Naravno pravo, zakonska zveza in posvojitve

Eden izmed rezultatov katastrofalnega slovenskega šolskega sistema je tudi ta, da velika večina maturantov in celo študentov humanističnih programov ne pozna niti osnov klasične filozofije. V sedanji razpravi (mar jo res lahko sploh tako imenujemo?) o novi definiciji zakonske zveze in družine je to še posebej opazno. Na nekatera najosnovnejša nerazumevanja pri uporabi pojmov, kot je denimo diskriminacija, smo že opozorili v enem prejšnjih prispevkov. V tem prispevku želimo opozoriti predvsem na skorajda popolno odsotnost uporabe tradicije naravnega prava pri omenjenem aktualnem vprašanju. Sklicevanje na naravno pravo se tudi pri nasprotnikih nove definicije skorajda ne pojavlja. Ko tovrstni argumenti izjemoma vendarle pridejo na dan, pa žal ostanejo nerazumljeni, saj velika večina prebivalstva tega pojma preprosto ne razume. Običajno se namreč pojavlja predstava, kot da je naravno pravo podobno razmeram v živi in neživi naravi. V tem prispevku želimo zato predstaviti osnove naravnega prava in njegovo aplikacijo na obravnavani primer.

"Zaradi svoje biološke (genetske) povezanosti otroci in starši niso nikoli popolni tujci drug drugemu. Tak pogled temelji na dejstvu, da smo ljudje (tudi) telesna bitja. Naša telesa so bistven del nas samih in nikakor ne le zunanji »instrument«, s katerim izražamo svoje misli, želje in zahteve."

“Zaradi svoje biološke (genetske) povezanosti otroci in starši niso nikoli popolni tujci drug drugemu. Tak pogled temelji na dejstvu, da smo ljudje (tudi) telesna bitja. Naša telesa so bistven del nas samih in nikakor ne le zunanji »instrument«, s katerim izražamo svoje misli, želje in zahteve.”

Naravno pravo

Kaj je torej bistvo koncepta naravnega prava? Na preprost način bi lahko odgovorili, da filozofija naravnega prava trdi, da obstaja med vsemi ljudmi, tako med vernimi kot tudi nevernimi, določena »skupna osnova«, na podlagi katere lahko strogo filozofsko (brez sklicevanja na religiozne vire avtoritete) pridemo do odgovora na nekatera temeljna moralna vprašanja, da torej lahko zgolj s pomočjo filozofije oziroma razuma do določene mere spoznamo, kaj je dobro.

Na tem mestu se ne moremo obširno ustavljati pri različnih naravnopravnih filozofskih šolah in problemih. Opozoriti moramo, da obstaja velik prelom med starejšo filozofijo naravnega prava, ki temelji na Aristotelovi metafiziki, in novo šolo, ki naravno pravo utemeljuje drugače. Po Aristotelovem naravnem pravu imajo vse obstoječe stvari svojo lastno substanco oziroma svoj lasten značaj, ki jih neizogibno usmerja proti določenim naravnim ciljem. Aristotelski pogled na naravno pravo je doživel krizo s Humovim skepticizmom, ki naravnega prava ne utemeljuje več v klasični metafiziki in prinaša kritiko, da iz »biti« ne sledi tudi »morati«. V tem kontekstu se ne bomo ustavljali pri zahtevnejši novi šoli naravnega prava, temveč bomo predstavil osnovne poteze klasične tradicije.

Poskušajmo torej ponazoriti klasično tradicijo naravnega prava s preprostim primerom iz žive narave. Če se sprehodimo po gozdu, vidimo različna drevesa. Nekatera so visoka in mogočna, druga nizka in skrivenčena, tretja stara, četrta majhna ipd. Ob tem se lahko vprašamo, kaj je zares dobro za vsako drevo. Glede na različne vrste dreves, ki uspevajo na različnih vrstah tal in različnih nadmorskih višinah, se odgovori na to vprašanje do določene mere seveda razlikujejo, a osnove kljub temu ostajajo enake. Rečemo lahko, da je za drevo dobro preprosto to, kar pomeni biti drevo. Vsako drevo mora pognati korenine, s katerimi iz zemlje črpa vodo in hranilne snovi, pognati mora veje in liste (ali iglice), v katerih poteka proces fotosinteze, biti mora dovolj visoko, da ga doseže sončna svetloba ipd. Naštevali bi lahko še veliko značilnosti, a vse bi se dotikale istega bistva: dobro za drevo pomeni preprosto izpolniti bistvo tega, kar pomeni biti drevo. Če pa drevo tega ne izpolni (zaradi bolezni ali »konkurence« drugih dreves in živali), potem preprosto propade. Isto velja tudi za druge rastline, živali in nasploh vse bivajoče.

Analogno lahko rečemo, da je za človeka dobro preprosto to, kar pomeni biti človek. Naše dobro torej določa naša narava. Kot razumsko in družbeno bitje človek torej ne potrebuje le osnovnih materialnih dobrin, kakor to velja za rastline in živali (hrana, voda, zavetje), temveč tudi druge dobrine. Aristotel v Nikomahovi etiki trdi, da je končni človekov cilj življenje skladno z razumom. Slednje zadeva tako dela razuma v ožjem pomenu besede (učenje, znanje), kot tudi skladnost drugih funkcij duševnosti (volje, čustev) z razumom. Končni človekov notranji cilj je torej razvoj razumskih in duševnih kreposti. Ker je človek družbeno bitje, moramo razlikovati med osebnim in skupnim dobrim. Slednje je višje od osebnega ali privatnega dobrega preprosto zato, ker neka osebna dobrina (npr. dobro kosilo) lahko pripada le določeni osebi, z deljenjem pa se zmanjša (če podarim pol svojega kosila prijatelju, bom manj sit). Nasprotno pa se skupno dobro (npr. dobra šala) nikakor ne zmanjša, če jo delim s prijatelji; ravno nasprotno, užitek se celo poveča. Skupno dobro torej nikakor ne pomeni nekakšnega skupka različnih dobrin vseh ljudi, ki so jih deležni, temveč je skupno dobro enako dobro tudi za vsakega posameznika osebno. Skupnega dobrega torej ne smemo razumeti kot nekakšno prisilo posameznika na račun skupnosti (kot je npr. žrtvovanje življenja za abstraktno razumljeno človeštvo ali delavski razred), temveč predstavlja resnično dobro, ki pa ga posameznik lahko uživa le v skupnosti. Z odraščanjem in vključevanjem v širšo skupnosti človek zato sodeluje pri vedno bolj univerzalnih oblikah skupnega dobrega.

Za razliko od drugih bitij se pri ljudeh »hudič skriva v podrobnostih«, kajti kot racionalna bitja smo sposobni racionalizirati številne »dobrine« in načine obnašanja. Ti nam sicer lahko ugajajo, a dejansko za nas niso vedno dobri oziroma ne ustrezajo nujno naši naravi. Preučevanje teh vprašanj je naloga filozofije oziroma etike.

