Naravno pravo, zakonska zveza in posvojitve

Eden izmed rezultatov katastrofalnega slovenskega šolskega sistema je tudi ta, da velika večina maturantov in celo študentov humanističnih programov ne pozna niti osnov klasične filozofije. V sedanji razpravi (mar jo res lahko sploh tako imenujemo?) o novi definiciji zakonske zveze in družine je to še posebej opazno. Na nekatera najosnovnejša nerazumevanja pri uporabi pojmov, kot je denimo diskriminacija, smo že opozorili v enem prejšnjih prispevkov. V tem prispevku želimo opozoriti predvsem na skorajda popolno odsotnost uporabe tradicije naravnega prava pri omenjenem aktualnem vprašanju. Sklicevanje na naravno pravo se tudi pri nasprotnikih nove definicije skorajda ne pojavlja. Ko tovrstni argumenti izjemoma vendarle pridejo na dan, pa žal ostanejo nerazumljeni, saj velika večina prebivalstva tega pojma preprosto ne razume. Običajno se namreč pojavlja predstava, kot da je naravno pravo podobno razmeram v živi in neživi naravi. V tem prispevku želimo zato predstaviti osnove naravnega prava in njegovo aplikacijo na obravnavani primer.

"Zaradi svoje biološke (genetske) povezanosti otroci in starši niso nikoli popolni tujci drug drugemu. Tak pogled temelji na dejstvu, da smo ljudje (tudi) telesna bitja. Naša telesa so bistven del nas samih in nikakor ne le zunanji »instrument«, s katerim izražamo svoje misli, želje in zahteve."

“Zaradi svoje biološke (genetske) povezanosti otroci in starši niso nikoli popolni tujci drug drugemu. Tak pogled temelji na dejstvu, da smo ljudje (tudi) telesna bitja. Naša telesa so bistven del nas samih in nikakor ne le zunanji »instrument«, s katerim izražamo svoje misli, želje in zahteve.”

Naravno pravo

Kaj je torej bistvo koncepta naravnega prava? Na preprost način bi lahko odgovorili, da filozofija naravnega prava trdi, da obstaja med vsemi ljudmi, tako med vernimi kot tudi nevernimi, določena »skupna osnova«, na podlagi katere lahko strogo filozofsko (brez sklicevanja na religiozne vire avtoritete) pridemo do odgovora na nekatera temeljna moralna vprašanja, da torej lahko zgolj s pomočjo filozofije oziroma razuma do določene mere spoznamo, kaj je dobro.

Na tem mestu se ne moremo obširno ustavljati pri različnih naravnopravnih filozofskih šolah in problemih. Opozoriti moramo, da obstaja velik prelom med starejšo filozofijo naravnega prava, ki temelji na Aristotelovi metafiziki, in novo šolo, ki naravno pravo utemeljuje drugače. Po Aristotelovem naravnem pravu imajo vse obstoječe stvari svojo lastno substanco oziroma svoj lasten značaj, ki jih neizogibno usmerja proti določenim naravnim ciljem. Aristotelski pogled na naravno pravo je doživel krizo s Humovim skepticizmom, ki naravnega prava ne utemeljuje več v klasični metafiziki in prinaša kritiko, da iz »biti« ne sledi tudi »morati«. V tem kontekstu se ne bomo ustavljali pri zahtevnejši novi šoli naravnega prava, temveč bomo predstavil osnovne poteze klasične tradicije.

Poskušajmo torej ponazoriti klasično tradicijo naravnega prava s preprostim primerom iz žive narave. Če se sprehodimo po gozdu, vidimo različna drevesa. Nekatera so visoka in mogočna, druga nizka in skrivenčena, tretja stara, četrta majhna ipd. Ob tem se lahko vprašamo, kaj je zares dobro za vsako drevo. Glede na različne vrste dreves, ki uspevajo na različnih vrstah tal in različnih nadmorskih višinah, se odgovori na to vprašanje do določene mere seveda razlikujejo, a osnove kljub temu ostajajo enake. Rečemo lahko, da je za drevo dobro preprosto to, kar pomeni biti drevo. Vsako drevo mora pognati korenine, s katerimi iz zemlje črpa vodo in hranilne snovi, pognati mora veje in liste (ali iglice), v katerih poteka proces fotosinteze, biti mora dovolj visoko, da ga doseže sončna svetloba ipd. Naštevali bi lahko še veliko značilnosti, a vse bi se dotikale istega bistva: dobro za drevo pomeni preprosto izpolniti bistvo tega, kar pomeni biti drevo. Če pa drevo tega ne izpolni (zaradi bolezni ali »konkurence« drugih dreves in živali), potem preprosto propade. Isto velja tudi za druge rastline, živali in nasploh vse bivajoče.

