Ali smo še demokrati?

 

Po drugi svetovni vojni je, kljub poprejšnji nenaklonjenosti do nje na evropski celini, demokracija postala splošno sprejeta kot najbolj sprejemljiv politični sistem ali pa vsaj tisti, ki je najmanj slab.

Tako se dandanes praktično vse politične stranke, think – thanki ter javni intelektualci imajo za demokrate. Pravzaprav vsak poskuša javnosti dokazati, da je tista specifična oblika demokracije, ki jo sam zastopa, tista prava, ki naj bi dejansko izražala voljo ljudstva. Sklicevanje na voljo ljudstva je namreč v demokraciji nujnost, saj za je prehod od ancien regime najbolj zaslužen ravno prehod od merila legitimnosti ne več po božji milosti (dei gratia) v po volji ljudstva. Kar se tega tiče, je ena izmed najboljših interpretacij Carla Smitha v njegovem eseju Duhovno zgodovinski položaj današnjega parlamentarizma v katerem je zapisal: »V zgodovini političnih idej obstajajo epohe velikih impulzov in zatišni časi statusa quo brez idej. Tako je epoha monarhije končana, ko se izgubi občutek za načelo kraljevine, za čast, ko se pojavijo meščanski kralji, ki namesto svoje posvečenosti in časti skušajo dokazati svojo uporabnost in koristnost. Zunanji aparat monarhičnih ustanov lahko obstaja še dolgo zatem, toda monarhiji je odbila zadnja ura. Prepričanja, ki sodijo k tej in k nobeni drugi instituciji, se zdaj zdijo zastarela, ne bo manjkalo praktičnih utemeljitev, toda dejansko vprašanje je le, ali se bodo pojavili ljudje in organizacije, ki se bodo dejansko pokazali za enako uporabne ali še uporabnejše, kot so kralji, in bodo s tem preprostim dejstvom odstranili monarhijo. Podobno je s socialno – tehničnimi utemeljitvami parlamenta. Če se parlament iz institucije evidentne resničnosti spremeni v zgolj praktično – tehnično sredstvo, je treba le v kakršnemkoli postopku – ki niti ni nujno odkrita diktatura – via facti pokazati, da gre tudi drugače, in bi parlamentu tako odzvonilo.«

Demokracija, kakršno poznamo, seveda ni zgolj katera koli. Gre namreč za demokracijo, ki je zrasla iz humusa liberalne in nacionalne države 19. stoletja. V taistem eseju je Carl Smith pokazal tudi, da demokracija teži k homogenosti, ki jo je nacionalna država do neke mere ponudila, hkrati pa prave homogenosti nikoli ni bilo – ne socialne, ne mnenjske, ne verske, ne etnične. In zato je liberalno načelo o javnem mnenju, o diskusiji, porodilo parlament – specifično institucijo, ki je vsaj do neke mere bila sposobna zgladiti nasprotja med različnimi skupinami znotraj države. Že pred tem so sicer obstajale podobne institucije, kot so npr. stanovske skupščine, ki pa takrat še niso bile suverene ter so imeli pretežno posvetovalno vlogo. Tako ima parlament svoje načelo, t. j. načelo diskusije, goverment by discussion, ki igra podobno vlogo kot jo je v monarhiji načelo časti. Ravno diskusija je namreč sredstvo, ki je do določene mere omogočilo izraz volje ljudstva – tistega ljudstva, ki podeljuje legitimnost brez popolne nuje po homogenizaciji. Vendar nam dogodki v zadnjem času kažejo na to, da to načelo prihaja h koncu podobno kot načelo časti pri monarhiji. Kot nova načela legitimnosti se kažejo predvsem napredek in človekove pravice. Nekateri krogi postmoderne levice sicer sam koncept napredka do neke mere zavračajo kot produkt zastarele dialektike razsvetljenstva, a se vendarle v javnem diskurzu še zmeraj kaže kot ključen. V velikem delu javnih razprav so namreč krogi »progresivne« levice vedno pripravljeni označiti svoje nasprotnike, kot tiste, ki ne sprejemajo napredka. Poglejmo npr. dogodke na univerzah v tujini, predvsem v anglosaškem svetu, kjer smo bili priča odpovedim debat o spornih temah, pojavom ti. safe spaces ter vsesplošno zmago ti. »pravice do udobja« in politične korektnosti, ki dejansko delata načelo diskusije zastarelo, saj lahko marsikatero stališče koga užali (podobnosti s slovensko levico in razpravo o družinskem zakoniku seveda niso naključne). Tovrstne ideje, ki počasi prihajajo iz zahodne in severne Evrope v Slovenijo nam torej kažejo na resno omajanost načela na katerem temelji sodobna liberalna demokracija. Ti ekscesi naše dobe pa niso edini faktorji pri novih vrednotenjih demokracije.

 

Liberalna in naprednjaška omejitev demokracije

Klasično liberalna misel, četudi po svoji naravi vedno podpira diskusijo in svobodo govora, ni nujno povezana z demokratičnostjo. Demokracija namreč predvsem daje odgovor na vprašanje, kdo naj vlada in ne kako naj se vlada, ali kaj so vrednote vladavine. Prva omejitev demokracije se kaže že v parlamentarizmu, kar pa je vseeno še zmerna omejitev, ki bi, dosledno izpeljana, lahko preprečila marsikatero tiranijo. Pravzaprav je ravno Platonova teorija o degradaciji demokracije v tiranijo klasičen argument proti ljudskemu udejstvovanju v javnem in političnem življenju. Zgodovinar Moses I. Finley je v svoji knjigi Antična in moderna demokracija citiral kaj nekaj modernih političnih znanstvenikov, ki branijo apatijo in ljudsko neudeležbo. Iz njih vejejo podobni argumenti kot iz Platona in Aristotela, a z dvema pomembnima razlikama. Ne Platon, ne Aristotel se nikoli nista imela za demokrata, temveč sta demokracijo zavračala, medtem ko se sodobni avtorji s pogledi kot so, da ekstremistična gibanja privlačijo ekstremiste (Platon in nasprotovanje udeležbi čevljarjev v politiki) ali da je politična apatija znak strpnosti in protiutež fanatikom, ki so resnična nevarnost za demokracijo (Aristotel in njegovo pisanje o tem, da bo demokracija najboljša v državi kjer so številni poljedelci in živinorejci, ki so raztreseni po državi in nimajo potrebe, da bi se pogosto sestajali), kljub podobnosti z grškimi avtorji samooklicani demokrati. Druga razlika pa je, da sta Platon in Aristotel videla politiko kot pot k dobremu življenju, k višjim ciljem, medtem ko sodobni liberalizem cilje, posebej takšne moralne narave, ki težijo k temu kar sta Platon in Aristotel dojemala kot objektivno dobro življenje, življenje v skladu z vrlino, v imenu svoje pluralistične etike zavrača. Charles Taylor je opazil, da tovrstna interpretacija liberalizma, sicer močno ceni osebne in ekonomske svoboščine, precej manj pa politične, kar mnogi avtorji sami priznajo, kot je npr. knjiga Beyond democracy Franka Karstena in Karla Bekmana, oba sodelavca klasično liberalnega Mises institute. Karsten je v intervjuju za Portal plus svoje stališče formuliral takole: » Recimo, v demokraciji ni postavljena nobena meja česa večina ne more vsiliti posamezniku in v demokraciji je posameznik zgolj podvržen željam in ciljem kolektivnega. Pravzaprav obstaja v demokraciji samo ena individualna pravica in to je pravica do glasovanja. Zagovorniki demokracije trdijo, da demokracija ščiti pravice manjšin, ampak v samem jedru, v katerem je posameznik najmanjši element, manjšine nimajo nobenega vpliva na večino in nobenih pravic. Dejansko obstajajo danes pravice manjšin samo zaradi tega, ker večina selektivno podeljuje manjšinske pravice. To podeljevanje pravice manjšini pa je dostikrat podvrženo trenutno popularnim preferencam in seveda težava je, da ni nujno, da je manjšina, ki ji pripadate, takšna, da je popularna. Edina pravica, ki bi jo manjšine lahko imele, je svoboda, ampak te pravice demokracija ne zagotavlja. « To stališče odpira povsem legitimne ugovore, a vendar se s temi ugovori odprejo nova vprašanja, kot denimo od kod izvira suverenost ali pa celo praktične omejitve svoboščin, kot so na primer tiste na zahodnih univerzah.

 

 

Tukaj pa smo že prišli do naslednje točke in sicer še mnogo bolj sporne pozicije za omejitev demokracije kot je klasično liberalna – libertarna, in sicer t.i. naprednjaške (ang. progressive). Tovrstna misel je v marsičem bližja Platonovi in Aristotelovi poziciji, in sicer v tem, da je naloga države usmerjati ljudi k dobremu življenju, kar si tovrstna ideologija razlaga kot pot k socialni pravičnosti: strpnost, pravica do udobja, porazdelitev bogastva itd.. Tovrstno pozicijo se pogosto napačno enači s kulturnim marksizmom, a vendar sta si tako marksizem kot progresivizem v marsikaterih točkah presenetljivo podobna, ter vpliva Marxa in marksistov na progresivce ne gre zanikati. Obe sta namreč nekakšna oblika sekularne (politične) religije, ki obljubljata tuzemsko odrešitev ter trdita, da poznata voljo ljudstva bolje kakor ljudstvo samo. V svojem bistvu so naprednjaški ugovori demokraciji sicer podobni kot liberalni, se pravi: glasovanja o pravicah manjšin, demokratična omejitev svobode itd., a ključna razlika je, da je naprednjaška pozicija za dosego svojih ciljev dobrega in socialno pravičnega življenja pripravljena omejiti tudi osebne svoboščine kot je svoboda govora, ter ekonomske svoboščine v imenu preprečevanja neenakosti. Klasični liberalizem pa je do demokracije nezaupljiv, ker obstaja dejanska skrb, da bi prevelika moč odločanja lahko vodila do totalne oblasti in širjenja države, poleg tega pa mu je pomembneje kako se vlada, kot pa kdo vlada. Progresivizem na drugi strani ni občutljiv za širjenje države, dokler gre pri temu širjenju za prave cilje. Zgoraj opisane omejitve demokracije hkrati pokažejo na nekatere druge probleme premika od demokracije in sicer vprašanja izvira legitimnosti in suverenosti.

