Sprava mora biti širša, ali je ne bo

V Sloveniji je ena izmed vročih političnih tem narodna sprava, pri čemer je problem, da se jo pogosto zreducira zgolj na dihotomijo partizani proti domobrancem, osvoboditelji proti kolaborantom ali revolucija proti kontrarevoluciji. Pa je tovrstna perspektiva zadostna? Ali je preko te, omejene optike videti celotno sliko polpretekle zgodovine?

Po mojem mnenju ne; pravzaprav bom šel tukaj še dlje in dejal, da takšen pogled spravo onemogoča. Medvojno in povojno dogajanje na Slovenskem in širše po Srednji, Jugovzhodni in Vzhodni Evropi je bilo namreč mnogo bolj komplekso in zgolj upoštevanje vseh faktorjev lahko da realno zgodovinsko podobo, ki bo vodila do resnične sprave. Sodoben pogled na medvojno dogajanje je namreč v veliki meri kranjski, tj. specifičen za osrednji del slovenskega ozemlja, nikakor pa se z njim ne more pojasniti celotne slike na, takrat fragmentiranem, slovenskem ozemlju. Zgodovinska izkušnja Primorske, ki je po prvi svetovni vojni postala del Italije, je namreč drugačna od Kranjske, prav tako je bila drugačna situacija na Štajerskem, ki je bila zasedena neposredno s strani Tretjega rajha in za katero je Adolf Hitler dejal: »naredite mi to dežel ponovno nemško«. Kranjska izkušnja torej ni bila občeslovenska, saj je bila npr. na Primorskem in Koroškem tudi protikomunistična stran v veliki meri udeležena znotraj NOB.

Italijanska tiralica za Jankom Premrlom – Vojkom

Poleg regionalne omejenosti pa takšno slikanje polpretekle zgodovine izgublja še vprašanja ostalih uporniških skupin, kot je bila Stara pravda, iz slike odvzame slovenske četnike ali pa jih obravnava zgolj kot posebneže med kolaboranti, pozablja na meščanske stranke in vse njihove predstavnike, pozablja na katoliško sredino Andreja Gosarja in Engelberta Besednjaka, in predvsem izključuje izkušnje ostalih narodnosti na našem ozemlju, se pravi Nemcev, Italijanov, Judov in Madžarov, pri čemer je pogled, kjer se slednje avtomatično izenačuje z okupatorji, milo rečeno enostanski in neumen.

 

Hagiografija, demonologija in zgodovinopisje

 

Kot smo zgoraj omenili, je podoba polpretekle zgodovine poenostavljena, in sicer tako, kot je v svojem članku na tem portalu zapisal že Roosevelt, da se sklada z antifašistično naracijo oz. diskurzom, pri čemer je le tega treba razumeti širše kot nasprotovanje fašizmu. Gre namreč za slikanje zgodovine skozi perspektivo epohalnega boja dobrega proti zlu – pri čemer je fašizem tisto absolutno zlo. Da ne bo pomote, nikakor ne želim zanikati inherentne zločinskosti fašističnih režimov in gibanj, je pa ta naracija problematična, ker izpušča nianse in zamegljuje celotno sliko.

Vprašajmo se npr., koliko lahko enačimo fašističnost italijanskega režima in režima Engelberta Dolfussa v Avstriji? Ali lahko enako gledamo na kolaboracijo domobrancev, ustašev in Miklósa Horthyja? Kako razumeti dejanja pripadnikov nemških, italijanskih in madžarskih manjšin na okupiranih ozemljih? Kako razumeti odnos med totalitarizmi? Se lahko vprašamo npr. o vplivu komunizma in marksizma na fašizem? Tovrstna vprašanja, ki bi morala biti sestavni del vsake javne razprave o polpretekli zgodovini, so namreč potisnjena na rob oz. prepuščena redkim »disidentskim« zgodovinarjem in publicistom.

 

Prague uprising

Pripadniki Ruske osvobodilne armade (vlasovci) in češki uporniki med praško vstajo, maja 1945

 

Tukaj se pa velja spomniti na znamenito in kontroverzno nemško zgodovinsko razpravo in sicer na historikerstreit iz 80-ih let prejšnjega stoletja, kjer so soočala mnenja različnih zgodovinarjev o pogledih na Tretji rajh, nemško krivdo itd. V tovrstni razpravi so se soočili razni pogledi in eden od zanimivih rezultatov je bil članek zgodovinarja Martina Brozsata, sicer nasprotnika revizionistov, v katerem je pozival k historizaciji nacionalsocializma, se pravi k obravnavi obdobja kot ostalih obdobij zgodovine. Brozsatov poziv pa bi bilo potrebno še dodatno razširiti in pozvati k začetku historizacije celotnega »časa skrajnosti« oz. kratkega dvajsetega stoletja, ki se je začelo s koncem prve svetovne in posledično padcem starega sveta.

