Tedenski izbor


V danih razmerah je tako edino upanje za zlom demagoške koalicije to, da se SMC, SDS in NSi naučijo delati skupaj. NSi je s predlogom »ukrepov za nižje davke« (o katerih kakšno več rečem v prihodnje) podala roko za vsebinsko sodelovanje. To je lahko prvi korak, da te stranke pokažejo, ali premorejo zrelost in državotvornost za antidemagoško koalicijo.

Za normalizacijo potrebujemo antidemagoško koalicijo – Rok Novak, Finance


Pazite to: samo v Sloveniji je mogoče, da so mediji, ki so utemeljeni na uredniških hiperintelektualnih komentarjih o demokratičnem socializmu, polni pa jih denar iz davčnih oaz, sprejeti kot kredibilni levičarski mediji.


Lastniki, ki se vdajajo paradržavnim bankam, razumejo davčne oaze kot bistveni element poslovanja, sklepajo kravje kupčije in so vsi po vrsti pod drobnogledom preiskovalnih organov. To so danes Delo, Dnevnik in Mladina, vir resnice za naše borce proti kapitalizmu.

Celoten “bulšit” slovenskih mainstream tiskanih medijev na enem mestu! – Kizo, Portal Plus


This procedure represented a major transference of wealth. The losers were savers, people living on salaries, creditors of private dollarized contracts like mortgages, and many more. All of them saw their income and savings liquefied by an imposed exchange rate and the eroding power of inflation.


The prestigious economist Carlos Rodríguez Braun says that if devaluations were the way to economic success, Argentina would be rich and Switzerland would be poor. Leaving the common currency will definitely bring to the Greek population most, if not all, of the problems that leaving convertibility brought to Argentinian citizens. As to the advantages, they remain to be seen.

Argentina 2001, Greece 2015? – Federico N. Fernández, Free Market Diaries


Like many Germans, Guardini loved to vacation in Italy, and he took particular delight in the lake region around Milan. He was enchanted (…) by the physical beauty of the area, but what intrigued him above all was the manner in which human beings, through their architecture and craftsmanship, interacted non-invasively and respectfully with nature. When he first came to the region, he noticed, for example, how the homes along Lake Como imitated the lines and rhythms of the landscape and how the boats that plied the lake did so in response to the swelling and falling of the waves. But by the 1920’s, he had begun to notice a change. The homes being built were not only larger, but more “aggressive,” indifferent to the surrounding environment, no longer accommodating themselves to the natural setting.


It is only against this Guardinian background that we can properly read the Pope’s latest encyclical. Whatever his views on global warming, they are situated within the far greater context of a theology of nature that stands athwart the typically modern point of view. (…) In the spirit of the author of the book of Genesis, the Biblical prophets, Irenaeus, Thomas Aquinas, Francis of Assisi—indeed of any great pre-modern figure—Pope Francis wants to recover a properly cosmological sensibility, whereby the human being and her projects are in vibrant, integrated relation with the world that surrounds her.

Laudato Si’ and Romano Guardini – Robert Barron, Word on Fire


Perhaps our immediate future fits neither the dynamist nor the catastrophist framework.

We might have entered a kind of stagnationist position, a sustainable decadence, in which the issues Pope Francis identifies percolate without reaching a world-altering boil.

In that case, the deep critique our civilization deserves will have to be advanced without the threat of imminent destruction. The arguments in “Laudato Si’ ” will still resonate, but they will have to be structured around a different peril: Not a fear that the particular evils of our age can’t last, but the fear that actually, they can.

Pope Francis’ Call to Action Goes Beyond the Environment – Ross Douthat, The New York Times


I can think of no better education of the eyes than Eucharistic adoration. By stretching the eye to its utmost, demanding that it see in an appearance the real presence of God, we are taught to see the person in and through any appearance. If I see God in bread, how can I not see the person in the prostitute? If I see the God-man in the tabernacle, how can I not see the man in the doorway? If I see the person of Christ lifted up in the hands of the priest, how can I can I not see the person of the newborn as she is lifted to her mothers breast? The most difficult task of the eye is completed at church — it makes seeing-in-the-world like walking after a sprint.

Eucharistic Eyes – Marc Barnes, Bad Catholic


Dogajanje z begunci zahteva poglobljeno debato in pošten pogled na prihodnost naše celine. Begunci, ki prihajajo k nam, pripadajo popolnoma drugačnim kulturam. S svojim prihodom in visoko nataliteto počasi, a vztrajno versko, vrednostno in nasploh civilizacijsko spreminjajo Evropo in jo nekako prilagajajo sebi. To ni vrednostna sodba, to je dejstvo, vsem na očeh. Vprašanje za nas ni, ali se tega bojimo; pravo vprašanje je, ali si tega spreminjanja želimo.

Enotni smo si v tem, da je treba beguncem pomagati, vendar na način, ki bo za njih koristen in za nas vzdržen.