 

Legitimnost iz človekovih pravic

Stephane Hessel, francoski diplomat, ter človek, ki je preživel Dachau, je nekoč zapisal, da smo končno prišli do točke, ko suverenost izhaja iz človekovih pravic. To bi lahko poimenovali kot lep idealizem, a se pri tem kaže kljub vsemu nekaj problemov. Eden izmed drugih snovalcev listine o človekovih Jacques Maritain je namreč že malo po kreaciji tega dokumenta napisal, da so takrat sicer lahko sporazumeli o tem kaj so človekove pravice, niso pa se mogli sporazumeti o tem, na čemer te pravice stojijo. Na prvi pogled to seveda ni nič problematičnega, a vendar se kmalu pokaže, da ni tako. Filozof Rok Svetlič je namreč v svojem zadnjem intervjuju v Primorski novicah opozoril na pomembno dejstvo glede prava in zakonov: Sleherni pravni red sestavljata dve sestavini. Eno je formalni del; to je tisto, kar lahko preberete v zakonu. Vedno pa je še tu druga polovica prava, ki ni napisana in se je ne da napisati; to je naš način razmišljanja, tisto, kar imamo v glavah, forma mentis. V sebi imamo nekega avtopilota, s pomočjo katerega razumemo svet. Problem je, če nastane med tistim, kar je napisano v pravu, in tistim, kar ljudje razmišljajo, prevelika razlika. Lepa ilustracija tega so zadnji primeri demokratizacije Bližnjega vzhoda, kjer smo naivno verjeli, da bomo dobili demokracijo zgolj s kopiranjem našega pravnega reda, na primer v Afganistanu ali Iraku. Verjamem, da imata Afganistan in Irak zdaj zelo podobno zakonodajo, kot jo imamo mi, ampak način razmišljanja je tam tako silovito drugačen, da se vsi pravni predpisi razpočijo kot milni mehurček.” . Tako pridemo do tega, da bodo isto listino o človekovih pravicah ljudje različnih političnih, filozofskih, verskih in/ali ideoloških pozicij brali različno, in tako hitro pridemo do problemov. Ljudje progresivnih, liberalnih in konservativnih pozicij bodo tukaj izrazito trčili, posebej takrat, ko nekateri izmed njih vidijo svojo pozicijo, kot tisto, ki po vodilo do imanence eshatona, do zemeljskega raja. Zato pa se velja spomniti na preroška svarila Edmunda Burka iz njegovega dela Razmišljanja o revoluciji v Franciji, kjer je opozoril kako lahko metafizične doktrine o človekovih pravicah vodijo v razrušenje konkretnih pravic, ki jih človek uživa kot pripadnik neke politične skupnosti, stanu itd. Se pravi, tudi človekove pravice, ne glede na hvalevreden namen tovrstnega sklepa, se prav tako kot ideologije lahko izkažejo kot vir za legitimacijo imperialističnih ali avtokratskih teženj še posebej če zavračajo pluriverzum kot konstanto političnega življenja.

 

 

Zavračanje pluriverzuma in problem suverenosti

Iz istega obdobja kakor Edmund Burke je izhajal tudi Francoz Joseph de Maistre, ki je prav tako bil skeptičen do razsvetljenskega idealizma in je svojo kritiko povzel z besedami, da je že srečal Francoza, Angleža in Rusa, ni pa še srečal človeka o katerem govorijo razsvetljenci. Kaj pa to pomeni za nas? De Maistrova izjava nam kaže na zavedanje, da človek povečini živi znotraj manjših, manj abstraktnih skupnosti kot je celo človeštvo in da po svoji naravi ne more političnega sveta dojemati drugače kot raznolikega, sestavljenega iz različnih enot se pravi, kot pluriverzuma. Ta pluriverzum pa tako sestavljajo različne enote, se pravi države ali ljudstva, iz katerih prebivalcev je izpeljana suverenost po volji ljudstva, ki je splošno sprejet temelj suverenosti v moderni Evropi. V primeru suverenosti iz človekovih pravic, ki imajo za svoj predmet celotno človeštvo, pogosto izredno abstraktno razumljeno (kot razsvetljenci časa Burka in de Maistra), pa se avtomatsko zavrne teorijo suverenosti iz ljudstva in pridemo do naslednjega problema, ki ga je prav tako že pravilno razumel Carl Schmitt in sicer, da v kolikor neka politična enota nase pripne legitimnost po volji človeštva, lahko to izrabi za legitimacijo uporabe najhujših sredstev proti nasprotniku, bolj kot če bi se borila za kak drugi, bolj zemeljski cilj. Prav tako takšna legitimnost, lahko prepreči ljudstvu izražati svojo voljo v kolikor nasprotuje specifični interpretaciji človekovih pravic ali človeštva in s tem legitimira omejitev demokratičnega odločanja. Seveda omenjeni argumenti zgoraj ne pomenijo, da so bili kritiki demokracije od Platona do Hayeka nujno v zmoti, problem pa je, da omejevanje demokratičnega odločanja ne more biti več demokratično, čeprav bi mnogi njegovi zagovorniki to radi verjeli. Prav tako je to v marsičem v nasprotju s splošno sprejeto teorijo vlade po volji ljudstva. Javna razprava o demokraciji in njeni vrednosti bo tako potrebna tudi v prihodnje, a vendar ne bo mogla biti brez jasne razprave o vseh povezanih faktorjih od suverenosti, do človekovih pravic, do naravnega prava itd., če noče postati farsa, opremljena s puhlicami in populističnimi slogani.



Advertisements

Tedenski izbor

Še enkrat poudarjamo: absurdno poigravanje z mislijo, da je bil Balantič, da so bili številni drugi uporniki zoper revolucijo sokrivi in celo sostorilci zlasti nemškega kulturnega pogroma nad Slovenci, ki se je med drugim odrazil v barbarskem uničenju velikanskega števila knjig, nima nič opraviti z razmerami na Slovenskem med drugo svetovno vojno, pač pa služi samo podaljševanju neke, za razmeroma ozek krog rentnikov zelo donosne iluzije.

France Balantič sodi v javni spomin slovenskega naroda – Skupina podpisnikov

***

Po ocenah strokovnjakov je bilo pobitih nekaj sto tisoč ljudi, ki so bili krivi le tega, da so bili ideološki in vojaško nasprotni komunizmu in njegovi revoluciji. Regularna okupirana država se je borila proti boljševiški revoluciji in ostalim, ki so čakali, da bodo to državo lahko dokončno uničili (ustaši, balisti, separatisti in vsi nasprotniki Kraljevine).

Poslednji dom sinov Črne gore – Uroš Šušterič, Časnik

***

Skratka, Resolucija 1096 je dve desetletji po sprejemu nujno branje za vsakdanjo slovensko rabo. Svet Evrope nam ne ukazuje, z resolucijo le prijazno svetuje, kaj nam je treba narediti, da bi se skobacali iz teh smrdljivih cunj preteklosti. Tega v dveh desetletjih nismo uspeli in vse bolj se zdi, da tudi prihodnjih dvajset let ne bo dovolj.

Lustracija ob predpostavki – Miro Petek, Slomedia.it

***

Dokler bomo imeli tako politiko, v najširšem smislu, vključno s tisto v pravu, nimamo pogojev za ustvarjanje pravne države. Dokler bomo imeli to isto politiko, vključno s tisto v gospodarstvu, ni nikakršnih obetov za bolj konkurenčno ekonomijo, s katero lahko preživimo v globalni tekmi. Dokler bomo imeli tako politiko v najširšem možnem smislu bo ta država umirala na obroke in večina bo živela slabše. 

Dovolj je bilo – Matej Avbelj, IUS-INFO

***

Koalicija Združena levica je v nedavni javnomnenjski anketi, skupaj s SDS, dosegla prvo mesto na lestvici podpore slovenske javnosti. To je bil zagotovo velik uspeh za koalicijo, ki združuje politično levico, a tudi trenutek za premislek in zaskrbljenost tistih sil, ki se zavzemajo za demokratični razvoj države. Luka Mesec in njegovi namreč žalujejo za propadlo Jugoslavijo, poveličujejo njene simbole in domnevne vrednote, hvalijo Tita, socializem in se zavzemajo za obnovitev močne države. Vanjo naj bi se vrnili Slovenci, saj bi po zatrjevanju Združene levice samo močna država lahko odpravila slovenske težave in z vrednotami ter simboli iz preteklosti upravljala z državljani in njihovim življenjem.

V Sloveniji skrajna levica za izhod iz težav ponuja socializem – Marijan Drobež, Novi glas

***

To figure out whether a policy is good or bad, you have to first figure out what effects it would have. And while ideologues like to treat this as obvious, it rarely is.

Consider the minimum wage, one of the topics covered in the survey Roberts cites. Much of the debate over the minimum wage focuses on the empirical question of how a higher minimum wage would affect low-wage workers. Some economists believe a higher minimum wage will eliminate low-wage jobs; others believe this effect is negligible.

And crucially, this depends on the details. It’s plausible that today’s relatively low federal minimum wage costs few jobs, and that higher minimum wages in wealthy urban areas won’t cause much unemployment. But in areas where wages are lower, minimum wages can cause a lot of harm.

Sorry, liberals, liking free markets doesn’t make someone a jerk – Timothy B. Lee, Vox

***

Conservatives, for their part, wanted to know why we are now expected to accept, if not celebrate, those who choose their own gender identities, in defiance of hard chromosomal and anatomical facts, but are forbidden from extending an equally tolerant welcome to those who choose their own racial identities. After all, liberals tend to be the ones who insist that race is a “social construction”. So why not roll out the red carpet for Ms Dolezal?

Rachel Dolezal and race: Blurred lines – The Economist

***

The current definitions advanced by social liberalism do not make individual autonomy the measure ofall things; they do not simply instantiate a will to power or self-fulfillment. But they do treat adult autonomy as a morally-elevated good, and rate other possible rights and harm claims considerably lower as a consequence. Linker is right that today’s social liberalism does not simply preach an individualism unbound. But it preaches an individualism in which many bonds and rules and constraints are thinned to filaments, and waiting for the knife.