Ustavimo se za konec še pri kritiki tega stališča. Marsikdo bi lahko rekel, da se lahko naš razum upravičeno sprašuje, zakaj naj bi upošteval te naravne cilje oziroma dobro, ki iz njih izhaja. To predstavlja že omenjeni Humov ugovor, da iz »biti« ne sledi tudi »morati«. Na prvi pogled se to zdi smiseln ugovor. Težava pa je v tem, da tako vprašanje implicitno predpostavlja, da razum kot nekaj izjemnega nima svojega končnega, s svojo naravo skladnega cilja. To pa je točno to, kar klasična tradicija naravnega prava zanika. Eno izmed njenih bistvenih ugotovitev je namreč prav to, da načeloma ne more biti racionalno nič drugega, kot želja po dobrem (dobro ni dobro zato, ker si ga želimo, temveč si ga želimo, ker je dobro), kar je, kot smo že videli, ustrezno naši resnični naravi. Združitev »biti« in »morati« je torej do konca dosledna.

Naravno pravo in zakonska zveza

Sedaj se lahko premaknemo k drugemu delu razmišljanja, to je k aplikaciji zgoraj pojasnjenega na aktualno razpravo o zakonski zvezi. Trdimo, da prav definicija zakonske zveze kot življenjske zveze moškega in ženske edina ustreza naravnemu pravu. Da je torej v skladu z našo naravo in posledično dobra. Zakaj? Najočitnejši razlog je seveda v tem, da smo ljudje razdeljeni na dva spola, na moške in ženske. Med obema obstaja naravna privlačnost, ki je nujna tudi za nadaljevanje naše vrste. Zveza med moškim in žensko ima torej edina tudi prokreativni značaj. To ne pomeni, da želimo poroko reducirati le na vprašanje spočenjanja in rojevanja otrok, kar je v preteklosti žal večkrat počela določena smer katoliške teologije. Izključnost prokreacije drži za živalske vrste, a človeku kot razumni »živali« pripada nekaj več, kar smo nakazali že zgoraj. Zakonska zveza tako ustreza tudi drugim temeljnim človekovim potrebam, kot je denimo bližina, povezanost, zaupanje ipd. Toda prav zaradi svoje zmožnosti spočenjanja otrok predstavlja zakonska zveza posebno vrsto zveze, ki je skladna z naravnim pravom. Družina kot rezultat poročne zveze nadalje predstavlja celostno podobo skupnosti, saj zadeva vsak vidik človekove eksistence. V njej smo lahko deležni številnih skupnih dobrin, kot so npr. družinska praznovanja ali užitek mirnega družinskega življenja. Po drugi strani bi bila družina, ki nima stikov z drugimi družinami, tudi nepopolna skupnost – preveč časa bi porabila za pridobivanje privatnih dobrin in ne bi mogla sodelovati pri višjih oblikah skupnega dobrega, ki so možne le v skupnosti.

Skladno s tem poročna zveza poseduje določeno stopnjo avtonomije, ki zadeva predvsem vzgojo in skrb za otroke. V primeru legalizacije istospolnih porok pa država nasilno prekine zvezo med poroko in prokreacijo ter posledično ukine normo biološkega starševstva, katere zaščita je pravzaprav eden izmed temeljnih razlogov, zakaj politična skupnost preko pozitivnega prava sploh ureja oziroma spodbuja trajne poročne zveze. Z legalizacijo istospolnih porok (in seveda tudi drugih oblik poročnih zvez, ki bodo logično sledile) pa politična skupnost počne prav nasprotno: tradicionalno družino poniža v le eno izmed številnih možnih družinskih oblik in ukinja primarne pravice staršev do svojih otrok.

Na tem mestu moramo torej pokazati, da je starševska avtoriteta do svojih otrok primarna in da širša politična skupnost razen v nekaterih izjemnih situacijah (kot je npr. zloraba ali škodljivo zapostavljanje) nima pravice posegati v družinske odnose. Dejstvo je, da imajo prav starši do svojih otrok osebne in nezamenljive obveze, na katerih tudi temelji njihova starševska avtoriteta. Te obveze so nezamenljive, saj lahko le biološki starši svojim otrokom nudijo svojo starševsko ljubezen. Odnosi med starši in njihovimi otroki so intimni, stalni, predvsem pa bistveni za otrokovo identiteto. Če namreč otrok ne bi imel istih staršev, ne bi imel iste identitete oziroma ga sploh ne bi bilo. Ljubezen skrbnikov ne more nadomestiti neprisotne starševske ljubezni, enako kot ljubezen druge ženske ne more možu nadomestiti umrle žene. Zaradi svoje biološke (genetske) povezanosti otroci in starši niso nikoli popolni tujci drug drugemu. Tak pogled temelji na dejstvu, da smo ljudje (tudi) telesna bitja. Naša telesa so bistven del nas samih in nikakor ne le zunanji »instrument«, s katerim izražamo svoje misli, želje in zahteve. To lahko dodatno ponazorimo s sledečim primerom: Ali ni posilstvo resnično osebno onečaščenje, ne le prekršek proti zasebni lastnini, tudi če posiljena oseba pri tem ni zavestna, tega nikoli ne izve ter pri tem ne utrpi telesnih poškodb? Rezultati raziskav o otrocih, ki so bili spočeti s pomočjo darovane sperme, potrjuje pomen bioloških staršev za optimalen razvoj otrok. Tako spočeti otroci so namreč bolj odtujeni od svojih družin ter zmedeni glede svoje identitete.

Odraščanje otroka je dolg proces, ki ne zadeva le njegovo fizično samostojnost, temveč tudi njegov moralni in duševni razvoj. Podobno kot je maternica idealni prostor za otrokov razvoj pred rojstvom, predstavlja okolje njegove biološke družine idealno mesto za otrokovo odraščanje. Aristotel v Nikomahovi etiki ugotavlja, da »starši ljubijo svoje otroke kot del sebe, otroci pa svoje starše kot tiste, iz katerih nastanejo«. Družina je za Aristotela skupnost, ki kar najbolj ustreza naravi (s tem seveda ni mišljena živa in neživa stvarnost, temveč človeško bistvo, to kar ljudje dejansko smo). Na tej osnovi Tomaž Akvinski ugotavlja, da bi bilo nasprotno osnovni pravičnosti, če bi bili otroci odvzeti svojim staršem pred svojo samostojnostjo.

"Če nek otrok iz kakršnihkoli razlogov ne more bivati s svojimi biološkimi starši, mu moramo zagotoviti, da je vrnjen v okolje, ki je kar najbolj podobno njegovemu naravnemu stanju, t. j. trajni zvezi med moškim in žensko. Nikakršnih razlogov, ki bi izhajali iz pravic oziroma dobrobiti otroka, torej ni, da bi otroke posvajale druge skupnosti, dokler obstaja dovolj mož in žena, ki bi želeli posvojiti otroka."