Analogno lahko rečemo, da je za človeka dobro preprosto to, kar pomeni biti človek. Naše dobro torej določa naša narava. Kot razumsko in družbeno bitje človek torej ne potrebuje le osnovnih materialnih dobrin, kakor to velja za rastline in živali (hrana, voda, zavetje), temveč tudi druge dobrine. Aristotel v Nikomahovi etiki trdi, da je končni človekov cilj življenje skladno z razumom. Slednje zadeva tako dela razuma v ožjem pomenu besede (učenje, znanje), kot tudi skladnost drugih funkcij duševnosti (volje, čustev) z razumom. Končni človekov notranji cilj je torej razvoj razumskih in duševnih kreposti. Ker je človek družbeno bitje, moramo razlikovati med osebnim in skupnim dobrim. Slednje je višje od osebnega ali privatnega dobrega preprosto zato, ker neka osebna dobrina (npr. dobro kosilo) lahko pripada le določeni osebi, z deljenjem pa se zmanjša (če podarim pol svojega kosila prijatelju, bom manj sit). Nasprotno pa se skupno dobro (npr. dobra šala) nikakor ne zmanjša, če jo delim s prijatelji; ravno nasprotno, užitek se celo poveča. Skupno dobro torej nikakor ne pomeni nekakšnega skupka različnih dobrin vseh ljudi, ki so jih deležni, temveč je skupno dobro enako dobro tudi za vsakega posameznika osebno. Skupnega dobrega torej ne smemo razumeti kot nekakšno prisilo posameznika na račun skupnosti (kot je npr. žrtvovanje življenja za abstraktno razumljeno človeštvo ali delavski razred), temveč predstavlja resnično dobro, ki pa ga posameznik lahko uživa le v skupnosti. Z odraščanjem in vključevanjem v širšo skupnosti človek zato sodeluje pri vedno bolj univerzalnih oblikah skupnega dobrega.

Za razliko od drugih bitij se pri ljudeh »hudič skriva v podrobnostih«, kajti kot racionalna bitja smo sposobni racionalizirati številne »dobrine« in načine obnašanja. Ti nam sicer lahko ugajajo, a dejansko za nas niso vedno dobri oziroma ne ustrezajo nujno naši naravi. Preučevanje teh vprašanj je naloga filozofije oziroma etike.

Ustavimo se za konec še pri kritiki tega stališča. Marsikdo bi lahko rekel, da se lahko naš razum upravičeno sprašuje, zakaj naj bi upošteval te naravne cilje oziroma dobro, ki iz njih izhaja. To predstavlja že omenjeni Humov ugovor, da iz »biti« ne sledi tudi »morati«. Na prvi pogled se to zdi smiseln ugovor. Težava pa je v tem, da tako vprašanje implicitno predpostavlja, da razum kot nekaj izjemnega nima svojega končnega, s svojo naravo skladnega cilja. To pa je točno to, kar klasična tradicija naravnega prava zanika. Eno izmed njenih bistvenih ugotovitev je namreč prav to, da načeloma ne more biti racionalno nič drugega, kot želja po dobrem (dobro ni dobro zato, ker si ga želimo, temveč si ga želimo, ker je dobro), kar je, kot smo že videli, ustrezno naši resnični naravi. Združitev »biti« in »morati« je torej do konca dosledna.

