Ali smo še demokrati?

 

Po drugi svetovni vojni je, kljub poprejšnji nenaklonjenosti do nje na evropski celini, demokracija postala splošno sprejeta kot najbolj sprejemljiv politični sistem ali pa vsaj tisti, ki je najmanj slab.

Tako se dandanes praktično vse politične stranke, think – thanki ter javni intelektualci imajo za demokrate. Pravzaprav vsak poskuša javnosti dokazati, da je tista specifična oblika demokracije, ki jo sam zastopa, tista prava, ki naj bi dejansko izražala voljo ljudstva. Sklicevanje na voljo ljudstva je namreč v demokraciji nujnost, saj za je prehod od ancien regime najbolj zaslužen ravno prehod od merila legitimnosti ne več po božji milosti (dei gratia) v po volji ljudstva. Kar se tega tiče, je ena izmed najboljših interpretacij Carla Smitha v njegovem eseju Duhovno zgodovinski položaj današnjega parlamentarizma v katerem je zapisal: »V zgodovini političnih idej obstajajo epohe velikih impulzov in zatišni časi statusa quo brez idej. Tako je epoha monarhije končana, ko se izgubi občutek za načelo kraljevine, za čast, ko se pojavijo meščanski kralji, ki namesto svoje posvečenosti in časti skušajo dokazati svojo uporabnost in koristnost. Zunanji aparat monarhičnih ustanov lahko obstaja še dolgo zatem, toda monarhiji je odbila zadnja ura. Prepričanja, ki sodijo k tej in k nobeni drugi instituciji, se zdaj zdijo zastarela, ne bo manjkalo praktičnih utemeljitev, toda dejansko vprašanje je le, ali se bodo pojavili ljudje in organizacije, ki se bodo dejansko pokazali za enako uporabne ali še uporabnejše, kot so kralji, in bodo s tem preprostim dejstvom odstranili monarhijo. Podobno je s socialno – tehničnimi utemeljitvami parlamenta. Če se parlament iz institucije evidentne resničnosti spremeni v zgolj praktično – tehnično sredstvo, je treba le v kakršnemkoli postopku – ki niti ni nujno odkrita diktatura – via facti pokazati, da gre tudi drugače, in bi parlamentu tako odzvonilo.«

Demokracija, kakršno poznamo, seveda ni zgolj katera koli. Gre namreč za demokracijo, ki je zrasla iz humusa liberalne in nacionalne države 19. stoletja. V taistem eseju je Carl Smith pokazal tudi, da demokracija teži k homogenosti, ki jo je nacionalna država do neke mere ponudila, hkrati pa prave homogenosti nikoli ni bilo – ne socialne, ne mnenjske, ne verske, ne etnične. In zato je liberalno načelo o javnem mnenju, o diskusiji, porodilo parlament – specifično institucijo, ki je vsaj do neke mere bila sposobna zgladiti nasprotja med različnimi skupinami znotraj države. Že pred tem so sicer obstajale podobne institucije, kot so npr. stanovske skupščine, ki pa takrat še niso bile suverene ter so imeli pretežno posvetovalno vlogo. Tako ima parlament svoje načelo, t. j. načelo diskusije, goverment by discussion, ki igra podobno vlogo kot jo je v monarhiji načelo časti. Ravno diskusija je namreč sredstvo, ki je do določene mere omogočilo izraz volje ljudstva – tistega ljudstva, ki podeljuje legitimnost brez popolne nuje po homogenizaciji. Vendar nam dogodki v zadnjem času kažejo na to, da to načelo prihaja h koncu podobno kot načelo časti pri monarhiji. Kot nova načela legitimnosti se kažejo predvsem napredek in človekove pravice. Nekateri krogi postmoderne levice sicer sam koncept napredka do neke mere zavračajo kot produkt zastarele dialektike razsvetljenstva, a se vendarle v javnem diskurzu še zmeraj kaže kot ključen. V velikem delu javnih razprav so namreč krogi »progresivne« levice vedno pripravljeni označiti svoje nasprotnike, kot tiste, ki ne sprejemajo napredka. Poglejmo npr. dogodke na univerzah v tujini, predvsem v anglosaškem svetu, kjer smo bili priča odpovedim debat o spornih temah, pojavom ti. safe spaces ter vsesplošno zmago ti. »pravice do udobja« in politične korektnosti, ki dejansko delata načelo diskusije zastarelo, saj lahko marsikatero stališče koga užali (podobnosti s slovensko levico in razpravo o družinskem zakoniku seveda niso naključne). Tovrstne ideje, ki počasi prihajajo iz zahodne in severne Evrope v Slovenijo nam torej kažejo na resno omajanost načela na katerem temelji sodobna liberalna demokracija. Ti ekscesi naše dobe pa niso edini faktorji pri novih vrednotenjih demokracije.

 

Liberalna in naprednjaška omejitev demokracije

Klasično liberalna misel, četudi po svoji naravi vedno podpira diskusijo in svobodo govora, ni nujno povezana z demokratičnostjo. Demokracija namreč predvsem daje odgovor na vprašanje, kdo naj vlada in ne kako naj se vlada, ali kaj so vrednote vladavine. Prva omejitev demokracije se kaže že v parlamentarizmu, kar pa je vseeno še zmerna omejitev, ki bi, dosledno izpeljana, lahko preprečila marsikatero tiranijo. Pravzaprav je ravno Platonova teorija o degradaciji demokracije v tiranijo klasičen argument proti ljudskemu udejstvovanju v javnem in političnem življenju. Zgodovinar Moses I. Finley je v svoji knjigi Antična in moderna demokracija citiral kaj nekaj modernih političnih znanstvenikov, ki branijo apatijo in ljudsko neudeležbo. Iz njih vejejo podobni argumenti kot iz Platona in Aristotela, a z dvema pomembnima razlikama. Ne Platon, ne Aristotel se nikoli nista imela za demokrata, temveč sta demokracijo zavračala, medtem ko se sodobni avtorji s pogledi kot so, da ekstremistična gibanja privlačijo ekstremiste (Platon in nasprotovanje udeležbi čevljarjev v politiki) ali da je politična apatija znak strpnosti in protiutež fanatikom, ki so resnična nevarnost za demokracijo (Aristotel in njegovo pisanje o tem, da bo demokracija najboljša v državi kjer so številni poljedelci in živinorejci, ki so raztreseni po državi in nimajo potrebe, da bi se pogosto sestajali), kljub podobnosti z grškimi avtorji samooklicani demokrati. Druga razlika pa je, da sta Platon in Aristotel videla politiko kot pot k dobremu življenju, k višjim ciljem, medtem ko sodobni liberalizem cilje, posebej takšne moralne narave, ki težijo k temu kar sta Platon in Aristotel dojemala kot objektivno dobro življenje, življenje v skladu z vrlino, v imenu svoje pluralistične etike zavrača. Charles Taylor je opazil, da tovrstna interpretacija liberalizma, sicer močno ceni osebne in ekonomske svoboščine, precej manj pa politične, kar mnogi avtorji sami priznajo, kot je npr. knjiga Beyond democracy Franka Karstena in Karla Bekmana, oba sodelavca klasično liberalnega Mises institute. Karsten je v intervjuju za Portal plus svoje stališče formuliral takole: » Recimo, v demokraciji ni postavljena nobena meja česa večina ne more vsiliti posamezniku in v demokraciji je posameznik zgolj podvržen željam in ciljem kolektivnega. Pravzaprav obstaja v demokraciji samo ena individualna pravica in to je pravica do glasovanja. Zagovorniki demokracije trdijo, da demokracija ščiti pravice manjšin, ampak v samem jedru, v katerem je posameznik najmanjši element, manjšine nimajo nobenega vpliva na večino in nobenih pravic. Dejansko obstajajo danes pravice manjšin samo zaradi tega, ker večina selektivno podeljuje manjšinske pravice. To podeljevanje pravice manjšini pa je dostikrat podvrženo trenutno popularnim preferencam in seveda težava je, da ni nujno, da je manjšina, ki ji pripadate, takšna, da je popularna. Edina pravica, ki bi jo manjšine lahko imele, je svoboda, ampak te pravice demokracija ne zagotavlja. « To stališče odpira povsem legitimne ugovore, a vendar se s temi ugovori odprejo nova vprašanja, kot denimo od kod izvira suverenost ali pa celo praktične omejitve svoboščin, kot so na primer tiste na zahodnih univerzah.

 

 

Tukaj pa smo že prišli do naslednje točke in sicer še mnogo bolj sporne pozicije za omejitev demokracije kot je klasično liberalna – libertarna, in sicer t.i. naprednjaške (ang. progressive). Tovrstna misel je v marsičem bližja Platonovi in Aristotelovi poziciji, in sicer v tem, da je naloga države usmerjati ljudi k dobremu življenju, kar si tovrstna ideologija razlaga kot pot k socialni pravičnosti: strpnost, pravica do udobja, porazdelitev bogastva itd.. Tovrstno pozicijo se pogosto napačno enači s kulturnim marksizmom, a vendar sta si tako marksizem kot progresivizem v marsikaterih točkah presenetljivo podobna, ter vpliva Marxa in marksistov na progresivce ne gre zanikati. Obe sta namreč nekakšna oblika sekularne (politične) religije, ki obljubljata tuzemsko odrešitev ter trdita, da poznata voljo ljudstva bolje kakor ljudstvo samo. V svojem bistvu so naprednjaški ugovori demokraciji sicer podobni kot liberalni, se pravi: glasovanja o pravicah manjšin, demokratična omejitev svobode itd., a ključna razlika je, da je naprednjaška pozicija za dosego svojih ciljev dobrega in socialno pravičnega življenja pripravljena omejiti tudi osebne svoboščine kot je svoboda govora, ter ekonomske svoboščine v imenu preprečevanja neenakosti. Klasični liberalizem pa je do demokracije nezaupljiv, ker obstaja dejanska skrb, da bi prevelika moč odločanja lahko vodila do totalne oblasti in širjenja države, poleg tega pa mu je pomembneje kako se vlada, kot pa kdo vlada. Progresivizem na drugi strani ni občutljiv za širjenje države, dokler gre pri temu širjenju za prave cilje. Zgoraj opisane omejitve demokracije hkrati pokažejo na nekatere druge probleme premika od demokracije in sicer vprašanja izvira legitimnosti in suverenosti.

