Komentar k „Slovenskim burkam“ ali “O blagoslovu zakotnosti”

Prispevek pisca Philopatrida, s čigar osnovnim sporočilom o demagoškosti predloga SDS za prepoved burke se sicer strinjam, me je vzpodbudil, da se obenj obregnem z nekaj pripombami.

Prvič: z zapisom se strinjam, kolikor gre za kritiko delovanja strankarske politike z iznajdevanjem novih in novih velikih političnih „problemov“, ki služijo preusmerjanju pozornosti javnosti od realnih problemov k navideznim. Tako kot je zdaj že večletno razplamtevanje kulturnobojevniških strasti z radikalnimi pobudami za spremembo družinske zakonodaje bržkone v veliki meri instrument za odvračanje pozornosti od ključnih, zlasti ekonomskih vprašanj, se SDS-ov predlog za prepoved burke in nikaba resnično nanaša na trenutno za Slovenijo irelevanten, neobstoječ problem. V toliko se s piscem strinjam.

Ne morem pa se strinjati s kazanjem s prstom na raznorazne „fobije“, ki naj bi baje prebivale med našim narodom ter po širši Evropi. Kolikor je psevdomedicinski besednjak za politično rabo nasploh nepošten, predvsem pa izjemno aroganten, kadar gre za diskvalifikacijo drugačnih mnenj, je zahteve – pa četudi ta trenutek politično irelevantne – po zoperstavitvi barbarskim praksam podrejanja žensk enačiti z nekakšno vsesplošno „islamofobijo“ malce deplasirano. Nekontroliran in blazen strah, značilen za resnične „fobije,“ kot sta denimo strah pred pajki ali pa zaprtimi prostori je v družbenem in političnem življenju brez dvoma škodljiv. Nasprotno pa je neka raven opreznosti za preživetje nujna. In današnje evropsko stanje, kar se tiče islamskega radikalizma in njegovih raznovrstnih javnih manifestacij, česar se je v svojem nedavnem zapisu dotaknil S. Kleinbürger, nam Slovencem brez dvoma ponuja dobre razloge za previdno držo. Statistike, ki jih navaja Philopatridus, pri tem ne delujejo tako pomirjujoče, kot bi to morda želeli, če vzamemo v ozir tudi nataliteto na eni ter vidike, ki jih statistika ne zajema, denimo trende radikalizacije, na drugi strani. Sploh, če pomislimo, da kljub razmeroma nizkemu odstotku znotraj celotnega prebivalstva v Angliji, Belgiji in na Švedskem obstajajo deli mest, kjer nemuslimani niso dobrodošli ali kjer se državni zakoni ne izvajajo v celoti.

Drugič: pisec izpostavlja potrebo po „veliki meri občutljivosti, ko govorimo o teh vprašanjih.“ „Občutljivosti,“ ki naj bi manjkala „povprečnemu volivcu naše postsocialistične dežele,“ kateremu „je burka predvsem simbol tuje in nevarne družbe, o kateri ne ve ničesar, razen tega, da je polna nasilja in krivic.“ Ne bi želel zanikati neizmernega pomena in vrednosti širjenja obzorij o daljnih deželah in tujih kulturah ter izobrazbe nasploh – te nikdar ni dovolj in nam je lahko vedno le v prid! Kar pa še ne pomeni, da smo naenkrat kar obvezani k „občutljivosti“ za tuje običaje in navade, tudi če se te nepovabljeno prično udejanjati v naši sredi. Ali pa če so morda celo v opreki s splošnimi civilizacijskimi normami, s svobodo posameznika kot tudi varnostno zakonodajo (v banke denimo je zaenkrat prepovedano vstopati maskiran). Sploh če se – kot je dokaj običajno v nekaterih zahodnih deželah – enake vrste občutljivosti ne pričakuje od prišlekov in njihovih potomcev.

Nasprotno – sem mnenja, da je pretirano gojenje tovrstne „občutljivosti“ škodljivo in da je ravno neobčutljivost, ki jo „povprečnemu volivcu“ očita Philopatridov zapis tisto, kar slovensko družbo (zaenkrat) še ohranja razmeroma imuno za raznorazne prismodarije, sicer vse preveč značilne za sodobno zahodno stvarnost. Če je cena za to zmerna mera provincialnosti in rovtarstva, je izkupiček še vedno kar dober. Imamo svojo domovino v času, ko je Nemcem skorajda prepovedano izreči besedo „Heimatland“ in ko švedskim otrokom prepovedujejo majice v barvah švedske zastave. In – če želite bolj banalen primer – še vedno lahko v miru pijemo kavo “Zamorček” in žvečimo bonbone “Negro” brez da bi nam kak dežurni dušebrižnik pričel podtikati kako uvoženo postkolonialno krivdo. To so blagoslovi naše zakotnosti in ta (včasih resda tudi surova!) neobčutljivost je, hočeš nočeš, del tiste trdoživosti, ki je našim prednikom skozi stoletja omogočila previhariti viharje ter se obdržati in razviti na tem majhnem koščku sveta kot poseben narod in to kljub odsotnosti državnosti.

Zato ne potrebujemo „občutljivosti,“ temveč odločnost obraniti naš način življenja, da bi našo domovino potomcem predali vsaj tako dobro, kakor smo jo bili prejeli v dar. To ni nikakršen šovinizem, temveč nasprotno le takšna zdrava samozavest omogoča dostojanstveno sprejetje prišlekov – sprva kot gostov in kasneje morda kot enakopravnih članov skupnosti, sodržavljanov, eventuelno sonarodnjakov. Ni naloga domačinov biti „občutljiv“ do kapric in posebnosti prišlekov, je pa stvar naše odgovornosti do samih sebe, da odločno pokažemo, da pri nas nindža kostumi (razen ob pustu) niso dobrodošli v javnem prostoru, siljenje žensk v njihovo uporabo pa je kaznivo. Razlogi za morebitno željo po preoblačenju v nindže so tu docela nepomembni in ključ k pravilni obravnavi raznih na religijo sklicujočih se zahtevah po posebnih privilegijih leži ravno v naši neobčutljivosti zanje. Ta naj bo načelna in neomajna. Če že kdo, mora biti posebej občutljiv za kulturne specifike tisti, ki je v nekem okolju tujec in bi želel postati domačin. In – opomba na stran: tudi za domačine staroselce, ki se odločijo sprejeti novo vero, še naprej veljajo povsem enaka pravila, vera pa je njihova zasebna stvar.

