Komentar k „Slovenskim burkam“ ali “O blagoslovu zakotnosti”

Prispevek pisca Philopatrida, s čigar osnovnim sporočilom o demagoškosti predloga SDS za prepoved burke se sicer strinjam, me je vzpodbudil, da se obenj obregnem z nekaj pripombami.

Prvič: z zapisom se strinjam, kolikor gre za kritiko delovanja strankarske politike z iznajdevanjem novih in novih velikih političnih „problemov“, ki služijo preusmerjanju pozornosti javnosti od realnih problemov k navideznim. Tako kot je zdaj že večletno razplamtevanje kulturnobojevniških strasti z radikalnimi pobudami za spremembo družinske zakonodaje bržkone v veliki meri instrument za odvračanje pozornosti od ključnih, zlasti ekonomskih vprašanj, se SDS-ov predlog za prepoved burke in nikaba resnično nanaša na trenutno za Slovenijo irelevanten, neobstoječ problem. V toliko se s piscem strinjam.

Ne morem pa se strinjati s kazanjem s prstom na raznorazne „fobije“, ki naj bi baje prebivale med našim narodom ter po širši Evropi. Kolikor je psevdomedicinski besednjak za politično rabo nasploh nepošten, predvsem pa izjemno aroganten, kadar gre za diskvalifikacijo drugačnih mnenj, je zahteve – pa četudi ta trenutek politično irelevantne – po zoperstavitvi barbarskim praksam podrejanja žensk enačiti z nekakšno vsesplošno „islamofobijo“ malce deplasirano. Nekontroliran in blazen strah, značilen za resnične „fobije,“ kot sta denimo strah pred pajki ali pa zaprtimi prostori je v družbenem in političnem življenju brez dvoma škodljiv. Nasprotno pa je neka raven opreznosti za preživetje nujna. In današnje evropsko stanje, kar se tiče islamskega radikalizma in njegovih raznovrstnih javnih manifestacij, česar se je v svojem nedavnem zapisu dotaknil S. Kleinbürger, nam Slovencem brez dvoma ponuja dobre razloge za previdno držo. Statistike, ki jih navaja Philopatridus, pri tem ne delujejo tako pomirjujoče, kot bi to morda želeli, če vzamemo v ozir tudi nataliteto na eni ter vidike, ki jih statistika ne zajema, denimo trende radikalizacije, na drugi strani. Sploh, če pomislimo, da kljub razmeroma nizkemu odstotku znotraj celotnega prebivalstva v Angliji, Belgiji in na Švedskem obstajajo deli mest, kjer nemuslimani niso dobrodošli ali kjer se državni zakoni ne izvajajo v celoti.

Drugič: pisec izpostavlja potrebo po „veliki meri občutljivosti, ko govorimo o teh vprašanjih.“ „Občutljivosti,“ ki naj bi manjkala „povprečnemu volivcu naše postsocialistične dežele,“ kateremu „je burka predvsem simbol tuje in nevarne družbe, o kateri ne ve ničesar, razen tega, da je polna nasilja in krivic.“ Ne bi želel zanikati neizmernega pomena in vrednosti širjenja obzorij o daljnih deželah in tujih kulturah ter izobrazbe nasploh – te nikdar ni dovolj in nam je lahko vedno le v prid! Kar pa še ne pomeni, da smo naenkrat kar obvezani k „občutljivosti“ za tuje običaje in navade, tudi če se te nepovabljeno prično udejanjati v naši sredi. Ali pa če so morda celo v opreki s splošnimi civilizacijskimi normami, s svobodo posameznika kot tudi varnostno zakonodajo (v banke denimo je zaenkrat prepovedano vstopati maskiran). Sploh če se – kot je dokaj običajno v nekaterih zahodnih deželah – enake vrste občutljivosti ne pričakuje od prišlekov in njihovih potomcev.