Po padcu starega reda s koncem prve svetovne vojne in Wilsonovimi štirinajstimi točkami, se je v srednji in vzhodni Evropi začel vrtiljak ekstremizmov, revolucij, kontrarevolucij itd. in vsak udeleženec te velike igre je pripravil svoj pogled, z lastnimi hagiografijami in lastno demonologijo, ki so še zmeraj izredno pomembni znotraj sodobnega razumevanja zgodovine. To pa je posebej ključno zato, ker vsaka skupina poskuša dokazati svojo vlogo žrtve in s tem argumentirati svoje težnje ter afirmirati svojo identiteto, ki velikokrat temelji na negaciji drugega, in ti drugi vstopijo v sodobne demonologije, žrtve pa postanejo subjekti novodobnih hagiografij, pa naj bodo to pobiti domobranci v Kočevskem rogu, izgnani sudetski Nemci ali pa pobiti partizani pri Sv. Urhu ali Poljaki s strani ukrajinskih kolaborantov.

Sicer ni nobenega dvoma o tem, da je vojno začela nacistična Nemčija, ki predstavlja tudi režim unikatne krutosti in genocidnosti, a vendarle nam zgolj historizacija celotnega obdobja lahko razkrije vse vzročno-posledične povezave, od vpliva versajske pogodbe in konca monarhije Hohenzollernov, na vzpon nacizma, od Stalinovega holodomora na prostovoljno priključitev mnogih Ukrajincev v Waffen SS, do krutosti fašističnega režima in usodo mnogih Italijanov v Istri, Kvarnerju in Dalmaciji. Hkrati pa nas tudi to ne sme zavesti, da ne bi priznali, da pri fojbah ni šlo zgolj za maščevanje, temveč da so bili poboji ukazani predvsem z vrha jugoslovanske oblasti, kot nam priča dnevnik Ivana Mačka–Matije in Kidričeve izjave, da nemška manjšina ne bo imela pravic, ker je ne bo, pri čemer se vsega ne da pojasniti s paradigmo okupacije in kolaboracije, saj so bili med partizani tudi nekateri Kočevarji.

Partizani nemškega rodu v Suhi Krajini (vir: www.mladina.si)

Pri nacionalnih odnosih pa je potrebno vzeti v račun tudi socialni faktor, koliko se npr. skladalo sovraštvo med narodi z ideologijo razrednega boja, kar na Slovenskem posebej drži glede odnosa do Nemcev, saj se je večina plemstva prištevala v nemški oz. avstrijski kulturni prostor. Historizacija polpretekle zgodovine bi tako pomenila resnejši spoprijem z vsemi temi faktorji in vzročno-posledičnimi povezavami, a vendar bi to pomenilo tisto, kar smo nakazali že v uvodu, prekinitev s tradicionalno slovensko naracijo sodobne zgodovine.

 

Sprava bo srednjeevropska ali pa je ne bo

 

Celotno sliko tega fenomena pa tako lahko vidimo zgolj, če upoštevamo tako fragmentiranost slovenskega prostora, ki je bil produkt tako rapalske pogodbe kakor tudi prejšnjih deželnih in državnih meja, kot tudi širšo srednjeevropsko sliko. Če se namreč osredotočimo zgolj na naš nacionalni okvir, bo namreč slika preozka in premalo kompleksna, če se ozremo na celotni prostor bivše Habsburške monarhije in širše Srednje Evrope, pa postanejo pojavi bolje osvetljeni in so postavljeni v svoj dejanski zgodovinski kontekst, ki ne dopušča hagiografij in demonologij ter upošteva vse dejavnike.

Hkrati pa nas današnja podoba srednjeevropskih držav ne sme zavesti. Kakor je zapisal angleški zgodovinar Tony Judt, so namreč srednjevropske države šele po koncu druge svetovne vojne, ob ”pomoči” celotne karavane genocidov in preganjanj postale nacionalno (in pogosto tudi razredno) vsaj približno homogene. Tukaj se nam odseva globok propad wilsonovske politike, ki je preko 14. točk poskušala v Srednjo Evropo pripeljati ameriški model odločitve za nacijo in jo poskušala aplicirati na neko popolnoma drugačno stvarnost, ki ji je razpad starega reda omogočil popolno razkritje svoje temne plati.