Naravno pravo in zakonska zveza

Sedaj se lahko premaknemo k drugemu delu razmišljanja, to je k aplikaciji zgoraj pojasnjenega na aktualno razpravo o zakonski zvezi. Trdimo, da prav definicija zakonske zveze kot življenjske zveze moškega in ženske edina ustreza naravnemu pravu. Da je torej v skladu z našo naravo in posledično dobra. Zakaj? Najočitnejši razlog je seveda v tem, da smo ljudje razdeljeni na dva spola, na moške in ženske. Med obema obstaja naravna privlačnost, ki je nujna tudi za nadaljevanje naše vrste. Zveza med moškim in žensko ima torej edina tudi prokreativni značaj. To ne pomeni, da želimo poroko reducirati le na vprašanje spočenjanja in rojevanja otrok, kar je v preteklosti žal večkrat počela določena smer katoliške teologije. Izključnost prokreacije drži za živalske vrste, a človeku kot razumni »živali« pripada nekaj več, kar smo nakazali že zgoraj. Zakonska zveza tako ustreza tudi drugim temeljnim človekovim potrebam, kot je denimo bližina, povezanost, zaupanje ipd. Toda prav zaradi svoje zmožnosti spočenjanja otrok predstavlja zakonska zveza posebno vrsto zveze, ki je skladna z naravnim pravom. Družina kot rezultat poročne zveze nadalje predstavlja celostno podobo skupnosti, saj zadeva vsak vidik človekove eksistence. V njej smo lahko deležni številnih skupnih dobrin, kot so npr. družinska praznovanja ali užitek mirnega družinskega življenja. Po drugi strani bi bila družina, ki nima stikov z drugimi družinami, tudi nepopolna skupnost – preveč časa bi porabila za pridobivanje privatnih dobrin in ne bi mogla sodelovati pri višjih oblikah skupnega dobrega, ki so možne le v skupnosti.

Skladno s tem poročna zveza poseduje določeno stopnjo avtonomije, ki zadeva predvsem vzgojo in skrb za otroke. V primeru legalizacije istospolnih porok pa država nasilno prekine zvezo med poroko in prokreacijo ter posledično ukine normo biološkega starševstva, katere zaščita je pravzaprav eden izmed temeljnih razlogov, zakaj politična skupnost preko pozitivnega prava sploh ureja oziroma spodbuja trajne poročne zveze. Z legalizacijo istospolnih porok (in seveda tudi drugih oblik poročnih zvez, ki bodo logično sledile) pa politična skupnost počne prav nasprotno: tradicionalno družino poniža v le eno izmed številnih možnih družinskih oblik in ukinja primarne pravice staršev do svojih otrok.

Na tem mestu moramo torej pokazati, da je starševska avtoriteta do svojih otrok primarna in da širša politična skupnost razen v nekaterih izjemnih situacijah (kot je npr. zloraba ali škodljivo zapostavljanje) nima pravice posegati v družinske odnose. Dejstvo je, da imajo prav starši do svojih otrok osebne in nezamenljive obveze, na katerih tudi temelji njihova starševska avtoriteta. Te obveze so nezamenljive, saj lahko le biološki starši svojim otrokom nudijo svojo starševsko ljubezen. Odnosi med starši in njihovimi otroki so intimni, stalni, predvsem pa bistveni za otrokovo identiteto. Če namreč otrok ne bi imel istih staršev, ne bi imel iste identitete oziroma ga sploh ne bi bilo. Ljubezen skrbnikov ne more nadomestiti neprisotne starševske ljubezni, enako kot ljubezen druge ženske ne more možu nadomestiti umrle žene. Zaradi svoje biološke (genetske) povezanosti otroci in starši niso nikoli popolni tujci drug drugemu. Tak pogled temelji na dejstvu, da smo ljudje (tudi) telesna bitja. Naša telesa so bistven del nas samih in nikakor ne le zunanji »instrument«, s katerim izražamo svoje misli, želje in zahteve. To lahko dodatno ponazorimo s sledečim primerom: Ali ni posilstvo resnično osebno onečaščenje, ne le prekršek proti zasebni lastnini, tudi če posiljena oseba pri tem ni zavestna, tega nikoli ne izve ter pri tem ne utrpi telesnih poškodb? Rezultati raziskav o otrocih, ki so bili spočeti s pomočjo darovane sperme, potrjuje pomen bioloških staršev za optimalen razvoj otrok. Tako spočeti otroci so namreč bolj odtujeni od svojih družin ter zmedeni glede svoje identitete.

Odraščanje otroka je dolg proces, ki ne zadeva le njegovo fizično samostojnost, temveč tudi njegov moralni in duševni razvoj. Podobno kot je maternica idealni prostor za otrokov razvoj pred rojstvom, predstavlja okolje njegove biološke družine idealno mesto za otrokovo odraščanje. Aristotel v Nikomahovi etiki ugotavlja, da »starši ljubijo svoje otroke kot del sebe, otroci pa svoje starše kot tiste, iz katerih nastanejo«. Družina je za Aristotela skupnost, ki kar najbolj ustreza naravi (s tem seveda ni mišljena živa in neživa stvarnost, temveč človeško bistvo, to kar ljudje dejansko smo). Na tej osnovi Tomaž Akvinski ugotavlja, da bi bilo nasprotno osnovni pravičnosti, če bi bili otroci odvzeti svojim staršem pred svojo samostojnostjo.