 

Legitimnost iz človekovih pravic

Stephane Hessel, francoski diplomat, ter človek, ki je preživel Dachau, je nekoč zapisal, da smo končno prišli do točke, ko suverenost izhaja iz človekovih pravic. To bi lahko poimenovali kot lep idealizem, a se pri tem kaže kljub vsemu nekaj problemov. Eden izmed drugih snovalcev listine o človekovih Jacques Maritain je namreč že malo po kreaciji tega dokumenta napisal, da so takrat sicer lahko sporazumeli o tem kaj so človekove pravice, niso pa se mogli sporazumeti o tem, na čemer te pravice stojijo. Na prvi pogled to seveda ni nič problematičnega, a vendar se kmalu pokaže, da ni tako. Filozof Rok Svetlič je namreč v svojem zadnjem intervjuju v Primorski novicah opozoril na pomembno dejstvo glede prava in zakonov: Sleherni pravni red sestavljata dve sestavini. Eno je formalni del; to je tisto, kar lahko preberete v zakonu. Vedno pa je še tu druga polovica prava, ki ni napisana in se je ne da napisati; to je naš način razmišljanja, tisto, kar imamo v glavah, forma mentis. V sebi imamo nekega avtopilota, s pomočjo katerega razumemo svet. Problem je, če nastane med tistim, kar je napisano v pravu, in tistim, kar ljudje razmišljajo, prevelika razlika. Lepa ilustracija tega so zadnji primeri demokratizacije Bližnjega vzhoda, kjer smo naivno verjeli, da bomo dobili demokracijo zgolj s kopiranjem našega pravnega reda, na primer v Afganistanu ali Iraku. Verjamem, da imata Afganistan in Irak zdaj zelo podobno zakonodajo, kot jo imamo mi, ampak način razmišljanja je tam tako silovito drugačen, da se vsi pravni predpisi razpočijo kot milni mehurček.” . Tako pridemo do tega, da bodo isto listino o človekovih pravicah ljudje različnih političnih, filozofskih, verskih in/ali ideoloških pozicij brali različno, in tako hitro pridemo do problemov. Ljudje progresivnih, liberalnih in konservativnih pozicij bodo tukaj izrazito trčili, posebej takrat, ko nekateri izmed njih vidijo svojo pozicijo, kot tisto, ki po vodilo do imanence eshatona, do zemeljskega raja. Zato pa se velja spomniti na preroška svarila Edmunda Burka iz njegovega dela Razmišljanja o revoluciji v Franciji, kjer je opozoril kako lahko metafizične doktrine o človekovih pravicah vodijo v razrušenje konkretnih pravic, ki jih človek uživa kot pripadnik neke politične skupnosti, stanu itd. Se pravi, tudi človekove pravice, ne glede na hvalevreden namen tovrstnega sklepa, se prav tako kot ideologije lahko izkažejo kot vir za legitimacijo imperialističnih ali avtokratskih teženj še posebej če zavračajo pluriverzum kot konstanto političnega življenja.

 

 

Zavračanje pluriverzuma in problem suverenosti

Iz istega obdobja kakor Edmund Burke je izhajal tudi Francoz Joseph de Maistre, ki je prav tako bil skeptičen do razsvetljenskega idealizma in je svojo kritiko povzel z besedami, da je že srečal Francoza, Angleža in Rusa, ni pa še srečal človeka o katerem govorijo razsvetljenci. Kaj pa to pomeni za nas? De Maistrova izjava nam kaže na zavedanje, da človek povečini živi znotraj manjših, manj abstraktnih skupnosti kot je celo človeštvo in da po svoji naravi ne more političnega sveta dojemati drugače kot raznolikega, sestavljenega iz različnih enot se pravi, kot pluriverzuma. Ta pluriverzum pa tako sestavljajo različne enote, se pravi države ali ljudstva, iz katerih prebivalcev je izpeljana suverenost po volji ljudstva, ki je splošno sprejet temelj suverenosti v moderni Evropi. V primeru suverenosti iz človekovih pravic, ki imajo za svoj predmet celotno človeštvo, pogosto izredno abstraktno razumljeno (kot razsvetljenci časa Burka in de Maistra), pa se avtomatsko zavrne teorijo suverenosti iz ljudstva in pridemo do naslednjega problema, ki ga je prav tako že pravilno razumel Carl Schmitt in sicer, da v kolikor neka politična enota nase pripne legitimnost po volji človeštva, lahko to izrabi za legitimacijo uporabe najhujših sredstev proti nasprotniku, bolj kot če bi se borila za kak drugi, bolj zemeljski cilj. Prav tako takšna legitimnost, lahko prepreči ljudstvu izražati svojo voljo v kolikor nasprotuje specifični interpretaciji človekovih pravic ali človeštva in s tem legitimira omejitev demokratičnega odločanja. Seveda omenjeni argumenti zgoraj ne pomenijo, da so bili kritiki demokracije od Platona do Hayeka nujno v zmoti, problem pa je, da omejevanje demokratičnega odločanja ne more biti več demokratično, čeprav bi mnogi njegovi zagovorniki to radi verjeli. Prav tako je to v marsičem v nasprotju s splošno sprejeto teorijo vlade po volji ljudstva. Javna razprava o demokraciji in njeni vrednosti bo tako potrebna tudi v prihodnje, a vendar ne bo mogla biti brez jasne razprave o vseh povezanih faktorjih od suverenosti, do človekovih pravic, do naravnega prava itd., če noče postati farsa, opremljena s puhlicami in populističnimi slogani.



Advertisements

Tedenski izbor

branje15

V danih razmerah je tako edino upanje za zlom demagoške koalicije to, da se SMC, SDS in NSi naučijo delati skupaj. NSi je s predlogom »ukrepov za nižje davke« (o katerih kakšno več rečem v prihodnje) podala roko za vsebinsko sodelovanje. To je lahko prvi korak, da te stranke pokažejo, ali premorejo zrelost in državotvornost za antidemagoško koalicijo.

Za normalizacijo potrebujemo antidemagoško koalicijo – Rok Novak, Finance

***

Pazite to: samo v Sloveniji je mogoče, da so mediji, ki so utemeljeni na uredniških hiperintelektualnih komentarjih o demokratičnem socializmu, polni pa jih denar iz davčnih oaz, sprejeti kot kredibilni levičarski mediji.

(…)

Lastniki, ki se vdajajo paradržavnim bankam, razumejo davčne oaze kot bistveni element poslovanja, sklepajo kravje kupčije in so vsi po vrsti pod drobnogledom preiskovalnih organov. To so danes Delo, Dnevnik in Mladina, vir resnice za naše borce proti kapitalizmu.

Celoten “bulšit” slovenskih mainstream tiskanih medijev na enem mestu! – Kizo, Portal Plus

***

This procedure represented a major transference of wealth. The losers were savers, people living on salaries, creditors of private dollarized contracts like mortgages, and many more. All of them saw their income and savings liquefied by an imposed exchange rate and the eroding power of inflation.

(…)

The prestigious economist Carlos Rodríguez Braun says that if devaluations were the way to economic success, Argentina would be rich and Switzerland would be poor. Leaving the common currency will definitely bring to the Greek population most, if not all, of the problems that leaving convertibility brought to Argentinian citizens. As to the advantages, they remain to be seen.

Argentina 2001, Greece 2015? – Federico N. Fernández, Free Market Diaries

***

Like many Germans, Guardini loved to vacation in Italy, and he took particular delight in the lake region around Milan. He was enchanted (…) by the physical beauty of the area, but what intrigued him above all was the manner in which human beings, through their architecture and craftsmanship, interacted non-invasively and respectfully with nature. When he first came to the region, he noticed, for example, how the homes along Lake Como imitated the lines and rhythms of the landscape and how the boats that plied the lake did so in response to the swelling and falling of the waves. But by the 1920’s, he had begun to notice a change. The homes being built were not only larger, but more “aggressive,” indifferent to the surrounding environment, no longer accommodating themselves to the natural setting.

(…)

It is only against this Guardinian background that we can properly read the Pope’s latest encyclical. Whatever his views on global warming, they are situated within the far greater context of a theology of nature that stands athwart the typically modern point of view. (…) In the spirit of the author of the book of Genesis, the Biblical prophets, Irenaeus, Thomas Aquinas, Francis of Assisi—indeed of any great pre-modern figure—Pope Francis wants to recover a properly cosmological sensibility, whereby the human being and her projects are in vibrant, integrated relation with the world that surrounds her.

Laudato Si’ and Romano Guardini – Robert Barron, Word on Fire

***

Perhaps our immediate future fits neither the dynamist nor the catastrophist framework.

We might have entered a kind of stagnationist position, a sustainable decadence, in which the issues Pope Francis identifies percolate without reaching a world-altering boil.

In that case, the deep critique our civilization deserves will have to be advanced without the threat of imminent destruction. The arguments in “Laudato Si’ ” will still resonate, but they will have to be structured around a different peril: Not a fear that the particular evils of our age can’t last, but the fear that actually, they can.

Pope Francis’ Call to Action Goes Beyond the Environment – Ross Douthat, The New York Times

***

I can think of no better education of the eyes than Eucharistic adoration. By stretching the eye to its utmost, demanding that it see in an appearance the real presence of God, we are taught to see the person in and through any appearance. If I see God in bread, how can I not see the person in the prostitute? If I see the God-man in the tabernacle, how can I not see the man in the doorway? If I see the person of Christ lifted up in the hands of the priest, how can I can I not see the person of the newborn as she is lifted to her mothers breast? The most difficult task of the eye is completed at church — it makes seeing-in-the-world like walking after a sprint.

Eucharistic Eyes – Marc Barnes, Bad Catholic

***

Dogajanje z begunci zahteva poglobljeno debato in pošten pogled na prihodnost naše celine. Begunci, ki prihajajo k nam, pripadajo popolnoma drugačnim kulturam. S svojim prihodom in visoko nataliteto počasi, a vztrajno versko, vrednostno in nasploh civilizacijsko spreminjajo Evropo in jo nekako prilagajajo sebi. To ni vrednostna sodba, to je dejstvo, vsem na očeh. Vprašanje za nas ni, ali se tega bojimo; pravo vprašanje je, ali si tega spreminjanja želimo.

Enotni smo si v tem, da je treba beguncem pomagati, vendar na način, ki bo za njih koristen in za nas vzdržen.