“Če nek otrok iz kakršnihkoli razlogov ne more bivati s svojimi biološkimi starši, mu moramo zagotoviti, da je vrnjen v okolje, ki je kar najbolj podobno njegovemu naravnemu stanju, tj. trajni zvezi med moškim in žensko. Nikakršnih razlogov, ki bi izhajali iz pravic oziroma dobrobiti otroka, torej ni, da bi otroke posvajale druge skupnosti, dokler obstaja dovolj mož in žena, ki bi želeli posvojiti otroka.”

Vprašanje posvojitve

Kako narava poročne zveze in družine vpliva na vprašanje posvojitve? Mar lahko otroka res posvoji kdorkoli? Je res vseeno, ali je to tradicionalna družina ali istospolni par? Če otrok res potrebuje le ljubeče vzgojitelje, mar mu ne bi mogla idealnih vzgojnih pogojev zagotoviti denimo korporacija? Ali neka večosebna poročna zveza?

Začeti moramo z dejstvom, da posvojitev nikoli ne predstavlja nekaj samo po sebi zaželenega oziroma idealnega, temveč le nekakšno rešitev pomanjkljive situacije. Če moramo otroka dati v posvojitev, to pomeni, da je izgubil svoje biološke starše oziroma da ti niso pripravljeni ali zmožni skrbeti zanj. Toda danes je posvojitev žal čedalje pogosteje razumljena kot način pridobitve otroka. Posledično je tudi prekinitev vezi med otrokom in njegovimi biološkimi starši razumljena vsaj kot nekaj nevtralnega. Toda temu v resnici ni tako, je nekaj nadvse žalostnega.

Temeljno vprašanje je, po katerih kriterijih naj se politična skupnost v takšnih primerih odloča. Če otroka priznavamo kot človeško bitje s svojimi neodtujljivimi pravicami, to pomeni, da moramo v takih situacijah izhajati iz dobrobiti otrok, ne pa iz želja in aspiracij odraslih. Ker ima zveza moškega in ženske edina med številnimi različnimi zvezami odraslih prokreativno naravo, predstavlja torej ipso facto posebno kategorijo, ki je prav zaradi te zmožnosti deležna tudi posebne državne zaščite. Kot taka predstavlja torej načeloma idealno mesto za otroka. Če nek otrok iz kakršnihkoli razlogov ne more bivati s svojimi biološkimi starši, mu moramo zagotoviti, da je vrnjen v okolje, ki je kar najbolj podobno njegovemu naravnemu stanju, tj. trajni zvezi med moškim in žensko. Nikakršnih razlogov, ki bi izhajali iz pravic oziroma dobrobiti otroka, torej ni, da bi otroke posvajale druge skupnosti, dokler obstaja dovolj mož in žena, ki bi želeli posvojiti otroka.

Na tem mestu bo lahko kdo ugovarjal in navajal primere zlorab v družini, ljubeče enostarševske skupnosti ipd. V posameznih konkretnih primerih to seveda drži. Toda enako bi lahko rekli, da bi v posameznih primerih otroku bilo bolje tudi denimo v sirotišnici. Logično nevzdržno je iz izstopajočih primerov vleči generalne zaključke, češ da je oblika družinskih vezi nepomembna. Kot potrjujejo tudi številne raziskave, je najboljše vzgojno mesto za otroka stabilna zakonska zveza med njegovim biološkim očetom in materjo. Če to iz različnih vzrokov ni mogoče, naj bo otrok posvojen v temu kar najbolj podobno zvezo.

Omogočanje posvojitev otrok istospolnim parom ali umetna oploditev zato nikakor ne služi koristim otrok, temveč neki družbeni skupini odraslih, ki se želi na tak način družbeno uveljaviti. Korist otrok je tu drugotnega pomena, dejansko postanejo popredmeteni, o čemer priča cvetoča industrija umetnega oplojevanja ter nadomestnega materinstva. Zaključimo lahko z zgovornim primerom, ki ga podaja Alan Newman. Po predavanju o moralni nevzdržnosti umetnega oplojevanja s pomočjo anonimno darovane sperme ter nadomestnega materinstva jo je mlada ženska iz občinstva presenetila z vprašanjem: »Kako pa bodo potem istospolno usmerjeni pridobili otroke?« Vpraševalki se ideja o posedovanju otrok očitno ni zdela niti malo zaskrbljujoča.

Zaključek

V tem in prejšnjih prispevkih je bilo dojemljivemu bralcu prikazano, da ima politična skupnost razumne razloge za to, da pravno varuje zakonsko zvezo med možem in ženo. Primerjave, ki skušajo to zaščito izenačiti z rasizmom in podobnimi zatiralskimi gibanji, preprosto ne zdržijo resne presoje. Ne le to, izenačitev zakonske zveze z istospolnimi zvezami ne bi sledila konceptu skupnega dobrega, temveč bi poroko reducirala na raven zadovoljevanja čustvenih potreb odraslih, kar je iz stališča naravnega prava nesprejemljivo. Do takega stališča lahko torej pridemo tudi po čisto razumski poti, brez vsakršnega sklicevanja na verske avtoritete. Težava pa je v tem, da družba koncepta naravnega prava praktično ne pozna več oziroma ga zavrača. Skladno s tem tudi javna politika večkrat ne sledi več skupnemu dobremu, temveč posameznim zahtevam posameznika in družbenih skupin. Skratka, vprašanje, s katerim smo soočeni, je bolj kot vzrok simptom veliko globlje krize liberalne dobe.

Advertisements

Primer Damir Avdić ali o nepredvidljivi moči brezimnih uradnikov

V času, ko vesoljno slovenstvo zaposluje vprašanje o (re)definiciji družine, nas je dosegla novica, ki se nedvomno tiče tega vprašanja, a je pri nas žal (v nasprotju z mediji v bivših jugoslovanskih republikah) doživela preskromen odmev. Država (oz. natančneje ljubljanska upravna enota) naj bi Damirju Avdiću poslala pisno sporočilo, v kateri mu sporoča zavrnitev pravice do začasnega bivanja v Republiki Sloveniji. Razlog: Avdić naj bi zaslužil premalo denarja na mesec, da bi lahko bival s Sloveniji.

Vendar Avdić, ki je rojen v Tuzli, a Sloveniji že vrsto let deluje kot priznan umetnik in je vpisan v razvid samozaposlenih v kulturi, v resnici ne služi premalo. Njegov mesečni priliv se giblje okoli 900€, kar je mnogo več od zakonskega minimuma, ki pri nas znaša 270€. Vendar so birokrati, ki se v svojih sivih pisarnah za blagor pravičnosti in reda ne smejo pustiti zbegati usodam posameznikov, občečloveški kulturi ali delovanju države, vključili kalkulatorje in ugotovili, da se Avdiću, kot skoraj vsakemu samozaposlenemu, 70% prihodkov šteje kot strošek (t. i. normirani stroški). Torej, po njihovi višji matematiki, Avdić zasluži le 210€. Kar je seveda velik precedens, saj je skozi takšno računico praktično več kot 80% naših espejevcev upravičenih do socialnih prispevkov, saj so, četudi služijo 1200€ na mesec, pod pragom revščine. Vendar to, sklepamo, naših birokratov ne zanima.