"Če nek otrok iz kakršnihkoli razlogov ne more bivati s svojimi biološkimi starši, mu moramo zagotoviti, da je vrnjen v okolje, ki je kar najbolj podobno njegovemu naravnemu stanju, t. j. trajni zvezi med moškim in žensko. Nikakršnih razlogov, ki bi izhajali iz pravic oziroma dobrobiti otroka, torej ni, da bi otroke posvajale druge skupnosti, dokler obstaja dovolj mož in žena, ki bi želeli posvojiti otroka."

“Če nek otrok iz kakršnihkoli razlogov ne more bivati s svojimi biološkimi starši, mu moramo zagotoviti, da je vrnjen v okolje, ki je kar najbolj podobno njegovemu naravnemu stanju, tj. trajni zvezi med moškim in žensko. Nikakršnih razlogov, ki bi izhajali iz pravic oziroma dobrobiti otroka, torej ni, da bi otroke posvajale druge skupnosti, dokler obstaja dovolj mož in žena, ki bi želeli posvojiti otroka.”

Vprašanje posvojitve

Kako narava poročne zveze in družine vpliva na vprašanje posvojitve? Mar lahko otroka res posvoji kdorkoli? Je res vseeno, ali je to tradicionalna družina ali istospolni par? Če otrok res potrebuje le ljubeče vzgojitelje, mar mu ne bi mogla idealnih vzgojnih pogojev zagotoviti denimo korporacija? Ali neka večosebna poročna zveza?

Začeti moramo z dejstvom, da posvojitev nikoli ne predstavlja nekaj samo po sebi zaželenega oziroma idealnega, temveč le nekakšno rešitev pomanjkljive situacije. Če moramo otroka dati v posvojitev, to pomeni, da je izgubil svoje biološke starše oziroma da ti niso pripravljeni ali zmožni skrbeti zanj. Toda danes je posvojitev žal čedalje pogosteje razumljena kot način pridobitve otroka. Posledično je tudi prekinitev vezi med otrokom in njegovimi biološkimi starši razumljena vsaj kot nekaj nevtralnega. Toda temu v resnici ni tako, je nekaj nadvse žalostnega.

Temeljno vprašanje je, po katerih kriterijih naj se politična skupnost v takšnih primerih odloča. Če otroka priznavamo kot človeško bitje s svojimi neodtujljivimi pravicami, to pomeni, da moramo v takih situacijah izhajati iz dobrobiti otrok, ne pa iz želja in aspiracij odraslih. Ker ima zveza moškega in ženske edina med številnimi različnimi zvezami odraslih prokreativno naravo, predstavlja torej ipso facto posebno kategorijo, ki je prav zaradi te zmožnosti deležna tudi posebne državne zaščite. Kot taka predstavlja torej načeloma idealno mesto za otroka. Če nek otrok iz kakršnihkoli razlogov ne more bivati s svojimi biološkimi starši, mu moramo zagotoviti, da je vrnjen v okolje, ki je kar najbolj podobno njegovemu naravnemu stanju, tj. trajni zvezi med moškim in žensko. Nikakršnih razlogov, ki bi izhajali iz pravic oziroma dobrobiti otroka, torej ni, da bi otroke posvajale druge skupnosti, dokler obstaja dovolj mož in žena, ki bi želeli posvojiti otroka.

Na tem mestu bo lahko kdo ugovarjal in navajal primere zlorab v družini, ljubeče enostarševske skupnosti ipd. V posameznih konkretnih primerih to seveda drži. Toda enako bi lahko rekli, da bi v posameznih primerih otroku bilo bolje tudi denimo v sirotišnici. Logično nevzdržno je iz izstopajočih primerov vleči generalne zaključke, češ da je oblika družinskih vezi nepomembna. Kot potrjujejo tudi številne raziskave, je najboljše vzgojno mesto za otroka stabilna zakonska zveza med njegovim biološkim očetom in materjo. Če to iz različnih vzrokov ni mogoče, naj bo otrok posvojen v temu kar najbolj podobno zvezo.