Zato mora sprava biti srednjeevropska, upoštevajoč ne zgolj politična nesoglasja znotraj narodov, temveč tudi medrazredna in mednacionalna sovraštva, s historiziranim in jasnim pogledom na preteklost in ponovno prebujeno zavedanje o skupni zgodovini, šele takrat bo lahko ta naš del Evrope, vključno s Slovenijo, zares zadihal s polnimi pljuči.

Lahko pa ostanemo pri naših ljubih in domačih, kranjskih razprtijah.

Konservativna demonologija

demonologyPo Binsfeldovi klasifikaciji demonov poznamo 7 princev pekla, ki ustrezajo sedmim smrtnim pregreham. Te pa so sledeče:

1) Lucifer – ponos
2) Mammon – pohlep
3) Asmodeus – pohota
4) Leviathan – zavist
5) Beelzebub – požrešnost
6) Aamon – srd
7) Belphegor – lenoba

Sedaj pa poglejmo, kaj bi lahko rekli o demonologiji konservativca. Kateri so tisti pojavi, ki si zaslužijo primerjavo z njimi, in zakaj:

1) Utopije. Utopija, ta velika kreacija sv. Thomasa Mora, je skozi tok zgodovine pridobila popolnoma drugačno konotacijo. Ustvarjanje utopij je povezano s človeškim ponosom, grehom Luciferja, in teži k ustvarjanju nebes na zemlji. Takšen proces, ki zanika človekovo nepopolnost in sprevrže njegova čustva do najvišjih zadev, pa je do zdaj še vedno vodil do prelivanja rek krvi, saj najvišji cilj posvečuje vsa sredstva, mar ne?

2) Potrošništvo. Človeški pohlep nima meja in se posebej negativno manifestira znotraj pojava, potrošništva – zlasti sodobnega. Gre za željo imeti vse in takoj. Želja imeti čim več s čim manjšim trudom pa skozi procese, namenjene zadovoljitvi vseh želja, neusmiljeno trga družbene vezi in sili človeka k nemoralnosti v njegovih postopanjih do drugih, njihove lastnine in narave.

3) Hedonizem. Iskanje užitka, in še toliko bolj izogibanje bolečini, je naravno za vsa čuteča bitja, a le človek je uspel to postaviti med najvišje smotre svojega življenja. Sodobni hedonizem nadaljuje duh potrošništva v želji človeka, da takoj doseže svoje želje. Duh hedonizma še globlje razjeda človeško družbo in posebej njeno temeljno celico, družino, saj je slednja popolno nasprotje hedonizma. Če ustvarjanje družine terja ”ukrotitev” nagona za življenje v skladu z vrlino, pa hedonizem nagone sprosti in njunihovo brzdanje šteje za greh.

4) Socializem. Lepa je vrlina pomoč sočloveku, nekaj drugega pa je socializem. Če je socialna skrb, v različnih oblikah, pozitivna, pa je socializem, posebej v marksistični obliki, popolna negacija tega. Njegov cilj ni pomoč pomočí potrebnim in izboljšanje njihovega položaja, temveč uničenje tistih, ki imajo več. Ideologija razrednega boja je popolna manifestacija greha zavisti.

5) Ideologije. Kakšno povezavo ima duh ideologij s požrešnostjo, grehom Beelzebuba? Veliko. Ideologije, ta človeška kreacija, težijo k zajetju vsega v en svetovni nazor. Požrešnost po celotnem stvarstvu. Ideologije, ki se ustvarjajo skozi tok zgodovine, namreč skušajo podrejati in požreti vse. Od Boga do družine, družbe, države, narave in posameznika. Svoj temačen obraz razkrivajo vedno znova in človek jim vedno znova nasede.

6) Militarizem. Srd je še kako utelešen v duhu militarizma, čaščenju nasilja za vsako ceno. Nasilje, ki je samo sebi namen in ustvarja božanstvo Države in njenih organov. Nadaljuje duh ideologije in tepta oziroma uničuje vse, kar mu pride na pot.