Vendar odločitev UE Ljubljana ne zadeva zgolj in samo Damirja Avdića. Tudi ne zadeva le slovenske glasbene in (urbano)kulturne scene. Avdić je namreč leta 2009 prišel v Slovenijo po poti ljubezni. Tu se je poročil in sad te zakonske zveza sta dva nova državljana. Dva Slovenca!

" Kako lahko država, ki dva človeka združi v zakonsko zvezo in jima omogoči, da rodita in priznata otroke, v naslednjem trenutku, brez večjih procedur, to zakonsko zvezo loči in to družino razbije. Kakšna je država, ki bi rada po eni strani razširila definicijo družine na vse skupnosti, po drugi pa ne omogoča, da zakonski pari postanejo tudi enakovredni državljani in, ko se ji zazdi, enega izmed zakonskih partnerjev kratko malo nažene iz države."

” Kako lahko država, ki dva človeka združi v zakonsko zvezo in jima omogoči, da rodita in priznata otroke, v naslednjem trenutku, brez večjih procedur, to zakonsko zvezo loči in to družino razbije. Kakšna je država, ki bi rada po eni strani razširila definicijo družine na vse skupnosti, po drugi pa ne omogoča, da zakonski pari postanejo tudi enakovredni državljani in, ko se ji zazdi, enega izmed zakonskih partnerjev kratko malo nažene iz države.”

Continue reading

Štirje odgovori na ugovor: »Zakaj pa se lahko poročijo neplodni pari?«

Nadaljujemo z objavljanjem tekstov, ki predstavljajo razloge nasprotnikov razširitve definicije zakonske zveze na istospolne pare. V spodnjem prispevku ameriški pravni teoretik Ryan T. Anderson odgovarja na pogost ugovor: če drži, da je zakonska zveza utemeljena predsem na prokreaciji, zakaj se potem smejo poročati tudi neplodni pari?

*

Zakaj država uzakonja poročne oziroma zakonske zveze? Kot pojasnjujem v svoji knjigi Truth Overruled: The Future of Marriage and Religious Freedom (Preglasovana resnica: prihodnost zakonske zveze in verske svobode), je razlog v tem, da država na tak način spodbuja moškega in žensko k trajni zvezi moža in žene ter tako skrbi za otroke, ki se v tej zvezi rodijo. Ta politika torej temelji na antropološki resnici, da so moški in ženske različni ter komplementarni, temelji na biološkem dejstvu, da razmnoževanje zahteva moškega in žensko ter tudi na družbeni realnosti, da otroci potrebujejo mamo in očeta.

Najpogosteje uporabljen ugovor proti zgornji argumentaciji vključuje neplodnost. Če se neplodni pari lahko poročijo – kar je splošno znano dejstvo –, kako je potem lahko definicija zakonske zveze odvisna od prokreacije? Zagovorniki istospolnih porok ta argument običajno razumejo kot »as iz rokava«, ki pobije tradicionalno definicijo poroke – kot da v vseh tisočletjih doslej še nihče ni prišel do ugotovitve, da nekateri pari (in vse ženske nad določeno starostjo) ne morejo spočeti otroka.

Kot pojasnjujem v svoji knjigi, se lahko na ta ugovor odzovemo na štiri načine.

Continue reading

Tedenski izbor

Today the French celebrate the 226th anniversary of the storming of the Bastille on July 14, 1789, the date usually recognized as the beginning of the French Revolution. What should libertarians (or classical liberals) think of the French Revolution?

The Chinese premier Zhou Enlai is famously (but apparently inaccurately) quoted as saying, “It is too soon to tell.” I like to draw on the wisdom of another mid-20th-century thinker, Henny Youngman, who when asked “How’s your wife?” answered, “Compared to what?” Compared to the American Revolution, the French Revolution is very disappointing to libertarians. Compared to the Russian Revolution, it looks pretty good. And it also looks good, at least in the long view, compared to the ancien regime that preceded it.

The French Revolution and Modern Liberty – David Boaz, Cato at Liberty

***

Če nam ekonomija ne more napovedati, kaj se bo zgodilo, zakaj pa je potem sploh dobra?
“Ekonomija je dobra za modrost, ampak modrost bolj grobe vrste. Ekonomija daje grobe nasvete. Denimo na ravni makroekonomije, da ni dobro ustvariti takšnega poslovnega okolja, kjer bo vse nepredvidljivo. Ali pa da ne sprejemajmo delovnih zakonov, zaradi katerih je za mlade nemogoče, da bi dobili službo neverjetno, koliko ljudem to še zmeraj ni jasno. Tako pa po vsej Evropi zakoni, ki ščitijo starejše, onemogočajo mlajše. A ne nazadnje so starejši tisti, ki hodijo na volitve, mladi pa ne. Francoski klasični ekonomist Frédéric Bastiat je govoril o vidnem in o nevidnem. Naloga nas ekonomistov je, da ljudi opozarjamo na nevidno. Žal pa obstaja veliko ekonomistov, ki ekonomije ne poznajo prav dobro.”

***

We have evolved a political debate where essentially nationalistic concerns have been hiding behind the gentler cloak of egalitarianism. To clear up this confusion, one recommendation would be to preface all discussions of inequality with a reminder that global inequality has been falling and that, in this regard, the world is headed in a fundamentally better direction.

Income Inequality is Not Rising Globally, It’s Falling. – Tyler Cowen, The New York Times

***

The Greek crisis provides a look into what awaits us unless we stop overspending on warfare and welfare and restore a sound monetary system. While most commentators have focused on Greece’s welfare state, much of Greece’s deficit was caused by excessive military spending. Even as its economy collapses and the government makes (minor) cuts in welfare spending, Greece’s military budget remains among the largest in the European Union.

Greece Today, America Tomorrow? – Ron Paul, The Ron Paul Institute

***

V Atenah sem že peti dan in priznam, še zmeraj nisem našel ta trenutek najbolj razvpitega mitološkega bitja – “lenega Grka”.

Dnevnik iz Aten: Mitološko bitje – leni Grk – Jure Stojan, Večer

***

Poverty-Porn is the tactic of media and charities that uses sympathy as a catalyst for monetary gain, exploiting the poor and uneducated, to showcase desperate conditions for an emotional response. And while the tactic may be effective at heightening profits—by misrepresenting an entire continent as slum—the fate of an entire continent is stamped with pity. What this means is that outside of Africa, Africans are expected to look up.