Še na kratko k vprašanju džamije. Glede pravice verske skupnosti do lastnega svetišča vprašanja ni oziroma ga ne bi smelo biti. Ta je zajamčena z ustavo in prav žalostno je, da bodo slovenski muslimani svoje svetišče zgradili šele sedaj, po desetletjih boja z birokratskimi mlini in resničnimi predsodki. A razmišljanja dr. Črnčeca, ki jih je tako ostro kritiziral Philopatridus, se sploh niso nanašala na to temeljno pravico ter njeno udejanjanje! Zadevala pa so dejstvo, da se v Ljubljani ne gradi skromno svetišče, temveč velikanski „versko-kulturni center“, ki bo simbolno zaznamoval slovensko prestolnico in ne bo služil zgolj zadovoljevanju dušnih potreb verske skupnosti. Medtem, ko bi slednjemu namenu verjetno mnogo bolje služilo večje število majhnih mošej po vseh tistih slovenskih krajih, kjer biva večje število muslimanov, ima projekt Islamskega versko-kulturnega centra širše namene, ki niso izključno verskega značaja. S čimer seveda v osnovi ni nič narobe, če so reči transparentne.

Ker pa je znano, da bo denar za kulturni center priskrbel arabski emirat Katar, kjer so na oblasti vahabiti, v veljavi pa striktno šeriatsko pravo, se pojavljajo zelo legitimni pomisleki o možnostih vplivanja financerjev na slovensko islamsko skupnost – zlasti preko nastavljanja verskih učiteljev in določanja učnih vsebin. Bojazen, ki se poraja, torej ni tista o islamizaciji Slovenije temveč o možnosti arabizacije v Sloveniji prisotnega islama, ki je povečini bosenskega in albanskega porekla in zato kulturno in civilizacijsko dobro integriran v našo sredino.

K navedenemu gre dodati tudi, da je Katar ena izmed tistih bogatih zalivskih držav, ki niso bile pripravljene sprejeti enega samega begunca iz Sirije, hkrati pa so z veliko radodarnostjo pripravljene poskrbeti za njihov „dušni blagor“ v Evropi. Zanemariti ne gre slednjič tudi mnogih dokazov, da se lep del islamističnega terorizma financira iz virov v taisti državici. Tako ne gre izključiti možnosti, da bi zalivski financerji lahko stremeli tudi k radikalizaciji slovenskega islama. So to mar nelegitimni, brezpomembni in nepotrebni premisleki? Ali morda kar „islamofobija“?

Teh nekaj pripomb pa nas pripelje k osnovnemu in v Philopatridovem zapisu nikdar postavljenemu vprašanju: čemu bi se pravzaprav morali mi toliko ukvarjati s tem, kaj delamo »prav« in kaj »narobe«, da ne bi slučajno zmotili kakega prišleka? Nikakor ne zanikam potrebe po širši debati o tem „kako vzpostaviti bolj kohezivno družbo in privlačno javno kulturo, v katero se bodo integrirali migranti,“ kot pravi pisec. Toda – ta lahko resno in konstruktivno steče le, ko je zadoščeno osnovnejšim pogojem. Mednje sodi jasna zavest o tem, da je usoda naše dežele v naših rokah in da je nanjo tesno vezana tudi usoda našega potomstva, ki si zasluži domovino; da nismo nikomur, ki pride v goste, prav ničesar dolžni ter so zato takšne širše debate resnično potrebne zgolj, kolikor so v prid nam samim. Da je dolžnost prišlekov, da se prilagajajo našim običajem, naša dolžnost do prihodnjih generacij pa, da to od njih jasno zahtevamo.

Kot rečeno – burke v Sloveniji niso realno vprašanje in je zato zakonska pobuda SDS resnično burkaška. Tudi to je ena izmed posledic edinstvenega blagoslova naše zakotnosti. Resnična naloga, ki jo nalaga čas, pa je zagotoviti, da burke in nikabi pri nas nikdar ne postanejo resna politična tema. Zato naj bosta na prvem mestu – in pred vsemi intelektualističnimi rezoniranji – budnost in opreznost prosto po geslu: „Niso nas zatrli spečih, ne bodo nas bdečih!

Advertisements

Zakaj še zmeraj nasprotujem družinskemu zakoniku

Kljub temu, da smo Slovenci na referendumu zavrnili precej manj radikalen predlog za spremembo družinskega zakonika, so sedaj novelo poslanci potrdili. Medtem ko čakamo na nadaljnji razplet dogodkov, pa se moramo na desnici vseeno oglasiti in podati svoje razloge, zakaj tovrstnemu predlogu nasprotujemo. Najprej je potrebno poudariti, da vprašanje ureditve socialnih in podobnih pravic homoseksualnih ni v nasprotju z ohranitvijo tradicionalnega pojmovanja družine in zakonske zveze.

Continue reading

Sovražni govor in govorica gneva

Amedy Coulibaly, Parižan, oborožen z brzostrelko, bojno puško in dvema pištolama, je 9. januarja vstopil v prodajalno s košer izdelki. Ubil je štiri ljudi in zajel več talcev; kasneje je med policijsko akcijo tudi sam umrl.

Coulibalyjev napad ni bil deležen veliko pozornosti. Zasenčil ga je poboj na uredništvu Charlie Hebdo, ki sta ga dva dni pred tem izvedla njegova sodelavca – soborca? –, brata Chérif in Saïd Kouachi. O njegovem zločinu niso pisali kolumn. Nihče ni raziskoval, kaj ga je gnalo k uboju obiskovalcev trgovine. Nihče ni pomislil, da bi na podlagi Coulibalyjevega napada preizprašal pravico Judov do obiskovanja košer trgovin ali pravico Evropejcev do prehranjevanja v skladu s svojim izročilom. In seveda, nikomur ni padlo na pamet, da so bile žrtve »krive« za to, da jih je Amedy Coulibaly postrelil.

