje stvarne pripadnosti sramujejo, tretji pa se bo spomnil na koncept Mitteleurope, kot so ga zagovarjali nekateri apologeti nemškega nacionalizma in imperializma. A vendar Srednja Evropa obstaja in predstavlja kulturno in zgodovinsko stvarnost, ki je v marsičem, v dobrem in slabem, zaznamovala celotno Evropo in vsaj načelno tudi dala pobudo za proces evropske integracije.

Kako pa bi geografsko določili Srednjo Evropo? Kot Srednjo Evropo bi sam predlagal predvsem prostor bivše Habsburške monarhije, Nemčije, Poljske in v manjši meri še baltskih držav in Švice. Da, prav ste prebrali, Švice. In to predvsem zaradi njene alpske kulture, ki je močno sorodna avstrijski, bavarski in v manjši meri celo slovenski. Nekateri bi v Srednjo Evropo šteli tudi Luksemburg ali Bosno; interpretacij je več, na tej točki pa je pomembno predvsem, da se vprašamo, kako Srednjo Evropo zamejiti od Balkana in Vzhodne Evrope, saj se omenjene stvarnosti pogosto prepletajo. Sam bi na tem mestu kot temeljno razliko poudaril zaznamovanost Vzhodne Evrope s pravoslavno–bizantinsko in, kar se Balkana tiče, tudi osmansko kulturo. Napak bi bilo sicer trditi, da vzhodnokrščanska in bizantinska dediščina v Srednji Evropi nista prisotni, saj znotraj nje obstajajo regije, ki so s to kulturo močno prepojene, npr. Transilvanija, Vojvodina, zahod Ukrajine itd. Prav tako je bil južni in vzhodni del Srednje Evrope, in celo njen center Dunaj, močno pod turškim udarom, nekateri deli Ogrske in Hrvaške so celo več let bili pod osmansko oblastjo, a vendar ”turški jarem” ni trajal dovolj dolgo, da bi osmansko–islamska kultura močno zaznamovala omenjene regije.

Jezikovna karta Srednje Evrope, 1901

Translatio imperii in Reichsidee

Srednja Evropa je v poznem srednjem veku postala dom eni izmed temeljnih institucij omenjenega obdobja, in sicer Svetemu rimskemu cesarstvu. Cesarstvo je bilo sicer vsaj v teoriji univerzalno, v praksi pa sicer ni obsegalo celotnega srednjeevropskega prostora – izven njega sta npr. ostali Ogrska in Hrvaška, pa Poljska in Baltik – a vendar je združitev srednjeevropskih dežel oz. držav v personalno unijo, najprej pod Luksemburžani, nato pa pod Habsburžani, začela dajati Srednji Evropi skupni obraz. Kot zanimivost naj omenimo zgolj, da je Praga svoj čas bila cesarska prestolnica. Moč cesarstva je sicer od reformacije naprej vedno bolj slabela, zato pa se je z utrditvijo Habsburžanov v Srednji Evropi in njihovo usmeritvijo proti vzhodu ideja o cesarstvu, o Reichu, začela preoblikovati. Temeljno področje vladavine Habsburžanov ni bilo več cesarstvo, temveč njihove dedne dežele, ki so od začetka 19. stoletja začele tvoriti novo cesarstvo. Znotraj tega okvira se je oblikoval kulturni krog, ki je segal od Trsta do Lvova in ga je zaznamovala eklektična multikulturnost (sicer brez multikulturalizma), ki se je napajala iz različnih virov, in sicer romanskega, germanskega, slovanskega, madžarskega, in seveda krščanskega, pri čemer pa ne smemo pozabiti niti na delež, ki so ga v javnem življenju zastopali srednjeevropski Judje. Nad to mešanico je kot združevalni element poleg dinastije in Cerkve, ki je kljub konfesionalnemu pluralizmu ostala osrednji duhovni izraz srednjeevropskega prostora, bdela t. i. Reichsidee oz. ideja Reicha. To idejo je v intervjuju za Teksaško tehnično univerzo nadvojvoda Georg von Habsburg-Lothringen opisal kot nekaj drugega od imperialne ideje v francoskem ali angleškem smislu. Šlo je namreč za ”nadnacionalno vladavino prava na principu subsidiarnosti”. Pripadnost takšnemu nadnacionalnemu okviru, ki pa je še zmeraj temeljil na upoštevanju zgodovinskih meja in dežel ter na decentralizaciji, je omogočal sobivanje heterogenega prebivalstva brez večjih težav. Te so se začele pojavljati šele od prihoda nacionalizma na oder političnih idej in prvih poskusov centralizacije v času Marije Terezije (da ne bo pomote – omenjena nadvojvodinja je še zmeraj ena izmed velikih političnih osebnosti evropske zgodovine).