Nasprotno – sem mnenja, da je pretirano gojenje tovrstne „občutljivosti“ škodljivo in da je ravno neobčutljivost, ki jo „povprečnemu volivcu“ očita Philopatridov zapis tisto, kar slovensko družbo (zaenkrat) še ohranja razmeroma imuno za raznorazne prismodarije, sicer vse preveč značilne za sodobno zahodno stvarnost. Če je cena za to zmerna mera provincialnosti in rovtarstva, je izkupiček še vedno kar dober. Imamo svojo domovino v času, ko je Nemcem skorajda prepovedano izreči besedo „Heimatland“ in ko švedskim otrokom prepovedujejo majice v barvah švedske zastave. In – če želite bolj banalen primer – še vedno lahko v miru pijemo kavo “Zamorček” in žvečimo bonbone “Negro” brez da bi nam kak dežurni dušebrižnik pričel podtikati kako uvoženo postkolonialno krivdo. To so blagoslovi naše zakotnosti in ta (včasih resda tudi surova!) neobčutljivost je, hočeš nočeš, del tiste trdoživosti, ki je našim prednikom skozi stoletja omogočila previhariti viharje ter se obdržati in razviti na tem majhnem koščku sveta kot poseben narod in to kljub odsotnosti državnosti.

Zato ne potrebujemo „občutljivosti,“ temveč odločnost obraniti naš način življenja, da bi našo domovino potomcem predali vsaj tako dobro, kakor smo jo bili prejeli v dar. To ni nikakršen šovinizem, temveč nasprotno le takšna zdrava samozavest omogoča dostojanstveno sprejetje prišlekov – sprva kot gostov in kasneje morda kot enakopravnih članov skupnosti, sodržavljanov, eventuelno sonarodnjakov. Ni naloga domačinov biti „občutljiv“ do kapric in posebnosti prišlekov, je pa stvar naše odgovornosti do samih sebe, da odločno pokažemo, da pri nas nindža kostumi (razen ob pustu) niso dobrodošli v javnem prostoru, siljenje žensk v njihovo uporabo pa je kaznivo. Razlogi za morebitno željo po preoblačenju v nindže so tu docela nepomembni in ključ k pravilni obravnavi raznih na religijo sklicujočih se zahtevah po posebnih privilegijih leži ravno v naši neobčutljivosti zanje. Ta naj bo načelna in neomajna. Če že kdo, mora biti posebej občutljiv za kulturne specifike tisti, ki je v nekem okolju tujec in bi želel postati domačin. In – opomba na stran: tudi za domačine staroselce, ki se odločijo sprejeti novo vero, še naprej veljajo povsem enaka pravila, vera pa je njihova zasebna stvar.

Še na kratko k vprašanju džamije. Glede pravice verske skupnosti do lastnega svetišča vprašanja ni oziroma ga ne bi smelo biti. Ta je zajamčena z ustavo in prav žalostno je, da bodo slovenski muslimani svoje svetišče zgradili šele sedaj, po desetletjih boja z birokratskimi mlini in resničnimi predsodki. A razmišljanja dr. Črnčeca, ki jih je tako ostro kritiziral Philopatridus, se sploh niso nanašala na to temeljno pravico ter njeno udejanjanje! Zadevala pa so dejstvo, da se v Ljubljani ne gradi skromno svetišče, temveč velikanski „versko-kulturni center“, ki bo simbolno zaznamoval slovensko prestolnico in ne bo služil zgolj zadovoljevanju dušnih potreb verske skupnosti. Medtem, ko bi slednjemu namenu verjetno mnogo bolje služilo večje število majhnih mošej po vseh tistih slovenskih krajih, kjer biva večje število muslimanov, ima projekt Islamskega versko-kulturnega centra širše namene, ki niso izključno verskega značaja. S čimer seveda v osnovi ni nič narobe, če so reči transparentne.