Njegov zločin ni sprožil javne diskusije, in prav je tako. Nasilen napad na ljudi, ki izvajajo neko svoboščino – v tem primeru kupovanje izdelkov v skladu z lastno religiozno tradicijo –, ne sme biti povod za javno razpravo o upravičenosti te svoboščine. Nasilje ne more biti argument: lahko se mu uklonimo, pogosto smo prisiljeni priznati njegovo fizično premoč, vendar to ne pomeni, da mu bomo pripisali težo tudi v redu argumentov.

"Nihče ni pomislil, da bi na podlagi Coulibalyjevega napada preizprašal pravico Judov do obiskovanja košer trgovin ali pravico Evropejcev do prehranjevanja v skladu s svojim izročilom"

“Nihče ni pomislil, da bi na podlagi Coulibalyjevega napada preizprašal pravico Judov do obiskovanja košer trgovin ali pravico Evropejcev do prehranjevanja v skladu s svojim izročilom”

 

Evropska pomota

A prav to se je zgodilo po poboju dela uredništva Charlie Hebdo, ki sta ga zakrivila Coulibalyjeva sodelavca, brata Kouachi. Evropska javnost se je seveda strinjala, da je bi atentat nekaj slabega. Za trenutek ali dva smo bili »vsi« Charlie. Toda ali ni, če pomislimo bolje, satirčni časnik izzval napade? Ali niso pisci in karikaturisti sistematično smešili francoskih muslimanov, ali niso profanizirali njihovega preroka, njihovega boga? Zakonodaje evropskih držav prepovedujejo blatenje dobrega imena posameznikov. Mar ne bi bilo smiselno – z ozirom na to, kaj je izzval Charlie Hebdo –, če bi to prepoved razširili tudi na blatenje dobrega imena družbenih skupin, na svetoskrunstvo?

Continue reading

Nasvidenje, mister Mussomeli!

V teh dneh je ameriški diplomat Joseph Mussomeli zapustil službovanje kot veleposlanik Združenih držav Amerike v Ljubljani in odšel nazaj v svojo deželo v zasluženo penzijo. Mediji in javna grla (ter seveda tudi domorodsko ljudstvo) imajo o Mussomeliju zelo deljena mnenja. Če bi na hitro pregledali le tista, ki se nočejo vrednostno opredeliti do njegove 4-letne pojavnosti v Sloveniji, bi največkrat zasledili pridevnik kontroverzni. Vendar, kaj je tisto, kar je bilo za nas tako kontroverznega pri njem?

Le hiter pregled njegovega udejstvovanja nam pokaže, da je Mussomeli nedvomno bil zelo izkušen diplomat, države v katerih je služboval pa so zelo oddaljene od slovenske realnosti. Egipt, Filipini, Šrilanka, Bahrajn in Kambodža. Tik preden je prišel v našo skupnost, pa je služboval kot Veleposlanik ZDA v Kabulu. Slovenija seveda spada med tiste države, ki so strateško povsem nepomembne, zato je seveda dobra destinacija za zaslužne diplomate, ki se morajo malo odpočiti ali pa jim manjka kakšno leto do penziona. In tako je tudi Mussomeli, ko je zapustil Afganistan, prišel k nam na počitek za nekaj let. Še sam je izjavil, da so mu v Washingtonu dejali, da je »Slovenija urejena družba brez težav«. Nič lepšega, noge po kavbojsko na mizo, vsake toliko pa se prikažeš na kakšnem visokem srečanju. Vendar ne. Mussomeli je prejšnjo izjavo dopolnil: »Seveda se ne bi mogli bolj zmotiti.«

Continue reading

Meja na Šentilju

Odkar je leta 2007 Slovenija vstopila v schengensko območje, meje z Avstrijo ni več. Natančneje to pomeni, da je prehod meje prost in nenadzorovan. Kar ne pomeni, da meje kot takšne ni več. Še zlasti, če sežemo onkraj ozko administrativno-politične rabe besede „meja.“ Države in politične meje se menjajo. Tisto, kar traja in zagotavlja kontinuiteto ljudskega sobivanja, je kultura.

Continue reading

Traktat o fenomenologiji hipohondrične epistemologije

 (Esej je bil prvič objavljen pomladi 2012 v 7. številki , posvečeni temi “zdravje”. Z njim sem hotel predvsem v javno razpravo uvesti pojem “družbene hipohondrije”. Skoraj tri leta kasneje ugotavljam, da bi bil ta pojem še bolj koristen kot tedaj.)

Continue reading

Slovenski rashomon

kranjci

Francosko nagrado za najboljšo tujo knjigo je tokrat prejel slovenski pisatelj Drago Jančar za svojo knjigo To noč sem jo videl, v kateri opisuje spomine na ekscentrično damo Veroniko in njeno smrt skozi oči različnih oseb, na podoben način, kot je to storil japonski režiser Akira Kurosawa v svojem znamenitem filmu Rashomon.

Čeprav Drago Jančar v knjigi problematizira slovenski zgodovinski spomin, pa lahko podobno rashomonsko optiko uporabimo tudi za problematiziranje sedanje slovenske družbene stvarnosti, kajti za opisovanje le-te se vsak opazovalec drži lastne velike in absolutne naracije, v kateri razkriva izvor problemov slovenstva. Tako beremo, da problemi »slovenske duše« izhajajo bodisi iz »provincialnosti«, »tradicionalizma«, »farške potuhnjenosti«, »Balkana«, »komunizma« ali celo »neoliberalizma«. Kakorkoli, že avtor te ali one naracije je odkril vzrok »deformacije« slovenske duše, ki jo opisuje v tako fatalističnih terminih, da mi na misel pridejo prej psevdoznanstvena doktrina o »duši rase« kot pa zgodovinsko pogojeni kulturni vzorec.

