Tedenski izbor

branje13

Like Haidt, Girard observes that ideology becomes a source of tribal identity, but at its most extreme it becomes increasingly dependent not on the principles that it espouses but on the psychological kinetics of its adversarial relationship to its rivals. Positive philosophy gives way to the need to feed on rivalry as a source of meaning. This is why extremist ideologies tend to be built upon fabulist views of a possible future: the more spectacular the vision, the more unreachable the goal, the more immersive the cause.

(…)

In the penultimate chapter of The Righteous Mind, Haidt shares with the reader the disorienting moment when he realized conservatism wasn’t so backward and parochial after all:

»As a lifelong liberal, I had assumed that conservatism = orthodoxy = religion = faith = rejection of science. It followed, therefore that as an atheist and a scientist, I was obligated to be a liberal. But Muller asserted that modern conservatism is really about creating the best possible society, the one that brings about the greatest happiness given local circumstances«

Why Secular Liberalism Isn’t Liberal – Forfare Davis, The University Bookman

Continue reading

Advertisements

Tedenski izbor

Naš cilj je bil tudi, narediti konec enoumju, ki se v razpravi o privatizaciji ustvarja, ko mediji kot protiutež nasprotnikom privatizacije prikazujejo ljudi, ki v ključnost obsežne privatizacije sploh ne verjamejo, ampak jo zagovarjajo zgolj v zelo omejeni obliki, kot nujno zlo za pokrivanje preteklih dolgov in ugodno nadaljnje zadolževanje za tekoče potrebe proračuna, ki jih niso pripravljeni oklestiti. Tudi to dvoje sta relevantna razloga, gotovo. Nista pa ne edina ne najbolj pomembna, zato je bila dosedanja razprava brez sogovornikov, ki bi to jasno povedali, izkrivljena.

(…)

Zaključim naj z odgovorom na slogan: »Prodaja ni ne prostovoljna, ne poštena in ne pravična!«, ki ga slišimo iz druge strani te razprave.

Neprostovoljno je prav državno lastništvo, saj nam je prebivalcem vsiljeno in brez naše privolitve vzdrževano z našimi sredstvi. Nepoštena je trditev, da gre za »naša« podjetja, ko pa se o njih in za njih nikakor ne odločamo državljani, ampak jih kot bankomat uporabljajo interesne mreže. Nepravično je, da moramo davkoplačevalci nositi tveganje, ko se politiki odločijo igrati podjetnike in borzne posrednike z našim denarjem. Neprostovoljno, nepošteno in nepravično je, da je račun centralnega plana vedno znova izstavljen davkoplačevalcem. Naredimo temu konec.

Kaj je prinesla pobuda ZA privatizacijo? – Rok Novak, Časnik

Continue reading

Za kaj se borimo na desnici (del II.)

V prvem delu tega spisa smo poskusili opredeliti osnovne točke socialne pravičnosti, kot jo vidimo na desnici v Sloveniji. V središče in izvor družbenega smo postavili posameznika – slehernika – v vsej svoji bivanjski problematičnosti in v svoji horizontalni in vertikalni odprtosti.

Ta dinamični posameznik v srečevanju z drugimi posamezniki želi ustvarjati dobro in to njegovo delovanje je materializirano v mnogih med seboj različnih človeških institucijah. Delovanje posameznika v in skozi družbo bi danes lahko imenovali delujoča civilna sfera.

Eden izmed vidikov te interakcije med posamezniki je nedvomno tudi ekonomija. Zato smo rekli, da je tudi v tej sferi nujno postaviti posameznika in njegovo odgovornost v samo središče. Način, kako ekonomija deluje na teritoriju, mora biti vzpostavljen od spodaj – višje instance naj bi le skrbele, da sankcionirajo prestopke in zlorabo, ki bi uničila možnost gospodarske interakcije med posamezniki. Ker smo v Sloveniji zaznali, da je ekonomska sfera dispriporcionalna in disfunkcionalna, zaradi prvotne akumulacije kapitala, ki se je zgodila pri t. i. nacionalizaciji, menimo, da je potrebno vzpostaviti pogoje za razvoj malega gospodarstva, ki bo organsko izhajal iz prostora tu in zdaj in bo lahko delovalo kot humus za vzpostavitev zdravega, politično neodvisnega gospodarstva, ki bo pogoj možnosti za razvoj in blaginjo vseh medčloveških sfer.