Africans are fighting media poverty-porn by tweeting beautiful images of their real lives – Tyler Fyfe, The Plaid Zebra

***

Interest rates that once were high and promised stable, good future returns tumble down and stop very close to the zero mark. The rate of inflation, which is being used to show how much more expensive daily life will be in the future, is at the moment even higher than average bank account interest rates. In Germany in February 2015 the average inflation rate was 2,2 %, while interest rates were only a measly 0,8 %. This basically means that your bank money is not going generate enough returns to compensate for the rising costs of living.

How the EU punishes savers – Fabian Sauter, European Students for Liberty

***

Those who love liberty and economic growth and opportunity have been for many years seeking private solutions to get around the abuses by government of its monopoly money. The most promising technology for the individual to free himself from the government monetary shackles has been the development of bitcoin, which allows largely anonymous transactions from peer to peer, without going through the banking system. Those in government hate the idea of bitcoin and its newer competitors because it largely destroys their global power to monitor and extract tribute from transfers of goods and services, and wealth.

Immutable money – Richard W. Rahn, The Washington Times

***

Interestingly, Mussolini found much of John Maynard Keynes’seconomic theories consistent with fascism, writing: “Fascism entirely agrees with Mr. Maynard Keynes, despite the latter’s prominent position as a Liberal. In fact, Mr. Keynes’ excellent little book, The End of Laissez-Faire (l926) might, so far as it goes, serve as a useful introduction to fascist economics. There is scarcely anything to object to in it and there is much to applaud.”

The Socialist Economics of Italian Fascism – Lawrence K. Samuels, Library of Economics and Liberty

***

Since the post-World War II era, movement conservatives have focused so much on an intrusive state that they have overlooked the other side of the coin. Early twentieth-century Catholic thinkers such as G.K. Chesterton and Hilaire Belloc clearly recognized the danger to mediating institutions such as the church and the family posed by the intrusions of both the state and vast impersonal corporations.

Corporate America: A Friend of the Family? – Gillis Harp, Crisis Magazine

***

Until the Second World War, Russia had never really managed to dominate the area behind the Carpathian Mountains. Thus aside from the Cold War period it is difficult to find much in common among the Visegrad nations in their historical experience with Russia. Clearly the S4 format, with its common Habsburgian past, could serve as a potential integrating factor, especially taking into account that Austria has long ago ceased to be an imperial power.

What Makes the Visegrad Group so Geopolitically Fragile? – Adam Klus, New Eastern Europe

***

Mnogi bi sicer trdili, da je Slovenija še premalo centralizirana, saj v njej deluje nepregledno število občin, ki upravljajo z denarjem in območjem brez kakršnekoli kontrole. To, da imajo občine v Sloveniji pri marsičem daleč prevelika pooblastila – predvsem na področju prostorske politike –, je jasno. Vendar je reševanje tega problema s še večjo državno centralizacijo popolnoma napačen pristop. Dejstvo je namreč, da sta trenutna oblika in funkcija občin ravno posledica centralizacije.

Živeti tam nekje – Miha Kosovel, Novi glas

***

Danes vsako omenjanje razlik med posamezniki, narodi, rasami, kulturami velja za politično nekorektno. V bistvu gre za hinavščino, kamufliranje resničnosti, siromašenje jezika in s tem tudi misli. Zakaj beseda belec ni žaljiva, črnec pa je? Črnec, ki ga v ZDA imenujejo z menda politično nevtralno besedo Afroameričan, ni zato nič manj črn in segregiran. Da je paradoks še večji, ima za mnoge beseda Afroameričan isti pomen kot črnec.

Teror politične korektnosti – Jožica Grgič, Delo

***

Es sind nicht viele Studenten, die den Mut aufbringen, das zu hinterfragen, was ihre Dozenten als herrschende Lehre vorsetzen, wo eigentlich Freiheit der Lehre herrschen soll. Nicht nur an der TU Berlin auch an anderen Universitäten wollen Lehrkräfte ihren Studenten Gendern als Doktrin verordnen.

Studenten dürfen nicht zum Gendern gezwungen werden – Die Freie Welt

***

Ko mi danes kak anketar natrosi, da so študentje in izobraženci večinoma levo (beri: neo-marksistično) usmerjeni, ter namiguje, da je leva opcija tista prava, že zato, ker ima intelektualce na svoji strani, se kot kak balkanski čiča namrdnem in rečem: „Ima pametnih, ima glupih, a ima i intelektualaca.“

Marksizem ali razkošje, da me ni (več) zraven – Branko Cestnik, Časnik

***

Professional race hustlers have no incentive to see our current civil war end. They see in this shooting only an opportunity to escalate their demands.

Now there are rumblings of demands that statues of Robert E. Lee and other Southern leaders be destroyed — and if that is done, it will only lead to new demands, perhaps to destroy the Jefferson Memorial because Thomas Jefferson owned slaves. And if that is done, no doubt there will be demands that the city of Washington be renamed, for the same reason.

Is the Civil War Over? – Thomas Sowell, The New American

***

Barks created a wealth of economic lessons through fables that are still enjoyed around the globe today.

(…)

Donald and the rest of the country quit their jobs and set off to “see the world.” Meanwhile, Scrooge and the boys continue to labor on their farm. With no one else working and nothing being produced, Donald and the rest of the world come straggling back. Scrooge is happy to feed them — at new market prices. Eggs are a million dollars apiece, cabbage is two million, and ham is a bargain at a cool trillion. With each purchase, the money from Scrooge’s corn crib trickles back and he becomes, yet again, the richest duck in the world.

With another “helicopter” scenario, we see the inflationary effects of a massive injection of money. We also get a glimpse into many aspects of wealth — how it is created, how it is maintained, and what happens when we redistribute in ways that are not related to market performance. Barks knew he was creating a morality tale of capitalism, admitting, “I’m sure the lesson I preached in this story of easy riches will get me in a cell in a Siberian gulag someday.”

Lessons from the Richest Duck in the World – Robert Anthony Peters, the Freeman

Tedenski izbor

branje12

Since Thomas Hobbes, many people have embraced the illusory notion that society is made up of individuals. According to this view the only fair competition is between individuals, without undue benefit from family connections.
But no society has ever been this way. Individuals don’t come fully formed. They emerge out of families and groups. The family and the group are the essential social unit. These collectives have always shaped public life.
(…)
The philosopher Michael Oakeshott once observed that it takes three generations to make a career. That is, the skills that going into, say, a teacher — verbal fluency, empathy, endurance — take a long time to develop. They emerge in grandparents and great-grandparents and are passed down magnified through the generations. I bet you can trace ways your grandparents helped shape your career.

Mothers and Presidents – David Brooks, The New York Times

***

Cameron states that for too long ‘we have been a passively tolerant society’ and is presumably ‘pumped-up’ at the possibility of actively changing this image. But, in truth, Britain has strayed a long way from the Enlightenment conceptualisation of tolerance, which advocated robust engagement with others over matters of principle while recognising and accepting the need to live side-by-side.