Ker pa je znano, da bo denar za kulturni center priskrbel arabski emirat Katar, kjer so na oblasti vahabiti, v veljavi pa striktno šeriatsko pravo, se pojavljajo zelo legitimni pomisleki o možnostih vplivanja financerjev na slovensko islamsko skupnost – zlasti preko nastavljanja verskih učiteljev in določanja učnih vsebin. Bojazen, ki se poraja, torej ni tista o islamizaciji Slovenije temveč o možnosti arabizacije v Sloveniji prisotnega islama, ki je povečini bosenskega in albanskega porekla in zato kulturno in civilizacijsko dobro integriran v našo sredino.

K navedenemu gre dodati tudi, da je Katar ena izmed tistih bogatih zalivskih držav, ki niso bile pripravljene sprejeti enega samega begunca iz Sirije, hkrati pa so z veliko radodarnostjo pripravljene poskrbeti za njihov „dušni blagor“ v Evropi. Zanemariti ne gre slednjič tudi mnogih dokazov, da se lep del islamističnega terorizma financira iz virov v taisti državici. Tako ne gre izključiti možnosti, da bi zalivski financerji lahko stremeli tudi k radikalizaciji slovenskega islama. So to mar nelegitimni, brezpomembni in nepotrebni premisleki? Ali morda kar „islamofobija“?

Teh nekaj pripomb pa nas pripelje k osnovnemu in v Philopatridovem zapisu nikdar postavljenemu vprašanju: čemu bi se pravzaprav morali mi toliko ukvarjati s tem, kaj delamo »prav« in kaj »narobe«, da ne bi slučajno zmotili kakega prišleka? Nikakor ne zanikam potrebe po širši debati o tem „kako vzpostaviti bolj kohezivno družbo in privlačno javno kulturo, v katero se bodo integrirali migranti,“ kot pravi pisec. Toda – ta lahko resno in konstruktivno steče le, ko je zadoščeno osnovnejšim pogojem. Mednje sodi jasna zavest o tem, da je usoda naše dežele v naših rokah in da je nanjo tesno vezana tudi usoda našega potomstva, ki si zasluži domovino; da nismo nikomur, ki pride v goste, prav ničesar dolžni ter so zato takšne širše debate resnično potrebne zgolj, kolikor so v prid nam samim. Da je dolžnost prišlekov, da se prilagajajo našim običajem, naša dolžnost do prihodnjih generacij pa, da to od njih jasno zahtevamo.

Kot rečeno – burke v Sloveniji niso realno vprašanje in je zato zakonska pobuda SDS resnično burkaška. Tudi to je ena izmed posledic edinstvenega blagoslova naše zakotnosti. Resnična naloga, ki jo nalaga čas, pa je zagotoviti, da burke in nikabi pri nas nikdar ne postanejo resna politična tema. Zato naj bosta na prvem mestu – in pred vsemi intelektualističnimi rezoniranji – budnost in opreznost prosto po geslu: „Niso nas zatrli spečih, ne bodo nas bdečih!

Advertisements

O politični kulturi – nekoliko drugače

Tekst je bil objavljen kot komentar v zadnji, poletni številki revije Razpotja.

razklanost

Portugalski prijatelj mi je nekoč razlagal, kako je kot najstnik pogosto dopustoval na portugalski rivieri, kjer je bilo v visoki sezoni več turistov kot domačinov; teh je bilo pravzaprav komaj peščica. Ko se je včasih zgodilo, da je med to množico tujcev srečal sonarodnjaka, se je prav razveselil. »Od kod si?« – »Iz Lizbone. Pa ti?« – »Iz Porta.« Navdušenje se je nemudoma prevesilo v sumničenje in nazadnje v besno prepiranje. Različni zemljepisni izvor je namreč pomenil pripadnost različnim nogometnim klubom in pogovor se je neizogibno končal z zagrizenim prerekanjem o spornih sodniških odločitvah, s polemičnim seciranjem brezštevilnih zgodb in zamer, nakopičenih v dolgih desetletjih medklubskega antagonizma.

Obstaja teorija, po kateri je notorična trdovratnost slovenskih političnih sporov povezana s pomanjkanjem močne kulture klubskega nogometa. Marjan Rožanc je trdil, da se je zatrti skupnostni duh slovenstva, ki se vse od rehabilitacije protestantske reformacije nekoliko sramuje svojega katolištva, vrnil v sprevrženi obliki podtalnega kolektivizma, kot prenapeto sektaštvo.