O beguncih malo drugače – Federico V. Potočnik, Nova Slovenija


Die autochthonen Europäer sollen offensichtlich auf jegliche nationale,kulturelle, religiöse sowie letztlich auch auf eine traditionelle sexuelle Identität verzichten. Selbst die radikalsten kommunistischen Intellektuellen gingen seinerzeit in ihren Forderungen nicht so weit. Die Diskussionen nehmen geradezu groteske Formen an. Die Eliten der Gesellschaft werden nicht müde, große Teile der eigenen Bevölkerung des Rassismus und der Xenophobie zu bezichtigen, während große Teile der Bevölkerung längst das Vertrauen in die vermeintlichen politischen und medialen Vordenker verloren haben.


Kollektive Verirrungen wie der Kommunismus, der Faschismus oder der Nationalsozialismus waren reversibel: Nach ihrem Scheitern konnte auf das kulturelle und religiöse Erbe Europas zurückgegriffen werden, und neue zivilisierte, demokratische Gemeinwesen entstanden. Werden jedoch die einheimischen Bevölkerungen zur Minderheit, dann ist dieser Weg der zivilisatorischen Regeneration versperrt

Islamisierung Europas: Nein, ich habe keine Visionen – Michael Ley, Die Presse


In Deutschland werden im Jahr 2050 nur noch rund 70 Millionen Einwohner leben. Jeder zehnte Bürger wird dann muslimischen Glaubens sein, also sieben Millionen deutsche Muslime. Für ganz Europa wird gelten: Jeder zehnte Bürger ist muslimischen Glaubens. Zum Vergleich: 2010 war es nur jeder 17. Europa ist den Forschern zufolge der einzige Kontinent, dessen Bevölkerung schrumpfen wird – und zwar um 100 Millionen Menschen auf 454 Millionen Bürger im Jahr 2050. Fast ein Viertel der Europäer (23 Prozent) werden dann keine Religionszugehörigkeit mehr haben.

Muslime – die Gewinner des demographischen Wandels – Dietrich Alexander, Die Welt


The fundamental reason for the Left’s unpopularity is that it still hasn’t answered the biggest question it has faced since the second world war: what does it mean to be left-wing when the money has run out? Left-wing parties used to keep their rainbow coalitions together by showering money on different interest groups.

The left’s great global downturn – Tim Montgomerie, CapX


Ampakliberalizem je pač edini liberalizem, ki ga naši politiki poznajo, in ni čudno, da se človekove pravice že skoraj četrt stoletja predvsem prilagajajo razmerjem moči v slovenskem parlamentu in da četrt stoletja različne družbene skupine čakajo, kdaj bodo njim naklonjene stranke tvorile parlamentarno večino in bodo lahko pravice, ki jim po ustavi pripadajo, tudi uveljavile.

Et tu, Luka? – Goran Vojnović, Dnevnik


Vseeno sem ga povprašal še, kaj bi naredil s socialnimi transferji in na moje skorajda presenečenje je odgovoril: “če bi nas država ne naredila odvisnih od nje, bi z ljudje z veseljem pomagali. Tako pa ne. Distancirani so od realnosti. Češ ‘država bo rešila’ in gredo naprej. Prelagajo, prelagamo odgovornost za sočloveka. To ni prav.

Slovenija je država sužnjev – Matic Jelovčan


At the heart of the original American ideal is the deep distrust and suspicion the founders of our nation had for Congress, distrust and suspicion not shared as much by today’s Americans. Some of the founders’ distrust is seen in our Constitution’s language, such as Congress shall not abridge, infringe, deny, disparage, violate or deny. If the founders did not believe Congress would abuse our God-given rights, they would not have provided those protections.

Maybe there are Americans who would argue that we are moving toward greater liberty and less government control over our lives and no longer need to remain an armed citizenry. I’d like to see their evidence.

Constitutional Ignorance and Dereliction – Walter E. Williams, The New American



Kateri demokratični socializem?


Demokratični socializem je na Slovenskem svoj čas imel močne korenine in razmeroma dolgo tradicijo. Med njegove najpomembnejše predstavnike nedvomno šteje tudi dr. Peter Celestin Jelenc, ki je skoraj polnih 60 let – vse od svojega pristopa k socialni demokraciji leta 1909 pa do smrti v argentinskem zdomstvu leta 1968 – deloval v socialističnem gibanju.

V spodnjih vrsticah povzemamo nekatere misli tega demokratičnega socialista iz zadnjih let njegovega življenja, ko je kot zastopnik Socialistične stranke Jugoslavije svojo politično usmeritev predstavljal v izgnanskem Narodnem odboru. Navedki so iz knjige Kaj sodim o komunizmu?, izdane l. 1965 v Buenos Airesu, ter iz njegovih spominov, kot jih je kasneje povzel časopis Slovenska država:

Če komunizma kar vnaprej ne zavračam, pa odklanjam tisti komunizem, ki ga je započel Lenin, ki ga je do zločinske popolnosti uveljavil Stalin in ki se ga je v Moskvi pri Stalinu naučil Tito in ga prenesel v Jugoslavijo. Odklanjam ga, ker je ta komunizem organizirana podlost.