7) Pacifizem. Vsem je jasno, kako si je militarizem prislužil mesto znotraj demonologije. Kako pa to pripada pacifizmu, želji po miru, eni izmed najvišjih vrednot? Problem pacifizma je, da izhaja iz greha lenobe. Želja po miru za vsako ceno je zgolj lenoba, poročena s strahopetnostjo. Višje vrednote, kot sta npr. življenje in odrešenje, ne smejo biti žrtvovane na oltarju miru. Pravzaprav je mir posledica višjih vrednot in ne obratno.

Konservativna negacija

Sedaj pa se še vprašajmo: v čem se konservatizem razlikuje od duha zgoraj opisanih demonov? Predvsem v tem, da ni ne ideologija niti ne verjame v utopije. Je previdnost in zdrava pamet. Je nasprotovanje spremembi zavoljo spremembe in cilju zavoljo cilja. Priznava nepopolnost in grešnost človeka in ju poskuša brzdati. Zlasti na področju javnega. Ker pa zanikamo možnost tuzemske odrešitve, so naša sredstva omejena. In zavoljo previdnosti je tako tudi prav.

Evropska Slovenija Igorja Prodnika

Sklicevanje na »pravičnost«, »enakost«, »moralnost« in »etiko«, kakor jo razume najprej hudič in po njegovih navdihih tudi večina ljudi /poudarek ur./, je vedno učinkovito propagandno in zapeljevalno sredstvo. Z gendersko, nacionalistično, a enako z antinacionalistično, socialno in avtoritarno ali enako antiavtoritarno retoriko je brez vsakega konkretnega znanja v upravljanju državnih reči mogoče delati hitro in dobro kariero, enako pa tudi v drugih človeških ustanovah, posebej še v velikih religioznih sistemih in cerkvah /poudarek ur./. Dalai Lama in trenutni rimski škof Frančišek sta dovolj prepoznavna primera take uspešnosti. Oba se sklicujeta na »pravičnost » in »enakost«. Ni slučaj, da imamo sovraštvo med Izraelom in predniki današnjega arabskega sveta in z njim vseh islamskih narodov že v isti Abrahamovi družini med Izakom, sinom zakonite žene Sare in Izmaelom, sinom dekle Hagare, ki z isto neizprosnostjo traja do danes, kar v naslednji generaciji pa v isti maternici spor dveh sorodnih narodov Jakobovega in Ezavovega potomstva, ki ju Bog sam napove Rebeki, Izakovi ženi: „Dva naroda sta v tvojem telesu, dve ljudstvi se bosta ločili iz tvojega naročja. Eno bo močnejše od drugega in starejše bo služilo mlajšemu” (1 Mz 25,23). Bog v vsej zgodovini poleg temeljnih razlik iz začetka stvarstva vzpostavlja vedno nove dodatne razlike – njegov nasprotnik, Satan, skuša te razlike izničiti, za ceno človeške krvi seveda.

Ne, to ni najbolj bizaren odlomek iz eseja Kača, ki ga je v tedniku Demokracija objavil Igor Prodnik, slovenski javnosti znan kot avtor dokumentarca Maske demokracije, filmskim ustvarjalcem pa kot kratkotrajni direktor Vibe filma, kjer je v praksi uveljavljal odločen odmik od antiavtoritarne logike (verjetno v strahu, da ga ne bi kdo metal v isto malho s papežem Frančiškom).

Prodnik je v naši prosvetljeni napredni javnosti že vzbujal pohujšanje zaradi vehemence svojih verskih nazorov. Vzbujanje pohujšanja pri prosvetljeni javnosti seveda pozdravljamo, nekoliko bolj pa smo skeptični do verskih nazorov koroškega režiserja, ki se nam zdijo najbolj goreči tedaj, ko so usmerjeni v zelo posvetna obračunavanja:

Danes mora kača seči v svojem obupnem poskusu odprave razlike med Stvarnikom in stvarstvom še nižje. Velik del okoljske ideologije, ki danes zamenjuje diskvalificirano razredno ideologijo marksizma, je v bistvu podržavljena ali vsaj v program nekaterih strank sprejeta religija čaščenja mrtve narave. Pot od nacionalnega do ekološkega socializma je samo nadaljevanje iste poti ukinjanja temeljnih razlik med Stvarnikom in stvarstvom.

Če ste pomislili, da je zgornje enačenje ekološke levice z nacizmom višek intelektualne nepoštenosti in zlorabe krščanske teologije v namene plehke ideološke polemike, se motite. Pozorno preberite spodnji odlomek: ne pustite se zapeljati visokim in hvalevrednim kulturnim referencam in navidezno pravoverni teološki izpeljavi; pozorni bodite na poanto:

Continue reading