Continue reading

Avgust Jenko – Kladivar Jugoslavije

                      

Te dni poteka sto let od Cerske bitke, v kateri je vojska Kraljevine Srbije izvojevala veliko zmago nad številčnejšimi in neprimerno bolje opremljenimi avstro-ogrskimi četami, ki so bile po porazu prisiljene k umiku s srbskega ozemlja. S prvo veliko zmago antante v Veliki vojni je bil odbit prvi vdor centralnih sil v Srbijo.

V noči iz 16. na 17. avgust je na pobočjih Cera v boju z 28. polkom iz Prage padel tudi slovenski prostovoljec Avgust Jenko (1894-1914), eden glavnih snovalcev narodno-revolucionarnega mladinskega gibanja Preporod. Svoje mlado življenje je položil na oltar jugoslovanske ideje, ki je tedaj prevevala srca in vlivala upanja številnim mladim slovenskim domoljubom.

V počastitev njegovega spomina objavljamo besede, ki sta jih ob dvajseti obletnici Cerske bitke in odkritju spominske plošče na Jenkovi rojstni hiši na Gosposvetski cesti v Ljubljani izrekla njegova preporodovska tovariša Rajko Paulin in Vladislav Fabjančič – Jenkov cerski soborec. Spomin na Avgusta Jenka pa naj bo tudi opomin na mnoge druge mlade narodnjake – idealiste, ki so mu sledili skozi štiri leta Velike vojne kot tudi v kasnejših spopadih slovenske zgodovine, se za podobne ideale borili pod različnimi zastavami in gesli ter se pri tem vse prepogosto gledali preko puškinih cevi.

“Padel je mladi vitez iz vojske Kralja Matjaža. Odšel je v zarje Vidove junak med junaki. Dva tisoč jih spi pod Cerom… Njegov duh je zmagal ko so poletele jugoslovanske dobrovoljske legije po njegovi poti – v svobodo !

Vstopil je v ono dolgo vrsto narodnih mučenikov – od Matije Gubca do septembrskih žrtev, do revolucionarnih ‘Preporodovcev’ in junakov ogabnih avstrijskih veleizdajniških procesov, do Endlicherja, do groba Janžeta Novaka, do jetnikov Ljubljanskega gradu z Ivanom Cankarjem in drugimi, do žrtev Judenburga, do v trpljenju preizkušenih dobrovoljcev Albanije, Dobrudže in Soluna, do koroških junakov Maistra, Malgaja, Puncerja, do nesvobodnih primorskih rojakov Gortana in drugih, ki so jih še po vojni streljali v hrbet… Ena sama velika družina, ki je do dna izkusila, kako težko in nehvaležno je resnično delo za narod, kako težko je prostovoljno vzeti na ramo križ – t o d a  k a- k o  l e p  i n  v z v i š e n  j e  c i l j ! Vse sta gnali neomajna ljubezen in vera v naš trpeči milijon.

Narod bo še in še potreboval junake, kakršen je bil naš Avgust Jenko.  M l a d i n a  n a j  m u  j i h   d á,  ker mu jih le       o n a  more dati. Od srca do srca naj gre čista misel nanj – iz nje naj se rodi zdrav up v našo  b o l j š o  bodočnost!

S l a v a  s p o m i n u  n e s m r t n e g a  A v g u s t a  J e n k a !  S l a v a  n j e m u  –  p r v e m u  P r e p o r o d o v c u,  p r a v e m u  j u g o s l o v a n s k e m u  d o b r o v o l j c u  b e s e d e,  p e r e s a  i n  –  d e j a n j a !“

***

„Naš Jenko spi svoj zadnji sen nekje na hribu Ceru blizu vasi Tekeriša tam nad Šabcem. Nima svojega groba; kje je njegova jama, kdo ve; morda v skupni grobnici vojakov, padlih v strašnem klanju na Ceru, morda leže njegove kosti kje samotno pod žitnim poljem ali v družbi z avstrijskim vojakom, ki sta si drug drugemu zadala smrtne rane ? Kdo ve ?“

(Vir: Dobrovoljci kladivarji Jugoslavije 1912 – 1918, ur. E. Turk, J. Jeras, R. Paulin, samozaložba “Sreskih  organizacij Saveza ratnih dobrovoljaca Kraljevine Jugoslavije” v Ljubljani in Mariboru, Ljubljana, 1936.)