Toda, vsem razlikam vkljub, je nauk tovrstnih analiz slovenske duše prikaz naše domnevne nesposobnosti in fatalistične zaznamovanosti, pravzaprav napovedi, da si kot narod zaslužimo izginiti v toku zgodovine in prepustiti prostor naprednejšim in sposobnejšim narodom. Se pravi, ponotranjenje napovedi bodisi Hitlerja bodisi Marxa o izginotju malih narodov Srednje Evrope.

O določeni nesreči slovenskega narodnega položaja, ki jo je povzročilo pomanjkljivo poistovetenje starih elit, kot sta npr. visoka buržoazija ali plemstvo, s slovensko narodno identiteto, v večji meri sicer ni dvomiti. Tako smo bili npr. nedvomno prikrajšani za hitrejši »kulturni razvoj«. A slika le ni bila tako zelo črno-bela, saj je razkol med identiteto elit in širšega prebivalstva vzniknil šele v obdobju romantike (pred tem stanje na Slovenskem ni bilo bistveno drugačno od mnogih drugih dežel, kjer so elite govorile drugačen jezik od ljudskih množic); ko se je naše ljudstvo ovedelo svoje jezikovne istovetnosti in na njej vzpostavilo moderno narodno zavest, smo se za kratek čas resda znašli brez močnih nacionalnih elit, vendar se je del tujejezičnih elit le zavzel za slovenske interese; kasneje, zlasti konec 19. in začetek 20. stoletja, se je začel razvoj lastnih samostojnih elit, tesneje zavezanih slovenstvu, kar pa je žal razredna revolucija prekinila. A vendar tudi le-te ne gre jemati za »izvirni greh«, ki naj bi neodpravljivo zaznamoval slovenski narod in zakoličil njegov položaj kot »naroda proletarca« (izraz je, mimogrede, Cankarjev).

Naj tako k »slovenskemu rashomonu« različnih pogledov na nezavidljivi položaj, v katerem se nahajamo, tudi sam dodam še enega, ki pa ni fatalističen in ki zavrača bodisi ideje o duši rase bodisi o toku zgodovine, vodenem s strani metafizičnega »duha«, temveč je trdno zakoličen v ideji o svobodni volji človeškega bitja. Zatorej bralce pozivam, naj ne verjamejo idejam, ki jih sicer kljub ostremu tonu tolažeče rešujejo osebne odgovornosti, temveč naj kot racionalna in svobodna bitja sami odločajo o smeri, kamor bodo kot posamezniki, in pripadniki slovenskega naroda, pluli.

Tedenski izbor

nun-reading

The contrast illustrates a characteristic of Lincoln’s which his biographers have never sufficiently emphasized. His mind was capable of harboring and reconciling purposes, convictions and emotions so different from one another that to the majority of his fellow-countrymen they would in anybody else have seemed incompatible. He could hesitate patiently without allowing hesitation to become infirmity of will. He could insist without allowing insistence to become an excuse for thoughtless obstinacy. He could fight without quarreling. He could believe intensely in a war and in the necessity of seeing it through without falling a victim to its fanaticism and without permitting violence and hatred to usurp the place which faith in human nature and love of truth ordinarily occupied in his mind.

When, for instance, the crisis came, and the South treated his election as a sufficient excuse for secession, he did not flinch as did Seward and other Republican leaders. He would not bribe the South to abandon secession by compromising the results of Republican victory. Neither would he, if she seceded, agree to treat secession as anything but rebellion. But although he insisted, if necessary, on fighting, he was far more considerate of the convictions and the permanent interests of the South than were the Republican leaders, who for the sake of peace were ready to yield to her demands.

Abraham Lincoln Was Not a Man of the People – Herbert Croly, The New Republic

***

Lahko rekonstruiramo genezo Zgodovencev? Na našo srečo so kolumnisti v tem smislu povsem jasni: Zgodovenci so nastali, ko so se zgodovinski Slovenci »zataknili« pri eni stvari. Ne pri desetih ali petintridesetih stvareh v preteklosti, ampak zgolj pri eni stvari, ki je niso »prebavili«, »predelali« ali »presegli«. Ostali so na neki stopnji in se pač niso premaknili naprej. Na zunaj živijo sodobna življenja, v svojem bistvu pa se vedno znova vračajo k enem problemu, v katerega se neuspešno zaletavajo in si tako razbijajo betice. Povsem logično je, da si kolumnisti niso povsem edini, kaj naj bi bila ta »stvar«, ki je ustvarila zgodovenskega belcebuba. Še največ zagovornikov imata hlapčevstvo in tlačanstvo, zanemariti ne smemo tudi majhnosti, katolištva, komunizma, revolucije, pa še kaj bi se našlo.

Zgodovenci – Marko Zajc, Airbeletrina

***

Iskanje krivca za vsako stvar je zgolj obsedenost naše civilizacije, da mora biti vedno vse brez napak, da če pa gre kaj narobe, je pa nekdo kriv. Nekdo drug. Ne jaz sam. Zgoraj je, upam, naštetih dovolj “drugih”, da boste imeli lep dan.
Pokaže tudi, upam, da prava debata ni o tem, kaj je krivo za poplave, ampak, kaj se da narediti, da bi bile posledice blažje.