O beguncih malo drugače – Federico V. Potočnik, Nova Slovenija

***

Die autochthonen Europäer sollen offensichtlich auf jegliche nationale,kulturelle, religiöse sowie letztlich auch auf eine traditionelle sexuelle Identität verzichten. Selbst die radikalsten kommunistischen Intellektuellen gingen seinerzeit in ihren Forderungen nicht so weit. Die Diskussionen nehmen geradezu groteske Formen an. Die Eliten der Gesellschaft werden nicht müde, große Teile der eigenen Bevölkerung des Rassismus und der Xenophobie zu bezichtigen, während große Teile der Bevölkerung längst das Vertrauen in die vermeintlichen politischen und medialen Vordenker verloren haben.

(…)

Kollektive Verirrungen wie der Kommunismus, der Faschismus oder der Nationalsozialismus waren reversibel: Nach ihrem Scheitern konnte auf das kulturelle und religiöse Erbe Europas zurückgegriffen werden, und neue zivilisierte, demokratische Gemeinwesen entstanden. Werden jedoch die einheimischen Bevölkerungen zur Minderheit, dann ist dieser Weg der zivilisatorischen Regeneration versperrt

Islamisierung Europas: Nein, ich habe keine Visionen – Michael Ley, Die Presse

***

In Deutschland werden im Jahr 2050 nur noch rund 70 Millionen Einwohner leben. Jeder zehnte Bürger wird dann muslimischen Glaubens sein, also sieben Millionen deutsche Muslime. Für ganz Europa wird gelten: Jeder zehnte Bürger ist muslimischen Glaubens. Zum Vergleich: 2010 war es nur jeder 17. Europa ist den Forschern zufolge der einzige Kontinent, dessen Bevölkerung schrumpfen wird – und zwar um 100 Millionen Menschen auf 454 Millionen Bürger im Jahr 2050. Fast ein Viertel der Europäer (23 Prozent) werden dann keine Religionszugehörigkeit mehr haben.

Muslime – die Gewinner des demographischen Wandels – Dietrich Alexander, Die Welt

***

The fundamental reason for the Left’s unpopularity is that it still hasn’t answered the biggest question it has faced since the second world war: what does it mean to be left-wing when the money has run out? Left-wing parties used to keep their rainbow coalitions together by showering money on different interest groups.

The left’s great global downturn – Tim Montgomerie, CapX

***

Ampakliberalizem je pač edini liberalizem, ki ga naši politiki poznajo, in ni čudno, da se človekove pravice že skoraj četrt stoletja predvsem prilagajajo razmerjem moči v slovenskem parlamentu in da četrt stoletja različne družbene skupine čakajo, kdaj bodo njim naklonjene stranke tvorile parlamentarno večino in bodo lahko pravice, ki jim po ustavi pripadajo, tudi uveljavile.

Et tu, Luka? – Goran Vojnović, Dnevnik

***

Vseeno sem ga povprašal še, kaj bi naredil s socialnimi transferji in na moje skorajda presenečenje je odgovoril: “če bi nas država ne naredila odvisnih od nje, bi z ljudje z veseljem pomagali. Tako pa ne. Distancirani so od realnosti. Češ ‘država bo rešila’ in gredo naprej. Prelagajo, prelagamo odgovornost za sočloveka. To ni prav.

Slovenija je država sužnjev – Matic Jelovčan

***

At the heart of the original American ideal is the deep distrust and suspicion the founders of our nation had for Congress, distrust and suspicion not shared as much by today’s Americans. Some of the founders’ distrust is seen in our Constitution’s language, such as Congress shall not abridge, infringe, deny, disparage, violate or deny. If the founders did not believe Congress would abuse our God-given rights, they would not have provided those protections.

Maybe there are Americans who would argue that we are moving toward greater liberty and less government control over our lives and no longer need to remain an armed citizenry. I’d like to see their evidence.

Constitutional Ignorance and Dereliction – Walter E. Williams, The New American

 

Liberalizem, konservativnost in družinska zakonodaja

Odločil sem se, da že pred časom začeto razpravo o odnosu med konservativnostjo ter liberalizmom navežem na konkretno, v tem trenutku zelo aktualno politično temo družinske zakonodaje. Moj namen je dvojen. Spričo aktualnosti se pri razpravi ne bom trudil izogniti temu, da izrazim nekaj lastnih pogledov na obravnavano vprašanje. Hkrati pa želim temo družinske zakonodaje predvsem izkoristiti kot dober praktični primer, ki nam lahko pove nekaj o razmerjih med konservativnostjo in liberalizmom.

Kar običajno je namreč, da se ravno tovrstna vprašanja obravnava v okvirih nekakšne posplošene konservativno-liberalne dihotomije, pri čemer je „liberalno“ tisto stališče, ki je v prid spremembam, „konservativno“ pa tisto, ki tem nasprotuje. Tako se lahko zdi, da ravno družinski zakonik predstavlja idealen primer konkretnega političnega vprašanja, ob katerem je že vnaprej jasno, kakšno stališče bo „konservativno“ in kakšno „liberalno.“ Če bi sprejeli tovrstno smer razmišljanja, bi torej lahko smelo zaključili, da smo našli jasno točko razhajanja med konservativci in liberalci, ki nam lahko služi kot dober primer nasprotja med tema dvema političnima usmeritvama.

Continue reading

Nekaj misli ob novem družinskem zakoniku

Priznam, da so me ob sprejemu novega Družinskega zakona preplavljala močna čustva. Čeprav sem razumsko seveda pričakoval oz. vedel, da bo levičarska večina v Državnem zboru nov zakon potrdila, sem na nek najosnovnejši način vseeno bil razočaran nad neznosno aroganco današnjih oblastnikov, ki si drznejo razmišljati o redefiniciji nečesa tako osnovnega, kot je družina. Kot je zapisal že Barbarossa v svojem prispevku, je družina skupnost oz. institucija, v katero po naravnem pravu država nima nikakršnih pravic posegati. Družina je namreč obstajala pred vsakršno državno oblastjo, je, če smem uporabiti nekoliko obrabljen izraz, osnovna celica vsakršne človeške družbe. Pri tem sploh ni važno, kakšen odnos ima ta družba do homoseksualnosti kot take. Vsakdo, ki je denimo vsaj malo bral o zgodovini antične Grčije, ve, da je v tedanji tamkajšnji družbi homoseksualnost bila splošno sprejeta. Na nek način so homoseksualni odnosi bili razumljeni celo kot moralno večvredni nasproti heteroseksualnim (spomnimo se samo Plutarhovih življenjepisov). A nihče ni razmišljal o tem, da bi te odnose označil kot poroko oz. jih skušal institucionalizirati kot družino.

Continue reading

Zakaj še zmeraj nasprotujem družinskemu zakoniku

Kljub temu, da smo Slovenci na referendumu zavrnili precej manj radikalen predlog za spremembo družinskega zakonika, so sedaj novelo poslanci potrdili. Medtem ko čakamo na nadaljnji razplet dogodkov, pa se moramo na desnici vseeno oglasiti in podati svoje razloge, zakaj tovrstnemu predlogu nasprotujemo. Najprej je potrebno poudariti, da vprašanje ureditve socialnih in podobnih pravic homoseksualnih ni v nasprotju z ohranitvijo tradicionalnega pojmovanja družine in zakonske zveze.

Continue reading

Tedenski izbor

FolioCarols

Če nič od tega ne bo razkritega, pričakujemo vsaj en pošten medijski umor Bojana Petana. Saj veste, Dnevnik je v tej panogi v samem svetovnem vrhu. Dajte jim Dalajlamo pa kak teden dni časa in iz njega bodo naredili mešanico Al Capona, Radovana Karadžića ter Bernarda Madoffa. Njihova prepričljivost, angažiranost in posvečenost medijskim umorom je tako iskrena in silna, da jim je za to res potrebno dati posebno priznanje. Nobena novica za Dnevnik ni tako pozitivna, da iz nje ne bi mogli narediti negativnega spina in nobena informacija ni tako kredibilna, da je ne bi mogli popolnoma relativizirati. Zato vas, sužnje Petana, najlepše prosim, da raztrgate svoje okove in temu trpečemu narodu omogočite vsaj en pošten (čeprav ojdipovski) resničnostni šov letos, in sicer “Dnevnik uniči svojega gospodarja”.

Končno! Vukovićeva in Ranka bosta v Dnevniku raztrgali lastnika Petana! – Kizo, Portal Plus

***

By running on a single issue, anticorruption candidates often avoid taking positions on the long list of problems their countries face: stagnant economies, a need for foreign investment, a lackluster civil service. And getting things done often requires knowing how to deal with the people and practices of a corrupt system.

In Slovenia, for instance, Cerar has already faced two serious obstacles in his fight to eliminate corruption. First, many of his nominees to high positions in his new government come from the political establishment he campaigned against. This raises serious doubts about the credibility of Cerar’s electoral promises. Second, a majority of legal institutions continue to do a poor job of upholding the rule of law. The Slovenian judiciary, for example, remains among the least trusted institutions in Slovenia. In a recent high-profile case, the Ljubljana county court sentenced Janez Jansa, the leader of the main opposition party, to two years in prison for accepting bribes in a public procurement case. According to a former justice of the country’s constitutional court, the case was based on insufficient, largely circumstantial evidence. But with the backing of Cerar’s own party, Jansa was also stripped of his seat in parliament, underscoring the political nature of the prosecution and suggesting that Cerar might not be as independent as voters believed him to be.

Put simply, eliminating corruption is difficult, if not nearly impossible—especially from the outside. Yet eastern Europeans hope for deliverance. In Romania, Slovenia, and Ukraine, a silent majority has rejected right-wing nationalists in favor of unassuming, pro-European reformers. Liberal-minded parties throughout eastern Europe should take note and seek renewal themselves, drawing to their ranks antiestablishment outsiders with moral backbone.

 The Eastern European Spring. Voters Tilt Toward Pro-EU, Anti-Corruption Candidates – Mitchell A. Orenstein, Bojan Bugarič, Foreign Affairs

Continue reading

Tedenski izbor

portrait-of-edmond-maitre-the-reader

Če je pomembno le število znakov, naštempljane ure, potem bodo uredniki hitro ugotovili, da so v idealni deželi: člankov jim še brati ni treba, kaj šele komentirati in se komu zameriti. Tudi novinarji se bodo hitro prilagodili. Kdor odda raziskan in temeljito pripravljen članek, je idiot – mar bi skopiral nekje od nekod, izpolnil normo glede znakov, poštempljal odmerjeno število ur, od tega pol na kavici s predstavnikom lastnika, kjer bi se mu prilizoval.