Omogočanje posvojitev otrok istospolnim parom ali umetna oploditev zato nikakor ne služi koristim otrok, temveč neki družbeni skupini odraslih, ki se želi na tak način družbeno uveljaviti. Korist otrok je tu drugotnega pomena, dejansko postanejo popredmeteni, o čemer priča cvetoča industrija umetnega oplojevanja ter nadomestnega materinstva. Zaključimo lahko z zgovornim primerom, ki ga podaja Alan Newman. Po predavanju o moralni nevzdržnosti umetnega oplojevanja s pomočjo anonimno darovane sperme ter nadomestnega materinstva jo je mlada ženska iz občinstva presenetila z vprašanjem: »Kako pa bodo potem istospolno usmerjeni pridobili otroke?« Vpraševalki se ideja o posedovanju otrok očitno ni zdela niti malo zaskrbljujoča.

Zaključek

V tem in prejšnjih prispevkih je bilo dojemljivemu bralcu prikazano, da ima politična skupnost razumne razloge za to, da pravno varuje zakonsko zvezo med možem in ženo. Primerjave, ki skušajo to zaščito izenačiti z rasizmom in podobnimi zatiralskimi gibanji, preprosto ne zdržijo resne presoje. Ne le to, izenačitev zakonske zveze z istospolnimi zvezami ne bi sledila konceptu skupnega dobrega, temveč bi poroko reducirala na raven zadovoljevanja čustvenih potreb odraslih, kar je iz stališča naravnega prava nesprejemljivo. Do takega stališča lahko torej pridemo tudi po čisto razumski poti, brez vsakršnega sklicevanja na verske avtoritete. Težava pa je v tem, da družba koncepta naravnega prava praktično ne pozna več oziroma ga zavrača. Skladno s tem tudi javna politika večkrat ne sledi več skupnemu dobremu, temveč posameznim zahtevam posameznika in družbenih skupin. Skratka, vprašanje, s katerim smo soočeni, je bolj kot vzrok simptom veliko globlje krize liberalne dobe.

Advertisements

Štirje odgovori na ugovor: »Zakaj pa se lahko poročijo neplodni pari?«

Nadaljujemo z objavljanjem tekstov, ki predstavljajo razloge nasprotnikov razširitve definicije zakonske zveze na istospolne pare. V spodnjem prispevku ameriški pravni teoretik Ryan T. Anderson odgovarja na pogost ugovor: če drži, da je zakonska zveza utemeljena predsem na prokreaciji, zakaj se potem smejo poročati tudi neplodni pari?

*

Zakaj država uzakonja poročne oziroma zakonske zveze? Kot pojasnjujem v svoji knjigi Truth Overruled: The Future of Marriage and Religious Freedom (Preglasovana resnica: prihodnost zakonske zveze in verske svobode), je razlog v tem, da država na tak način spodbuja moškega in žensko k trajni zvezi moža in žene ter tako skrbi za otroke, ki se v tej zvezi rodijo. Ta politika torej temelji na antropološki resnici, da so moški in ženske različni ter komplementarni, temelji na biološkem dejstvu, da razmnoževanje zahteva moškega in žensko ter tudi na družbeni realnosti, da otroci potrebujejo mamo in očeta.

Najpogosteje uporabljen ugovor proti zgornji argumentaciji vključuje neplodnost. Če se neplodni pari lahko poročijo – kar je splošno znano dejstvo –, kako je potem lahko definicija zakonske zveze odvisna od prokreacije? Zagovorniki istospolnih porok ta argument običajno razumejo kot »as iz rokava«, ki pobije tradicionalno definicijo poroke – kot da v vseh tisočletjih doslej še nihče ni prišel do ugotovitve, da nekateri pari (in vse ženske nad določeno starostjo) ne morejo spočeti otroka.

Kot pojasnjujem v svoji knjigi, se lahko na ta ugovor odzovemo na štiri načine.

Continue reading

Je nasprotovanje istospolnim porokam enako rasizmu?

V prizadevanju za poglobitev razprave ob bližajočem se referendumu o družinskem zakoniku objavljamo  prevod prispevka, v katerem ameriški pravnik Ryan T. Anderson iz Heritage Foundation analizira analogijo, ki jo tudi pri nas pogosto slišimo: je nasprotovanje istospolnim porokam podobno prepovedi porok med pripadniki različnih ras? Prispevek predstavlja prirejeno (skrajšano) obliko daljšega Andersonovega članka, objavljenega na sledečem spletnem naslovu. Zainteresiranega bralca vabimo, da si prebere celotno verzijo razprave, ki vsebuje tudi obsežen znanstveni aparat.