Lvov (Львів/Lwów/Lemberg), Ukrajina

Čas srednjeevropskih skrajnosti

Habsburško cesarstvo pa se ni znalo soočiti z novimi silami nacionalizma in poskus ignoriranja tovrstnih pojavov s strani oblasti slikovito ponazarja izjava kneza Metternicha, da je zanj Italija zgolj geografski pojem. To je skupaj z izredno heterogenostjo srednjeevropskih pokrajin vse bolj prilivalo olja na ogenj nacionalizma, saj bi tudi oblikovanje nacionalnih kronovin ne bila prava rešitev. Določeno upanje za združevanje tradicije in prepotrebnih reform je sicer utelešal Franc Ferdinand, a sarajevski atentat je to upanje končal. Od takrat že ostarelega Franca Jožefa namreč večjih reform ni bilo pričakovati, predlogi njegovega naslednika Karla pa so prišli prepozno. Srednjo Evropo je tako zajel divji vihar zgodovine 20. stoletja, ki jo pustil sicer prvič v zgodovini homogeno, a vendar tudi osiromašeno, in v večinski meri pod sovjetskim škornjem. Politična orientacija je po razpadu monarhije nihala od skrajno levih do skrajno desnih revolucij in reakcij in edino Čehoslovaška je uspela odločno zagovarjati demokracijo. Padec komunističnih režimov in ponovna vključitev v vseevropski okvir pa je v združeno Evropo pripeljal države, ki se marsikateremu zahodnemu Evropejcu zdijo kakor obsedene z duhovi polpretekle zgodovine. Wilsonove točke so se namreč izkazale kot neuspešne. Morda se je sicer res marsikomu monarhija zdela kakor ječa narodov“, a naj ne pozabimo, da je bila tudi trdnjava narodov.“

Novi Sad (Нови Сад/Újvidék/Nový Sad/Neusatz), Srbija

Srednja Evropa v združeni Evropi

Srednja Evropa se je potem, ko je bila po zaslugi železne zavese razkosana, priključila Evropski uniji. A vendar se to, kar se je mnogim zdelo kot uresničitev sanj, danes marsikdaj ne kaže več tako, o čemer priča tudi vzpon „evroskeptičnih“ strank. A ne smemo pozabiti, da je bila ideja o združevanju Evrope formirana ravno v Srednji Evropi. Prvi manifest o združevanju Evrope je namreč napisal avstrijski grof, rojen na današnjem Češkem, Richard von Coundenhove – Kalergi in eden izmed vodilnih zagovornikov združene Evrope je bil sin zadnjega avstro-ogrskega cesarja, Otto von Habsburg. Po mnenju zgodovinarja Andreja Rahtena gre namreč pri evropskem združevanju za četrto veliko poslanstvo dinastije, po obrambi pred Turki, protireformaciji ter boju za nemško krono in kasneje boju proti nemški nadvladi v srednji Evropi. Reichsidee srednje Evrope namreč nikakor ni mrtva, lahko bo celo postala novi princip vodenja EU, če se ne bo projekt iztekel v abstraktni in pogubni globalizem. Na tej točki naj zgolj izrazim svoje obžalovanje, da Slovenija ni pristopila k Višegrajskem paktu, kjer bi lahko s kulturno sorodnimi državami uveljavljala svoje interese v EU.