(…)

Omeniti moram še element novinarskega dela, ki pa je zunaj poklica in del nezavednih družbenih pravil: jamranje, pasivnost, letargija, fatalizem. Tudi če objavite še tako raziskano in šokantno novico, recimo lopovščino kakega politika, bodo ljudje le zavzdihnili “Takle mamo” in to bo to. Politik seveda ne bo odstopil, le zameril bo.

Skratka, javno mnenje, ki bi moralo biti največji zaveznik novinarstva, pri nas ne obstaja.

Obstaja le javno jamranje. To pa se lahko najbolj naslaja ravno pri zgodbah o lačnih čistilkah in tako je krog sklenjen.

Mučno potovanje v nepomembnost – Miha Mazzini, Planet Siol

 

***

Mariboru je šlo slabo že takrat, ko se je še zdelo, da gre Sloveniji dobro. Poudarjam: zdelo! Danes je vsakomur jasno, da se kriza v Sloveniji ni začela 15. septembra 2008 z bankrotom Lehman Brothersov. To nas je kvečjemu pahnilo v spiralo, na katero pa že prej nismo bili pripravljeni.

Razlogi za slovensko zavoženost so starejši. Če bi bili pametnejši, bi jih videli v Mariboru. Namesto da bi v njihovih težavah videli resne, splošne, vseslovenske napake – ekonomske, politične, socialne, kulturne napake, celo zmote -, smo videli zanemarljive probleme lokalnih ljudi, ki da se ne znajdejo in pričakujejo pomoč drugih.

Maribor je bil vseh teh dvajset in več let ogledalo Slovenije, ki nam je kazalo prihodnost. Našo skupno prihodnost. Mi pa smo gledali stran.

(…)

Nihče ni v Mariboru videl splošnih slovenskih problemov. Ne ti ne jaz, ne profesorji ne komentatorji in ne politiki – ne Kučan ne Drnovšek, ne vsi tisti vmes med njunimi časi in današnjim Cerarjem.

Maribor je veliki poraz slovenskega ekonomskega in političnega modela. Sram nas je lahko.

Maribor je Slovenija : samo bolj fejst nor – Marko Crnkovič, Primorske novice

***

V Sloveniji se je plačna enakost povečala, ugotavlja urad za makroekonomske analize in razvoj. Kot so pojasnili, so se plače nižje izobraženih v krizi najbolj zvišale (nominalno za več kot 16 odstotkov), plače višje izobraženih pa so se znižale.

(…)

Res se je enakost torej povečala, a na žalost tako, da smo vsi revnejši.

Čedalje bolj enaki, čedalje bolj revni – Rok Pikon, Finance

***

Zelo nizek obisk /kinodvoran/ po Sloveniji pomeni, da se, ne glede na to, da smo praktično v vseh večjih mestih v zadnjih desetih letih dobili kinosredišča (te imajo Koper, Kranj, Ljubljana, Celje, Novo mesto, Maribor in Murska Sobota), vseeno srečujemo z nekakšno deurbanizacijo mladega resnejšega aktivnega prebivalstva, ki kulturne vsebine preprosto vse manj spremlja na tak način, da se odpravi od doma. (…) Če (in kako) mladi filmske vsebine spremljajo doma, pa je že drugo, morda malce bolj filozofsko vprašanje.

Nadaljnji strahovit padec kinooobiska v letošnjem letu kaže, da je erozija resnejšega filmskega občinstva vse večja in večja in da je ta ostala relativno čvrsta zgolj še v jasno določenih nišah filmske kulture, ki jo recimo v Ljubljani tvorita Kinodvor in Liffe.

V zgolj dvanajstih letih se je Slovenija iz dežele, kjer je film, tudi slovenski (v obdobju 1998–2003), relativno dobro cvetel, spremenila v urbano puščavo iz poapokaliptičnih filmov, kjer se mladi ljudje najraje zadržujejo doma, od koder jih sem ter tja spravijo zgolj še razvpiti filmi. Ti seveda niso sinonim za mestno življenje, kjer naj bi se rojevale družbene pobude in nove ideje.

Slovenija, dežela brez mestnega življenja? – Samo Rugelj, Planet Siol

***

Homosexual marriage is primarily a creation of the judiciary, a fact which is especially evident right now as the lower federal courts go about using the United States Supreme Court’s 2013 Windsor decision to nullify the marriage laws of state after state.

In this essay, we deal with the decisions of the Massachusetts Supreme Court in 2003 and a federal district court in California in 2010 holding man-and-woman marriage deficient and, indeed, unconstitutional. But how and on what basis did they do that? There were no written laws, constitutions, or case precedents in either state or federal constitutional law to which to refer. Marriage had existed in the form of a relationship of a man and a woman with a primary purpose of procreation for all human history. Before the homosexual rights movement, no one had ever thought to sue marriage. Marriage was not considered to be a subject for “equal protection” analysis in either state or federal constitutional law. It was not a civil rights issue, much less an “issue.”

The Courts Invent Homosexual Marriage – Erasmus More, The Imaginative Conservative

***

The book contains numerous examples to illustrate the deleterious effect boycotts have upon academic freedom. We’re told of authors who refuse to have their books translated into Hebrew, Israeli academics pulled from the editorial boards of journals, PhD students prevented from taking up scholarships, as well as many more mundane examples of academics not being able to speak at conferences or take part in collaborative research projects.

The Boycott-Israel Brigade Undermines the University – Joanna Williams, Spiked

***

Pero el problema es que la palabra liberal la quiere todo el mundo. Todos son liberales y conservadores, o socialistas a fuer de liberal. Es una palabra manipulada por todo el mundo. Por eso los que de verdad somos liberales tenemos que tener clara una cosa: si eres liberal tienes que serlo en todas las manifestaciones. La palabra liberalismo no solamente habla de libertades, también de liberación. El liberalismo habla de que el ser humano no puede estar oprimido por los poderes financieros, ni por el poder de los medios de comunicación, ni por el eclesiástico. En este mundo la tendencia a la concentración de poder es tremenda. Este es el problema del liberalismo y tarda uno mucho en entenderlo.

[Težava je, da si besedo liberalizem želijo prisvojiti vsi. Vsi so liberalci in konservativci ali pa so socialisti, ker so liberalci. Gre za besedo, ki jo vsi manipulirajo. Zato nam mora resničnim liberalcem biti jasno nekaj: če si liberalec, moraš biti liberalec v vseh pogledih. Beseda liberalizem ne govori le o svoboščinah, temveč tudi o osvoboditvi. Liberalizem pravi, da človek ne sme biti zatiran niti s strani finančnih moči niti s strani medijskih moči niti strani moči cerkvenih institucij. V našem svetu obstaja grozljiva koncentracija moči. To je problem, s katerim se sooča liberalizem, in zelo zamuja z njegovim dojemanjem.]

Antonio Garrigues Walker: “El auge de Podemos es absoluta y radicalmente lógico y positivo” – Guillermo de Haro & Álvaro Corazón Rural, Jot Down Magazine

***

The full horror of the CIA interrogation and detention programmes launched in the wake of the September 11 terror attack was laid bare in the long-awaited Senate report released on Tuesday.

While parts of the programme had been known – and much more will never be revealed – the catalogue of abuse is nightmarish and reads like something invented by the Marquis de Sade or Hieronymous Bosch.

Detainees were forced to stand on broken limbs for hours, kept in complete darkness, deprived of sleep for up to 180 hours, sometimes standing, sometimes with their arms shackled above their heads.

Prisoners were subjected to “rectal feeding” without medical necessity. Rectal exams were conducted with “excessive force”. The report highlights one prisoner later diagnosed with anal fissures, chronic hemorrhoids and “symptomatic rectal prolapse”.

The report mentions mock executions, Russian roulette. US agents threatened to slit the throat of a detainee’s mother, sexually abuse another and threatened prisoners’ children. One prisoner died of hypothermia brought on in part by being forced to sit on a bare concrete floor without pants.

Rectal rehydration and waterboarding: the CIA torture report’s grisliest findings – Dominic Rushe & al, The Guardian

***

Torture is absolutely wrong and absolutely useless, and demonstrating the truth of both statements will make clear how completely bankrupt its defenders’ arguments really are. Proving that torture achieves nothing except the cruel degradation of human beings takes away the only argument its defenders have left. It would obviously be better if no one were willing to offer a defense for something as abhorrent as torture, but we know very well that quite a few people are prepared to do that so long as they can dress up what they’re defending in euphemisms and false claims about its efficacy. The point of insisting on torture’s uselessness is to strip away the remaining falsehoods that its defenders use to conceal the ugly reality of what they are defending.

Torture Is Wrong and Useless – Daniel Larison, The American Conservative

***

There is, however, another prism through which to examine these grim stories: the use of excessive violence by the state (see article). It, too, has complex origins, but quite a lot of them may be susceptible to reform. In many cases Americans simply do not realise how capricious and violent their law-enforcement system is compared with those of other rich countries. It could be changed in ways that would make America safer, and fairer to both blacks and whites.

Bits of America’s criminal-justice system are exemplary—New York’s cops pioneered data-driven policing, for instance—but overall the country is an outlier for all the wrong reasons. It jails nearly 1% of its adult population, more than five times the rich-country average. A black American man has, by one estimate, a one in three chance of spending time behind bars. Sentences are harsh. Some American states impose life without parole for persistent but non-violent offenders; no other rich nation does. America’s police are motivated to be rapacious: laws allow them to seize assets they merely suspect are linked to a crime and then spend the proceeds on equipment. And, while other nations have focused on community policing, some American police have become paramilitary, equipping themselves with grenade launchers and armoured cars. The number of raids by heavily armed SWAT teams has risen from 3,000 a year in 1980 to 50,000 today, by one estimate.

Above all, American law enforcement is unusually lethal: even the partial numbers show that the police shot and killed at least 458 people last year. By comparison, those in England and Wales shot and killed no one.

America’s Police on Trial – The Economist

 ***

Votre ouvrage, en rendant Foucault compatible avec le néolibéralisme, risque de faire grincer un paquet de dents!