Ryan T. Anderson

POROKA in ARGUMENTI RAZUMA

Ali je nasprotovanje istospolnim porokam kakorkoli podobno nasprotovanju medrasnim poročnim zvezam? Eden izmed argumentov v današnji debati glede narave zakonske zveze je tudi ta, da so zakoni, ki poroko opredeljujejo kot izključno zvezo moškega in ženske, sodobni ekvivalent nekdanjim prepovedim medrasnih porok. Nekateri dalje trdijo, da so zakoni, ki ščitijo svobodo govora in delovanja za tiste posameznike, ki na podlagi svojega verskega prepričanja vztrajajo, da je poroka lahko le zveza moškega in ženske, na nek način enaki zakonom, ki so zagotavljali rasno segregacijo.

Te trditve so napačne.

Continue reading

Tedenski izbor


branje6

“I wouldn’t call myself a conservative, but neither would I own to liberal. I’ll take just plain old “Catholic,” thanks” – writes with the following thought experiment:

Imagine a gay male couple who have been together for 20 years. They live nearby. You know them well, having a friendly non-political neighborly relationship. You borrow the odd egg, watch each other’s pets when somebody is on vacation, maybe chat at the annual 4th of July party. You are an orthodox Christian who runs a bakery business. Now apply the following scenarios:

A) One of the gay guys has a birthday. His partner asks you to bake the cake. Would you?

B) One of the gay guys dies. His partner asks you to bake the cake for the reception after the funeral. Would you?

C) Marriage is suddenly legalized in your state. They marry and ask you to bake the cake. Would you?

Seems to me that if the answer is no, no, and no, then you ought to examine yourself for homophobia.

But if the answer is yes, yes and no – that’s my answer – then you are arguably simply being principled. I can say “yes” to A and B because I can honor their friendship and loyalty to each other, their faithful service to each other over years. However, I say “no” to C because marriage is not an institution that can be defined entirely in terms of affection, loyalty and service. Or even eros or heartfelt private romantic feelings. Marriage includes all those things, but it exists is a social institution because the fertility of male and female potentially creates uniquely public consequences (children).

The left disputes my premise for saying no to C. Fine, let’s have that debate. People of goodwill can disagree.

But we are not even allowed to have that debate. My side’s case is dismissed by the liberal elite because they think people like me are haters.

Given that I want to say yes to situations A and B, I think it’s demonstrable that I’m not a hater or homophobe. I am not frightened of gay people and I do not hate them. I just do not think that what they are doing is marriage, and I think calling what they’re doing “marriage” will obscure what marriage is.

Cake and Cosmology – Rod Dreher, The American Conservative

***

The only clear biblical meta-narrative is about male and female. Sex is an area of Jewish law that Jesus explicitly makes stricter. What we now call the “traditional” view of sexuality was a then-radical idea separating the early church from Roman culture, and it’s remained basic in every branch of Christianity until very recently. Jettisoning it requires repudiating scripture, history and tradition (…)

I take a different view of what they could have known. But yes, the evidence that homosexuality isn’t chosen — along with basic humanity — should inspire repentance for cruelties visited on gay people by their churches. But at Christianity’s bedrock is the idea that we are all in the grip of an unchosen condition, an “original” problem that our wills alone cannot overcome. So homosexuality’s deep origin is not a trump card against Christian teaching.

Interview With a Christian – Ross Douthat, The New York Times

***

I was raised by a lesbian couple and had to build bridges to my estranged father in my late twenties. Much of the connection to my father and the benefits of growing up with him were irreparably lost by the time I was a grown man—but at least, I knew who my father was and where to find him. I could salvage my ancestry.

A new generation of children will not even have that consolation I had. Conceived in loveless fertility clinics, gestated in the wombs of women they will never meet, trafficked from poor biological families with the help of complicit governments, “adopted” through a social services system corrupted by money and political pressure, or torn from their birth parents by family court judges who are desperate to please the gay lobby, the new generation of children will be far worse off than I was.

When the debate over gay marriage has receded, when their gay guardians are dead and buried, when the world has moved on, these children will still never be able to recover their heritage.