Accountability proti sovjeticizmu

Ravno tako kot v ekonomiji mora tudi v zadevah javnega biti posameznik in njegova odgovornost v samem jedru sistema, saj lahko le posameznik sprejema odgovornost za svoje odločitve. Bistveni problem v Sloveniji je, da se odločitve na vseh nivojih vedno skrivajo s sklicevanjem na takšne in drugačne strokovne skupine ali svete. Pri nas je redna praksa ne le, da minister sprejema odločitve na podlagi strokovnih služb in mnenj, temveč da pri tem popolnoma pozabi na svojo odgovornost glede končne odločitve – na to, da je pravzaprav njegovo glavno poslanstvo, da sprejema prave in razumne odločitve in da so strokovne službe le nujno pomagalo pri odločanju. Ne obstaja nobena strokovna skupina, ki ne bi bila tudi politična, saj je že s tem, ko predlaga določene politične spremembe, politična. Poleg tega ni nikoli tako, da ima »stroka« neko mnenje, politika pa drugo: tudi znotraj stroke različni strokovnjaki mislijo različno. Diskurz strokovnosti ni nič drugega kot uveljavljanje specifičnih interesov mimo javne debate tako, da ne odgovarja nikoli nihče.

prudentia

Podobno so na študentskem protestu pred tremi leti in kasneje na t. i. vseslovenskih vstajah protestniki zahtevali več paralelnih odborov, ki bi nadzirali in sodelovali pri odločitvah. Temu bi lahko rekli sovjetski sistem, pri čemer izraz sovjetski nočemo uporabiti diskreditorno. Gre namreč za predpostavko, da sistem, kjer bo več odborov delalo isto delo, bolj pravičen, saj bo večja skupina ljudi vključenih v soodločanje. Vendar to v praksi pripelje do popolnoma obratnih rezultatov, saj se znotraj vse te kopice ljudi izgubi tista različnost, ki je nujna pri ugotavljanju odgovornosti za sprejete odločitve. Poleg tega se hitro izkaže, da večina ljudi, ki sedi po teh odborih, niti zares ne ve, kaj naj bi počela, saj so do teh služb prišli po netransparentnih in nejasnih kanalih. Takšna oblika odločanja pa je zelo dovzetna za vnašanje interesne in drugačne nepravične zakonodaje, saj nikoli nihče zares ne odgovarja.

Zato na desnici zagovarjamo, da je potrebno iti v nasprotno smer, kjer odločevalci nosijo popolnoma celotno politično odgovornost – temu v angleško govorečem svetu pravijo accountability. Seveda nihče ni vseveden, vendar je strokovna skupina del politične ekipe tistega, ki prevzame odgovornost, zato za njihove argumente in rešitve v celoti odgovarja odločevalec: pa naj bo to minister, župan, poslanec ali direktor javnega zavoda. Še več: zakoni bi morali – kot v mnogih evropskih državah – biti poimenovani po predlagatelju ali pač po tistemu, ki bi neposredno stal za njimi. Kaj dela in kako je zgrajen strokovni svet, ki stoji za njimi, je v celoti stvar tistega, ki je na tem položaju: kakovost odločitev, sprejetih politik, pa tudi usposobljenost ljudi, ki jih delegira na nižja odločevalska mesta – vse to je njegova odgovornost in mora biti tudi v vsakem trenutku klican nanjo.

Podobno velja tudi za poslance. Trenuten sistem je zgrajen okoli političnih strank, kar je posledica številnih med seboj povezanih dejavnikov. V takšnem sistemu poslanci odgovarjajo predvsem lastnim strankam, saj v parlamentu sedijo zaradi njih in ne zaradi svojega dobrega dela. Zato je pomembno, da poslanec spet svojo dobi odgovornost do volivcev, predvsem tako, da se uredi volilni sistem, v katerem bi lahko volivci lahko nagrajevali in kaznovali dejanja poslancev, tako da bi se ti čutili odgovorne do svoje volilne baze. To bi na mah rešilo dva problema: volivci bi na tak način lahko čistili in spreminjali delovanja določene stranke, hkrati pa bi se izognili scenarijem zadnjih dveh volitev, kjer so kandidirali posamezniki, ki so bili popolni politični analfabeti in popolni anonimneži, brez osebne zgodovine delovanja za javno dobro ali drugih atributov, ki bi jih upravičile za izvolitev na takšno visoko funkcijo.