J’espère ! C’est un peu le but du livre. Je voulais clairement rompre avec l’image bien trop consensuelle d’un Foucault en opposition complète avec le néolibéralisme sur la fin de sa vie. De ce point de vue, je pense que les interprétations traditionnelles de ces derniers travaux sont erronées, ou évitent du moins une partie du problème. Il est devenu aujourd’hui une sorte de figure intouchable dans une partie de la gauche radicale. Les critiques à son encontre sont pour le moins timides. Cet aveuglement est d’autant plus étonnant que j’ai moi même été surpris de l’indulgence dont fait part Foucault vis-à-vis du néolibéralisme lorsque je me suis plongé dans les textes. Ce n’est pas uniquement son cours aux Collège France qui pose question (Naissance de la biopolitique) mais de nombreux articles et interviews, qui sont pourtant accessibles. Foucault était très attiré par le libéralisme économique : il voyait dans celui-ci la possibilité d’une forme de gouvernementalité beaucoup moins normative et autoritaire que la gauche socialiste et communiste qu’il trouvait totalement dépassée. Il percevait notamment dans le néolibéralisme une politique « beaucoup moins bureaucratique » et « beaucoup moins disciplinariste » que celle proposée par l’État social d’après guerre. Il semble imaginer un néolibéralisme qui ne projetterait pas ses modèles anthropologiques sur les individus et leur offrirait une autonomie plus grande face à l’État.

Peut-on critiquer Foucault? – Daniel Zamora, Ballast

***

Slovenija je bila že pred letošnjim letom na nehvaležnem prvem mestu držav po številu sodb ESČP na število prebivalstva z ugotovljenim kršitvami Evropske konvencije. Zdi se, da je v iztekajočem se letu svoj položaj le še utrdila. Statistični podatki so več kot alarmantni, zaradi česar zahtevajo skrbno ter resno obravnavo. Dosegli so že takšno stopnjo resnosti, da jih nosilci državnih oblasti ne morejo več kar tako pometati pod preprogo, če jim je seveda kaj mar za izboljšanje stanja na področju varovanja človekovih pravic.

Najprej se bo potrebno vprašati zakaj smo dosegli tolikšno število obsodilnih sodb Evropskega sodišča in zakaj se varovanje človekovih pravic prav nič ne izboljšuje. Več kot očitno je, da težave nastajajo ne le zaradi pomanjkljivega znanja o Evropski konvenciji, ampak morda tudi zaradi premajhnega zavedanja resnosti problema. Odsotnost resnega obravnavanja takšnih sistematičnih in vsesplošnih težav izhaja iz vseh vej oblasti v Sloveniji, pa tudi od organov, ki naj bi delovali na področju varovanja človekovih pravic. Denimo, letno poročilourada Varuhinje človekovih pravic za leto 2013 obravnava le posamezna drevesa – navaja denimo le dve sodbi Evropskega sodišča zoper Slovenijo, ne vidi pa celotnega gozda, torej sistematičnih in vsesplošnih težav slovenske države, prvič, pri uresničevanju Evropske konvencije, in drugič, pri izvrševanju sodb Evropskega sodišča v slovenskem pravnem redu.

Tristo – Jernej Letnar Černič, Ius Info

***

Po raziskavah zgodovinarjev, ki se ukvarjajo z genocidom nad Romi, je bilo med drugo svetovno vojno v Evropi pobitih okrog pol milijona Romov in Sintov. Nekateri raziskovalci to številko sicer močno povečujejo. Romi so bili, tako kot Judje, žrtev genocida, ki so ga izvajali nacisti in ga strokovno imenujemo porrajmos. Heinrich Himmler je namreč sredi novembra 1943 tudi uradno izenačil položaj Romov z žalostno usodo evropskih Judov.
(…)
Omenjene poboje, ki so jih zakrivili pripadniki partizanskega gibanja, moramo prišteti med vojne zločine nad Romi. Resda ni šlo za genocid, saj slovenske partizanske oblasti niso nikoli ukazale njihovega načrtnega ubijanja. Ampak, ali to spremeni dejstvo, da so več kot polovico vsega romskega prebivalstva v t. i. Ljubljanski pokrajini med drugo svetovno vojno pobili pripadniki partizanskega gibanja?

Sprenevedanje po slovensko – Renato Podbersič ml., Časnik

 

***

Most protesters said Thursday morning that they had returned to the camp not to resist the clearance, but to witness what they called the beginning of another era in a long-term democratic movement.

“This is definitely not the end of the movement,” lawmaker Leong told TIME just hours before his arrest. “With this awakening of the Hong Kong people, we have sown the seeds for the next wave of the democratization movement.”

Hong Kong’s Main Democracy Protest Camp Falls With Leading Protest Figures Arrested – Elizabeth Barber, Time

Tedenski izbor

reading-bus

And yet, since Rivlin was elected President, in June, he has become Israel’s most unlikely moralist. Rivlin—not a left-wing writer from Tel Aviv, not an idealistic justice of the Supreme Court—has emerged as the most prominent critic of racist rhetoric, jingoism, fundamentalism, and sectarian violence, the highest-ranking advocate among Jewish Israelis for the civil rights of the Palestinians both in Israel and in the occupied territories. Last month, he told an academic conference in Jerusalem, “It is time to honestly admit that Israel is sick, and it is our duty to treat this illness.”

Around Rosh Hashanah, the Jewish New Year, Rivlin made a video in which he sat next to an eleven-year-old Palestinian Israeli boy from Jaffa who had been bullied: the two held up cards to the camera calling for empathy, decency, and harmony. “We are exactly the same,” one pair read. A couple of weeks ago, Rivlin visited the Arab town of Kafr Qasim to apologize for the massacre, in 1956, of forty-eight Palestinian workers and children by Israeli border guards. No small part of the Palestinian claim is that Israel must take responsibility for the Arab suffering it has caused. Rivlin said, “I hereby swear, in my name and that of all our descendants, that we will never act against the principle of equal rights, and we will never try and force someone from our land.”

Israel’s One-State Reality – David Remnick, The New Yorker

***

Zaradi ljubega kulturniškega miru se denar deli po načelu vsakemu malo in tako ni več ustanove, ki bi se lahko ponašala z vsebinskimi presežki, saj so ti v veliki meri odvisni tudi od denarja. Galerije in muzeji tako nimajo dovolj denarja za odkupe dragih del, ne gostijo velikih razstav iz tujine, slabša je ponudba na glasbenih in gledaliških odrih.

Ali konkretneje: ali Slovenci potrebujemo 167 muzejev, galerij in razstavišč, večinoma javnih, od katerih jih je zgolj likovni umetnosti namenjenih 72? Če nanje gledamo kot na stabilno zaposlitveno oazo, jih potrebujemo, iz zornih kotov zanimanja javnosti, pomena za družbo in gospodarnosti pa niti ne.

Ali Slovenci potrebujemo 167 muzejev, galerij in razstavišč – Jožica Grgič, Delo

***

Medijske hiše so okužene s paraziti, ki se igrajo novinarje, so za to dobro plačani, njihov izplen pa bi bil na trgu — kjer vsi mediji z izjemo RTV Slovenija tudi so — tako mizeren, da bi jim še iz Ajpesa in Dursa stisnili focen. Verjamem, da so si številni z delom v preteklosti (ko pa vsekakor niso bili v takšni poziciji, kot smo sedaj mi) zaslužili svoje pozicije, vendar kako lahko sobiva v idiotski simbiozi delavcev neko podjetje, kjer nekateri uživajo vse pravice, ki pa so nedosegljivi privilegiji v očeh tistih, ki jih ne samo, da ne nimajo, temveč zanje še plačujejo?!?!?!

Sam še vedno verjamem v moč novinarstva, v dobre novinarje in dobre zgodbe. Verjamem, da se bodo na internetu nekateri znali prilagoditi. Če bi Guardian, ki ima z brezplačnim dostopom več bralcev kot plačljivi New York Times na spletu (pa je Anglija, koliko, petkrat manjša od ZDA?), danes zakasiral svojim bralcem vsebino, v katero toliko vlagajo, bi zlahka preživel (kot bi tudi YouTube).

Problem nastane, ko v zgodbe, novinarje in novinarsto ne verjamejo več sodelavci in ustvarijo delovno okolje, v kateri so najbolj brani in najbolj spoštovani novinarji katalizator favšije. Od bralcev pa prav ti, ki šimfajo in so favš, ne bi mogli biti dlje. Dol jim visi zanje.

Zbogom, tipkovnica – Jaša Lorenčič

***

As the world marked the 25th anniversary of the fall of the Berlin Wall, it was hard to sit here in Hungary and celebrate the end of Soviet-style communism. Looking at the actions of the Fidesz Government, it feels more like we are caught in a retro nightmare, and the whole system, or something like it, is starting up again.

The parallels to old-style communism are everywhere:

• the effort to control the media, which began as soon as Fidesz took power in 2010;
• the reduction of seats in Parliament and redrawing of voting districts in an attempt to ensure one-party rule;
• the special taxes on banks, telecoms, the media – businesses making what government officials bizarrely describe as an “unfair” profit;
• the nationalization of industries;
• the love affair with Moscow and criticism of Western Europe and America;
• the questioning of capitalism without proposing any reasonable alternative.

Along with all these maneuvers, there is also an apparent effort to create a new proletariat, a hard-working, underpaid underclass of people who must learn to enjoy Hungary, because they cannot afford to leave it.

Communism Is Dead, but Its Spirit Lives – Tom Popper, Budapest Business Journal

***

Letting kids who are behavior problems in schools grow up to become hoodlums and then criminals is no favor to them or to the black community. Moreover, it takes no more than a small fraction of troublemakers in a class to make it impossible to give that class a decent education. And for many poor people, whether black or white, education is their one big chance to escape poverty.

The people in the Obama administration who are pushing this counterproductive policy are not stupid. They are political, which is worse. They know what they are doing and they are willing to sacrifice young blacks to do it.

Racial Quota Punishment – Thomas Sowell, Townhall.com

***

Obstaja samo en nagon, ki ga je težje zatreti kot seksualnega: in to je nagon, da bi izpadli pametni.

Ni neverjetno, da so vsi hoteli videti ta video. Čudno bi bilo, če ga ne bi. Sex sells. Videli so ga tudi ljudje, ki jim sicer ne pride na misel, da bi gledali porniče, vendar so posnetek dojeli kot dokumentarec in s tem legitimirali svojo radovednost. Tudi prav.

Kar je zares neverjetno, so iz tega izpeljane intelektualne in moralne implikacije.

Najprej so bili tu skratka tisti, ki so v posnetku videli dokumentarno vrednost in iz njega polizali nekaj zimzelenih modrosti o katastrofalnem stanju v slovenskem šolstvu.

Ni perverzno seksati v šoli. Ni perverzno gledati seks v šoli. Ni perverzno skrivaj snemati seks v šoli. Perverzno je gledati seks v šoli in govoriti o šolstvu.