In recent years, British society has become not tolerant but indifferent to the mores of others, preferring to turn a blind eye to outlooks and activities deemed not too threatening. You can believe anything you like, so long as you don’t believe in it too much, has been the unstated outlook of the authorities. Now, Cameron seeks to shift gear from passive indifference to active authoritarianism.

Anti-terror: the perversion of tolerance – Bill Durodié, Spiked

Continue reading

Tedenski izbor

branje8

Ne more pa gospodarski liberalizem biti udarna točka programa NSi, njihova naslovna zgodba, pozicijski slogan, jedro prepoznavnosti, edinstvena primerjalna prednost (…). Ker to nikakor ni zgodba večinskega potencialnega volivca NSi. Čeprav kakšen nadobuden strankin funkcionar, ki je pravkar odkril eleganco liberalne ekonomske misli, zdaj meni, da ga morajo zato kar naenkrat imeti radi vsi njegovi potencialni volivci. Ki jim v večini primerov za eleganco liberalne misli bolj ali manj visi dol.

(…)

Po vsebini pa mora NSi svoj liberalizem postaviti nekoliko v ozadje in postati, če želite, žlahtna konservativna stranka. Nikar, prosim, ne dovolite, da bi vam asociacija na Kučana za vedno onečedila to lepo besedno zvezo. Raje si tule preberite, kaj naj bi to zares pomenilo: www.kirkcenter.org.

NSi se mora dovolj jasno profilirati, da bo prva izbira za vse krščansko usmerjene volivce, tako tiste, ki bolj stavijo na tekmovalnost in meritokracijo, kot tiste, ki bi v ospredje prej postavili sožitje in solidarnost. Tudi kakšen krščanski socialist se mora prej najti pri njih kot pri kakšni naslednici Zveze komunistov ali pri kakšni skrajni novolevičarski združbi tipa Luka Mesec. Tudi vsem tistim kristjanom, ki so se ob vsaki priložnosti pripravljeni pridušati čez pohlep, sodobni materializem in brezdušni kapitalizem, mora znati pokazati, da ni pravi odgovor zatekanje h karšnemkoli kolektivizmu in centalnoplanskemu etatizmu.

Slovenska krščansko-liberalna stranka? Hm. – Blaž Vodopivec, Finance

***

Desetletje, v katerem se je zgodila finančna, gospodarska in socialna kriza, ko je država zdrknila na obrobje EU, smo se novinarji, politiki, sodniki in odvetniki ukvarjali s Patrio. Medtem ko so druge države iskale poti, kako iz krize, smo mi bojevali versko vojno med dvema religijama, med verniki v “kriv je” in verniki v “ni kriv”.

Proces Patria je samo zgovoren dokaz, da nam je tranzicijska povzpetniška elita ukradla državo, ki je ni sposobna voditi. Tako kot osemletni otrok ni sposoben voziti avtomobila, ker je pač premajhen, nevaren sebi, sopotnikom in drugim udeležencem v prometu, tako naša tranzicijska elita ni sposobna upravljati države v korist in blaginjo vseh državljanov. Ne zmrdujte se nad Hrvati, ki kupujejo naša podjetja, to je za nas sreča, naši politiki jih uničujejo.

Ostaja zgolj vprašanje, ali smo se iz Patrie morda le kaj naučili. Odziv Luke Mesca, da je ustavno sodišče spet pristransko, kaže na to, da se tudi tranzicijski podmladek sploh noče nič naučiti.

Luzerji – Uroš Urbas, Siol.net

Continue reading

Tedenski izbor


branje6

“I wouldn’t call myself a conservative, but neither would I own to liberal. I’ll take just plain old “Catholic,” thanks” – writes with the following thought experiment:

Imagine a gay male couple who have been together for 20 years. They live nearby. You know them well, having a friendly non-political neighborly relationship. You borrow the odd egg, watch each other’s pets when somebody is on vacation, maybe chat at the annual 4th of July party. You are an orthodox Christian who runs a bakery business. Now apply the following scenarios:

A) One of the gay guys has a birthday. His partner asks you to bake the cake. Would you?

B) One of the gay guys dies. His partner asks you to bake the cake for the reception after the funeral. Would you?

C) Marriage is suddenly legalized in your state. They marry and ask you to bake the cake. Would you?

Seems to me that if the answer is no, no, and no, then you ought to examine yourself for homophobia.

But if the answer is yes, yes and no – that’s my answer – then you are arguably simply being principled. I can say “yes” to A and B because I can honor their friendship and loyalty to each other, their faithful service to each other over years. However, I say “no” to C because marriage is not an institution that can be defined entirely in terms of affection, loyalty and service. Or even eros or heartfelt private romantic feelings. Marriage includes all those things, but it exists is a social institution because the fertility of male and female potentially creates uniquely public consequences (children).

The left disputes my premise for saying no to C. Fine, let’s have that debate. People of goodwill can disagree.

But we are not even allowed to have that debate. My side’s case is dismissed by the liberal elite because they think people like me are haters.

Given that I want to say yes to situations A and B, I think it’s demonstrable that I’m not a hater or homophobe. I am not frightened of gay people and I do not hate them. I just do not think that what they are doing is marriage, and I think calling what they’re doing “marriage” will obscure what marriage is.

Cake and Cosmology – Rod Dreher, The American Conservative

***

The only clear biblical meta-narrative is about male and female. Sex is an area of Jewish law that Jesus explicitly makes stricter. What we now call the “traditional” view of sexuality was a then-radical idea separating the early church from Roman culture, and it’s remained basic in every branch of Christianity until very recently. Jettisoning it requires repudiating scripture, history and tradition (…)

I take a different view of what they could have known. But yes, the evidence that homosexuality isn’t chosen — along with basic humanity — should inspire repentance for cruelties visited on gay people by their churches. But at Christianity’s bedrock is the idea that we are all in the grip of an unchosen condition, an “original” problem that our wills alone cannot overcome. So homosexuality’s deep origin is not a trump card against Christian teaching.

Interview With a Christian – Ross Douthat, The New York Times

***

I was raised by a lesbian couple and had to build bridges to my estranged father in my late twenties. Much of the connection to my father and the benefits of growing up with him were irreparably lost by the time I was a grown man—but at least, I knew who my father was and where to find him. I could salvage my ancestry.

A new generation of children will not even have that consolation I had. Conceived in loveless fertility clinics, gestated in the wombs of women they will never meet, trafficked from poor biological families with the help of complicit governments, “adopted” through a social services system corrupted by money and political pressure, or torn from their birth parents by family court judges who are desperate to please the gay lobby, the new generation of children will be far worse off than I was.

When the debate over gay marriage has receded, when their gay guardians are dead and buried, when the world has moved on, these children will still never be able to recover their heritage.