The Liberalism of Adult Autonomy – Ross Douthat, The New York Times

***

The concept of “micro-aggression” is just one of many tactics used to stifle differences of opinion by declaring some opinions to be “hate speech,” instead of debating those differences in a marketplace of ideas. To accuse people of aggression for not marching in lockstep with political correctness is to set the stage for justifying real aggression against them.

Micro-totalitarianism – Thomas Sowell, The New American

***

Hyperbole is part of politics. But there seems to be a fairly large disconnect between the criticism of Laudato Si (much of it made prior to the release of the actual text) and the encyclical itself. Theactual document is a more measured affair. For one thing, it’s not even really accurate to call it a “climate encyclical.” Most of the document is devoted to other environmental issues (ranging from clean drinking water to biodiversity) or to the proper Christian perspective on the environment generally. Only a small portion of the lengthy encyclical is devoted to climate change per se, and much of what the encyclical does say about climate change is in keeping with the prior statements of John Paul II and Benedict XVI on the issue.

(…)

It’s not progress but “irrational faith in progress” that he opposes; not technology but “blind confidence in technical solutions.” And Francis elsewhere praises specific new technologies that are going to be needed if we are going to reduce carbon emissions without hurting the poor.

Let’s Listen to the Pope on Climate – Josiah Neeley, First Things

***

Although Levin acclaims the thinking of the 18th-century Anglo-Irish statesman Burke with fewer reservations than Fisichella approaches his more controversial object of study, both authors believe that their subjects have much to teach the present age. They try to make their ideas relevant to the present, although in the case of the second figure in Levin’s book—Thomas Paine, who was a critic of Burke, an enthusiast for the French Revolution, and an advocate of the “rights of man”—we are given a counterexample to what Levin considers to be sound political and social views.

Inventing the Right – Paul Gottfried, The American Conservative

Credo reakcionarja

Erik Maria vitez von Kuehnelt-Leddihn je bil avstrijski politični teoretik in pisatelj; med drugim tudi svetovalec Otta von Habsburga in prijatelj Friedricha von Hayeka. Njegov članek o različnih rabah pojma liberalizma smo že objavili.  Kuehnelt-Leddihn je namreč pred nacizmom je prebežal v ZDA, kjer je deloval do konca življenja. Pričujoči članek je bil objavljen julija leta 1943 v časopisu American Mercury na pobudo uredništva, ki se je sredi vojne odločilo predstaviti »izpovedi vere« s strani predstavnikov različnih svetovnih nazorov, nedvomno kot način, da bi prikazala široko paleto ideologij in miselnih tradicij, zbranih v skupnem boju proti fašizmu. Von Kuehnelt-Leddihn je svoj »credo« objavil pod psevdonimom Francis Stuart Campbell, da bi sorodnike, ki so ostali v Avstriji, zaščitil pred nacističnimi povračili. V besedilu, napisanem v ironičnem tonu, značilnem tako za avtorja kot za revijo, v kateri je bil esej objavljen, se je Kuehnelt-Leddihn predstavil kot »reakcionar«, pri čemer je meril predvsem na kritiko moderne masovne družbe ter kolektivističnih kulturnih in političnih vzorcev, vezanih nanjo. Tudi kritiko »demokracije«, kakor je predstavljena v tekstu, velja razumeti predvsem iz tega vidika – kot polemiko proti egalitaristični politiki, utemeljeni na mobilizaciji množic; pri čemer se seveda navezuje na starejše rabe pojma demokracije, ki ga zasledimo tudi še pri Tocquevillu in najde odmev v konservativnih kritikah fašizma in nacizma kot »totalitarne demokracije«, kakršno najdemo npr. pri izraelskemu zgodovinarju Jacobu Talmonu.

Tekst je eden najbolj nazornih predstavitev kritične miselne tradicije, ki je cvetela predvsem po prvi svetovni vojni; danes za njenega najbolj znanega zastopnika velja Nicolás Gómez Dávila, čigar aforizme smo tudi že objavili.

 

“Univerzalnost Nikolaja Kuzanskega ali Alberta Velikega, slava katedrale v Chartresu in poznega avstrijskega baroka, navdihujoče figure, kot so Marija Terezija, George Washington ali Leibniz me fascinirajo mnogo bolj kot tri običajni možje našega časa – Mussolini, Stalin in Hitler –, demokratični blišč veleblagovnice ali duhovna praznina komunističnih in fašističnih množičnih zborovanj.”

I.

Sam se ne obotavljam pri razglasitvi dejstva, da sem reakcionar. To dejstvo me navdaja z velikim ponosom. Ne vidim nič več vrline v hrepenečem zorenju v prihodnost kot pa v nostalgičnem gledanju nazaj k poznanim in preizkušenim vrednotam. Izraz reakcionar, kot ga sam uporabljam, ne izraža definitivnega in nesprejemljivega kompleta idej, temveč opisuje stanje duha. Kot reakcionar preziram in nasprotujem stanju duha in trendom časa, v katerem sem prisiljen živeti, in poskušam obnoviti duh, ki je bil najbolje poosebljen v preteklih obdobjih. Dejstvo, da se izraz reakcionar uporablja kot sopomenka za fašiste in ostale zvrsti sodobnega človeka, ki jih pravi reakcionar prezira, ni moja krivda.

Kot iskren reakcionar seveda zavračam nacizem, komunizem, fašizem in ostale ideologije, ki so pravzaprav reductio ad absurdum t. i. demokracije in prevlade drhali. Zavračam absurdno predpostavko vladavine večine, parlamentarni hokuspokus, lažni materialistični liberalizem manchestrske šole ter lažni konservativizem velikih bankirjev in industrialcev. Preziram centralizem in uniformiranost črednega življenja, neumni drhalni duh rasizma, tako privatni kot državni kapitalizem (socializem), ki so vsi prispevali k postopnemu uničenju naše civilizacije v zadnjih dveh stoletij. Pravi reakcionar sedanjosti je upornik proti prevladujočim predpostavkam in »radikalec« v tem, da gre nazaj vse do korenin. Osebno sem reakcionar tradicionalne krščanske vere, z liberalnim pogledom in agrarnimi nagnjenji. V svetu, kjer mnogi okoli mene častijo novo, sam spoštujem oblike in institucije, ki so rasle organsko skozi dolgo časovno obdobje. Obdobja, ki so se prebila skozi velike nevihte, se pravi srednji vek in renesansa – ki se je končala z reformacijo – in osemnajsto stoletje – ki se je končalo s francosko revolucijo –  so bogata s pravili in idejami trajnega pomena. Univerzalnost Nikolaja Kuzanskega ali Alberta Velikega, slava katedrale v Chartresu in poznega avstrijskega baroka, navdihujoče figure, kot so Marija Terezija, George Washington ali Leibniz me fascinirajo mnogo bolj kot tri običajni možje našega časa – Mussolini, Stalin in Hitler –, demokratični blišč veleblagovnice ali duhovna praznina komunističnih in fašističnih množičnih zborovanj, kjer ekstatični vodje očarajo drhal.

Uvod k temu zatonu civilizacije so zapisali: Martin Luther, ki je častil narod, povzdigoval državo in rohnel proti Judom, kraljevi barbar na angleškem prestolu, ki je katoliški duh svoje države zamenjal s hromečim provincializmom, prvi moderni Ženevčan, ki je zanikal filozofsko podlago človekove svobode – svobodno voljo –,  in še en ženevski meščan, ki je pridigal vrnitev v džunglo in idilično barbarstvo. Ti štirje jezdeci: Luther, Henrik VIII., Kalvin in Rousseau so bili zgolj glasniki usodnejših prihajajočih reči. Katastrofa je bila dokončna, ko se je francoska revolucija, soočena z večno dilemo med svobodo in enakostjo, odločila za enakost. Giljotina in strasbourški magistrati, ki so določili uničenje zvonika katedrale, ker se je s svojo lepoto vzdigoval nad egalitarnost ostalih stavb, so večni simboli modernizma in perverznega »napredka«. Množice, ki tvorijo organizirane večine z identičnimi idejami in uniformiranim sovraštvom do vsakega, ki si upa biti drugačen, so sodoben produkt teh uporov. Duhovnik in Jud, plemič in berač, genij in bedak, politični nekonformist in filozofski raziskovalec so vsi na spisku prepovedanih. Dandanes tako čreda vlada povsod, a z različnimi sredstvi in pod zelo različnimi oznakami. Ta tiranija pa je tisto, čemur nasprotujem.

“Uvod k temu zatonu civilizacije so zapisali: Martin Luther, ki je častil narod, povzdigoval državo in rohnel proti Judom, kraljevi barbar na angleškem prestolu, ki je katoliški duh svoje države zamenjal s hromečim provincializmom, prvi moderni Ženevčan, ki je zanikal filozofsko podlago človekove svobode – svobodno voljo –, in še en ženevski meščan, ki je pridigal vrnitev v džunglo in idilično barbarstvo. “

II.

Kot reakcionar verjamem v svobodo, a ne v enakost. Edina enakost, ki jo lahko sprejmem, je duhovna enakost dveh novorojenčkov, ne glede na barvo, vero ali raso njihovih staršev. Sam ne sprejemam ne poniževalnega egalitarizma demokratov ne umetne delitve rasistov, enako pa zavračam tudi razredno razlikovanje komunistov in snobov.

Človeška bitja so edinstvena in bi morala imeti možnost za razvoj svojih osebnosti, to pa pomeni odgovornost, trpljenje in samoto. Sam nisem zgolj ljubitelj monarhije, temveč vseh kronanih ljudi. In najplemenitejša izmed vseh kron je trnova krona. Moderni človek – ta urbanizirana, krotka in kooperativna žival – ni po okusu reakcionarja. Sam verjamem v družino, v naravno hierarhijo znotraj nje in v naravni prepad med spoloma. Rad imam stare može, polne dostojanstva, in ponosne očete. Prav tako pa imam rad tudi pogumne in pokončne otroke. V hierarhiji je namreč najnižji član ravno tako pomemben kot najvišji. In brezno med moškimi in ženskami se mi zdi ravno tako dobro. Noben triumf ni izgradnja mostu čez lužo. Rad imam ljudi z lastnino in nisem preveč navdušen nad blokovskim dečkom, z emšom kot svojim glavnim znamenjem. Preziram tako kapitalizem, ki koncentrira lastnino v roke peščice, kot socializem, ki jo želi prenesti velikemu nikomur, Hidri z milijoni glav in brez duše – družbi. Rad imam ljudi z lastnimi prebivališči, polji in pogledi, ki jih vodijo k samostojnim dejanjem. Bojim se črede: 51 % ljudi, so volili za Hitlerja in Hunenberga, kričeče drhali, ki je podpirala francosko revolucijo, 55 % belcev iz ameriškega juga, ki želijo držati črnce »na njihovem mestu« s pomočjo bakle in vrvi.