Seks v šoli – Marko Crnkovič, Primorske novice

***

What it also proved is that elements of the Left are working hard to define new parameters for freedom of speech. You are free to speak so long as it doesn’t offend certain sensibilities, which of course amounts to no real freedom at all. I’m reminded of the old Puritan ethic that a human being had liberty only in so far as that liberty led them to salvation. Any practice of liberty that led away from God represented slavery to lies and was thus outlawed – for the good of the so-called sinner. Many on the Left imitate the very authoritarian mindset of the people on the religious Right that they claim to hate, likewise trying to safeguard their definition of freedom by eradicating contrary ideas. On the subject of abortion, the Left can enjoy that authoritarianism because contemporary society broadly agrees with them. But a day will come when they try to argue for something that proves unpopular and they, too, will be gagged. And I’ll be there to defend their right to say something that I disagree with.

Because the older you get the more you realise that just as important as your beliefs are your freedom to articulate them without fear. I guess maturity makes wet liberals of us all.

Oxford students shut down abortion debate. Free speech is under assault on campus – Tim Stanley, Daily Telegraph 

Tedenski izbor

 

According to a recent study conducted by Bond University in Australia, sharks are nine times as likely to attack and kill men than they are women. If sinister motivation is attributed for this disparity, as is done in the cases of sex and racial disparities, we can only conclude that sharks are sexist. Another sex disparity is despite the fact that men are 50 percent of the population and so are women, men are struck by lightning six times as often as women. I wonder what whoever is in charge of lightning has against men.

Another gross statistical disparity is despite the fact that Jews are less than 3 percent of the U.S. population and a mere 0.2 percent of the world’s population, between 1901 and 2010, Jews were 35 percent of American and 22 percent of the world’s Nobel Prize winners.

/…/

If America’s diversity worshippers see underrepresentation as “probative” of racial discrimination, what do they propose be done about overrepresentation? After all, overrepresentation and underrepresentation are simply different sides of injustice. If those in one race are overrepresented, it might mean they’re taking away what rightfully belongs to another race. For example, is it possible that Jews are doing things that sabotage the chances of a potential Indian, Alaska Native or Mexican Nobel Prize winner? What about the disgraceful lack of diversity in professional basketball and ice hockey? There’s not even geographical diversity in professional ice hockey; not a single player can boast of having been born and raised in Hawaii, Louisiana or Mississippi.

Do Statistical Disparities Mean Injustice? – Walter E. Williams, The New American

***

Political correctness thus results as a confusion of political word for political action—so saying the wrong words is doing the wrong action. If I say something that disagrees with your position or lifestyle, it may be taken as an actual assault on you, the person.

/…/

Virtues, however, cannot be gained by “identifying” with others psychologically—a virtue is the skill of an action performed repeatedly over time. As Aristotle said, since we are what we repeatedly do, character is a habit and not an attitude. To fight this decadent culture in the academy, pointing it out and criticizing it is not sufficient. As Roger Kimball notes, “those who want to retake the university must devote themselves [to] cultivating those virtues” of candidness and courage, “and perhaps even more to cultivating the virtue of patience, capitalizing wherever possible on whatever local opportunities present themselves” in exercising them (Tenured Radicals, xlvii).

Political Correctness and the University’s Pink Police State – Ryan Shinkel, Ethika Politika

***

We must give up on the hope of restoring the past in this culture. It’s not that some aspects of the past shouldn’t be reclaimed, but rather that doing so, at least at a society-wide level, is not feasible at this point in time. The more we act as if it were so, the greater our losses will be once we definitively lose an unwinnable battle. This “take back America” stuff is self-deluding nostalgia, and the more conservatives believe it, the worse off they will be.

Roger Scruton’s Big Question for the Right – Rod Dreher, The American Conservative

***

Ne razumem, zakaj so sicer inteligentni ljudje pripravljeni vedno znova ponavljati ene in iste neumnosti oziroma laži, ko gre denimo za razliko med zasebnim in državnim lastništvom podjetij? Jih ideologija povsem zaslepi? Ali gre morda za kako drugačno dojemanje tega, kaj je dobro, uspešno in za regijo pomembno podjetje?

Marcel Štefančič, jr. je danes v Studiu City izjavil:

“V Sloveniji imamo dva farmacevtska giganta, eden je Krka drugi je Lek. Krke nismo prodali, Lek smo prodali. Ali opazite kakšno razliko med njima? Vam jaz povem: od Krke živi kompletna regija, od Leka nima nihče nič.” (RTV 4D – Studio City, 22. sept. 2014)

Ampak že če preberete samo prve zadetke za geslo “Lek in Krka” v spletnem iskalniku, dobite povsem drugačno sliko.

***

Dr. Cerar, ko ste leta 1990 s skupino študentov raziskovali te umore, ste pogumno in odločno predlagali, da bi zoper storilce vložili ovadbo, saj je jasno, »da sodijo ustrelitve na meji bolj pod opis dejanja v 46. členu KZ RS, kot pa v izvrševanju ustave in zakonov. Omenjeni 46. člen namreč povsem nedvoumno določa: ‘Kdor komu vzame življenje, se kaznuje z zaporom najmanj petih let.’« Vaš predlog je prav tako naletel na gluha ušesa. Vendar časi se spreminjajo in zdaj imate lepo priložnost, da kot odrasel moški na visokem položaju uresničite zamisli skromnega, a drznega in prodornega mladeniča …

Glede na vaše odlično stališče iz leta 1990 vas, dr. Cerar, prosim, da bi spodbudili g. Maslešo, da bi le našel dovolj moči in spoznal, da je bilo njegovo zanikanje zločinov na meji nadvse sporno dejanje in da naj zoper sebe in druge sodelujoče pri ubojih na meji napiše ovadbo (npr. s temi zločini se je še pred leti javno hvalil general Marijan Kranjc).

Predvsem pa naj novo državno vodstvo ponovno presodi, ali lahko človek, ki zanika zločine, pri katerih je sodeloval, še vodi Vrhovno sodišče RS.

Odprto pismo Miru Cerarju – Jože Dežman, Časnik

***

If Orwell stands as the model leftist who exposed the horrors his own side was willing to commit, Herzen stands as one who went along even though he knew better. More than a limousine liberal, he was a sapphire socialist. In spite of all his natural skepticism, he was willing to overcome it—heroically, he thought—rather than be seen agreeing with the wrong people.

That said, it is no less true that Herzen was aware of this very weakness. “I hate phrases to which we [radicals] have grown used, like Christians to the Creed. They appear moral and good on the surface but they bind thought.”

The Minister of Paradox – Gary Saul Morson, The New Criterion

***

Ali se je raznoterim činom vseh vrst italijanskih vojaških sil, ki so si tako strastno želele prihod svetega očeta na kostnico v Redipulji in si preko vojaškega ordinariata obdržale organizacijo dogodka tudi ob tihem nasprotovanju vernikov krajevne nadškofije, morda papeževo razmišljanje zdelo izzivalno?
Odgovora nimamo. Ostal pa nam je globok vtis, da je papež s svojimi besedami, pa tudi s samim potekom svojega sobotnega obiska, ko je pred osrednjo svečanostjo v Redipulji obiskal še avstro-ogrsko pokopališče v Foljanu, kjer dejansko počivajo ‘naši predniki’ (kdo izmed naših se je vojskoval v italijanskih vrstah!), pospravil z vsako ceneno nacionalno-vojaško retoriko. “Vojna je norost”… “in zdaj je čas joka”. In pika. Najbrž se je papež Frančišek zaradi istih razlogov izognil tudi običajni toplini do vernikov, saj se ni podal mednje niti ob prihodu niti ob odhodu: to ni bila ne vojaška parada ne praznik, česar tudi marsikateri vernik resnici na ljubo ni dojel.

To ni bila ne vojaška parada ne praznik – Igor Gregori, Novi glas

***

Osnovna šola (in seveda celotna vzgojno-izobraževalna vertikala) je bolj ščitenje privilegija toplih malic in vožnje na delo, dopusta in povsem zagotovljenega delovnega mesta, njegovega lastništva, kakor realizacija tega, kar potrebuje družba in mladi ljudje: dobre izobrazbe in vzgoje.

/…/

Zato je slovenska osnovna šola je podobna razvajenemu in z boleznijo zaznamovanemu otroku: imamo brez dvoma najbolj bogat predmetnik, najbolj obsežne učne načrte in najbolj centralizirano osnovno šolo v Evropi. Težko je našteti vse njene posebnosti, dejstvo pa je, da bi ob ostri redukciji vseh dobrot, ki jih uživa zdaj, brez dvoma padla v komo. Zato bo potrebna dolgotrajna dieta, da se bo vzpostavilo stanje, ki ne bo več ogrožalo normalnega vzgojno-izobraževalnega sistema.

Kriza blagostanja – Dušan Merc, Pogledi

***

Doesn’t “progressive” reflect the spirit of the Progressive Era a century ago, when the country benefited from the righteous efforts of muckrakers and others who fought big-city political bosses, attacked business monopolies and promoted Good Government?

The era was partly about that. But philosophically, the progressive movement at the turn of the 20th century had roots in German philosophy (Hegel and Nietzsche were big favorites) and German public administration (Woodrow Wilson’s open reverence for Bismarck was typical among progressives). To simplify, progressive intellectuals were passionate advocates of rule by disinterested experts led by a strong unifying leader. They were in favor of using the state to mold social institutions in the interests of the collective. They thought that individualism and the Constitution were both outmoded.

It is that core philosophy extolling the urge to mold society that still animates progressives today—a mind-set that produces the shutdown of debate and growing intolerance that we are witnessing in today’s America.

The Trouble Isn’t Liberals. It’s Progressives – Charles Murray, The Wall Street Journal

***

Predvsem pa se politika z etiko nima kaj ukvarjati. Naloga politike je, da poskrbi za pravno državo, ki bo pravočasno in pošteno kaznovala ljudi, ki prestopijo meje razumljivo napisanih in logičnih zakonov. Ko pa politiki začnejo govoriti, da morajo ljudje postati bolj etični, pa to pomeni, da želijo s svojimi instrumenti – ki so po definiciji instrumenti oblasti in prisile – spreminjati ljudi same.

Politik, ki si za cilj postavi spreminjati naravo ljudi, slej ko prej postane bodisi dalajlama bodisi stalinist.