***

Kritiko pri nas razumemo kot element promocije. Vsakršna kritiška refleksija, ki zazna slabosti umetniškega dela, je obravnavana kot ad hominem napad na umetnika. Kot »nesramnost«, ki si jo kritik od časa do časa »privošči«. Ko si jo, pa mora za svojo nesramnost tudi »odgovarjati«.
Osebno sem se s tem fenomenom prvič soočil, ko sem prejel prošnjo piarovske službe nekega ljubljanskega gledališča, če bi lahko naslednjo predstavo prišel ocenjevat kdo drug, ker je bil moj zapis »preveč negativističen«; še jasneje pa se mi je razkril, ko mi je na enem od festivalov ugledni gledališki ustvarjalec diskretno svetoval, naj prihodnjih nekaj sezon pišem le pozitivne kritike, ker je slovensko gledališče »trenutno res v redu«.
Gre torej za stanje duha, ki že skoraj meji na bolestni optimizem stereotipne predkrizne evforije korporativnega sveta, v kateri je vsaka negativnost šteta kot »slaba za posel«; evforije, v kateri so tiste, ki so poskušali opozarjati na rdeče številke, najrajši po hitrem postopku odpustili, češ, ne kvarite razpoloženja, dobra volja je najbolja.
Seveda si nihče ne želi, da bi grenko obračunavanje z neuspehi postalo osrednji modus slovenskega kritiškega diskurza. Navdušenje nad dosežki in presežki mora vselej preglasiti nerganje ob spodletelih podvigih. A če res želimo prve, je pač treba tudi druge vselej iskreno analizirati, ovrednotiti in poimenovati.

Oklofutaj svojega kritika – Matic Kocijančič, Pogledi

***

Mojmir Mrak je prepričan, da se bo spremenilo razumevanje narave gospodarske krize, ključno vprašanje v Evropi pa je že postalo “kako priti do neke stabilnejše obnove gospodarske rasti v pogojih, kjer je fiskalni prostor praktično zelo omejen. Cela vrsta držav – tudi Slovenija – je v situaciji, kjer drugega fiskalnega prostora ni.”

Ponekod, denimo v Grčiji, bo za rast treba najprej odpisati dolgove ali močno podaljšati njihovo ročnost. Drugod, denimo v Sloveniji, se bo treba bolj odpreti tujemu kapitalu. Privatizacija ni nujna zaradi zmanjšanja dolgov: “Osebno vidim privatizacijo bolj v kontekstu korporativnega upravljanja.” In izboljšanje upravljanja lahko pripomore k rasti.

In pa, Slovenija ob nevzdržno visokem javnem dolgu še vedno nima izgovora za opustitev proračunske konsolidacije, naše varčevanje je bilo medlo in bilo bi“nekorektno primerjati, da je naše varčevanje bilo tako drastično, kot je bilo drugod”. “Kar pa smo res naredili, je, da smo celotno varčevanje izvedli na investicijah.”

Moralo pa bi biti obratno: manj varčevanja pri investicijah in več reform, ki bi ustavile naraščanje javnih izdatkov, pravi Mrak.

Mrak o krizi: drugačna diagnoza, drugačni ukrepi – Maja Derčar, MMC RTVSLO

***

Ste eden tistih ljubljanskih voznikov, ki pri zelenem semaforju najprej malo razmislijo in pogledajo, nato počasi in previdno speljejo, si pustijo razkošno varnostno razdaljo in potem zelo zelo zelo zložno pospešujejo do naslednjega križišča? Ker verjamete, da tako varčujete gorivo? Za vas imam novico – motite se. Fizikalno gledano, porabite enako energije, da od nič do 60 pospešite v petih sekundah, kot če za enak pospešek potrebujete 20 sekund.

Očitno ne veste niti tega, da taka ležernost povzroča tudi nemajhno kolateralno škodo. Če vsi speljejo po polževo, bo šlo v zelenem intervalu skozi križišče samo pet avtov namesto 10 ali 15. Postopoma se bodo naredili zastoji, križišča se bodo navzkrižno blokirala, tisoče avtomobilskih motorjev bo teklo v prazno, kurilo gorivo in povečevalo izpuste. Zapomnite si, torej: naslednjič, ko boste spet speljali takole po principu »previdnost je mati modrosti«, bo zaradi vas še en severni medvedek nekje na Arktiki izgubil bitko za preživetje, ker se mu bo zaradi globalnega segrevanja stalila njegova ledena gora.

Cijazenje prometa po naši prestolnici je metafora za naše reševanje gospodarskih težav. Strukturne reforme se vlečejo v nedogled. Sanacija bank se vleče v nedogled. Privatizacije se vlečejo v nedogled. Insolvenčni postopki se vlečejo v nedogled. Postopki zmanjševanja presežkov zaposlenih se vlečejo v nedogled. Sodni postopki se vlečejo v nedogled. Postopki prestrukturiranja podjetij se vlečejo v nedogled. Likvidnostnemu in razpoloženjskemu krču dajemo čas, da metastazira po dobaviteljskih verigah in omrežjih. Zaradi dolgotrajne negotovosti zmrznejo še porabniki in kar naenkrat ves center stoji, vsa križišča so navzkrižno blokirana, prometnikov, ki bi razčistili situacijo, pa od nikoder. Počasi se vse več ekonomskih subjektov zakrči, izgubijo voljo do iskanja dela, do iskanja podjetniških priložnosti, do investiranja in rasti. In za piko na i jih zaradi dolgotrajnega stresa zatolčejo še psihosomatske težave.

Prestavite vsaj v tretjo, prosim – Blaž Vodopivec, Finance

***

Contrary to standard definitions of sociology as an a-telic pursuit of insight and knowledge, Smith argues that sociology has an agenda, “visionary project of realizing the emancipation, equality, and moral affirmation of all human beings as autonomous, self-directly, individual agents (who should be) out to live their lives as they personally so desire, by constructing their own favored identities, entering and exiting relationship as they choose, and equally enjoying the gratification of experiential, material, and bodily pleasures” (7-8). Sociology isn’t philosophically neutral, but pursues a vision of the “good life and society” as one that “throws off the restrictive, repressive constraints placed on the gratification of individual pleasures and frees everyone to satisfy any pleasure that she or he so desires” (17).

Borrowing from the aims of Christianity, sociology unsurprisingly offers “a secular salvation story” with roots in the “Enlightenment, liberalism, Marxism, reformist progressivism, pragmatism, therapeutic culture, sexual liberation, civil rights, feminism, and so on” (20). Some sociologists are true believers; others are tacitly friendly to the project. Describing sociology in this terms has a couple of advantages: It’s sure to shock, and so has some rhetorical punch. But it also helps to explain some of the behavior that Smith describes in the book. As he shows, the reaction to sociology’s “heretics” isn’t rational discussion and dispassionate weighing of evidence.