Trst (Trieste/Triest), Italija

Med Vzhodom in Zahodom

Ne smemo pa pozabiti niti na dejstvo, da je Srednja Evropa odpirala vrata proti vzhodu in jugovzhodu, kjer je tudi slovensko ozemlje igralo pomembno vlogo. Dandanes bi sicer kdo – delno zaradi izkušnje hladne vojne, delno zaradi naraščajoče moči, in kdaj tudi grožnje Rusije – rad videl Srednjo Evropo zgolj kot del zahoda. Srednjeveške in zgodnje-novoveške dinastije so namreč pogosto težišče svoje politike obračali proti jugovzhodu in vzhodu in zahodu. Naj se spomnimo zgolj na politiko Celjskih grofov in obračanje Habsburžanov proti vzhodu, v kontekstu katere so nastali tudi znameniti Moskovski zapiski Žige Herbersteina, ki so rusko kulturo predstavili takratni Evropi. Srednja Evropa je resda večkrat bila ogrožena s strani vzhoda, a bila je tudi okno k njemu in prostor, kjer sta se srečevala zahod in vzhod. Dandanes je sicer geopolitična situacija, kjer tako Putinova Rusija kot ZDA poskušajo nadaljevati hladno vojno, potisnila države Srednje Evrope na zahod, kar je sicer logično, saj je Rusija bližje in bi lažje bila direktna grožnja. Moramo pa se paziti, da ne bomo v želji pripadati zahodu pozabili na našo lastno, srednjeevropsko kulturo. To je odlično razumel Václav Havel, za katerega je Srednja Evropa pomenila alternativo komunizmu, ki je takrat vladal na Češkem. Poleg Havla pa je Srednjo Evropo problematiziral tudi češki pisatelj Milan Kundera, ki je zapisal, da so Srednjeevropejci med trpljenjem pod diktaturami izgubili svojo identiteto. To v veliki meri drži: demografska podobo se je namreč temeljito spremenila, spremenilo se je dojemanje državnosti (kdo se pa v Sloveniji še spomni na Kranjsko, razen v klobaso opisujočemu pridevniku?), a vendar sprehod po mestih od Trsta do Lvova, opozori človeka na neko podobnost, na stvarnost, ki je nekoč obstajala, in katere duhovi nas še zmeraj strašijo. Toda, ali pa ni ravno prisotnost teh duhov znamenje stvarnosti – stvarnosti, ki še obstaja, pa čeprav prikrita? In če ta stvarnost obstaja, si moramo vsi njeni člani prizadevati, da bomo ohranili njeno dediščino, in z njo tudi prepojili Evropo.

Zakaj ne pristajam na antifašistični diskurz?

Moram priznati, da me je bolelo srce, predvsem pa ušesa in oči, ko sem v teh nekaj dneh, recimo od srede aprila dalje, bral kolumne in poslušal razne komentarje ob 70-letnici konca druge svetovne vojne. Nekaterim očitno še vedno ni jasno, za kaj se gre. Govorijo in pišejo sicer o pomembnih pojmih, kot so svoboda, totalitarizem, sprava, izdaja itd., vendar je vprašanje, če jih sploh razumejo.

Nekaj faktov za lažje razumevanje

Neposredni vzrok za drugo svetovno vojno je vsekakor moč pripisati nacistom in Adolfu Hitlerju osebno. Vendar, če ta ne bi podpisal pakta s Stalinom konec avgusta 1939, do napada na Poljsko najverjetneje sploh ne bi prišlo. Hitler je po zasebi Češke, ki je zahodnim silam dokončno odprla oči glede njegovih namer, nujno potreboval močnega zaveznika, ki bi mu ščitil hrbet med obračunom s Poljsko in njenimi zahodnimi zaveznicami.