Preziram vse množice sestavljene iz ljudi, ki se bojijo biti edinstveni, biti osebe, in ki jim je bolj mar za varnost kot za svobodo. Ki se bojijo svojih sosedov in »skupnosti« bolj kot Boga in svoje vesti. To so ljudje, ki si ne želijo zgolj enakosti, temveč tudi identitete. Tako sumijo vsakogar, ki si upa biti drugačen. Želijo si biti zgolj ordinary, decent chaps po britanskem, regular guys po ameriškem ali rechte Kerle po nemškem vzorcu. Sodobni človek ima namreč eno samo željo: videti vse oblikovano po svojem vzorcu, on sovraži osebnost in se želi asimilirati. Česar pa ne more asimilirati, izkorenini. Vsa naša doba je zaznamovana s širokim sistemom asimilacijih agencij, kamor spadajo šole, oglasi, barake, masovno proizvedene dobrine, množični časopisi, knjige in ideje. Temna stran tega procesa je vidna v družbenem ostrakizmu manjšin v liberalnih demokracijah, v človeških klavnicah in koncentracijskih taboriščih super-demokratičnih totalitarnih režimov in v neskončnih tokovih brezdomskih beguncev, ki tavajo po svetu. Običajni človek, v kateremkoli seštevku, je neusmiljen in mu hudo primanjkuje radodarnosti.

Svoboda je konec koncev aristokratski ideal. V Washingtonu, takoj pred Belo hišo, na Jacksonovem trgu, je čudovit simbol. Spomenik prvega ameriškega egalitarca, obkrožen s spomeniki štirih evropskih plemičev, ki so se v Ameriko prišli borit za svobodo, in ne za identiteto, in sicer: poljsko-beloruski plemič Kościuszko, baron von Steuben, grof de Rochambeu in markiz de Lafayette. Baron de Kalb je počaščen drugje in ime grofa Pulaskega krasi avtocesto v New Jerseyu. Pulaski pa ima tudi spomenik v Savannah. Pulaski je bil namreč edini general, ubit v veliki vstaji ameriških whigov. Mi reakcionarji (pa če to vemo ali ne) smo namreč vsi whigi. Naša tradicija v angleško govorečem svetu je utemeljena na Magni Charti, ki bi jo samo ignorant opisal kot demokratično. Sam ne gojim nobenega navdušenja nad liberalizmom 19. stoletja, z njegovim materializmom in poganskim, se pravi kar najbolj brezvestnem, prepričanjem o preživetju najmočnejših. V evropskih razmerah sem seveda monarhist, ker je monarhija nad-nacionalna in nad-rasna. Ne le, da so svobodne institucije boljše preživele v monarhijah evropskega severozahoda kot pa v republikanskem srcu celine: v etnično mešanem območju Srednje in Vzhodne Evrope smo dolžni imeti raje monarhe s tujimi ženami in materami ter tujimi zeti in snahami kot pa politične voditelje, ki strastno pripadajo specifični narodnosti, razredu ali politični stranki.

Sam se počutim svobodneje pod človekom, ki ga ni izbral nihče, kot pa pod človekom, ki ga je izbrala večina v slepem sledenju svojim razgretim čustvom. Voltaire je imel več možnosti vplivati na dvore v Postdamu, Parizu in St. Petersburgu kot pa so Dawson, Sorokin, Ferrero ali Bernanos lahko vplivali na »demokratične« množice. Evropski monarhi so intelektualno in moralno presegali svoje republikanske epigone v cilindrih. Burboni izpadejo boljši v primerjavi s politiki treh francoskih republik. Führerji totalitarne dobe so seveda bili bolj »nadarjeni« in uspešni, ker so bili bolj brezvestni. Podprti s strani v celoti zrežiranih plebiscitov so se počutili upravičene, da se spuščajo v pokole, ki jih ne bi dopustil noben Hohenzollern, Habsburg ali Burbon. Platon nam je že pred več kot 2000 leti povedal, da se demokracije nujno izrodijo v diktature, kar je leta 1835 ponovno poudaril Tocqueville. Veličina bedakov na obeh straneh Atlantika tako še vedno meša demokracijo in liberalizem, ki sicer lahko sobivata – ali pa tudi ne. Prepoved, podprta z 51 % volilnega teles, a je seveda demokratična, a le stežka liberalna.

III.

To, kar mi reakcionarji želimo, je svoboda in različnost. Mi celo verjamemo, da je v različnosti posebna moč. Madžarski kralj Sv. Štefan je tako dejal svojemu sinu: »Kraljestvo s samo enim jezikom in običaji je neumno in krhko«. To pa je v nasprotju z demo-totalitarnim prepričanjem naše dobe uniformiranosti. Italijanski fašisti, ki so uničili vse kulturne ustanove Neitalijanov v svoji državi, so našli posnemovalce v učinkovitih in naprednih tehnokratih demokratičnih držav, ki so klicali k zaplembi vsega tujejezičnega tiska.

Sam imam kot reakcionar rad patriote, ki so navdušeni nad svojo patrio, domovino, ne maram pa nacionalistov, ki se navdušujejo nad jezikom in krvjo. Reakcionar tako zagovarja idejo zemlje in svobode nasproti kompleksu krvi in enakosti.

“Mi celo verjamemo, da je v različnosti posebna moč. Madžarski kralj Sv. Štefan je tako dejal svojemu sinu: »Kraljestvo s samo enim jezikom in običaji je neumno in krhko«. To pa je v nasprotju z demo-totalitarnim prepričanjem naše dobe uniformiranosti. Italijanski fašisti, ki so uničili vse kulturne ustanove Neitalijanov v svoji državi, so našli posnemovalce v učinkovitih in naprednih tehnokratih demokratičnih držav, ki so klicali k zaplembi vsega tujejezičnega tiska.”

Kot reakcionar imam tako stalne poglede kot začasna mnenja. »V nujnih rečem enotnost, v dvomljivih rečeh svoboda, v vseh pa usmiljenje«, je dober reakcionarni program. Če nekaj smatram za resnico, izključim vsa mnenja, ki temu nasprotujejo, toda ne strinjam se z nekaterimi srednjeveškimi cerkvenimi dostojanstveniki in mnogimi kratkovidnimi konservativci, ki verjamejo, da se je možno proti zmotam boriti s silo. Vsako pedantno izkoreninjenje zmote z umetnimi sredstvi (ki so vedno naperjena proti osebam in ne proti ideji sami) se konča s tem, da resnica sama postane neprivlačna, neprijetna in obrabljena. Kot reakcionar spoštujem vsako osebo, ki v skladu s svojo vestjo pogumno in iskreno zagovarja zmotne poglede. Mnogo več spoštovanja imam do fanatičnega katalonskega anarhista, ortodoksnega Juda, prekaljenega kalvinista, ekstatičnega derviša kot pa do humanitarnega psevdoliberalca, ki na skrivaj časti vsemogočno državo. Pravi reakcionar je človek absolutne vere in absolutne velikodušnosti. On pomiri dogmo in svobodo.

Kot reakcionar bi rad videl, da bi ta dežela uresničila več proti-demokratičnih idej svojih ustanovnih očetov. Dejansko je le peščica evropskih piscev močneje rohnela proti demosu (ljudstvu) kot Madison, Hamilton, Marshall, John Adams ali celo Jefferson, ki je zagovarjal meritokratsko aristokracijo, in ne vladavine množice. Hamiltonov centralizem je sicer precej levičarski in ne sme prevladati ne tukaj (v ZDA) ne v Evropi. To, kar potrebujemo na obeh straneh Atlantika, je več osebnega odnosa. Megalomanija in kolektivizem sta sovražnika. Kmet Schmidt iz Hindelanga bi npr. moral najprej biti ponosen, da je glava družine, gospodar kmetije in nato, da je prebivalec Hindelanga. Ob nadaljnjem premisleku bi našel ponos v dejstvu, da je kmet iz doline Allgau in tudi v tem, da je Bavarec. Njegovo nemštvo bi moralo biti mistična enota nekje na obzorju njegovih misli. Toda moderna težnja je vzpostaviti ravno obratno hierarhijo lojalnosti. Nacisti so tako poudarjali devetdeset milijonov Nemcev, Sovjeti so poudarjali množice, nasploh pa enačenje večjega z boljšim kaže našo degradacijo, ki se manifestira v čaščenju kvantitete, preziru do osebe in naš celotni moderni obup v človeško edinstvenost.

Sam menim, da so država, biznis in manufakture veliki sužnjelastniki našega časa. John Doe dela kot njegov duhovni prednik, srednjeveški tlačan, en dan in pol na teden za svojega najemodajalca. Od štirih mesečnih plač mora vsaj eno dati korporaciji, ki mu oddaja bivališče. Če pa tega ne stori, sledi izselitev – nadloga, ki je tlačan trinajstega stoletja ni poznal. V tovarni gara, za razliko od člana ceha, za neznanega investitorja in pokvarjene delovodje, če ne, tako kot v Sovjetski zvezi, za leviathansko zmes države in družbe. Delavci bi morali biti lastniki sredstev proizvodnje; pravzaprav ne poznamo nobenega razloga, zakaj delavci ne bi bili dobesedno lastniki tovarn ali pa lastniki deležev, razdeljenih po določenem ključu. Proizvodni obrat bi lahko bil življenjska skupnost, nič manj kot srednjeveška delavnica.