Konservativčev vodnik po filmu – drugič

Michael-Collins-Liam-Neeson

Michael Collins – globok film o domoljubju, kakršnega Slovenci žal še nismo znali narediti.

Malo znano dejstvo je, da so se primorski Slovenci pod fašizmom zgledovali po Irski. To velja tako za narodno-napredne skupine, ki so oblikovale vstajniško organizacijo TIGR, kot za konservativne katoliške skupine, ki jih je bolj privlačila sposobnost irskega nacionalizma, da organizira široko in trdno mrežo pasivnega, nenasilnega odpora.

Continue reading

Tedenski izbor

ostrich-newspaper

Dejstvo, da je osemdeset strokovnjakov pol leta pisalo program, ki je skorajda na ravni retardiranosti, pa priča o tem, da ga obdaja ekipa, ki je popolnoma nekredibilna in niti v sanjah ni sposobna odigrati zahtevnejše partije z rentniki.

Če k temu dodamo, da bo Cerar na volitvah odnesel tako silno zmago, da se bodo njegovi kadri zavlekli v vse pore družbe in tam postali ključni izvrševalci, da je bila s Štefancem pred nekaj meseci osvojena še zadnja nadzorna institucija, ki je tako postala mrtvoudna, in da bo medijski filter tesen kot še nikoli, potem je jasno, da je sezona lova na rente odprta in da lahko pričakujemo dokončni potop te institucionalno degenerirane družbe. Ampak v tem ni nič hudega, to je volja ljudstva.

Medtem bo na drugi strani političnega spektra, SDS-u uspelo dokazati, da so SLS in NSi leglo odurnih udbovcev, murgelskih agentov, političnih prevarantov in komunističnih likvidatorjev.

Kdo bo v imenu Saibabe Cerarja plenil po državi? – Kizo, Portal Plus

***

Če je torej vaš svetovni nazor res klasično liberalen, potem je vaša vloga v tem svetu lahko samo obstranskega pomena. In če niste ravno preveč nagnjeni k samomorilskemu obnašanju, potem pozabite na velike zgodbe, ki bi vas iz libertarca spremenile v oportunističnega socialnega inženirja. Dojemite že enkrat Rothbarda in Nozicka (tudi če se izključujeta) in temu primerno zavzemite svoj prostor v družbi. Povedano drugače, čistosti misli ne morete ohraniti s statistiko o tem, koliko ljudi ste z jehovskim pogledom in na kratki rok prepričali z vašo zgodbo. In če vas to spoznanje pahne v depresijo, potem se sprijaznite, da ste v resnici zakrinkani totalitarec, ne pa klasični liberalec.

Zakaj morate zavrniti idejo klasičnega liberalizma? – Rado Pezdir, Pogledi

***

Zato je korak N.Si naproti v Sloveniji praktično nezastopanemu liberalizmu pogumen. Neizogibno namreč ustvarja trenja med strujami v stranki sami in pretrese v njihovem volilnem telesu. Če bodo želeli širiti svojo bazo prek do zdaj večinoma starejše demografije in ruralnega okolja, imajo pred seboj verjetno še precej izzivov. Za začetek bi jim svetoval, da posvojijo misel Thomasa Jeffersona, ki je – sicer precej veren mož – v razmisleku o toleranci do ljudi, ki mislijo in živijo drugače kot bi on, zapisal: »Če me ne boli in me ne udari po žepu, zakaj bi bilo to meni mar.« In spomnijo naj se nanjo, ko bo prišla znova naokoli kakšna debata o pravicah istospolno usmerjenih ali o marihuani …