Kar je sledilo, je znano. Stalin in Hitler sta si razdelila interesne sfere v Evropi, sovjetski voditelj pa je svojega nemškega zaveznika zalagal s surovinami, nujno potrebne za vojskovanje na zahodu. Stalin je svojo novo prijateljstvo z nacističnim diktatorjem tako cenil, da mu je lastnoročno čestital ob uspešni nemški invaziji nevtralnih Danske in Norveške pomladi 1940. Nemški uspehi na zahodu so Stalina opogumili, da je tudi sam začel uveljavljati skrite klavzule sporazuma s Hitlerjem in poleg vzhodne Poljske zasedel in priključil še baltske države ter dele Romunije. Apetite je imel tudi po Finski, ki pa se mu je uspešno uprla, a mu je kljub temu morala prepustiti Karelijo, od koder je moralo domove zapustiti več kot 400 tisoč tamkašnjih prebivalcev oz. kar 12 % tedanjega finskega prebivalstva. Tudi ta tragedija je po vojni padla v pozabo, ker pač ni imela mesta v »antifašistični« podobi zgodovine, ki je kljub hladni vojni ostala prevladujoča naracija na obeh straneh železne zavese.

“Če Hitler ne bi podpisal pakta s Stalinom konec avgusta 1939, do napada na Poljsko najverjetneje sploh ne bi prišlo. Kar je sledilo, je znano. Stalin in Hitler sta si razdelila interesne sfere v Evropi, sovjetski voditelj pa je svojega nemškega zaveznika zalagal s surovinami, nujno potrebne za vojskovanje na zahodu” (karikatura ob nemško-sovjetskem razkosanju Poljske septembra 1939)

Continue reading

3. maj 1945 – „Združena Slovenija vstaja!“

Pred 70. leti so se v slovesno okrašeni dvorani Sokolskega doma na Taboru v Ljubljani zbrali člani Narodnega odbora, sklicali začasno narodno predstavništvo (parlament) ter razglasili svobodno državo Slovenijo v demokratični federativni Jugoslaviji pod žezlom dinastije Karadjordjević. Poleg 39. članov narodnega predstavništva (6 je bilo odsotnih), v katerem so bile zastopane tri najpomembnejše slovenske politične stranke, so dogodku prisostvovali tudi ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman, polkovnik Franc Krener, ki je bil tedaj povzdignjen v brigadnega generala ter imenovan za poveljnika Slovenske narodne vojske ter Vladimir Predavec kot zastopnik generala Draže Mihailovića.

Član Narodnega odbora Dr. Marjan Zajec je prebral slovesno izjavo, ki jo je naslednji dan na prvi strani objavil tudi časnik Slovenec:

SLOVENSKEMU NARODU!

V smislu Atlantske listine in drugih svečanih izjav demokratičnih zaveznikov o svobodni odločitvi in demokratični ureditvi narodov

NARODNI ODBOR ZA SLOVENIJO

v odločilni in usodni zgodovinski uri slov. naroda

proglaša,

da je za vse ozemlje, na katerem prebivajo Slovenci, ustanovljena narodna država Slovenija kot sestavni del demokratično in federativno urejene kraljevine Jugoslavije.