Za kaj se borimo na desnici (del I.)

Politična razporeditev se razlikuje od države do države, posledično obstajajo razlike tudi glede specifičnih interesov določenega političnega pola. Predvsem v Evropi so ti zelo odvisni od preteklih zgodovinskih izkušenj, predvsem v minulem krvavem stoletju, zlasti pa v času po drugi svetovni vojni.

V Italiji je na primer celotno povojno obdobje obvladovala Krščanska demokracija (Democrazia cristiana, DC), ki je po eni strani zagovarjala tradicionalne in konservativne vrednote, po drugi pa vodila neke vrste korporativni kapitalizem z močno socialno noto ter hkrati izvajala skrajno pragmatično, skoraj tehnokratsko politiko. Zato veliko število ljudi, ki bi jih lahko imenovali interesni volivci, na Apeninskem polotoku voli stranke desnice. To so, da se razumemo, volivci, ki hočejo ohraniti bodisi osebne bodisi korporativne privilegije, ki so jih nakopičili skozi finančno napajanje iz javne blagajne in paradržavnega gospodarstva v dolgih desetletjih hladne vojne. Pri nas takšni volivci glasujejo skoraj izključno za stranke levega centra (LDS, SD, DeSUS, SMC).

Berlusconijeva Naprej Italija in kasneje Ljudstvo svobode se je sicer rada predstavljala kot predstavnica podjetniške in napredne Italije, a dejansko so njeni uspehi temeljili na podpori interesnih volivcih nekdanje Krščanske demokracije (pa tudi njene dolgoletne zaveznice Socialistične stranke). Pri Berlusconijevem projektu je šlo za cinično kleptokracijo, ozaljšano z barvami ideološkega antikomunizma , ki je slonela interesnih volivcev starega sistema. Skratka: enak fenomen kot Jankovićeva Pozitivna Slovenija, le z drugim ideološkim predznakom, ki je posledica različne zgodovine.

Toda kljub temu vendarle obstajajo neke obče razlike, ki združujejo tako levico kot desnico po vsej Evropi (da ne rečem po celem svetu). Nekaj teh vidikov smo se, iz različnih pogledov, poskušali dotakniti v zadnjih mesecih na tem portalu.

V tem sestavku bom skušal podati nekaj izhodiščnih točk, za kaj se desnica v Sloveniji tukaj in zdaj bori (oziroma bi se morala boriti). Upam, da bo moje izvajanje vsaj okvirno razložilo, zakaj so konservativci in liberalci v Sloveniji politični zavezniki – oziroma bi po naravi stvari to morali biti.

Continue reading

O političnem brezdomovinstvu – zadnjič

Zastava (takrat še brez grba) na vrhu zasneženega Triglava 12. junija 1990 / Foto: Joco Žnidaršič

S pričujočim zapisom bom poskusil zaključiti serijo člankov o pojavu političnega brezdomovinstva. Poskusil, saj gre za temo, ki je ni lahko izčrpati, trenutne politične razmere pa ne kažejo, da bi se to v kratkem kanilo kaj bistveno spremeniti.

V prvem delu so bili podani splošni obrisi obravnavanega pojava ter nakazani vzroki za njegove tako neobičajno široke razsežnosti na Slovenskem. Drugi del se je posvetil problemu slabe politične ponudbe, tretji pa povpraševanja. Izvajanja tretjega dela so bila sklenjena z ugotovitvijo, da je potrebno več širokega angažmaja v smeri normalizacije slovenske politike, pri čemer bodo morali današnji „politični brezdomovinci“ igrati ključno vlogo.

Kako torej lahko v takšni smeri delujemo državljani, volilci – še zlasti „brezdomovinci?“ Kako se tvorno zoperstaviti politični neizbirčnosti ter apatiji? Kako zagotoviti boljšo raven politične izbire? Kako prispevati k dvigu politične kulture?

Continue reading