Nehajte deliti, česar ni in kar ni vaše – Rok Novak, Finance

***

The ethical conservative believes, with Samuel Johnson, in knowledge of the commonsense kind derived from experience, including the historical experience of humanity, which Edmund Burke called “the general bank and capital of nations and of ages.” This kind of conservative sees the usefulness of humble, honest, informed reason, but he honestly concedes, with Socrates, that there is much he does not and cannot know, limited as he is by his particular experience and imperfect reason. He holds much of what he knows tentatively, admitting that he cannot prove conclusively much of what nevertheless seems certainly so. He accepts this uncertainty as an inescapable aspect of human existence and is deeply skeptical of attempts to construct elaborate systems of abstract knowledge or ambitious schemes for restructuring society, confessing with Russell Kirk that “[t]he cardinal principle of conservative thought is the conviction that new systems and structures incline dangerously toward presumption.”

What Is ‘Ethical Conservativism’? – Brian Patrick Mitchell, The American Conservative

***

The people who wrote the Constitution of the United States understood what dangers there are to the freedom of the people — and that freedom can be quietly eroded by degrees, rather than taken all at once. Too many people today seem oblivious to such dangers. So what if the government used the muscle of the Internal Revenue Service to keep groups opposed to the Obama administration tied up in red tape or litigation in an election year? Enough games like that can make our elections meaningless.

America’s Birthday – Thomas Sowell, Frontpage Magazine  

***

Latin American political movements will continue to misuse religious doctrine and abuse sacred imagery to make their policies resonate with a Christian audience wary of the Church’s history of supporting authoritarian governments against Communist movements. In this context, Pope Francis’s rhetoric is an important first step in helping to reclaim Christ from the revolutionaries.

How Hugo Chávez Became the New Christ – Lisa Carrol-Davis, First Things

***

Če naj bo domoljubje sestavni del našega načrta za prihodnosti, potem naj bo to najprej ljubezen do slovenske kulture in jezika. Ne moreš biti domoljub, če sovražiš človeka, ki živi v tvoji bližini samo zato, ker ni v isti stranki, ne hodi v isto cerkev, ne deli istih življenjskih prepričanj. Domoljub pomeni, da ljubiš svojo zemljo, da jo obdeluješ, ne mečeš odpadkov nanjo, je ne uničuješ na kakršen koli drugačen način. Biti domoljub avtomatično ne pomeni, da si desno usmerjen, domoljub tudi ni vsakdo, čigar bele in rdeče krvničke so v dveh zadnjih generacijah potrjeno slovenske – kaj pa mi vemo, kaj so počele naše babice?

Kdo je pravi Slovenec? – Natalija Gorščak, RTV Slovenija

***

Italijani danes zavračajo fašizem, katerega so sami zamesili in izvozili po celem svetu. Fašizem, ki se je zarodil iz nacionalistične retorike in nasilja prve svetovne vojne. Zavračati fašizem in obenem podpirati nacionalistične mite, tudi s posrednim in prikritim čaščenjem, ki so odločilno botrovali njegovemu nastanku, je primerljivo obsojanju strupenih sadežev drevesa ob njegovem istočasnem zalivanju. Upamo, da bosta predsednika o vsem tem pomislila, ko bosta izražala čast italijanskim »mučenikom« v Svetišču pri Rodopolju, ki so napadali in morili njihove prednike, osvajali njihova ozemlja, ter jih »poveličevali« s krvjo ubogih vojakov, primoranih v smrt ali pred strelski vod.

Izjava ob dogodku v Rodopolju – Časnik

***

Pluralism, education, open markets: these were once Arab values and they could be so again. Today, as Sunnis and Shias tear out each others’ throats in Iraq and Syria and a former general settles onto his new throne in Egypt, they are tragically distant prospects. But for a people for whom so much has gone so wrong, such values still make up a vision of a better future.

The tragedy of the Arabs – The Economist