After Indiana, Gay-Marriage Supporters Should Look in the Mirror – Robert Oscar Lopez, Ethika Politika

Continue reading

Liberalizem, konservativnost in družinska zakonodaja

Odločil sem se, da že pred časom začeto razpravo o odnosu med konservativnostjo ter liberalizmom navežem na konkretno, v tem trenutku zelo aktualno politično temo družinske zakonodaje. Moj namen je dvojen. Spričo aktualnosti se pri razpravi ne bom trudil izogniti temu, da izrazim nekaj lastnih pogledov na obravnavano vprašanje. Hkrati pa želim temo družinske zakonodaje predvsem izkoristiti kot dober praktični primer, ki nam lahko pove nekaj o razmerjih med konservativnostjo in liberalizmom.

Kar običajno je namreč, da se ravno tovrstna vprašanja obravnava v okvirih nekakšne posplošene konservativno-liberalne dihotomije, pri čemer je „liberalno“ tisto stališče, ki je v prid spremembam, „konservativno“ pa tisto, ki tem nasprotuje. Tako se lahko zdi, da ravno družinski zakonik predstavlja idealen primer konkretnega političnega vprašanja, ob katerem je že vnaprej jasno, kakšno stališče bo „konservativno“ in kakšno „liberalno.“ Če bi sprejeli tovrstno smer razmišljanja, bi torej lahko smelo zaključili, da smo našli jasno točko razhajanja med konservativci in liberalci, ki nam lahko služi kot dober primer nasprotja med tema dvema političnima usmeritvama.

Continue reading

Tedenski izbor


branje5

Someone please tell me if my progression here is inaccurate in any way:

1) Family owners of small-town Indiana pizzeria spend zero time or energy commenting on gay issues.

2) TV reporter from South Bend walks inside the pizzeria to ask the owners what they think of the controversial Religious Restoration Freedom Act. Owner Crystal O’Connor responds, “If a gay couple came in and wanted us to provide pizzas for their wedding, we would have to say no….We are a Christian establishment.” O’Connor also says—actually promises is the characterization here—that the establishment will continue to serve any gay or non-Christian person that walks through their door.

3) The Internet explodes with insults directed at the O’Connor family and its business, including a high school girls golf coach in Indiana who tweets “Who’s going to Walkerton, IN to burn down #memoriespizza w me?” Many of the enraged critics assert, inaccurately, that Memories Pizza discriminates against gay customers.

4) In the face of the backlash, the O’Connors close the pizzeria temporarily, and say they may never reopen, and in fact might leave the state. “I don’t know if we will reopen, or if we can, if it’s safe to reopen,” Crystal O’Connor tells The Blaze. “I’m just a little guy who had a little business that I probably don’t have anymore,” Kevin O’Connor tells the L.A. Times.

Rod Dreher titles his useful post on this grotesque affair “Into the Christian Closet,” and it’s apt considering the progression above. If only these non-activist restaurateurs had simply kept their views to themselves when asked by a reporter, April Fool’s would have been like any other day for them.

But as it stands, they’re now being trashed not just by social-justice mobs from afar, but by powerful politicians where they live and work. Democratic State Sen. Jim Arnold represents the O’Connors’s district.

Burn Her! – Matt Welch, Reason

Continue reading

Tedenski izbor

branje3

 

Ni problem idejna sorodnost nekaterih političnih strank in Cerkve. Taka sorodnost je dobrodošla. Tudi ni problem, če Cerkev kdaj nakaže, katera stranka ji je po krščanskih etičnih merilih in družbenem nauku bližja. Na tem mestu bi celo predlagal, da bi se kdaj kak organ pri SŠK, denimo Komisija za pravičnost in mir, oglasil z (pol)uradno (a nezavezujočo) oceno strankarskih programov jasno in glasno imenovavši stranke – pa naj „cerkvena učiteljica“ Ranka Ivelja še tako zavija z očmi. Bolje jasno povedana beseda nad pultom kot šepetajoča hipnoza volivca pod pultom.
Problem je, ko politično poškoduje eklezialno. Ko politika v cerkveno občestvo vnese svoje kriterije razločevanja, kdo je in kdo ni na pravi poti. Naj ponazorim s svežim primerom dveh duhovniških imen. Revija Reporter, 23. marec 2015: pišoči duhovnik Janez Turinek na strani 55, s strani Boštjana M. Turka komentirani duhovnik Milan Knep na strani 35. Turinekovim antikomunističnim erupcijam je dana cela Reporterjeva plahta, Knepovi dialogi z zakoncema Hribar so hudo okrcani. Turinek lahko zapiše, kar se mu zljubi, za Knepa je med vrsticami sugerirano, da ni primeren za odgovornega za katehezo v ljubljanski nadškofiji. Uredniško sporočilo revije je moč dešifrirati takole: militantni duhovniki (t,j, katoličani) à la Janez Turinek so okej, mostograditeljski duhovniki (t.j. katoličani) à la Milan Knep niso okej!
V času Udbe se je temu reklo diferenciacija klera (prim. isti Reporter, str. 19). Cilj diferenciacije? Nič drugega kot nadzor politike nad religijo.
***

Here’s the thing: Having been advertised to our whole lives, we millennials have highly sensitive BS meters, and we’re not easily impressed with consumerism or performances.

In fact, I would argue that church-as-performance is just one more thing driving us away from the church, and evangelicalism in particular.

Many of us, myself included, are finding ourselves increasingly drawn to high church traditions Catholicism, Eastern Orthodoxy, the Episcopal Church, etc. precisely because the ancient forms of liturgy seem so unpretentious, so unconcerned with being “cool,” and we find that refreshingly authentic.

What millennials really want from the church is not a change in style but a change in substance.

We want an end to the culture wars. We want a truce between science and faith. We want to be known for what we stand for, not what we are against.

We want to ask questions that don’t have predetermined answers.

We want churches that emphasize an allegiance to the kingdom of God over an allegiance to a single political party or a single nation.

Why Millenials are Leaving the Church – Rachel Held Evans, CNN blogs

Continue reading

Nekaj misli ob novem družinskem zakoniku

Priznam, da so me ob sprejemu novega Družinskega zakona preplavljala močna čustva. Čeprav sem razumsko seveda pričakoval oz. vedel, da bo levičarska večina v Državnem zboru nov zakon potrdila, sem na nek najosnovnejši način vseeno bil razočaran nad neznosno aroganco današnjih oblastnikov, ki si drznejo razmišljati o redefiniciji nečesa tako osnovnega, kot je družina. Kot je zapisal že Barbarossa v svojem prispevku, je družina skupnost oz. institucija, v katero po naravnem pravu država nima nikakršnih pravic posegati. Družina je namreč obstajala pred vsakršno državno oblastjo, je, če smem uporabiti nekoliko obrabljen izraz, osnovna celica vsakršne človeške družbe. Pri tem sploh ni važno, kakšen odnos ima ta družba do homoseksualnosti kot take. Vsakdo, ki je denimo vsaj malo bral o zgodovini antične Grčije, ve, da je v tedanji tamkajšnji družbi homoseksualnost bila splošno sprejeta. Na nek način so homoseksualni odnosi bili razumljeni celo kot moralno večvredni nasproti heteroseksualnim (spomnimo se samo Plutarhovih življenjepisov). A nihče ni razmišljal o tem, da bi te odnose označil kot poroko oz. jih skušal institucionalizirati kot družino.