After Indiana, Gay-Marriage Supporters Should Look in the Mirror – Robert Oscar Lopez, Ethika Politika

Continue reading

Liberalizem, konservativnost in družinska zakonodaja

Odločil sem se, da že pred časom začeto razpravo o odnosu med konservativnostjo ter liberalizmom navežem na konkretno, v tem trenutku zelo aktualno politično temo družinske zakonodaje. Moj namen je dvojen. Spričo aktualnosti se pri razpravi ne bom trudil izogniti temu, da izrazim nekaj lastnih pogledov na obravnavano vprašanje. Hkrati pa želim temo družinske zakonodaje predvsem izkoristiti kot dober praktični primer, ki nam lahko pove nekaj o razmerjih med konservativnostjo in liberalizmom.

Kar običajno je namreč, da se ravno tovrstna vprašanja obravnava v okvirih nekakšne posplošene konservativno-liberalne dihotomije, pri čemer je „liberalno“ tisto stališče, ki je v prid spremembam, „konservativno“ pa tisto, ki tem nasprotuje. Tako se lahko zdi, da ravno družinski zakonik predstavlja idealen primer konkretnega političnega vprašanja, ob katerem je že vnaprej jasno, kakšno stališče bo „konservativno“ in kakšno „liberalno.“ Če bi sprejeli tovrstno smer razmišljanja, bi torej lahko smelo zaključili, da smo našli jasno točko razhajanja med konservativci in liberalci, ki nam lahko služi kot dober primer nasprotja med tema dvema političnima usmeritvama.

Continue reading

Nekaj misli ob novem družinskem zakoniku

Priznam, da so me ob sprejemu novega Družinskega zakona preplavljala močna čustva. Čeprav sem razumsko seveda pričakoval oz. vedel, da bo levičarska večina v Državnem zboru nov zakon potrdila, sem na nek najosnovnejši način vseeno bil razočaran nad neznosno aroganco današnjih oblastnikov, ki si drznejo razmišljati o redefiniciji nečesa tako osnovnega, kot je družina. Kot je zapisal že Barbarossa v svojem prispevku, je družina skupnost oz. institucija, v katero po naravnem pravu država nima nikakršnih pravic posegati. Družina je namreč obstajala pred vsakršno državno oblastjo, je, če smem uporabiti nekoliko obrabljen izraz, osnovna celica vsakršne človeške družbe. Pri tem sploh ni važno, kakšen odnos ima ta družba do homoseksualnosti kot take. Vsakdo, ki je denimo vsaj malo bral o zgodovini antične Grčije, ve, da je v tedanji tamkajšnji družbi homoseksualnost bila splošno sprejeta. Na nek način so homoseksualni odnosi bili razumljeni celo kot moralno večvredni nasproti heteroseksualnim (spomnimo se samo Plutarhovih življenjepisov). A nihče ni razmišljal o tem, da bi te odnose označil kot poroko oz. jih skušal institucionalizirati kot družino.

Continue reading

Tedenski izbor

 

Moj sogovornik ima prav in hkrati ne. Prav ima po mojem mnenju zato: narobe je, da ima redno zaposleni profesor hkrati tudi podjetje. Kajti tudi zato, ker je profesor, ima ime, infrastrukturo ter še kaj, kar mu omogoča, da svoje storitve sploh ponuja. Če ne bi bil profesor, bi svoje storitve težje prodal in zato je edino logično, da je tudi njegov zaposlovalec udeležen pri teh prihodkih. In logično je tudi, da fakulteta želi tržiti svoje storitve in da svoje zaposlene za dodatno delo tudi dodatno plača. Če redno zaposleni profesor oceni, da bi svoje storitve lahko prodajal tudi brez redne zaposlitve na fakulteti, naj odpove delovno razmerje, naj se trži, in tudi fakulteti naj za svoje raziskave in predavanja zaračuna kot podjetnik. In fakulteta bo presodila, kdaj ga potrebuje. Biti redno zaposlen in hkrati izdajati fakture prek svojega podjetja po mojem mnenju ni etično – torej tudi profesor Miro Cerar ni bil etičen -, vse dokler ni postal predsednik vlade.

(…)

Pri nas trga »ni«, ker je »vse« državno. In dokler bo to tako, za kar so zaslužni predvsem profesorji-politiki-nadzorniki-honoriranci, bo na seznamu sramote tudi kdo, ki svoje znanje prek fakultete trži samo Franckam, d. o. o. Žal.