Narodni odbor za Slovenijo postavlja slovensko vlado kot začasni najvišji upravni organ za območje narodne države Slovenije.
Slovenska narodna vojska je prevzela skrb za red in mir v narodni državi in bo zavarovala slovenske meje. Slovenski domobranci in druge narodne oborožene enote so se stavile v službo Narodnemu odboru za Slovenijo, že položile vojaško prisego kralju in slovenskemu narodu ter s tem vstopile v slovensko narodno vojsko kot sestavni del kraljevske jugoslovanske vojske v domovini.
V narodni državi Sloveniji bo mogla vsaka stranka po načelih svobode in demokracije razvijati svoje sile in uveljavljati svoja stremljenja. Zato poziva Narodni Odbor za Slovenijo vse stranke, da z njim sodelujejo in tako omogočijo politično in socialno konsolidacijo slovenskega naroda.
Narodni odbor za Slovenijo poziva vse Slovence k obči spravi, da ne bodo skromne in oslabljene narodne sile vezane v notranji borbi, ko jih v tem zgodovinskem trenutku rabimo sproščene in enotne za uresničenje najvišjih narodnih koristi. Zato vabi partizanske oddelke, da takoj ustavijo vse sovražnosti proti slovenski narodni vojski in vse nastope proti miroljubnemu slovenskemu prebivalstvu, da tako preneha strahotno bratomorno krvoprelitje.
Narodni odbor za Slovenijo poziva vse Slovence, da v tem odločilnem trenutku ohranijo narodno disciplino, da se vedejo do vseh dostojanstveno, da opustijo vsako osebno obračunavanje in sledijo ukrepom narodne vlade.

Ljubljana, ki postane prvič v zgodovini po zaslugi zmagovitega zavezniškega orožja in naših naporov prestolnica Zedinjene Slovenije, mora biti v vsem vzor narodne zavednosti, politične zrelosti in državljanske discipline.

Zaupajoč v vsemogočnega Boga, ki vodi usodo narodov in zanašajoč se na podporo velikih demokratičnih zaveznikov, poziva Narodni odbor za Slovenijo vse Slovence k sodelovanju za blagor domovine, k edinosti in spravi, ker je le s tem zagotovljen obstoj in napredek slovenskega naroda.

Živel kralj Peter II.!

Živela federativna kraljevina Jugoslavija!

Živela narodna država Slovenija!

Continue reading

Meja na Šentilju

Odkar je leta 2007 Slovenija vstopila v schengensko območje, meje z Avstrijo ni več. Natančneje to pomeni, da je prehod meje prost in nenadzorovan. Kar ne pomeni, da meje kot takšne ni več. Še zlasti, če sežemo onkraj ozko administrativno-politične rabe besede „meja.“ Države in politične meje se menjajo. Tisto, kar traja in zagotavlja kontinuiteto ljudskega sobivanja, je kultura.

Continue reading

Danilu Slivniku v spomin

(besedilo je nastalo natanko pred tremi leti, 6. 1. 2012, nato je bilo v spremenjeni verziji objavljeno v reviji Razpotja; ob tretji obletnici Slivnikove smrti ga ponovno objavljam)

slivnik

mav•er•ick, n.
1. An unbranded range animal, especially a calf that has become separated from its mother, traditionally considered the property of the first person who brands it.
2. One that refuses to abide by the dictates of or resists adherence to a group; a dissenter.
adj.
Being independent in thought and action or exhibiting such independence.

 

Na svete tri kralje se je v Ljubljani s strelom v glavo ubil moški poznih srednjih let. Tragična novica, ki pa si ne bi prislužila kaj več od krajše omembe v rubriki »Črna kronika«, če ne bi šlo za enega najpomembnejših slovenskih publicistov zadnjih dveh desetletij. Nenavadno je, da si je kljub temu prislužila ravno tolikšno ali še manjšo pozornost.

Continue reading

Demos kot zgodovina

Ustanovitev-Demosa

Letos praznujemo 25. obletnico ustanovitve Demosa. Le da je ne praznujemo. Podobno kot pri drugih pomembnih dogodkov iz obdobja slovenske pomladi je tudi ta obletnica padla v nekakšno gluho lozo. Obeležujejo jo v glavnem le tisti, ki izhajajo iz Demosove politične tradicije. Pri ostalih mineva skoraj brez pozornosti.