Tudi Marx je bil otrok svojega časa. Če se izvzame njegova sociološka analiza kapitalizma, je življenje samo ovrglo velik del njegovih trditev. Bil je fanatik pravičnosti in demokratični socialisti s spoštovanjem izrekajo njegovo ime.

Danes že ni več nesporazuma med katoliško socialno vedo in mnenjem demokratičnega socializma. Znanost brez vere je hroma, vera brez znanosti slepa. Pravi socializem ni proti veri, je za svobodo.

Državljanske vojske niso začeli gen. Mihajlović. ne četniki ne legionarji ne vaške straže, temveč manjšinski komunisti.

Vsi smo ljudje. Tudi na naši strani se je med okupacijo zgodilo nekaj stvari, o katerih bi raje videli, da se ne bi bile zgodile. Razlika pa je v tem: Kar je bila na naši strani neljuba izjema v podivjanem času, je bil pri komunistih premišljen sistem. Vsi smo grešni ljudje, komunisti pa so hudodelci.

Poleg Šentjernejske noči, Hitlerjevih grozodejstev in Katyna bodo tudi Vetrinj in kraška brezna po kočevskih gozdovih in pri Bazovici ostala v zgodovini kakor v nebo vpijoči spomeniki nečloveštva in komunistične podlosti.

Zveza komunistov je po svoji socialni sestavi organizacija funkcionarjev in uslužbencev vladnega aparata, ne pa delovnih ljudi. Danes je nasičena in povampirjena, po svojem značaju konservativna in celo reakcionarna politična sila.

Ni tako važno, kdo je na oblasti v državi, bolj važno je, da se med samimi ljudmi v državi ustvarijo človeka vredni odnosi. Taki odnosi pa so izključeni, dokler na primer komunisti kljub boljši vednosti obrekujejo naše pokojnike, ki so dali življenje v boju proti komunizmu, da so narodni izdajalci in vojni zločinci.

Svet nas danes pozna, pozna naš boj. Nismo več zaprti med gorami v domovini in jasneje vidimo bodočnost slovenskega naroda. Prišel bo čas, ko bodo novi rodovi zahtevali resnico tudi od komunistov.


Ne vemo sicer, ali naši današnji slovenski »demokratični socialisti« poznajo Celestina Jelenca ali zanj še niso slišali. Kar nekaj znakov pa kaže na to, da so jim tradicije demokratičnega socializma v slovenskem prostoru tuje.

Na njihovi Facebook strani tako lahko opazimo spominske zapise v čast »demokratom« takšnega kova, kakršna sta bila Edvard Kardelj in Vladimir Iljič Lenin, ter veliko naklonjene pozornosti namenjene obdobju SFRJ, torej tistemu času, ko je bila oblast v izključnih rokah Komunistične partije. Sklepati gre torej na zavestno navezavo na tradicije revolucionarnega, predvsem pa totalitarnega socializma in pa nedemokratičnega režima, ki se je na takšnem socializmu utemeljeval.

So predstavniki Iniciative za demokratični socializem zavestno ali iz nevednosti »pozabili« na to, da niso vsi socialisti v slovenski zgodovini, predvsem pa ne tisti demokratični, bili člani KP, ali pa njeni sopotniki? Glede na to, da sedaj stopajo v zavezništvo s stranko, katere predsednik je pred nekaj meseci z  boljševiškimi simboli mahal pred obrazi svojcev žrtev boljševizma, se to vprašanje zdi še toliko bolj umestno.

Mladih inteligentov iz Iniciative za demokratični socializem s tem zapisom nikakor ne želimo diskvalificirati. Četudi se ne strinjamo z rešitvami, ki jih ponujajo, se zdijo v svojih stremljenjih iskreni, njihova kritika etablirane »levice« pa je vredna pohvale.

Vsekakor pa se v luči enostranske osredotočenosti na »tekovine« revolucije njihove sicer umestne ocene o izrabljanju zgodovine za dnevnopolitične namene s strani »velikih igralcev« ter spodbudna trditev, da se sami ne mislijo iti »partizanov in domobrancev«, ne izkažejo za najbolj iskrene in verodostojne. Ravno tako je tudi dvomljiv njihov odnos do institucionaliziranih sindikatov, te – če naj se poslužimo nam sicer nelastnega izraza iz levičarskega besednjaka – najbolj reakcionarne sile v slovenski družbi.

Glede vsega navedenega bi bila zelo dobrodošla jasna beseda z njihove strani: še zlasti pa glede vprašanja, katere tradicije socializma jemljejo za svoje in katerih ne.