Continue reading

Tedenski izbor

 

Moj sogovornik ima prav in hkrati ne. Prav ima po mojem mnenju zato: narobe je, da ima redno zaposleni profesor hkrati tudi podjetje. Kajti tudi zato, ker je profesor, ima ime, infrastrukturo ter še kaj, kar mu omogoča, da svoje storitve sploh ponuja. Če ne bi bil profesor, bi svoje storitve težje prodal in zato je edino logično, da je tudi njegov zaposlovalec udeležen pri teh prihodkih. In logično je tudi, da fakulteta želi tržiti svoje storitve in da svoje zaposlene za dodatno delo tudi dodatno plača. Če redno zaposleni profesor oceni, da bi svoje storitve lahko prodajal tudi brez redne zaposlitve na fakulteti, naj odpove delovno razmerje, naj se trži, in tudi fakulteti naj za svoje raziskave in predavanja zaračuna kot podjetnik. In fakulteta bo presodila, kdaj ga potrebuje. Biti redno zaposlen in hkrati izdajati fakture prek svojega podjetja po mojem mnenju ni etično – torej tudi profesor Miro Cerar ni bil etičen -, vse dokler ni postal predsednik vlade.

(…)

Pri nas trga »ni«, ker je »vse« državno. In dokler bo to tako, za kar so zaslužni predvsem profesorji-politiki-nadzorniki-honoriranci, bo na seznamu sramote tudi kdo, ki svoje znanje prek fakultete trži samo Franckam, d. o. o. Žal.

Honorarji in etika Mira Cerarja – Peter Frankl, Finance

***

Delu politikov, ki so sprožili zadnjo akcijo, ni šlo samo za to, da istospolnim izboljšajo pravni položaj, ker o tem se je v celoti strinjala tudi desna politika. Tudi jim ni šlo za to, da ti pridobijo nekaj svetega, ker niti ne vejo, kaj je to in kaj bi s tem počeli.

Šlo jim je tudi za to, da nekomu nekaj svetega vzamejo. Za nalašč. Ker lahko. Ker tega ne razumejo, so pa vseeno nevoščljivi tistim, ki razumemo. Kot otrok, ki iz zavisti z veseljem polomi igračo vrstniku. Na tej točki pa je zmerna levica, ki bi se iz Viča rada preselila v Center, naredila napako in jim pritegnila.

(…)

Med tem, ko se bodo medijsko po prsih trkali tisti, katerih največji dosežek v življenju je, da so heteroseksualno spolno usmerjeni in tisti, katerih dosežek je, da se napredno zavzemajo za politično oportune manjšine, bo referendum odlična dimna zavese za rabote na DUTB, SDH in drugod. Mogoče je pa center kost v glodanje vrgel prav zato.

Razumeti sveto in svetno – primer družinske zveze – Žiga Turk, Časnik

Continue reading

O vprašanju prioritete

V naslednjih tednih se bodo mediji znova ukvarjali z vprašanjem družine, kar bo znova onemogočalo ukvarjanje z veliko bolj perečim vprašanjem dela. V Sloveniji se sicer skoraj nihče več ne poroča, hkrati pa je tudi vse več ljudi brez dela. Vzroke za to moramo iskati v ekonomskih dejavnikih, s katerimi pa se tudi v naslednjih tednih ne bo nihče ukvarjal. Mnogi se namreč ne poročajo zato, ker s tem ne pridobijo nikakršnih ugodnosti, mnogi pa so brez dela zaradi neprilagojenosti delovne zakonodaje dejanskemu stanju. Tako levičarjem kot desničarjem je v medsebojni bitki ljubši kulturni boj za simbolno definicijo družine, ne pa strukturne spremembe, ki bi posledično omogočile tudi večje število družin. Šele dovolj preskrbljeni posamezniki lahko začnejo razmišljati o skupnem življenju in potomstvu. Navsezadnje je poroka vedno bila ravno oblikovanje nove ekonomske celice, ne pa le goli simbolni akt oblikovanja zveze dveh posameznikov.

Manj kot tri leta po referendumu o družinskem zakoniku, kjer se je celotna kampanja pred tem bíla le glede vprašanja kdo lahko je družina, kdo se lahko poroča in kdo lahko posvaja otroke, je parlament izglasoval točno tisto točko, ki je bila kamen spotike. Predlog o izenačitvi partnerskih zvez pa sploh ni prišel iz vladajoče koalicije, temveč iz opozicijske Združene levice, kar lahko nedvomno štejemo za njihov prvi dejanski uspeh kot parlamentarne stranke. Hkrati pa je to sploh prva vidna zadeva, ki jo je ta parlament sploh naredil (če odštejemo glasovanje in posledičen odvzem mandata legalno izvoljenemu poslancu, a to je že druga zgodba, saj gre za ukvarjanje parlamenta s samim seboj). Opozicijska stranka je torej prepričala vladajočo koalicijo, da je to tako pomembna in nujna zadeva, da mora iti skozi hitro proceduro. Kot se za vse razsvetljene ideje spodobi, jih ne smemo prepustiti ljudstvu, uveljaviti jih je potrebno čim hitreje in s čim manj javne diskusije, ki itak ne pelje nikamor.

Continue reading

Zakaj še zmeraj nasprotujem družinskemu zakoniku

Kljub temu, da smo Slovenci na referendumu zavrnili precej manj radikalen predlog za spremembo družinskega zakonika, so sedaj novelo poslanci potrdili. Medtem ko čakamo na nadaljnji razplet dogodkov, pa se moramo na desnici vseeno oglasiti in podati svoje razloge, zakaj tovrstnemu predlogu nasprotujemo. Najprej je potrebno poudariti, da vprašanje ureditve socialnih in podobnih pravic homoseksualnih ni v nasprotju z ohranitvijo tradicionalnega pojmovanja družine in zakonske zveze.

Continue reading

Tedenski izbor

branje2

Nemtsov had been preparing for an anti-Kremlin march scheduled for this Sunday. Hours before he was killed, he did a radio interview urging people to attend the march, and connecting the country’s economic woes to Putin’s policy in Ukraine. “The most important reason for the crisis is aggression, which led to sanctions and, in turn, isolation,” he said. Nemtsov understood that he, along with everyone else involved in anti-Putin politics, was being pushed to the fringes, having less of a voice and a foothold in Russian society than ever before. “Three years ago, we were an opposition. Now we are no more than dissidents,” he told the Financial Times earlier this week.

Then why was he killed? Without knowing who gave the orders, it’s possible to understand that the current political environment allowed for this to happen.

Assassination in Moscow – Joshua Jaffa, The New Yorker

Continue reading