To znova izpričuje, da se slovenska pomlad, čeprav predstavlja ključni moment slovenske zgodovine, v katerem je dokončna nacionalna emancipacija sovpadla z edinstvenim – in zato izjemno dragocenim – trenutkom demokratičnega preobrata, ni vpisala v zgodovinsko zavest širšega prebivalstva. Gibanje, ki bi zaradi svojega notranjega pluralizma lahko služilo kot referenčna točka sodobne slovenske državljanske zavesti, ostaja domena zgolj enega političnega tabora. Dejstvo, da slovenska pomlad ni dobila svojega mesta v nacionalnem kanonu, je eden od razlogov, da je postala del politične mitologije ene same strani.

V tej mitologiji ima Demos posebno mesto. Ni bil le za notranje najbolj pluralna, temveč tudi najbolj uspešna politična koalicija v slovenski zgodovini. Zastavila si je široke, jasno definirane in ambiciozne cilje – demokratizacija, prehod v tržno gospodarstvo, osamosvojitev – in jih tudi izpeljala. In nato izginila za vedno. Zaradi te svoje usode je Demos poleg ustanovnega mita prevzel tudi vlogo izvorne travme.

Vsak globok politični ali družbeni preobrat popolnoma spremeni to, čemur je nemški zgodovinar Reinhart Koselleck pravil obzorje pričakovanj. Naenkrat se zdi, da je mogoče vse, kar se je še včeraj zdelo kot utvara. Takemu času, radikalno odprtemu za priložnosti, so stari Grki pravili kairos.

A že v naslednjem trenutku se vzpostavi novo ravnovesje, ki sicer ni vrnitev na prejšnje stanje, a je zelo drugačno od tega, kar so si udeleženci sprememb želeli ali pričakovali. Neizpolnjeni upi prevzamejo obliko ideje o nedokončanih nalogah, ki jih je za seboj pustil prehitro zaprti kairos.

Zato se v vsakem kriznem ali zgolj zagatnem trenutku, ko se zdi, da so vzvodi postopne, dolgočasne in mukotrpne izboljšave odpovedali, pojavi želja po vrnitvi k izvornemu trenutku, po obuditvi ustanovnega zagona, ko bo znova vse mogoče in se bodo udejanjile vse neizpolnjene obljube.

Takšni poskusi, čeprav izhajajo iz pristnega občutka frustracije nad krivicami, nedoslednostmi in neumnostmi sedanjega stanja (opis, ki bi lahko veljal za večino situacij v zgodovini človeških združb), so obsojeni na neuspeh. Obnova izvornega trenutka je nemogoča, saj bi ji umanjkali dve ključni razsežnosti, ki sta omogočili uspeh ustanovnega kairosa: izvirnost in spontanost.

Sam vidim na obzorju mnogo pomembnejšo nalogo: omogočiti, da ustanovni trenutek resnično postane del zgodovinske dediščine. Le kot tak bo lahko služil kot vir navdiha za nove generacije.

 

(Članek je bil izvorno objavljen v Slovenskem času in je plod sodelovanja med to revijo, portalom Časnik in Kritiko konservativno).

Dan odraslosti. Dva vidika zgodovinske pozabe na Slovenskem

Pričujoči članek je bil napisan novembra 2012 ter objavljen v 10. številki Razpotij, reviji humanistov Goriške (jesen-zima 2012). Ker v njem razgrnjeno razmišljanje danes (žal) ni prav nič manj aktualno, kot je bilo v času svojega nastanka, ga ob 96. obletnici prevrata objavljamo tudi na našem portalu.

***

Devetindvajsetega oktobra Slovenija beleži zelo pomembno obletnico, ki pa gre še vsako leto mimo skoraj popolnoma neopažena. Tega dne pred 96. leti je bila na veliki narodni manifestaciji na Kongresnem trgu v Ljubljani razglašena odcepitev Slovenskih dežel od avstrijske monarhije. Z izdvojitvijo iz šeststoletnega okvira habsburških dednih dežel je Slovenija prvič v zgodovini postala državnopravni pojem in državna enota v okviru konfederalne Države Slovencev, Hrvatov in Srbov. Dna dneva zatem je bila imenovana tudi slovenska Narodna vlada, prva v zgodovini. Kako to, da je ta, za narodno zgodovino tako pomemben datum prav vsako leto znova in znova prezrt? Kje se skrivajo razlogi za žalostno dejstvo, da je v javnih občilih omenjen kvečjemu v rubrikah vrste “Zgodilo se je na ta dan” skupaj denimo z obletnico dne, ko je z Revozovega tekočega traku prišla prva katrca?