Rad imam svobodne ljudi, ki pa so pogosto »nazadnjaki«, kot so npr. Tirolci, Švicarji iz goratih predelov, Škoti, Navarci, Baski, mrki kmetje iz Balkana in Kurdi. Oni so ubežali manjšemu zlu srednjeveškega hlapčevstva in velikemu zlu sodobne urbanizacije. So reakcionarni, konservativni in svobodoljubni. Privoščijo si lahko biti konservativni, ker njihova kultura ni uglašena s sodobnostjo in ker imajo nekaj, kar je vredno ohraniti. Urbani konservativec pa ni po drugi strani nič drugega kot zadržani naprednjak. Sam verjamem v človeka odličnosti in dolžnosti kot nasprotja navadnemu človeku, čigar edina moč leži v številčnosti, čigar politična manifestacija je podreditev vnaprej pripravljenim »prepričanjem« ali »vodjem«, ki se za razliko od »vladarjev« ne razlikujejo od množice, temveč poosebljajo njene najslabše značilnosti.

Danes peščica reakcionarjev nosi breme boja proti ultra-naprednjaštvu v njegovi totalitarni obliki. Vedo, da se demokracija kot sila ne more postaviti na pot totalitarizmu in da začetne oblike ne morejo uspeti proti svojim zrelejšim izrazom. Platon, Tocqueville, Donoso Cortés in Burckhardt so vse to vedeli. Tako progresivna demokracija kot psevdo-liberalizem nista nič drugega kot žironde, predhodnica terorja. Med to peščico spadajo Winston Churchill in grof Galen, grof Preysin in von Faulhaber, Niemoller in Georges Bernanos, Giraud in d’Ormesson, grof Teleki, Calvo Sotelo, Schuschnigg in Edgar Jung. Nobeden izmed njih ni sklepal kompromisov ne z žirondo ne s terorjem v njihovih sodobnih oblikah. Na življenje in smrt, ne bodo se vdali. In se niso. Prav tako kot niso nujno verjeli v krasno staro preteklost v nasprotju s krasnim novim svetom, temveč so videli katastrofe sedanjosti kot nekaj, kar raste iz zmot preteklosti v katastrofe prihodnosti. Izolirani so zaradi suma, ki jih obdaja. Dojema se jih kot »špilferderberje«, ker se ne pridružujejo univerzalnemu panegiriku napredka. Postali so nepopustljivi in strastni in svoje prapore bodo nosili vse v smrti. In njihovi prapori so stari, ponosni in častni.

Tedenski izbor

Like Alexis de Tocqueville, Hayek is more quoted than read. Despite being on the short list of leading intellectual heroes for the American right, few conservatives or libertarians are all that familiar with his actual views on classical liberalism and free-market capitalism. Instead, as Thompson notes in his post, the rhetoric of the right reveals that we are more influenced by Ayn Rand than Hayek.

(…)

Today, the common enemy is liberalism and the fusionism occurs not between disparate groups butwithin an individual. People who would laugh at the absurdity of a “Christian Muslim” seem not to recognize the similar incongruity between being a follower of Christ and an acolyte of Ayn Rand.

Has Modern Conservatism Become a Cult? – Joe Carter, First Things

***

Crucially, given worries about investment and political instability, “In countries where inequality was generally thought to be high, more people supported government redistribution. But demand for redistribution bore no relation to the actual level of inequality.”

There’s too much in the paper to cover in one blogpost, but the results are extremely clear: people’s perceptions of inequality are really, really inaccurate – that holds globally and in all but a handful of Scandinavian countries.

(…)

Redistributive policies that reduce actual inequality are costly, and because actual inequality is barely related to perceptions of inequality they may do little to make the country more stable or market-friendly. If these are important problems, we can only solve them by making people feel less unequal – not by making them less unequal in fact. In short: even if people’s perceptions of inequality matter, the reality does not.

 The case against caring about inequality at all – Sam Bowman, Adam Smith Institute

***

Continue reading

Tedenski izbor

branje12

Since Thomas Hobbes, many people have embraced the illusory notion that society is made up of individuals. According to this view the only fair competition is between individuals, without undue benefit from family connections.
But no society has ever been this way. Individuals don’t come fully formed. They emerge out of families and groups. The family and the group are the essential social unit. These collectives have always shaped public life.
(…)
The philosopher Michael Oakeshott once observed that it takes three generations to make a career. That is, the skills that going into, say, a teacher — verbal fluency, empathy, endurance — take a long time to develop. They emerge in grandparents and great-grandparents and are passed down magnified through the generations. I bet you can trace ways your grandparents helped shape your career.

Mothers and Presidents – David Brooks, The New York Times

***

Cameron states that for too long ‘we have been a passively tolerant society’ and is presumably ‘pumped-up’ at the possibility of actively changing this image. But, in truth, Britain has strayed a long way from the Enlightenment conceptualisation of tolerance, which advocated robust engagement with others over matters of principle while recognising and accepting the need to live side-by-side.

In recent years, British society has become not tolerant but indifferent to the mores of others, preferring to turn a blind eye to outlooks and activities deemed not too threatening. You can believe anything you like, so long as you don’t believe in it too much, has been the unstated outlook of the authorities. Now, Cameron seeks to shift gear from passive indifference to active authoritarianism.

Anti-terror: the perversion of tolerance – Bill Durodié, Spiked

Continue reading

Otto von Habsburg: Monarhija ali republika?

Otto von Habsburg je bil zadnji kronski princ (prestolonaslednik) Avstro-Ogrske kot sin cesarja Karla I. (oziroma kralja Karla IV. na Ogrskem). Kljub razpadu monarhije je bil še naprej udeležen v političnem življenju in se proslavil kot nasprotnik nacizma in komunizma ter velik podpornik združene Evrope. V svojem političnem delovanju se je močno angažiral za padec železne zavese in vrnitev srednje in vzhodno evropskih držav, med njih tudi Slovenije, v evropsko politično skupnost. Pričujoči članek je odlomek iz njegove knjige The Social Order of Tomorrow, natančneje iz poglavja The State in the Twentieth Century.

Besedilo objavljamo kot odlično ponazoritev tega, kaj pomeni monarhizem. Ta pojem je v sodobnem svetu, še zlasti pa pri nas, deležen veliko nerazumevanja in predsodkov. Kadar ne slišimo enačenja monarhije z arbitrarno osebno oblastjo, smo priča njenemu zaničevanju kot nesmiselne, iracionalne ostaline preteklosti. Ottovo besedilo zato služi kot izvrstna ponazoritev tega, kaj dejansko je monarhični princip, na katere premise se naslanja in katere so tiste vrednote, ki jih zagovarja.

Mednaslove smo dodali za lažjo orientacijo v besedilu.

Njegovo cesarsko in kraljevo veličanstvo Franc Jožef I. ter nadvojvoda Karel učita mladega Otta igrati šah.

Njegovo cesarsko in kraljevo veličanstvo Franc Jožef I. ter nadvojvoda Karel se igrata z malim Ottom.

Tukaj smo prišli do formalnega aspekta države – monarhija ali republika – o katerem se ponavadi razpravlja iz izrazito čustvenega, in ne iz racionalnega vidika. V tej debati se velikokrat uporabljajo ad hominem argumenti. Našteje se na primer nekaj nevrednih nosilcev kraljevske funkcije in se jih predstavi kot predstavnike monarhije kot take. Zagovorniki monarhije praviloma niso nič boljši. Saj tudi sami radi s prstom kažejo na skorumpirane profesionalne politike, ki jih ponavadi ne manjka, in jih prikažejo kot logično posledico republikanske ustave. To pa tudi ni racionalen argument. Imeli smo dobre in slabe monarhije, dobre republike, kot je npr. Švica, in druge, ki ne dosegajo enakega nivoja.

Konec koncev ima vsaka človeška institucija dobre in slabe strani. Napake in zločini se bodo namreč pojavljali, vse dokler je svet poseljen z ljudmi in ne z angeli. Republikanci radi trdijo, da monarhija pomeni vladavino aristokracije. Na drugi pa monarhisti radi poudarjajo ekonomske težave, davčne obremenitve in vmešavanje države v zasebno življenje v sodobnih republikah in to stanje primerjajo z svobodo in ekonomsko blaginjo v monarhijah pred letom 1914. Oba argumenta sta neprepričljiva. Oboji uporabljajo star propagandni trik in primerjajo rezultate, ki so posledica popolnoma različnih vzrokov. Vsak pošten človek bo primerjal sedanje monarhije s sedanjimi republikami. Potem pa bo očitno, da aristokracija ne zaseda nič večjega deleža vodilnih položajev v monarhijah kot v republikah in da so vse države, ne glede na obliko vladavine, enako soočene s problemi sedanjosti.

Continue reading

Tedenski izbor

branje9

Everyone in this debate favors marriage equality. Everyone wants the law to treat all marriages in the same ways. The only disagreement our nation faces is over what sort of consenting adult relationship is a marriage. Since the Constitution doesn’t answer that question, the people and their elected representatives should.

As Supreme Court Justice Samuel Alito pointed out two years ago, there are two different visions of marriage on offer. One vision of marriage sees it as primarily about consenting adult romance and care-giving. Another vision sees it as a union of man and woman—husband and wife—so that children would have moms and dads.

Our Constitution is silent on which of these visions is correct, so We the People have constitutional authority to make marriage policy.

Ryan T. Anderson – Citizens, Not Judges, Should Determine Future of Marriage, The Daily Signal

Continue reading

3. maj 1945 – „Združena Slovenija vstaja!“

Pred 70. leti so se v slovesno okrašeni dvorani Sokolskega doma na Taboru v Ljubljani zbrali člani Narodnega odbora, sklicali začasno narodno predstavništvo (parlament) ter razglasili svobodno državo Slovenijo v demokratični federativni Jugoslaviji pod žezlom dinastije Karadjordjević. Poleg 39. članov narodnega predstavništva (6 je bilo odsotnih), v katerem so bile zastopane tri najpomembnejše slovenske politične stranke, so dogodku prisostvovali tudi ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman, polkovnik Franc Krener, ki je bil tedaj povzdignjen v brigadnega generala ter imenovan za poveljnika Slovenske narodne vojske ter Vladimir Predavec kot zastopnik generala Draže Mihailovića.

Član Narodnega odbora Dr. Marjan Zajec je prebral slovesno izjavo, ki jo je naslednji dan na prvi strani objavil tudi časnik Slovenec:

SLOVENSKEMU NARODU!