Učna leta izumitelja Mirka – Janez Šušteršič, Siol.net

***

Words you probably never thought you’d read in the Telegraph. Words which, as a Gladstonian Liberal, I never thought I’d write.

/…/

This sort of utterly amoral screw-everyone capitalism has become much more prevalent in the last 15 years. Our financial elite is now totally out of control. They learned nothing from the crisis, except that the rest of us were stupid enough to give them a second chance. And, now, having plucked all the “low hanging fruit,” they’re destroying the middle classes for profit.

Our current problems have their roots in the early 80s. While much of what Reagan and Thatcher did was necessary, the trouble is that they set a deregulatory train in motion which, over the last couple of decades has dismantled so much of the legal framework that protected us from greedy scuzzballs.

The middle classes went along with it. We were sick of the Left, tired of powerful unions and, besides, very few us could remember the inequality of the 1920s that gave rise to many of these regulations in the first place. Also, vain fools that we were, we identified upwards. We thought the elite had our interests at heart. The 0.1% must have found this pretty cute. They knew the truth. We weren’t their pals, we were just at the end of the line for the financial blood-letting.

Why aren’t the British middle classes staging a revolution? – Alex Proud, The Telegraph

***

I’d like to remind you of Alasdair MacIntyre’s definition of emotivism in After Virtue:

“What is the key to the social content of emotivism? It is the fact that emotivism entails the obliteration of any genuine distinction between manipulative and non-manipulative social relations. Consider the contrast between, for example, Kantian ethics and emotivism on this point. For Kant–and a parallel point could be made about many earlier moral philosophers–the difference between a human relationship uninformed by morality and one so informed is precisely the difference between one in which each person treat the other primarily as a means to his or her ends and one in which one treats each other as an end.”

Walsh almost exclusively uses others as means to his own end of scoring points in the culture wars (and boosting internet traffic). This is why his writing is so banal. It does not challenge anyone to drop their defenses.

In the end Walsh becomes like his enemies, because in his rivalries he plays a zero-sum cultural warrior game of ‘either me or the other’ (I just clicked on a link to an interview with him some random site and the popup ad predictably read “fight the liberal media”). Perhaps the only heuristic value of Walsh’s writing lies in the way that it suggests an overlap between MacIntyre‘s discussion of emotivism and Girard‘s discussion of mimetic rivalry.

On Not Fighting Matt Walsh’s Cultural Warrior Contagion – Artur Rosman, Cosmos in the Lost

***

Za konec pa še naravnost genialni zapis Carla Truemana v First Things, ki ga zaradi kratkosti objavljamo kar v celoti:

Britain’s Daily Telegraph reports that anti-incest laws in Germany could be struck down on the grounds that they constitute an unacceptable intrusion into the right to sexual self-determination. The narrow context is the case of a brother and sister who have lived together for years and have four children. The wider context is the very meager basis upon which laws relating to sexual ethics are now built.

In a world where consent provides the only de facto limit to acceptable sexual ethics, this legal move has a certain obvious legal and cultural logic. If the brother and sister are in love, why should they not live together in a sexual partnership? Even the pragmatic argument from the risk of congenital defects in children is irrelevant: birth control and abortion are the obvious answers which this present age would give.

In fact, it is not so much the legitimation of incest in itself as it is the collapse of the boundaries of sexual taboos given our current ethical logic which makes the case significant. The question of consent is itself surely a complex one when it comes to sexual morality and even this might soon be faced with a serious challenge. Take, for example, bestiality (or, to use the more anodyne modern term, zoophilia). I regularly eat cows, pigs, sheep and chickens whose consent to be part of my diet is (I assume) rarely if ever sought before they arrive on my dinner plate. The law as it stands clearly does not recognize the need for a cow to give permission before it is slaughtered and turned into a hamburger. One assumes that it would not require its consent for a less drastic fate.

A thought thus comes to mind if any notion of sexual ethics is not to vanish in its entirety: Either consent is not a sufficient basis for a sexual ethic, or eating meat needs to be outlawed as soon as possible.

Tedenski izbor

The-young-student-Ozias-Leduc

Can you guess which books the wannabe jihadists Yusuf Sarwar and Mohammed Ahmed ordered online from Amazon before they set out from Birmingham to fight in Syria last May? A copy of Milestones by the Egyptian Islamist Sayyid Qutb? No. How about Messages to the World: the Statements of Osama Bin Laden? Guess again. Wait, The Anarchist Cookbook, right? Wrong.

Sarwar and Ahmed, both of whom pleaded guilty to terrorism offences last month, purchased Islam for Dummies and The Koran for Dummies. You could not ask for better evidence to bolster the argument that the 1,400-year-old Islamic faith has little to do with the modern jihadist movement. The swivel-eyed young men who take sadistic pleasure in bombings and beheadings may try to justify their violence with recourse to religious rhetoric think the killers of Lee Rigby screaming “Allahu Akbar” at their trial; think of Islamic State beheading the photojournalist James Foley as part of its “holy war”but religious fervour isn’t what motivates most of them.

This Is What Wannabe Jihadists Order on Amazon Before Leaving for Syria – Mehdi Hasan, The New Republic

 ***

If Mr Valls wanted to send a message with his new government, Mr Macron is it. Mr Montebourg, who was ousted the previous day, had a knack of irking foreign investors, once telling Mittal, a steel company, that it was “not welcome” in France. Mr Macron, by contrast, spent much time privately picking up the pieces, arguing to investors that France was in fact open for business. Of Mr Hollande’s election-campaign promise in 2012 to set a sky-high top income-tax rate of 75%, Mr Macron once said scathingly, “it’s Cuba without the sun!”.

By itself, of course, Mr Macron’s appointment will not make it any easier for Mr Valls to press ahead with the politically daunting job of sorting out France’s squeezed public finances and trying to revive the stagnant economy. Nor will it put an end to the debate, led by Mr Montebourg and other fellow anti-austerity Socialist deputies outside government, over the pace of fiscal consolidation. But it does at least suggest that the Valls government is serious about pursuing a more business-friendly approach, and about starting to bring the largely unreconstructed left into line with the rest of Europe’s social democrats.

No more Cuban-style policies? – Charlemagne, The Economist

***

Hearing students cite Marcuse while decrying bourgeois society, Novak thought it a good idea to bring Marcuse to campus for a day of discussion and lecturing. But the admiring conversation he expected to witness didn’t occur. Instead, Novak recounts in his 2013 memoir Writing from Left to Right,

After mingling with the students, he was affronted and disgusted. At his lecture he set aside his prepared notes and instead described the severe Prussian discipline of his own education: the classics he had to master; the languages he had to learn by exercises and constant tests. His theme was that no one had any standing on which to rebel against the past—or dare to call himself a revolutionary—who had not registered the tradition of the West. (p. 107)

We can imagine how the students felt hearing this denunciation, but what could they say? Here was a prophet of youth rebellion endorsing utterly disreputable ideas—classics, discipline, mastery, tradition, the West—and telling students fully convinced of their own supremacy that they had nostanding to overturn anything.

The Enemies, and Friends, of the Humanities – Mark Bauerlein, First Things

***

Dear Dr. Dawkins,

Earlier this week, on Twitter, you drew attention to a troubling fact unknown to most people. You pointed out that in the United States and Europe, most children conceived with Down syndrome are aborted.

/…/

You’ve traditionally held a position of moral neutrality regarding abortion. You’ve asserted that killing animals, with the capacity to experience pain, fear, and suffering, is of greater moral significance than killing fetuses: nascently human, you assert, but without the kind of sentience that gives them moral significance. You’ve suggested that no carnivore can reasonably hold a position in opposition to abortion. You’re not alone in that position, it’s become de rigueur among most contemporary analytic ethicists.

disagree with your position. I’ve long ago concluded that the fetus, the embryo, and in fact, the zygote are human beings—undeveloped, certainly, but possessing the dignity and the rights of sentient adults.

Despite my disagreement, I recognize that you’ve tried to apply your viewpoint with consistency across a variety of ethical situations.

Until this week. This week, you moved from presenting abortion as a morally neutral act to asserting that the abortion of some people—genetically disabled people—is a moral good. A moral imperative, in fact.

An Open Letter to Richard Dawkins – J. D. Flynn, First Things

***

Ni ogrožena samo otrokova neodvisnost. Spremembe v strukturi prostega časa in odnosov v družini , ki na podoben način potekajo v večini razvitih držav, lahko po mnenju nekaterih strokovnjakov ogrozijo tudi zdravje otrok. Ameriški psiholog dr. Peter Gray z univerze Boston College trend upadanja količine proste igre povezuje s hkratnim trendom naraščanja psihopatologije med otroci – povečane pojavnosti depresije, anksioznosti in narcisoidnosti. Kot opaža, so intristične dejavnosti (tiste, ki nas veselijo in si jih izberemo prostovoljno) začele upadati na račun ekstrističnih ciljev (tistih, ki nam jih narekujejo od zunaj). »V šoli si otroci prizadevajo za čim boljše ocene in pohvale, v organiziranih športih si prizadevajo za pohvale in pokale. Vse temeljijo na presoji drugih. V prosti igri pa otroci počno, kar hočejo, učenje in duševni razvoj sta stranska produkta, ne pa zavestno postavljena cilja aktivnosti.« Ta premik k potrebi po zadovoljevanju zunanjih pričakovanj je po Grayevem mnenju idealen recept za povečanje depresije in anksioznosti. Če temu dodamo še upadanje občutka samostojnosti, nadzora nad svojim življenjem, ki je povezan s povečanim nadzorom staršev, je recept še prepričljivejši.

Ni časa za igro – Staš Zgonik, Mladina

***

5. Marriage must be color-blind, but it cannot be gender-blind. The melanin content of two people’s skin has nothing to do with their capacity to unite in the bond of marriage as a comprehensive union naturally ordered to procreation. The sexual difference between a man and a woman, however, is central to what marriage is. Men and women regardless of their race can unite in marriage, and children regardless of their race deserve moms and dads. To acknowledge such facts requires an understanding of what marriage is.

/…/

While Americans are free to live as they choose, no one should demand that government coerce others into celebrating their relationships.Whatever one believes about marriage and however government defines it, there is no compelling state interest in forcing every citizen to treat a same-sex relationship as a marriage when this would violate their religious or other conscientious beliefs.