Honorarji in etika Mira Cerarja – Peter Frankl, Finance

***

Delu politikov, ki so sprožili zadnjo akcijo, ni šlo samo za to, da istospolnim izboljšajo pravni položaj, ker o tem se je v celoti strinjala tudi desna politika. Tudi jim ni šlo za to, da ti pridobijo nekaj svetega, ker niti ne vejo, kaj je to in kaj bi s tem počeli.

Šlo jim je tudi za to, da nekomu nekaj svetega vzamejo. Za nalašč. Ker lahko. Ker tega ne razumejo, so pa vseeno nevoščljivi tistim, ki razumemo. Kot otrok, ki iz zavisti z veseljem polomi igračo vrstniku. Na tej točki pa je zmerna levica, ki bi se iz Viča rada preselila v Center, naredila napako in jim pritegnila.

(…)

Med tem, ko se bodo medijsko po prsih trkali tisti, katerih največji dosežek v življenju je, da so heteroseksualno spolno usmerjeni in tisti, katerih dosežek je, da se napredno zavzemajo za politično oportune manjšine, bo referendum odlična dimna zavese za rabote na DUTB, SDH in drugod. Mogoče je pa center kost v glodanje vrgel prav zato.

Razumeti sveto in svetno – primer družinske zveze – Žiga Turk, Časnik

Continue reading

O vprašanju prioritete

V naslednjih tednih se bodo mediji znova ukvarjali z vprašanjem družine, kar bo znova onemogočalo ukvarjanje z veliko bolj perečim vprašanjem dela. V Sloveniji se sicer skoraj nihče več ne poroča, hkrati pa je tudi vse več ljudi brez dela. Vzroke za to moramo iskati v ekonomskih dejavnikih, s katerimi pa se tudi v naslednjih tednih ne bo nihče ukvarjal. Mnogi se namreč ne poročajo zato, ker s tem ne pridobijo nikakršnih ugodnosti, mnogi pa so brez dela zaradi neprilagojenosti delovne zakonodaje dejanskemu stanju. Tako levičarjem kot desničarjem je v medsebojni bitki ljubši kulturni boj za simbolno definicijo družine, ne pa strukturne spremembe, ki bi posledično omogočile tudi večje število družin. Šele dovolj preskrbljeni posamezniki lahko začnejo razmišljati o skupnem življenju in potomstvu. Navsezadnje je poroka vedno bila ravno oblikovanje nove ekonomske celice, ne pa le goli simbolni akt oblikovanja zveze dveh posameznikov.

Manj kot tri leta po referendumu o družinskem zakoniku, kjer se je celotna kampanja pred tem bíla le glede vprašanja kdo lahko je družina, kdo se lahko poroča in kdo lahko posvaja otroke, je parlament izglasoval točno tisto točko, ki je bila kamen spotike. Predlog o izenačitvi partnerskih zvez pa sploh ni prišel iz vladajoče koalicije, temveč iz opozicijske Združene levice, kar lahko nedvomno štejemo za njihov prvi dejanski uspeh kot parlamentarne stranke. Hkrati pa je to sploh prva vidna zadeva, ki jo je ta parlament sploh naredil (če odštejemo glasovanje in posledičen odvzem mandata legalno izvoljenemu poslancu, a to je že druga zgodba, saj gre za ukvarjanje parlamenta s samim seboj). Opozicijska stranka je torej prepričala vladajočo koalicijo, da je to tako pomembna in nujna zadeva, da mora iti skozi hitro proceduro. Kot se za vse razsvetljene ideje spodobi, jih ne smemo prepustiti ljudstvu, uveljaviti jih je potrebno čim hitreje in s čim manj javne diskusije, ki itak ne pelje nikamor.

Continue reading

Zakaj še zmeraj nasprotujem družinskemu zakoniku

Kljub temu, da smo Slovenci na referendumu zavrnili precej manj radikalen predlog za spremembo družinskega zakonika, so sedaj novelo poslanci potrdili. Medtem ko čakamo na nadaljnji razplet dogodkov, pa se moramo na desnici vseeno oglasiti in podati svoje razloge, zakaj tovrstnemu predlogu nasprotujemo. Najprej je potrebno poudariti, da vprašanje ureditve socialnih in podobnih pravic homoseksualnih ni v nasprotju z ohranitvijo tradicionalnega pojmovanja družine in zakonske zveze.

Continue reading