V smislu Atlantske listine in drugih svečanih izjav demokratičnih zaveznikov o svobodni odločitvi in demokratični ureditvi narodov

NARODNI ODBOR ZA SLOVENIJO

v odločilni in usodni zgodovinski uri slov. naroda

proglaša,

da je za vse ozemlje, na katerem prebivajo Slovenci, ustanovljena narodna država Slovenija kot sestavni del demokratično in federativno urejene kraljevine Jugoslavije.

Narodni odbor za Slovenijo postavlja slovensko vlado kot začasni najvišji upravni organ za območje narodne države Slovenije.
Slovenska narodna vojska je prevzela skrb za red in mir v narodni državi in bo zavarovala slovenske meje. Slovenski domobranci in druge narodne oborožene enote so se stavile v službo Narodnemu odboru za Slovenijo, že položile vojaško prisego kralju in slovenskemu narodu ter s tem vstopile v slovensko narodno vojsko kot sestavni del kraljevske jugoslovanske vojske v domovini.
V narodni državi Sloveniji bo mogla vsaka stranka po načelih svobode in demokracije razvijati svoje sile in uveljavljati svoja stremljenja. Zato poziva Narodni Odbor za Slovenijo vse stranke, da z njim sodelujejo in tako omogočijo politično in socialno konsolidacijo slovenskega naroda.
Narodni odbor za Slovenijo poziva vse Slovence k obči spravi, da ne bodo skromne in oslabljene narodne sile vezane v notranji borbi, ko jih v tem zgodovinskem trenutku rabimo sproščene in enotne za uresničenje najvišjih narodnih koristi. Zato vabi partizanske oddelke, da takoj ustavijo vse sovražnosti proti slovenski narodni vojski in vse nastope proti miroljubnemu slovenskemu prebivalstvu, da tako preneha strahotno bratomorno krvoprelitje.
Narodni odbor za Slovenijo poziva vse Slovence, da v tem odločilnem trenutku ohranijo narodno disciplino, da se vedejo do vseh dostojanstveno, da opustijo vsako osebno obračunavanje in sledijo ukrepom narodne vlade.

Ljubljana, ki postane prvič v zgodovini po zaslugi zmagovitega zavezniškega orožja in naših naporov prestolnica Zedinjene Slovenije, mora biti v vsem vzor narodne zavednosti, politične zrelosti in državljanske discipline.

Zaupajoč v vsemogočnega Boga, ki vodi usodo narodov in zanašajoč se na podporo velikih demokratičnih zaveznikov, poziva Narodni odbor za Slovenijo vse Slovence k sodelovanju za blagor domovine, k edinosti in spravi, ker je le s tem zagotovljen obstoj in napredek slovenskega naroda.

Živel kralj Peter II.!

Živela federativna kraljevina Jugoslavija!

Živela narodna država Slovenija!

Continue reading

Nekaj misli ob novem družinskem zakoniku

Priznam, da so me ob sprejemu novega Družinskega zakona preplavljala močna čustva. Čeprav sem razumsko seveda pričakoval oz. vedel, da bo levičarska večina v Državnem zboru nov zakon potrdila, sem na nek najosnovnejši način vseeno bil razočaran nad neznosno aroganco današnjih oblastnikov, ki si drznejo razmišljati o redefiniciji nečesa tako osnovnega, kot je družina. Kot je zapisal že Barbarossa v svojem prispevku, je družina skupnost oz. institucija, v katero po naravnem pravu država nima nikakršnih pravic posegati. Družina je namreč obstajala pred vsakršno državno oblastjo, je, če smem uporabiti nekoliko obrabljen izraz, osnovna celica vsakršne človeške družbe. Pri tem sploh ni važno, kakšen odnos ima ta družba do homoseksualnosti kot take. Vsakdo, ki je denimo vsaj malo bral o zgodovini antične Grčije, ve, da je v tedanji tamkajšnji družbi homoseksualnost bila splošno sprejeta. Na nek način so homoseksualni odnosi bili razumljeni celo kot moralno večvredni nasproti heteroseksualnim (spomnimo se samo Plutarhovih življenjepisov). A nihče ni razmišljal o tem, da bi te odnose označil kot poroko oz. jih skušal institucionalizirati kot družino.

Continue reading

Tedenski izbor

 

Moj sogovornik ima prav in hkrati ne. Prav ima po mojem mnenju zato: narobe je, da ima redno zaposleni profesor hkrati tudi podjetje. Kajti tudi zato, ker je profesor, ima ime, infrastrukturo ter še kaj, kar mu omogoča, da svoje storitve sploh ponuja. Če ne bi bil profesor, bi svoje storitve težje prodal in zato je edino logično, da je tudi njegov zaposlovalec udeležen pri teh prihodkih. In logično je tudi, da fakulteta želi tržiti svoje storitve in da svoje zaposlene za dodatno delo tudi dodatno plača. Če redno zaposleni profesor oceni, da bi svoje storitve lahko prodajal tudi brez redne zaposlitve na fakulteti, naj odpove delovno razmerje, naj se trži, in tudi fakulteti naj za svoje raziskave in predavanja zaračuna kot podjetnik. In fakulteta bo presodila, kdaj ga potrebuje. Biti redno zaposlen in hkrati izdajati fakture prek svojega podjetja po mojem mnenju ni etično – torej tudi profesor Miro Cerar ni bil etičen -, vse dokler ni postal predsednik vlade.

(…)

Pri nas trga »ni«, ker je »vse« državno. In dokler bo to tako, za kar so zaslužni predvsem profesorji-politiki-nadzorniki-honoriranci, bo na seznamu sramote tudi kdo, ki svoje znanje prek fakultete trži samo Franckam, d. o. o. Žal.

Honorarji in etika Mira Cerarja – Peter Frankl, Finance

***

Delu politikov, ki so sprožili zadnjo akcijo, ni šlo samo za to, da istospolnim izboljšajo pravni položaj, ker o tem se je v celoti strinjala tudi desna politika. Tudi jim ni šlo za to, da ti pridobijo nekaj svetega, ker niti ne vejo, kaj je to in kaj bi s tem počeli.

Šlo jim je tudi za to, da nekomu nekaj svetega vzamejo. Za nalašč. Ker lahko. Ker tega ne razumejo, so pa vseeno nevoščljivi tistim, ki razumemo. Kot otrok, ki iz zavisti z veseljem polomi igračo vrstniku. Na tej točki pa je zmerna levica, ki bi se iz Viča rada preselila v Center, naredila napako in jim pritegnila.

(…)

Med tem, ko se bodo medijsko po prsih trkali tisti, katerih največji dosežek v življenju je, da so heteroseksualno spolno usmerjeni in tisti, katerih dosežek je, da se napredno zavzemajo za politično oportune manjšine, bo referendum odlična dimna zavese za rabote na DUTB, SDH in drugod. Mogoče je pa center kost v glodanje vrgel prav zato.

Razumeti sveto in svetno – primer družinske zveze – Žiga Turk, Časnik

Continue reading

Tedenski izbor

 

 

Odločili so se, da za pomorjenimi izbrišejo vsako sled. Poznamo dokumente zveznega in republiškega nivoja, ki govorijo o tem, da grobovi nikakor ne smejo obstajati. Ljudje in grobovi morajo izginiti iz spomina javnosti. To je trajalo do demokratičnih sprememb v Sloveniji leta 1990, do določene mere pa celo še danes. Seveda se je v Sloveniji o njih nekaj govorilo, zlasti ko je bil leta 1975 objavljen intervju Borisa Pahorja z Edvardom Kocbekom v reviji Zaliv, pa esej Spomenke Hribar Krivda in greh leta 1983 ter zlasti po spravni slovesnosti v Kočevskem rogu leta 1990. Letos bo od te slovesnosti minilo 25 let, ko smo Slovenci mislili, da bomo to travmatično točko slovenske zgodovine lahko zaključili, da bomo pokopali mrtve in označili njihove grobove, a se to na žalost ni zgodilo. Če lahko razumem, da je to skrivanje v času socializma trajalo 45 let, pa težko razumem, da je že 25 let, odkar imamo demokratično ureditev, a imamo le malo pokazati glede označevanja grobov in pokopa žrtev. Njihovi svojci zdaj z bolečino v srcu zapuščajo ta svet, saj so upali, da bodo v novi slovenski državi izvedeli, kje ležijo njihovi domači in kje jim lahko prižgejo svečo.

Huda jama je bila prehuda, po državi še vedno stotine neoznačenih grobišč – Mitja Ferenc za MMC RTV Slovenija

***

Nekaj je hudo narobe z družbo, ki ne želi pokopati svojih mrtvih, jim postaviti spominske centre in državna obeležja, kaj šele, da bi preganjala odgovorne za njihovo smrt. Vsi, ki so kdaj umrli oziroma bili pokončani na slovenskem ozemlju, sodijo v kolektivni spomin in podzavest slovenskega naroda. Morda je v avtokratski družbi razumljivo, da želi takratna totalitarna stran še dandanes preko svojih naravnih in ideoloških potomcev počistiti s prav vsakim, ki drugače misli, zagotovo pa slednje ni sprejemljivo v demokratični in pravni družbi, ki kaj da na učinkovito varovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Ko se spominjamo obletnice osvoboditve nekdanjih nacističnih koncentracijskih taborišč in tam storjenega genocida in hudodelstev zoper človečnost je prav, da če pometamo pred tujim pragom, končno pometemo tudi domačega, saj trava ni nič bolj zelena na slovenskih tleh, kvečjemu bolj krvava in prežeta s človeškimi kostmi in izgubljenimi dušami.

Slovenska trava ni nič bolj zelena – Jernej Letnar Černič. Časnik

Continue reading

Zakaj še zmeraj nasprotujem družinskemu zakoniku

Kljub temu, da smo Slovenci na referendumu zavrnili precej manj radikalen predlog za spremembo družinskega zakonika, so sedaj novelo poslanci potrdili. Medtem ko čakamo na nadaljnji razplet dogodkov, pa se moramo na desnici vseeno oglasiti in podati svoje razloge, zakaj tovrstnemu predlogu nasprotujemo. Najprej je potrebno poudariti, da vprašanje ureditve socialnih in podobnih pravic homoseksualnih ni v nasprotju z ohranitvijo tradicionalnega pojmovanja družine in zakonske zveze.