Sacred Sociology – Peter Leithart, First Things

***

The disintegration of the ruble is merely a symptom of something much deeper and more worrying. This is Putin digging in; this is Putin reinforcing his foxhole and preparing for the long fight ahead. He will not let go of eastern Ukraine, and he is trying to keep the reserves full so that he can survive the long fight ahead.

The problem, though, is that the pressure inside the system is rising. Food prices are jumping and, though so far, Russians mostly blame the West for their country’s economic malaise, it’s not clear how long that will last.

Far more alarming, though, is the struggle over resources that is starting to take shape among the billionaires in Putin’s orbit. In January, I quoted Elena Panfilova, now the vice president of Transparency International, who predicted that the elites will start to cannibalize themselves as they fight over a rapidly shrinking economic pie. These men are used to a certain level of income and it is one that is hard to maintain when your economy isn’t growing. At all. And so, over the last year, we’ve seen the system eat two men who were once quite close to Putin. Earlier this year, Sergei Pugachev, the man known as the “Kremlin’s banker,” fled Russia, a warrant out for his arrest. This fall, Vladimir Yevtushenkov, one of the wealthiest businessmen in Russia, was arrested. In record time, a court said that an oil company he owned actually belonged to the government, and it was gone.

Russia’s Ruble Value Is Plummeting and Putin’s Billionaires Are Canabalizing Each Other – Julia Ioffe, The New Republic

***

Today, the positive emphasis on a war of aggression goes well with tendencies in the Russian media, where defiant declarations of Russian anti-fascism are increasingly submerged in rhetoric that may seem rather fascist. Jews are blamed for the Holocaust on national television; an intellectual close to the Kremlin praises Hitler as a statesman; Russian Nazis march on May Day; Nuremberg-style rallies where torches are carried in swastika formations are presented as anti-fascist; and a campaign against homosexuals is presented as a defense of true European civilization. In its invasion of Ukraine, the Russian government has called upon the members of local and European far right groups to support its actions and spread Moscow’s version of events.

In the recent “elections” staged in the Russian-backed eastern Ukrainian regions of Donetsk and Luhansk, as in the earlier faked referendum in occupied Crimea, European far-right politicians have come as “observers” to endorse the gains of Russia’s war. Far from being an eccentric stunt, the invitation of these “observers” reveals why the Molotov-Ribbentrop pact is meaningful to Moscow today. Although Putin would certainly have been pleased if actual German or Polish political leaders were foolish enough to take the bait of agreeing to a new division of Europe, he seems satisfied for the moment with the people who have actually responded, in one way or another, to his appeal to destroy the existing European order: separatists across Europe (including the UK Independence Party, whose leader, Nigel Farage, calls Putin the world leader he most admires); anti-European right-wing populist parties (of which the most important is France’s National Front); as well as the far-right fringe, including neo-Nazis.

Putin’s New Nostalgia – Timothy Snyder, The New York Review of Books

***

Zionism, which did not undergo a metamorphosis in 1948 and did not desist in 1967, became a kind of revolution-in-progress and thereby became like the other revolutions-in-progress of the 20th century. It forged a situation that a liberal democrat cannot live with and cannot accept. This is a situation that cannot endure indefinitely.

(…)

I will tell you where you differ from the Zionist left. For most of us, the key concept is the “State of Israel.” As we see it, the Zionist enterprise was intended to bring into being a place where the Jewish people would constitute the majority and enjoy sovereignty. If there is no majority, there is no sovereignty and no democratic-Jewish state; there is no point to all this. It’s more convenient to live as a minority in Manhattan. But for you the basic concept is the “Land of Israel.” In that sense, you resemble the right wing and the Palestinians. You have a soil fetish. You come from the soil and you live the soil and you speak in the name of the soil.

It’s true that I live the story of the soil. I live the whole land and I am mindful of all the people who live here. That is how I know that the land cannot tolerate partition. And I know the land is hurting. The land is angry. After all, what two great monuments have we built here in the past decade? One is the separation fence and the other is [architect Moshe] Safdie’s terminal at Ben-Gurion Airport. The two monuments have something in common: they are intended to allow us to live here as though we are not here. They were built so that we would not see the land and not see the Palestinians, and live as though we are connected to the tail end of Italy. But I see all the fruit groves that were demolished in order to build the fence. I hear the hills that were sliced in two in order to build the fence. The heart weeps. The heart weeps in the name of the soil. For me, the soil is a living being. And I see how this conflict has tortured the soil, the homeland. I grieve for the torments of the homeland.

Jerusalem-born thinker Meron Benevisti has a message for Israelis: stop whining – Ari Shavit, Haaretz

***

Why was the South so well suited to fill the demand for congenial Catholic voices? The standard explanation holds that their inability to retreat to insular, self-sufficient “ghettos” made Southern Catholics more appealing on the national scene. Forced to find their way in a largely non-Catholic world, they grew adept at expressing their moral vision in terms accessible to outsiders. The flowering of Catholic fiction in the mid-twentieth century bore witness to this dynamic. Readers who wished to penetrate the inner workings of a self-contained parochial universe could listen to the musings of J. F. Powers’ upper-Midwestern clerics. Those who wanted to explore broader applications of Catholic soteriology attended to the harsh twang of Flannery O’Connor’s “good country people” or the more gentlemanly drawls of Walker Percy’s cosmic wanderers. In political matters, meanwhile, the Southern Catholic voice remained optimistic about the basic congruity of civic aims and Christian commitments. It was yet another South Carolinian, Cardinal Joseph Bernardin, who emerged as the Church’s leading architect of moderation and consensus amid our late-century culture wars.