Continue reading

Premislek o državnem prazniku

Ob praznovanju letošnjega dneva državnosti objavljam nekoliko dopolnjeno refleksijo izpred dveh let, ki so jo spodbudile polemike glede prisotnosti partizanskih simbolov na osrednji proslavi na Kongresnem trgu. Prvotno je bila objavljena v reviji Razpotja – in z nekoliko grenkobe lahko rečem, da je danes še bolj aktualna kot pred dvema letoma.

***

Tudi letošnji [l. 2012] državni praznik ob dnevu državnosti ni minil brez polemik. Dan, ki naj bi bil trenutek veselja in ponovnega odkrivanja tega, kar nam je skupno, so zaznamovale zagrenjenost, medsebojno nagajanje in jalove polemike. Povprečni državljan (v kolikor ni le brezbrižno zamahnil z roko), se je ob tem verjetno odzval podobno kot Jack Nicholson v filmu Mars Attacks (Tim Burton, 1996), ko v vlogi naivno liberalnega ameriškega predsednika nagovori marsovskega ambasadorja z legendarnim vprašanjem: »Why can’t we all just … get along?«

Čeprav takšni dobronamernosti ne moremo odrekati pristnosti – in čeprav je nedvomno boljša od skandiranja strankarskih navijačev in od molilnih mlinčkov njihovih intelektualnih sekundantov –, je žal (kot kmalu za tem, ko izreče omenjeni stavek, ugotovi Nicholson sam) obsojena na neuspeh. Kajti vsak spor, še zlasti, če je dolgotrajen, ima svoje razloge. Jonathan Swift je bil žal prevelik optimist, ko je v Guliverjevih potovanjih domneval, da so ti razlogi povečini banalni. Sam se, nasprotno, bojim, da za našimi liliputanskimi spori tiči vse prej kot banalna dilema in da si glede tega ne moremo nadejati pomiritve, dokler je ne bomo razrešili – pošteno, temeljito in brez rokohitrstva. Ta premislek je skromen poskus v to smer.

Continue reading

Spomin na travniško demonstracijo – nostalgija za starimi časi malo drugače

travnik1984

Letošnji 20. maj je bil povsem običajen dan. Pa bi lahko bilo čisto drugače. Lahko bi bil poseben, praznični dan.

Dvajsetega maja je namreč minilo trideset let od veličastne demonstracije Slovencev v Italiji. Na Travniku v Gorici se je pod geslom Enotno za naše pravice zbralo več kot 15.000 ljudi – neverjetno visoka številka glede na številčnost slovenske manjšine v Furlaniji–Julijski krajini. Dan, ki se ga danes še toliko Slovencev v Italiji nostalgično spominja kot vrhunec boja za izpolnitev manjšinskih pravic v osemdesetih letih. A okrogla obletnica dogodka je bila medijsko spregledana – v Sloveniji povsem, v zamejstvu skoraj povsem. Tema bi si zaslužila tudi poglobitev in refleksijo na kakšnem simpoziju, diskusiji ali konferenci; a za enkrat nič ne kaže na to.

Ta medijski in javni molk poraja tudi drugo zanimivo vprašanje. Leta 1984 je bila demonstracija na Travniku v Gorici osrednja novica na naslovnici Dela. Lahko se vprašamo, kdaj bo spet kakšen zamejski dogodek osrednja novica v slovenskih medijih. Ali širše, koliko je zamejska tematika sploh danes prisotna v slovenski javnosti, oziroma zakaj je povsem odrinjena na rob?

Continue reading