Continue reading

Tedenski izbor

reading-hipster

Ali, dragi levičarji, razumete perverzijo, ki se dogaja na Mladini? Ta tednik ni proti privatizaciji, ker sovraži Janšo, ni proti privatizaciji zato, ker so partizani umirali za našo svobodo in slovenski jezik, niti ni proti privatizaciji, ker ne prenese kapitalizma, proti je zaradi tega, ker je proti njihov lastnik, politično upravljani zmazek, imenovan NLB! S tega vidika je enačba Mladina = politično upravljana NLB = interesne skupine, ki so penetrirale v vlado, najlepši model za opisovanje motivov Mladine.

Kako kazino kapitalizem hrani Mladino – Kizo, Portal Plus

***

Oblast govori o reševanju krize, hkrati pa zaradi socialnega miru marginalizira in v tujino izganja sodobnemu svetu najbolje prilagojen del prebivalstva.

Namesto da smo “mladi” in naivno čakamo, da se “postaramo” – ali pa pristanemo na izgon možganov – se že enkrat opredelimo in politično organizirajmo kot generacija. In sporočimo – dovolj, tudi mi si zaslužimo enake priložnosti. Zaslužimo in izboriti si moramo generacijsko neodvisnost; torej sposobnost sprejemanja lastnih odločitev kot posledice vsaj približne premoženjske neodvisnosti. Naša moralna odgovornost v prvi vrsti ni in ne sme biti do staršev in starih staršev, ampak do lastnih partnerjev in – morda ravno zaradi katastrofalne socialne situacije nerojenih in zato povsem neupoštevanih – otrok. Socialna država je super; ampak veljati mora v istih ključnih točkah za vse, ali pa je ni.

Odj**ite že s temi mladimi – Davor Hafnar, Torek ob petih

Continue reading

Za kaj se borimo na desnici (del II.)

V prvem delu tega spisa smo poskusili opredeliti osnovne točke socialne pravičnosti, kot jo vidimo na desnici v Sloveniji. V središče in izvor družbenega smo postavili posameznika – slehernika – v vsej svoji bivanjski problematičnosti in v svoji horizontalni in vertikalni odprtosti.

Ta dinamični posameznik v srečevanju z drugimi posamezniki želi ustvarjati dobro in to njegovo delovanje je materializirano v mnogih med seboj različnih človeških institucijah. Delovanje posameznika v in skozi družbo bi danes lahko imenovali delujoča civilna sfera.

Eden izmed vidikov te interakcije med posamezniki je nedvomno tudi ekonomija. Zato smo rekli, da je tudi v tej sferi nujno postaviti posameznika in njegovo odgovornost v samo središče. Način, kako ekonomija deluje na teritoriju, mora biti vzpostavljen od spodaj – višje instance naj bi le skrbele, da sankcionirajo prestopke in zlorabo, ki bi uničila možnost gospodarske interakcije med posamezniki. Ker smo v Sloveniji zaznali, da je ekonomska sfera dispriporcionalna in disfunkcionalna, zaradi prvotne akumulacije kapitala, ki se je zgodila pri t. i. nacionalizaciji, menimo, da je potrebno vzpostaviti pogoje za razvoj malega gospodarstva, ki bo organsko izhajal iz prostora tu in zdaj in bo lahko delovalo kot humus za vzpostavitev zdravega, politično neodvisnega gospodarstva, ki bo pogoj možnosti za razvoj in blaginjo vseh medčloveških sfer.

Accountability proti sovjeticizmu

Ravno tako kot v ekonomiji mora tudi v zadevah javnega biti posameznik in njegova odgovornost v samem jedru sistema, saj lahko le posameznik sprejema odgovornost za svoje odločitve. Bistveni problem v Sloveniji je, da se odločitve na vseh nivojih vedno skrivajo s sklicevanjem na takšne in drugačne strokovne skupine ali svete. Pri nas je redna praksa ne le, da minister sprejema odločitve na podlagi strokovnih služb in mnenj, temveč da pri tem popolnoma pozabi na svojo odgovornost glede končne odločitve – na to, da je pravzaprav njegovo glavno poslanstvo, da sprejema prave in razumne odločitve in da so strokovne službe le nujno pomagalo pri odločanju. Ne obstaja nobena strokovna skupina, ki ne bi bila tudi politična, saj je že s tem, ko predlaga določene politične spremembe, politična. Poleg tega ni nikoli tako, da ima »stroka« neko mnenje, politika pa drugo: tudi znotraj stroke različni strokovnjaki mislijo različno. Diskurz strokovnosti ni nič drugega kot uveljavljanje specifičnih interesov mimo javne debate tako, da ne odgovarja nikoli nihče.

prudentia

Podobno so na študentskem protestu pred tremi leti in kasneje na t. i. vseslovenskih vstajah protestniki zahtevali več paralelnih odborov, ki bi nadzirali in sodelovali pri odločitvah. Temu bi lahko rekli sovjetski sistem, pri čemer izraz sovjetski nočemo uporabiti diskreditorno. Gre namreč za predpostavko, da sistem, kjer bo več odborov delalo isto delo, bolj pravičen, saj bo večja skupina ljudi vključenih v soodločanje. Vendar to v praksi pripelje do popolnoma obratnih rezultatov, saj se znotraj vse te kopice ljudi izgubi tista različnost, ki je nujna pri ugotavljanju odgovornosti za sprejete odločitve. Poleg tega se hitro izkaže, da večina ljudi, ki sedi po teh odborih, niti zares ne ve, kaj naj bi počela, saj so do teh služb prišli po netransparentnih in nejasnih kanalih. Takšna oblika odločanja pa je zelo dovzetna za vnašanje interesne in drugačne nepravične zakonodaje, saj nikoli nihče zares ne odgovarja.

Zato na desnici zagovarjamo, da je potrebno iti v nasprotno smer, kjer odločevalci nosijo popolnoma celotno politično odgovornost – temu v angleško govorečem svetu pravijo accountability. Seveda nihče ni vseveden, vendar je strokovna skupina del politične ekipe tistega, ki prevzame odgovornost, zato za njihove argumente in rešitve v celoti odgovarja odločevalec: pa naj bo to minister, župan, poslanec ali direktor javnega zavoda. Še več: zakoni bi morali – kot v mnogih evropskih državah – biti poimenovani po predlagatelju ali pač po tistemu, ki bi neposredno stal za njimi. Kaj dela in kako je zgrajen strokovni svet, ki stoji za njimi, je v celoti stvar tistega, ki je na tem položaju: kakovost odločitev, sprejetih politik, pa tudi usposobljenost ljudi, ki jih delegira na nižja odločevalska mesta – vse to je njegova odgovornost in mora biti tudi v vsakem trenutku klican nanjo.

Podobno velja tudi za poslance. Trenuten sistem je zgrajen okoli političnih strank, kar je posledica številnih med seboj povezanih dejavnikov. V takšnem sistemu poslanci odgovarjajo predvsem lastnim strankam, saj v parlamentu sedijo zaradi njih in ne zaradi svojega dobrega dela. Zato je pomembno, da poslanec spet svojo dobi odgovornost do volivcev, predvsem tako, da se uredi volilni sistem, v katerem bi lahko volivci lahko nagrajevali in kaznovali dejanja poslancev, tako da bi se ti čutili odgovorne do svoje volilne baze. To bi na mah rešilo dva problema: volivci bi na tak način lahko čistili in spreminjali delovanja določene stranke, hkrati pa bi se izognili scenarijem zadnjih dveh volitev, kjer so kandidirali posamezniki, ki so bili popolni politični analfabeti in popolni anonimneži, brez osebne zgodovine delovanja za javno dobro ali drugih atributov, ki bi jih upravičile za izvolitev na takšno visoko funkcijo.

Tedenski izbor

calvarlist

 

Moraliziranje ima tako na moralizirajočega posameznika nasprotne učinke od pričakovanih. Je kontraproduktivno. Bolj, kot si pripovedujem, kako moralen in integriteten da sem, bolj se bom v to zaciklano prepričal, manj bom tako ravnal. In, ko mi bo okolica nastavila, kot se spodobi, ogledalo, ga bom razbil, ker mi ne bo všeč podoba v njem. Pa čeprav, kot je najbrž vsem jasno, ni in ne more biti krivo ogledalo, ampak le tisti, ki se v njem ogleduje.

Še slabše pa se nam godi, ko moraliziranje z nivoja posameznika potegnemo na raven javnega diskurza in ga celo spremenimo v njegovo paradigmo kot merilo javnega ravnanja. To lahko sproži dve, po svoje znova paradoksalni, reakciji: popolno relativizacijo standardov ravnanja in zavestno, sistematično zavračanje kakršnekoli odgovornosti za svoja javna ravnanja.

Konec moraliziranja – Matej Avbelj, Ius Info

***

In tako se je še enkrat izkazalo, da je poglavitni smisel Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje ta, da nudi delovna mesta uradnikom, ki so tam zaposleni. Včasih se vprašam, zakaj skoraj nobeno svetovanje, ukrep, mehanizem, spodbuda ali delavnica ne služi svojemu dejanskemu namenu, marveč samo kot krmilo za občutek, da nekje neka vladna služba nekaj počenja. Pogosto se vprašam, kaj bi veljalo storiti, da bi bilo drugače. Odgovore še čakam.

Kraj, kjer se končajo sanje – Katja Perat, Delo

 ***

In our day, prejudice against gays is just a very faint shadow of what it once was. But the abolition of prejudice against gays does not necessarily mean that same-sex marriage is inevitable or optimal. There are other avenues available, none of which demands immediate, sweeping, transformational legislation or court judgements.

We are in the middle of a fierce battle that is no longer about rights. It is about a single word, “marriage.”

Two men or two women together is, in truth, nothing like a man and a woman creating a life and a family together. Same-sex relationships are certainly very legitimate, rewarding pursuits, leading to happiness for many, but they are wholly different in experience and nature.