Stephen Colbert and the Southern Catholic Charism – Drew Denton, First Things

***

According to Bromwich, Burke’s importance must be understood in terms of a theological crisis in the late 18th century. This was, Bromwich tells us, the crisis of “secularization.” In the old Thomist view of politics, the state was a practical extension of the moral law. But in Burke’s day, Bromwich explains, this vision of politics had become increasingly untenable. In its absence, what arguments could be levied against the Machiavellian image of politics as an amoral arena in which statesmen recognize only the dictates of power and prestige? If statesmen are to obey gods higher than the will to power or the logic of the market, then in the wake of religion’s collapse a new justification for political morality is needed. This is what Bromwich thinks he has found in Burke.

Again and again Bromwich repeats Burke’s mantra that “the principles of true politics are those of morality enlarged, and I neither now do nor ever will admit of any other.” For Burke, he argues, political morality was grounded in the natural human ability to empathize with one’s fellow man. Rather than divine command, Burkean morality is based on human psychology.

Occupy Edmund Burke – Jonathan Green, The American Conservative

Tedenski izbor

Churchill-reading

 

Yet [Greece’s] recent comeback masks deep structural problems. To tidy its books, Athens levied crippling taxes on the middle class and made sharp cuts to government salaries, pensions, and health-care coverage. While ordinary citizens suffered under the weight of austerity, the government stalled on meaningful reforms: the Greek economy remains one of the least open in Europe and consequently one of the least competitive. It is also one of the most unequal.

Greece has failed to address such problems because the country’s elites have a vested interest in keeping things as they are. Since the early 1990s, a handful of wealthy families — an oligarchy in all but name — has dominated Greek politics. These elites have preserved their positions through control of the media and through old-fashioned favoritism, sharing the spoils of power with the country’s politicians. Greek legislators, in turn, have held on to power by rewarding a small number of professional associations and public-sector unions that support the status quo. Even as European lenders have put the country’s finances under a microscope, this arrangement has held.

The fundamental problem facing Greece is not economic growth but political inequality.

Misrule of the Few: How the Oligarchs Ruined Greece – Pavlos Eleftheriadis, Foreign Affairs

***

I agree entirely with Ryan that libertarianism (“rugged individualism”) is hard to reconcile with Christianity and the history of Christian political thought. His comment, though, highlights two ideas I’m trying to work out within my own thinking on religion and politics.

First, to say that Republicans, especially Christian conservatives, have “given up on America” because they no longer have Tocquevillian ideals is, I think, sort of true — but then, is it not the case that America has given up on itself in that regard? Who really believes in the common good anymore? We have become an atomized nation of individual consumers who believe our preferences must be indulged no matter what. It’s true of the Right as well as the Left. The main reason it’s so hard to talk about the common good is that so few people are willing to recognize an independent authoritative standard for determining that good.

Has the GOP Given Up on America? – Rod Dreher, The American Conservative

 ***

This updated conservative tradition consists of several complementary propositions:

As human beings, our first responsibility lies in stewardship, preserving our common inheritance and protecting that which possesses lasting value. This implies an ability to discriminate between what is permanent and what is transient, between what ought to endure and what is rightly destined for the trash heap. Please note this does not signify opposition to all change—no standing athwart history, yelling Stop—but fostering change that enhances rather than undermines that which qualifies as true.

Conservatives, therefore, are skeptical of anything that smacks of utopianism. They resist seduction by charlatans peddling the latest Big Idea That Explains Everything.

Counterculture Conservatism: the Right Needs Less Ayn Rand, More Flannery O’Connor – Andrew Bacevich, The American Conservative

 ***

Zgodba o vlačenju Anuške Delić po sodišču postaja bizarna in se spreminja v institucionalni spin, ki je mogoč zgolj zaradi tega, ker je to politično mogoče. Da ne bo pomote: Delićeva, ki, kot smo razkrili na našem portalu, pridobiva informacije kar pri Pristopu in z njimi obdeluje bivše Pristopove poslovne stranke, je v primeru desnih ekstremistov naredila tisto, kar bi vsak novinar moral in k čemur je zavezan – objavila je vse zgodbe.

In bodimo iskreni, objavila jih je še z večjim veseljem, ker je šlo za informacije, ki so neposredno škodile volilni mobilizaciji SDS. Problem pa, institucionalno gledano, ni v Delićevi, ampak v viru, ki je informacije s točno določeno agendo (ki je lahko samo politična) odcurljal do Dela.

Ali je Sova ušla izpod kontrole? – Kizo, Portal Plus

***

Potrebujemo iniciativi Reset in Gremo na volitve na steroidih. Takšni, ki se ekipirata skrbneje in dlje časa od izvirnika in ne ponovita začetniških napak Državljanske liste. Potrebujemo kritično maso razumnih ljudi, ki bi skupaj z ranjeno desno-sredinsko opozicijo, brez Desusa, na volitvah lahko dosegli 51 odstotkov  ter izvedli trajne spremembe. Nemogoče? Sploh ne.  Naj brez posebnega vrstnega reda in brez vedenja oseb, ki jih bom namočil, naštejem nekaj posameznikov, ki bi jim kot ekipi zaupal svojo podporo in glas: Romani Jordan, Janezu Šušteršiču, Marjanu Batagelju, Blažu Vodopivcu, Bojanu Travnu, Igorju Mastenu, Žigu Turku in Igorju Akrapoviču Bi jim tudi vi? Ne pravim, da se bo takšna politična opcija pojavila. Pravim le, da bi tudi apatični volivci in volivke prišli na volitve in podprli spremembe, če bi zanje ustrezno ponudbo. In da torej ni res, da je vse izgubljeno!

Reset na steroidih – Tomaž Štih, Reporter

***

The Putin personality cult appears to be rising. Vyacheslav Volodin, first deputy chief of staff to the president, told the conference Wednesday that Western “attacks against Putin are attacks against Russia.”

He went on to say that Russia’s people understand “that if there is no Putin, there is no Russia.” (…)

Mr. Volodin’s remarks spurred political pundit Stanislav Belkovskiy, a Putin critic, to tell the independent Ekho Moskvy radio station: “The search for Russia’s national idea, which began after the dissolution of the Soviet Union, is finally over. Now it is obvious that Russia’s national idea is Vladimir Vladimirovich Putin as an individual.”