7 Reasons Why the Current Marriage Debate Is Nothing Like the Debate on Interracial Marriage – Ryan T. Anderson, The Daily Signal

***

Joj, kako me je o stanju slovenskih političnih medijev, se pravi, medijev, ki pomagajo razmišljati o človeku in družbi, poučil letošnji žled! Četrtek v žlednem tednu (6. februar): Demokracija ima na naslovnici udbovca Janeza Zemljariča. Slučajno se slišiva s prijateljem J. C., ki profesionalno dela v visoki politiki. Rečem mu, da sem razočaran, da Demokracija ni zmogla na naslovnico dati žleda. Da pa bom počakal še dan, da vidim, če ga bo na svojo naslovnico dala Mladina. Z J. C. sva bila prepričana, da ga tudi Mladina ne bo dala. In res. Mladina (7. februar) je izšla, verjetno že tisočič, s popačenim obrazom Janeza Janše na naslovnici. Če ni Janše, Mladina nima družbene teorije.

To je bil slovenski žledni teden, ki se zgodi na vsakih sto let. To je bil teden, ko so gasilci, prizadeti vaščani, drugi prostovoljci in razne službe dali najboljše od sebe ter pravzaprav razkazali solidarnostni in demokratični potencial slovenskega naroda. In glej: eminentni politični tisk, ki naj bi imel nos za „demokracijo od spodaj“, je ostal v svojih fiksacijah, v svojem negativizmu. Ubožci – sem dejal – še ko vsi trpimo, oni demonizirajo drug drugega. In bil jezen.

Čakajoč na repo iz ušes- Branko Cestnik, Časnik

***

Če zdaj to situacijo vseeno na hitro prenesemo v politični prostor in pogledamo rezultate letošnjih volitev, bomo ugotovili, da bi se pomladna politika iz tega medgeneracijskega razkoraka in prekinitve stika lahko kaj naučila. Tudi v pomladni politični drži namreč mladi nimajo pravih sogovornikov in nič ne pomaga, če se zgražamo, kako na drugi stani mlade nekakšni navidezni sogovorniki in šarlatani vedno zavedejo. Pravi sogovornik mladih je nekdo, ki se približa njihovemu doživljanju, kar sploh ni enostavno, in jih poskuša razumeti in sprejeti, kar je še težje. Tak sogovornik ni žrtev, zato ni zagrenjen in se ne posmehuje zgroženo niti najbolj čudnim idejam, ker so samo ideje. Stoji na svojih nogah, svoje potrebe rešuje drugod, ali pa jih začasno odloži ali skrije, vsekakor pa od mladih nič ne zahteva, se jim ne dobrika in jih ne krivi za njihovo kratkovidnost in obrnjenost vase. Ker vsega tega v našem političnem prostoru ni, me ne čudi, da so nekateri mladi volivci pripravljeni podpreti celo tako absurdno idejo, kot je ideja demokratičnega socializma. Če so bili pred leti zadovoljni samo s stranko mladih, je kriza očitno prinesla zaostritev retorike in, zanimivo, naslonitev na neke čudaške politične zglede pri starejši generaciji. Kot bi se povezali dedki in vnuki, in sicer dedki, ki so zamudili svoj čas, ter vnuki, ki jim nihče ne pokaže, kako vstopiti v tok časa.

Zakaj (travmatične) zgodbe dedkov vnukov ne zanimajo? – Tomaž Erzar, Časnik

***

Še nekaj za tiste, ki berete italijansko:

Nessuno dei quattro grandi paesi che adottano l’euro è davvero a posto, nessuno può alzare il ditino o indossare l’aureola del santo. Ma chi è in grado di convincerli a seguire la retta via? È questo il dilemma che Draghi ha posto indirettamente, ma con chiarezza. E si è scontrato contro un muro, perché nessuno oggi ha il potere di farlo, certo non la Ue che è ridotta sempre più a un club di nazioni chiassose e litigiose, ma nemmeno la Bce che pure è l’unica istituzione federale dotata di veri strumenti d’intervento. I cambiamenti principali finora sono stati compiuti sotto la pressione degli eventi, davanti a rischi drammatici come la crisi bancaria del 2008, il crack della Grecia nel 2010 o il collasso dell’euro nel 2012. E sono comunque rimasti cambiamenti a metà, accettati di mal grado dalla Germania che pure vanta il proprio europeismo federalista.

Draghi ha chiesto un’ulteriore cessione di sovranità e vuole un patto per le riforme da accompagnare al patto fiscale. Se si vuole dare all’euro una intelaiatura più solida è un passaggio inevitabile. Ma oggi non c’è consenso né tra i paesi del sud né in quelli del nord Europa. Dunque, la politica economica europea è in un cul de sac. La Bce alla fine sarà costretta a fare come la Fed se arriverà davvero una nuova tempesta finanziaria. Ma senza dietro un paracadute politico, nessuno può garantire che sia davvero efficace. Draghi lo sa e lo ha detto. Anche la sua diventerà una predica inutile?

Mario Draghi e l’Europa irriformabile – Stefano Cingolani, Linkiesta

***

Za konec pa še zgodba, ki daje dober vpogled na način, kako se dela kadrovska politika v Sloveniji – ali drugače, na poniglavost, s katero je odhajajoča vlada v vse pore družbenega življenja skušala nastaviti svoje mediokritetne kadre. Bo v prihodnje kaj boljše? Gotovo ne, če bomo še naprej skomigali z rameni in s tem dopuščali tako prakso.

The Judicial Council of the Republic of Slovenia prepared a ranking of candidates and proposed to President of Slovenia to send the names of three highest-ranking candidates to the Parliament, which has to vote on the list of three candidates in order to be sent to the Parliamentary Assembly of the Council of Europe. However, Mr Pahor, the incumbent President of Republic of Slovenia, last week refused to send the list of three high ranking candidates to the Parliament and requested that the Ministry of Justice repeats the call for applications. It is not entirely clear why Mr Pahor rejected the list approved by the Judicial Council, but it appears that the merits of the candidates did not impress him. Surprisingly, the Ministry of Justice at this point does not plan to repeat the call for application.  It seems we are witnessing situation so often seen in the Central and Eastern European countries where the merits of the candidates play only side role in the nomination process and where the nomination of the candidates to the European Court of Human Rights comes down to brutal power politics.

Problem-Ridden Nomination Process for Judge on behalf of Slovenia at the European Court of Human Rights – Esohap

Peticija za prepoved krsta dojenčkov? Definitivno premalo!

cute-baby-crying

Opazil sem, da že dobra dva tedna skupina pod imenom Koalicija za ločitev države in Cerkve zbira podpise za prepoved krsta dojenčkov.

Argumentacija, ki jo lahko zasledimo na spletni strani, je naravnost fantastična (skorajda že znanstvenofantastična). V duhu sodobnega postateističnega sekularnega vraževerja in TRS metafizike pobudniki apodiktično zatrjujejo, da krst »pomeni poseg v duševnost, saj vtisne v dušo neizbrisno duhovno znamenje« in zato »dojenček postane nova stvar in ud cerkve ter ne pripada več samemu sebi.« Kaj natančno hočejo s tem povedati, mi ni znano, kot kaže, pa to neverjetno duhovno znamenje v ljudeh povzroči, da krščeni kot po nekem avtomatizmu »mora biti poslušen cerkvenim predstojnikom, jih ubogati in materialno podpirati cerkev« in »se mora udeleževati misijonske dejavnosti cerkve ter vedno in povsod širiti in braniti katoliško vero.« (Gotovo bi bil marsikateri župnik zelo vesel, da zmore s krstom ustvariti tako zveste vojščake.)

Namen pobudnikov sicer najverjetneje ni nov spiritualistični nauk o delovanju zakramentov, temveč obramba najsvetejših svetinj enakosti, svobode in demokracije. In, moram priznati, mi je dalo misliti. Če zmore zgolj en navaden krst narediti tolikšno spremembo v našem nedolžnem malčku in mu nalaga dolžnosti, ki jih ni sprejel, in mu tako za vekomaj onemogoči zmožnost svobodnega bivanja, kaj potem šele ostale reči, ki so otroku vsiljene in ga nepreklicno zaznamujejo!

Zato predlagam (in upam, da mi bodo kolegi iz Kritike konservativne pritrdili, kakor tudi drugi dobromisleči posamezniki, ljubitelji svobode in enakosti), da se pridružijo peticiji za prepoved vsiljevanja česarkoli, kar bi dojenčke lahko kakorkoli spremenilo in za to niso kot že polnoletni dali privoljenja.

Zato pozivamo ustrezne inštitucije, da v ustavi in v ustreznih zakonih nedvomno obvarujejo naslednje pravice:

  • Pravico do izrekanja glede pravice do izobraževanja: izobraževanje v izobraževalnih ustanovah oz. šolah je v Republiki Sloveniji obvezno. Vendar šolanje na zelo pomemben način spreminja kognitivni aparat našega malčka in ga s tem odteguje od njegove igrive samosvojosti in ga daje v službo javnega in občega. Otrok ni več samosvoj, saj se mora učiti stvari, ki jih ne pozna, delati naloge, ki si jih ni izbral, in ubogati ljudi, ki jih ni izvolil. V tem vidimo globoko kršenje demokratičnih vrednot, ki so (oziroma bi morale biti) vpisane v ustavo. Poleg tega beseda šola izhaja iz prostega časa, kar pomeni, da krši svojo lastno etimologijo.

  • Pravico do izbire maternega jezika: še bolj kot izobraževanje otroka spremeni jezik, ki se ga je primoran naučiti. Sklepamo, da se pred osemnajstim letom otrok ni zmožen resno in racionalno odločiti, kateri bi bil njegov materni jezik oziroma ali bi sploh govoril.

  • Pravico do izbire staršev: otrok je z rojstvom dodeljen v oskrbo neki skupini ljudi po čisti kontingenci. Ti skrbniki (ali starši) ga v vseh vidikih njegove formacije nepreklicno in nepopravljivo zaznamujejo: na emotivni in kognitivni ravni, pa da ne govorimo o tem, da formirajo v pomembnem segmentu njegove najzgodnejše spomine na otroštvo. Pri svojem rojstvu je dojenček daleč premald, da bi lahko izbral svoje skrbnike in racionalno pregledal njihove metode vzgoje, kraj izvrševanja starševanja in recenzije njihovih drugih otrok.

Podpise lahko oddate kar v komentarjih ali na tviterju. Ko se bomo odločili, da jih je dovolj, bomo le-te izročili Zdenki Čebašek Travnik in Matjažu Hanžku, saj sta edina v tej mračni deželi, ki jima gre za stvar samo.