Gay and lesbian activists, and more importantly, the progressives urging them on, seek to redefine marriage in order to achieve an ideological agenda that ultimately seeks to undefine families as nothing more than one of an array of equally desirable “social units,” and thus open the door to the increase of government’s role in our lives.

I’m Gay and I Oppose Same-Sex Marriage – Doug Mainwaring, Public Discourse

***

In recent years, progressive politics has been known for its pursuit of social change in the moral realm, with LGBTQ causes at the forefront of its crusade. But the poor have been left behind. In ironic fact, progressives have given up equality for the sake of also giving up virtue.

With old-fashioned virtue, there might be a chance at equality. But “progress” has been determined to consist in the final dismantling of all moral structures that once lent backbone to the demands of the virtuous poor. Without meaningful work, there can be no working class. Another way of saying this is that without the kind of work that imparts a working-class identity, the working class can have no class-consciousness.

People need work. The poor—and all of us—are made virtuous in part by the need to labor; to struggle, not with one another in the sense of “class struggle,” but with our bodies and within our souls; to practice the virtues of diligence and self-denial; to have something to show for ourselves. If the “virtuous poor” are virtuous, it is because work has made them so. Take away work, and you take away humanity. That goes for the elite, too.

Are We Proving Marx Right? – The Hipster Conservative

***

The current trends in America, Wall Street getting richer, everyone else getting poorer, politicians of both parties feeding brazenly at Wall Street’s trough, the party of the Left in full blown attack gear not on inequality, which it has done nothing to address, but picking at and rubbing raw the scabs of identity politics—this can’t keep going on indefinitely without something really bad happening.

Abandoned by the Left – Scott McConnell, The American Conservative

***

Increasingly the divides in American life are not between those who defend equality of opportunity versus those who demand equality of result, as Nisbet argued. Rather they are between whether freedom and voluntary association on a more local level can win out over coercion and bureaucracy at an ever more distant national level. Kunkel’s desire for sustainable production by worker-owned businesses and grassroots democratic decision-making seems to envision a new kind of politics, more local and left-libertarian in nature, that transcends easy categorization. And if there is a genuine mood rising among Americans, particularly the young, toward a return to smallness and democratic self-control throughout American society, then the argument now should revolve around means.

What’s Left After Marx – Matthew Hartwood, The American Conservative

 ***

Conservatives should embrace him /Foucault/ and his work. From a conservative perspective, the great thing about Foucault’s writing is that it is more plastic than Marx, and far less economically subversive. Academics rooted in Foucauldian thought are far more compatible with neoliberalism than the old Marxist academics.

In some ways, Zamora’s book is an effort by some on the left to try to “discipline” Foucault’s flirtation with the right. It will be interesting to see the academic left’s response to the book. But Zamora also reveals why free-marketeers might want to give Foucault another read and not just dismiss him with the “post-modern” epithet.

Why Michel Foucault is the libertarian’s best friend – Daniel W. Dresner, The Washington Post

***

Given Chesterton and Burke, there exists a liberalism consistent with right reason and revelation. Extension of economic and political liberalism into all-encompassing worldviews would be an American heresy. But one can take them to be prudent means—of negative liberty for the sake of trade and civic liberties under the rule of law—when rightly ordered toward proper ends known by natural reason and revelation. As Chesterton writes in What I Saw in America: “The unconscious democracy of America is a very fine thing. It is a true and deep and instinctive assumption of the equality of citizens, which even voting and elections have not destroyed.”

Different Kinds of Liberalism – Ryan Schinkel, Ethika Politika

***

Havlu je Srednja Evropa je omogočala vizijo neke drugačne, demokratične Češke (oziroma Češkoslovaške). Njegova osebnost je bila zato tudi za druge srednjeevropske države monumentalnega pomena. Na prvi pogled se morda res zdi, da je ideja o Srednji Evropi nek romantičen in nostalgičen pojem, ki se navzven lepo sliši, znotraj pa je votel. Ali kot piše Jančar: »Kaj nas resnično druži v srednjeevropskem prostoru, je precej nedorečeno. Zdaj se naenkrat kaže, da nas je bolj združeval odpor do njegove razdeljenosti kot pa sorodna kulturna vprašanja.« Svobodna demokratična družba, pluralizem, spoštovanje temeljnih človekovih pravic, odprtost in prevzemanje odgovornosti pa vendarle ostajajo nekatere skupne vrednote srednjeevropskega prostora, ki povezujejo, če že ne vladajoče strukture, pa predvsem ljudi, ki živijo na tem prostoru. To pa so prav vrednote, ki jih pooseblja Havlovo življenje.

Srednja Evropa Václava Havla – Jernej Letnar Černič, Razpotja

***

Ne glede na dejanske in objektivno ugotovljive razloge za kršitve in napake, ki so se zgodile v sodni kalvariji, znani kot afera Patria, se bo za dobršen del prebivalstva ta zgodba kazala kot zadnja etapa te izključevalne prakse.
Posledice bodo vsaj dvojne.

Prvič, Janševi podporniki bodo za kršitve človekovih pravic v zadevi Patria klicali na odgovornost ne le dejanskih in objektivnih krivcev, temveč celotni slovenski mainstream; to se pravi vse tiste, ki ne spadajo v njihov krog.

Drugič: če živiš v okolju, kjer ti še pri najbolj očitnih in eklatantnih kršitvah tvojih osnovnih pravic na pomoč priskočijo skoraj izključno le podporniki in kjer se politična kritika takoj pretvori v podporo politični izločitvi, potem je logično, da lahko računaš le na podpornike. In če lahko računaš le na podpornike in če od tistih, ki ne spadajo mednje, ne moreš pričakovati niti osnovne državljanske in človeške empatije, potem je logično, da postane lojalnost glavni, celo edini kriterij selekcije.

Družba, ki se začne organizirati po teh principih – ki so, povejmo jasno, principi klanovstva –, se začenja nevarno oddaljevati od razmer demokratičnega sobivanja.

Kako je Janez Janša postal državni sovražnik številka ena – Luka Lisjak Gabrijelčič, Planet Siol.net

***

As these examples of democratic regression into various forms of ‘illiberal democracy’ in Central and Eastern Europe show, democratic consolidation is still far from complete. The most disturbing detail is the vulnerability of ‘consolidated democracies’ such as Hungary or Slovenia to ‘democratic regression’, which reminds us that democracies are inherently unable of being ‘definitely established’. While significant progress in the development of ‘electoral democracy’ in the region has been achieved, ‘liberal democracy’ still remains fragile and weak. Moreover, the legal institutions of liberal democracy in Central and Eastern European countries significantly differ from those of their Western European counterparts. Behind a façade of harmonised legal rules transposed from various EU legal sources, several cracks have begun to appear, exposing the fragility of constitutional democracy in these countries.

As a consequence, Central and Eastern European countries are once again displaying certain features of “lands in between” which call attention to their constantly precarious and indeterminate location on the political map of Europe. Zwischen-Europa, as some interwar German writers called it, lies in the territory between the West and the Russian East and is said to have been the “unfinished part of Europe” for most of the 20th century. Its political and legal institutions were similarly “caught” in between the democratic West and the authoritarian East.

Academics should be careful not to exaggerate the progress made by Central and Eastern Europe since the fall of the Berlin Wall – Ivan T. Berend, Bojan Bugarič, LSE Blog

***

Skeptics have been planning the EU’s funeral for decades, but time and again, the union has refused to die. During the EU’s latest and most profound crisis, national governments once more chose to reaffirm and deepen their commitments. This rapid growth of EU power, however, has given rise to a number of misguided and counterproductive policies that have undercut public support and left the EU in a deep malaise. European citizens today largely ignore the EU’s many achievements or take them for granted, instead equating the organization with economic pain and feckless leadership. The union endures, but it has lost its mojo.

The EU has worn out its default strategy of muddling through crises. Lurching from one calamity to the next has damaged the credibility of Brussels and national governments alike. It is time for a bold and far-reaching agenda. To see a Europe truly reborn and fit for the twenty-first century, EU leaders must reassert with confidence—on the economy, on security, and on democracy—that Europe is stronger when it stands united.

Europe Reborn. How to Save the European Union from Irrelevance – Matthias Matthijs & R. Daniel Kelemen, Foreign Affairs

***

Narodno identiteto bomo zgubili zaradi ležernosti, neaktivnosti, ne-ljubezni do domovine, ne pa zato, ker bi v stiski priskočili na pomoč ljudem, ki nas potrebujejo. Najlažje je ljubiti svoje. A Kristus nas poziva, da ljubimo tujce. »Tujec sem bil in ste me sprejeli.« (Mt 25, 35).

Če že ne moremo začeti ljubiti, ker smo to najčistejše čustvo umazali in pocukrali, se sklicujmo vsaj na pravičnost in mir.

Tujec sem bil in me niste sprejeli – Irena Vadnjal, Časnik

***

During the Korean War, alarmed by the shocking rapidity of American POWs’ breakdowns and indoctrination by their communist captors, the CIA began investing in mind-control research. In 1953, the CIA established the MK-ULTRA program, whose earliest phase involved hypnosis, electroshock and hallucinogenic drugs. The program evolved into experiments in psychological torture that adapted elements of Soviet and Chinese models, including longtime standing, protracted isolation, sleep deprivation and humiliation. Those lessons soon became an applied “science” in the Cold War.

During the Vietnam War, the CIA developed the Phoenix program, which combined psychological torture with brutal interrogations, human experimentation and extrajudicial executions. In 1963, the CIA produced a manual titled “Kubark Counterintelligence Interrogation” to guide agents in the art of extracting information from “resistant” sources by combining techniques to produce “debility, disorientation and dread.” Like the communists, the CIA largely eschewed tactics that violently target the body in favor of those that target the mind by systematically attacking all human senses in order to produce the desired state of compliance.

(…)

(B)ecause the concept of torture has been so muddled and disputed, I suggest that accountability would be more publicly palatable if we reframed the CIA’s program as one of human experimentation. If we did so, it would be more difficult to laud or excuse perpetrators as “patriots” who “acted in good faith.” Although torture has become a Rorschach test among political elites playing to public opinion on the Sunday morning talk shows, human experimentation has no such community of advocates and apologists.

The CIA Didn’t Just Torture, It Experimented on Human Beings – Lisa Hajjar, The Nation