It is hard to imagine that identification between state and ruler being made in the U.S. or Western Europe, in private or in public. It is another illustration of how those in power in Russia think differently from their counterparts in the West.

Russia and West Grapple with Alternate Realities – Allan Cullison, The Wall Street Journal

***

The collapse of Ukraine would be a tremendous loss for NATO, the European Union, and the United States. A victorious Russia would become much more influential within the EU and pose a potent threat to the Baltic states with their large ethnic Russian populations. Instead of supporting Ukraine, NATO would have to defend itself on its own soil. This would expose both the EU and the US to the danger they have been so eager to avoid: a direct military confrontation with Russia. The European Union would become even more divided and ungovernable. Why should the US and other NATO nations allow this to happen?

The argument that has prevailed in both Europe and the United States is that Putin is no Hitler; by giving him everything he can reasonably ask for, he can be prevented from resorting to further use of force. In the meantime, the sanctions against Russia—which include, for example, restrictions on business transactions, finance, and trade—will have their effect and in the long run Russia will have to retreat in order to earn some relief from them.

These are false hopes derived from a false argument with no factual evidence to support it. Putin has repeatedly resorted to force and he is liable to do so again unless he faces strong resistance. Even if it is possible that the hypothesis could turn out to be valid, it is extremely irresponsible not to prepare a Plan B.

Wake Up, Europe – George Soros, The New York Review of Books

***

Tisto, kar je bilo včasih samoumevno in potem izgnano iz narodovega spomina, počasi a vztrajno spet dobiva prostor pod soncem. Hvala Bogu, očitno postajamo normalni.

Pred par meseci sem slišal osebno pričevanje nekdanjega partizanskega borca iz manjšega kraja v zamejstvu na Goriškem. Pripovedoval je o svojih izkušnjah v partizanskih vrstah, ko se je kot mobiliziran mladoletnik septembra 1943 udeležil bojev na t. i. goriški fronti. Samo za osvežitev spomina: Partizanske enote na Primorskem so želele sredi septembra 1943 zadržati nemški prodor pred Gorico. Toda bile so nepripravljene in preslabo vodene, tako da so nemški okupatorji, ki so zamenjali Italijane, kmalu krvavo zatrli partizanski odpor ter povzročili velike in nepotrebne žrtve.

No, omenjeni možakar je pripovedoval, kako so se nič kaj junaško skrivali v Trnovskem gozdu, tam pri Rijavcih, ko so pač videli silno nemško premoč. In tam, v skalni votlini, je dvanajst primorskih mož in fantov ždelo nekaj dni. Lačni, žejni, prestrašeni. Na dan vseh svetih, 1. novembra popoldne, je eden izmed njih rekel: »Sedaj so naši domači zbrani na domačem pokopališču na grobovih rajnih in molijo, dajmo tudi mi kaj zmoliti za naše rajne.« Iz žepa je najmlajši med njimi potegnil rožni venec, in vsi, prav vsi, so v en glas molili s priprošnjo k Svetogorski Kraljici za rajne.

Pravica do normalnosti – Renato Podbersič ml, Časnik

***

Treba je začeti znova in projekt narediti na civilizacijski normi, da ima vsak človek pravico do groba, kar izhaja iz pietete in dostojanstva človeka. Obuditi je potrebno sočutje, ki je izraz dobronamernosti človeka in preprečuje zlo, ki ustvarja sovraštvo, da se zadeve ponavljajo. Tu smo na mestu, kjer so se dogajali nasilje in zločini, materam so jemali otroke in ljudi odvažali na morišča v razne jarke in Hude jame. Tu so ljudje umirali in bili tudi ubiti in zakopani. Torej to je kraj, kjer se mora človek zjokati in to dvakrat: prvič zaradi zločinov in drugič zaradi neetičnega odnosa do trupel in neresnega urejanja okolja za prikrivanje resnice.

Nedokončan park, nedokončana demokratična prenova – Franc Zabukošek, Časnik

***

Se torej splača študirati?

Prepričan sem, da ja. Za take razmisleke ni dovolj analizirati, kako je zdaj, ampak se je treba ozreti v prihodnost. Slovenija bo morala doživeti svojo katarzo in prav zato, ker smo tukaj, namenoma nisem omenil možnosti odhoda v tujino. V Sloveniji radi živimo in samo skupaj jo bomo lahko premaknili z mrtve točke. Vseh stvari se preprosto ne da znanstveno dokazati, kaj šele napovedati. V nekatere stvari je treba preprosto verjeti. In glagol »splačati se« nima zgolj finančnega pomena.

Ali se splača študirati? – Jaka Vadnjal, Finance

Hegemonija in odsotnost

V zelo lepem članku Branka Cestnika O roju ali česa se ne smemo učiti od čebel avtor prikaže, kako neka komunikacija poteka tako rekoč po inerciji, brez konkretnih centrov, ki bi z direktnimi pritiski uveljavljala svojo moč. Čebele mu služijo kot metafora za komunikacijo, ki deluje kot odsotnost komunikacije: roj sam funkcionira tako, da že vsaka posamezna čebela točno ve, kaj mora storiti, ne da bi zaznala, da sama ni agent lastnega delovanja. Ali z njegovimi besedami: »Proces uporablja posamezno članico bolj kot posamezna članica obvlada proces«.

Tu bi sam dodal: ravno odsotnost direktnega pritiska na posameznike je tista, ki roju omogoča optimalno delovanje; vsak neposreden pritisk bi bil namreč že smatran kot napad (npr. kot sršen, ki je udrl v panj) in bi s tem tudi izzval upor.

To, kar g. Cestnik opisuje skozi metaforo mehanizma roja, bi lahko z nekoliko bolj učeno besedo imenovali hegemonija. In v tem smislu lahko trdimo, da imamo v Sloveniji hegemonijo levice.

Continue reading